“Kdor z Bogom ne zida, ruši!”
Poteklo je že skoraj pol stoletja, ko smo s skupino študentov pobirali vzorce zemlje za analizo na pobočju Pokljuke. Bil je lep zimski dan in v zraku je dišalo po snegu, zato smo hiteli, da bi nas ne prehitelo sneženje. Ko smo tako bili zatopljeni v delo, nas zmoti voz, naložen z bukovimi hlodi, ki sta ga vlekla dva para konj, vodil pa jih je mladi fant. Za tisti čas je bilo to čisto nekaj navadnega, saj so naši kmetje komaj dobivali prve traktorje. Zapletli smo se v pogovor in fant nas je povabil na čaj, na dom, ki je bil lučaj oddaljen od tu. Ob čaju, svežem kruhu, domačem maslu in gostoljubnih ljudeh, smo se razgovorili in potem odšli. Spominjam se samo to, da nam je tisti čaj zelo teknil… S to družino nisem imel veliko let nobenih stikov, šele pred dobrima letoma sem čisto slučajno izvedel, da tisti fant, ki je tedaj poganjal konje je kot družinski mož obolel za rakom, pa sem se namenil na obisk. Dogovorili smo se, da če bi bilo kaj hujšega, me pokličejo in tako sem zadnjo minuti izvedel za pogreb. Prispel sem, ko so bili pogrebci že v cerkvi pri maši. Sedel sem med može pod kor in priznam, da sem se enkratno počutil, že zato, da sem končno bil pri maši pod korom in sem lahko videl, kako izgleda maša pred oltarjem … Ob koncu nas je odločno in jasno nagovoril duhovnik. Imel sem občutek, kot da bi zabijal besede v trd les. Samo strmel sem nad njegovim nastopom in njegovimi besedami. Kako toplo, človeško, živo se je poslovil od svojega dolgoletnega sodelavca in mežnarja! Pokojnikovo malo usekano čudaštvo je znal na poseben način opravičiti z zvestobo in predano službo do konca. Kar me je prav pretreslo pa so bile te besede: “Povem vam kakšne so bile ene od zanjih besed pokojnika. Takole je rekel: Veste na kaj sem pa zelo hvaležen? Na to, da so moji otroci ohranili vero!” in nadaljeval: “Starši, kolikor vas je tu, zamislite se nad tem. Pokojniku se pa le opravičite za vse besede posmeha, ki jih je bil velikokrat deležen od svojih sofaranov, zaradi svoje vere!” Kar streslo me je, zato sem sramežlkjivo poškilil levo in desno in verjemite mi, da sem videl rosne oči vaških očancev, ki so sedeli ob meni … Pozneje sem izvedel, da eden od sinov pride vsako nedeljo domov orglat v župnijsko cerkev, skupaj z ženo, kjer še vedno prepevata v zboru v mestu, tam sta se tudi spoznala…
Stara resnica je: Če starši popustijo, tudi otroci popustijo in nihče ne verjame besedam, ki jih govorijo svojim mamam: “Saj v Boga verujem še naprej, tudi če ne grem na nedeljo k maši!” Tu pa se dogaja tista zgodba o polenu, ki se je odkotalilo z gorečega kupa. Kmalu ugašajoče obleži samo zunaj ognja, ali ob kupu žerjavice. Vera je in ostane tudi stvar skupnosti. Kdor z menoj ne zida, ne samo z malto, ampak z ljudmi, razbija, in to drži, kot pribito! Velikokrat za večino od nas velja, da potrebujemo leta z mirno presojo, da pridemo do tega. Znova in znova nas zanaša nazaj na lagodnost, ki nas spremlja v življenju … Ko pa nam Bog da spoznanje, da začutimo hvaležnost za mnogotere darove, ki nam jih naklanja življenje, smo lako prepričani, da to prihaja od Njega. Za vse to pa potrebujemo čas samote in tišine, da odstranimo bruno iz svojega očesa in ugledamo svet tak, kot je in kot ga je videl Jezus – s pravo stranjo zgoraj!
