Letošnja burja nas je obiskala v času, ko smo praznovali dan slovenske kulture. Meni pa je pripihala obisk. Kulturni ataše ene od evropskih držav je želel preizkusiti, napol iz radovednosti, napol za šalo, kakšna je vožnja, ko piha burja po Vipavski dolini, meni pa je z obiskom polepšal dan. Končno je tudi sam občutil zavijanje burje okrog vogalov, ga je spomnilo na Kosovela, tega nežno občutljivega Kraševca, ki ga ceni, in mi je celo zrecitiral njegove Bore.
Pogovor pa je nanesel na kulturo, ki je pravzaprav njegov kruh, saj je zato tu, da posreduje kulturo, predvsem našo slovensko kulturo narodu, ki mu pripada, nam pa njihovo, za kar ga lahko celo pohvalim.
Običajno veliko sprašuje in je tudi že po naravi in ne samo službeno zelo radoveden. Tokrat pa je začel govoriti o kulturi kar sam. Najprej se je spotaknil ob dogodke ob naši glavni Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pred začetkom je opazil dva nekulturna incidenta, ki sta mu ostala v nepozabnem spominu. Neki kulturnik je prižgal svečo pred Cankarjevim spomenikom na ploščadi. Policaj, ki je tam stal, ga je vljudno opozoril, naj tega ne dela, ker se vosek vpije v granitne kocke in se potem ne da izčistiti. Kulturnik pa ga je krepko »oblajal« in se začel nad njim zelo nekulturno izživljati. Drugi incident se je dogodil, ko je prišel novi minister, ki bo v svojem resorju imel skupaj z drugimi tudi kulturo. »Znana igralka ga je tako nekulturno oklofutala z besedami, da so vsi, ki so bili tam, ostrmeli,« mi je pripovedoval. »Diplomat se je zdrznil in me vprašal: “Kaj pravite vi na to?” “Gospod,” mu odgovorim, “ stvar je zelo preprosta. V prvem kot v drugem ni šlo za to, da država nima samostojnega kulturnega ministrstva, ampak predvsem za to, ker je oblast prevzel tisti del politike, ki nekaterim ni po volji, in ker ne morejo drugače, pljujejo po njej s takšnimi dvomljivo kulturnimi izpadi. Lahko pa je tudi igralka bila besna, ker so prav tiste dni povabili v Dramo brezdomce in jim tam nekaj igrali. Oni so lepo na toplem dremuckali, dama pa ni imela kje vaditi in je svojo vlogo odvadila tokrat kar pred Cankarjevim domom!”.
“Nekam čudno razmišljate!” mi prišepne pa nadaljuje: “Kaj pa pravite o programu Prešernove proslave?” ”Marsikaj,” mu odgovorim. ”Že spikerica je bila posebnost, brez naturela in je bila videti kot bambola Lenci. Nekatere točke so bile pod kritiko, pa tudi pogrešal sem neko nit, ki mora biti vidna pri vsaki podobni prireditvi. Tista tema, kot minuta tišine na pogrebu, no ja, mi vsaj molimo namesto tega Očenaš, tam pa neko vzdihovanje in jadikovanje …” ”Veste, kaj je mene tudi zelo motilo?” nadaljuje. ”Kaj?” ”Ste opazili damo arhitektko, ki je dobila nagrado?” ”Ja, in?” ”Kakšen modni okus pa je ta imela, pa še arhitektka je povrhu!?” ”Že res, da vi prihajate z modnega Parnasa, ne veste pa, da so naši arhitekti z modo skregani. Pa tudi našega podnebja ne poznajo, ker živijo v sanjskem svetu. Če bi poznali vipavsko podnebje, bi bilo polovico manj škode, kot smo jo imeli z burjo. Končno pa, če nekdo študira v Ljubljani, pozna kvečjemu svetovne arhitekturne tokove, ne pa domačih, saj so te vedno podcenjevali. V naši vasi me obiskovalci sprašujejo, kako to, da imamo sredi vasi »totenkamro« in ne na pokopališču. Ko jim pojasnim, da je stavba s kraško arhitekturo – tako je pojasnil arhitekt ob odprtju – obložena s črnim marmorjem in črno marmornato kolono, naša banka, mi takoj povedo, da je to idealna prispodoba »finančne totenkamre«, kot jo doživlja evropska evropolitika. Torej, kdor ne ve, kaj je to, naj pride k nam pogledat, samo naj prej sporoči, da se bom postavil pred stavbo s klobukom v roki in pobiral prispevke za vaško razsvetljavo, da bom nakupil manjkajoče žarnice. Sicer pa imamo v naši goriški Nici kulturni dom v stilu Mussolinijeve, ali fašistične arhitekture. Poglejte, samo lučaj stran je kostnica s podobno arhitekturo. Kaj še hoče? Jaz vsemu temu pravim K K K ali kulturniški kulturni kurnik! Da je to celo res, nam je dokazalo letošnje Prešernovo praznovanje v Cankarjevem domu«.
