FOSILI
Ob svečnici običajno obiščem enega izmed redkih še živečih borcev iz zadnje vojne. Pravzaprav je bil bolj kurir kot partizan, zato ni nič manj seznanjen z vsaj nekaterimi dogodki, ki jih je zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo še vedno pojmujemo kot osvobodilna vojna. Pogovor je nanesel tudi na zadnje slavje v Dražgošah, kjer je prvoborec Janez Stanovnik imel govor in so ga na TV Slovenija v eni od oddaj zelo zanimivo ocenili. Sam sem se z Dražgošami velikokrat srečeval, še zlasti na sv. Lucijo, tamkajšnjo župnijsko zavetnico, v času, ko je tam župnikoval moj znanec. Ni moj namen ugotavljati zgodovinsko resnico o dražgoški bitki, potreben je le čas, da se bo tudi ta zgodba dokončno razpletla. V pogovoru na obisku pri mojem partizanu pa sem povedal tudi stavek, ki je bil objavljen v našem zamejskem dnevniku in ga je napisal prominentni zgodovinar glede pogovorov, ki jih je s politiki imel v Sloveniji tamkajšnji ameriški veleposlanik. Zapisal je, da “je najbolj pokončno nastopil prav v tem smislu Janez Stanovnik na svečanosti v Dražgošah.” Nastopa dr. Janeza Stanovnika ne bi komentiral, se pa ne strinjam z ugotovitvijo našega zgodovinarja, kajti čas je marsikaj povozil, povozil pa je tudi takšne vrste nastop, kot smo ga videli na letošnji dražgoški proslavi.
Enkrat mesečno se na petek zvečer oglasi na “turški kafi” znanec, musliman, ko se vrača z njihovega verskega srečanja, ki je redno v bližnjem mestu. V pogovoru sem mu prebral tudi besedilo, ki mi ga je prinesel neki študent. Glasi se: “Prvoborka za narodno spravo dr. Spomenka Hribar je podala diagnozo slovenske družbe, v kateri je opozorila na “bolezenske klice”, ki grozijo slovenskemu narodnemu telesu z besedami: “Cerkev pronica prav v vse sfere javnega življenja. Ni problem v tem, da so verni ljudje na vodilnih mestih; sporno je, da na teh mestih ne ravnajo kot javne osebe, ampak kot funkcionarji vere alias Cerkve. S tem vse bolj zabrisujejo ustavno zapisano ločitev Cerkve od države. “Država” pa to mirno dopušča? Zakaj? Zato, ker se čuti inferiorno do nje?” – Izjava, kakršne tudi v času komunizma ni bilo javno slišati.
Vsak ima pravico, da se izraža o stvareh, za katere meni, da jih pozna, samo naj bo to pošteno in pravično. Ko gre za Rimskokatoliško cerkev ali za nas verne, pa postaja takšne vrste izjava sporna. Če bi Hribarjeva kaj takega napisala o muslimanih v Sloveniji, bi gotovo stvar imela drugačen odziv pa tudi kakšno resno posledico, takšno ali drugačno. Ker pa je to bil tipičen napad na kristjane, pa izjava Slovenke leta 2011 ostaja v javnosti zameglena in se nobena potrebna inštitucija, kot je npr. varuhinja človekovih pravic, ni oglasila.
Vsakega Slovenca bi morali takšni nastopi skrbeti. Kajti tu se vidi, v katero smer se razvija slovenska družba. Ne samo tista, ki jo oblikujejo “legende iz polpretekle vojne”, pač pa tudi tisti, ki v tej družbi imajo neko kulturno in politično težo. Eni in drugi počenjajo to, ne s svojo modrostjo, kar bi pričakovali, pač pa s svojimi predsodki pa tudi neperspektivnimi življenjskimi pogledi in so tudi sami soodgovorni za stanje, v kakršnem je danes naš slovenski narod. Takšne izjave so zaskrbljujoče zato, ker izražajo netoleranco, nepripravljenost na medsebojni dialog in ne nazadnje širijo tudi stvari, ki so daleč od resnice, kar bo zopet imelo daljnosežne posledice, saj tisti, ki stvari ne poznajo, te pač sprejmejo takšne, kot so predstavljene, še zlasti ker so jih izgovorili “očetje ali matere naroda”, in tako dobesedno poneumljajo nekritične bralce in seveda tudi narod sam. V kolikor še ne veste, je dobro, da veste: „Strokovnjaki, ki že desetletja raziskujejo, zakaj ni pod zemljo v Sloveniji dovolj nafte, so ugotovili, da te nima smisla iskati, saj so bili fosili pri nas vedno na površju!“.
