Kdo ve, zakaj so mi v neki družbi zastavili vprašanje: “Kaj je pri nas Slovencih, še zlasti v zamejstvu, s katoliškimi mediji?”.
Vprašanje ni samo naše, ampak se z njim krepko spopadajo vsi, ki so kjersibodi že povezani z mediji – v tisku, na radiu, televiziji ali na spletu. Živimo v času pluralizma ali večkulturnosti, zato so tudi mediji večplastni, tudi pluralistični. Vsaj moralo bi biti tako, čeprav marsikje ni. V polpretekli dobi so zlasti v socialističnem taboru prevladovali mediji, ki so krojili enostranski pogled na svet in življenje. To vemo vsi, manj pa se zavedamo, da se v tem duhu na žalost tudi še danes vzgaja tiste, ki šele bodo krojili medijski prostor nam Slovencem!
Meni je bližja beseda krščanski mediji kot katoliški, ker zveni manj “borbeno” in bolj evangeljsko. Danes zelo težko govorimo o katoliškem narodu, katoliški družbi, katoliški kulturi … Poznamo cela področja, ki jih je oblikoval ali jih še oblikuje materialistični pogled na svet, saj so vero v vsakdanjem življenju popolnoma opustili. V večkulturni družbi pa je glas krščanskih medijev za poslušalca, bralca ali gledalca vedno samo eden od glasov, s katerimi mu strežejo mediji. Zato ne smemo mimo pravice, ki pripada tudi nam kristjanom, da po medijih izražamo svoje mnenje. To je naša pravica in šele potem tudi dolžnost! Če bi to zavrgli ali zanemarili, bi zanemarili eno od bistev krščanstva. V sekulariziranem svetu imajo krščanski mediji prav zato mnogo večjo odgovornost, kot so jo imeli v okoljih, ki so bila svojčas manj sekularizirana.
Eno od zelo zanimivih vprašanj je tudi, kdo naj prisluhne katoliškim medijem. Odgovor je sila preprost in jasen: Krščanskim medijem bo moral prisluhniti vsak, ne samo verni, ki na dogodke, o katerih poročajo mediji, ne gleda enostransko ne glede na svoj pogled na svet. Vsi, ki krščanske medije ignorirajo ali zavračajo, si pač krojijo enostranski pogled na informiranje, kot tudi na lastno obzorje. Ne more biti razgledan državljan, četudi mogoče ni veren, kdor krščanske medije prezira. Po drugi strani pa ni družbeno angažiranega kristjana, ki krščanske medije podcenjuje in jih ne spremlja. Tu ne mislim, da odobrava vse, kar ti mediji sporočajo. Do njih je kritično in pošteno objektiven! To je pravo stališče kristjana, po drugi strani pa tudi kritičnega državljana, ki ni rečeno, da mora biti veren. Prav ta stvar me izredno moti v slovenskem informiranju. Kako se nekateri mediji hitro obregnejo na krščanska dogajanja in jih blatijo. Takšen tako imenovani “rumeni način” poročanja o Cerkvi in veri je odraz zapisovalcev, ki so izšli iz raznih vzgojnih struj, pa tudi osebnih konfliktov, ki so jih doživeli v zvezi z vero in Cerkvijo.
Krščanski mediji so najprej v službi tistih, ki so verni, zato morajo stremeti po tem, da so objektivni pa tudi primerno kritični do vsega, tudi do Cerkve, če v njej kaj ne gre tako, kot bi moralo iti. Ne smejo pa nikoli postaviti pod vprašaj osnovnih načel katoliške vere in morale. To velja še zlasti glede sila občutljivih, danes posplošenih pogledih na nedopustnost bioetike pa tudi splava.
In kaj je pri nas v zamejstvu s katoliškimi mediji? Imamo jih, saj jim lahko sledimo celo v več jezikih, kar niti ni slabo, postavlja pa se vprašanje, kdo jim prisluhne. Sam se pri pridigi velikokrat sprašujem: Koga sploh tedaj v cerkvi zanimajo moje besede? Jih poslušajo samo zato, ker so primorani, saj med pridigo ne morejo na “čikpavzo”, bi se preveč izpostavili, ali zato, da bi si v spomin vtisnili Božje sporočilo, ki jim jo želim posredovati? Tako je tudi z mediji. Zelo važno vlogo igra medijska vzgoja, kateri posvečamo vse premalo pozornosti. Prav tako bi tudi morali večkrat opozoriti na določene oddaje in članke, vredne, da se jih prebere, sliši ali vidi. V našem zamejstvu so takšni primeri kar pogosti. Seveda se pa pojavljajo tudi prispevki, ki velikokrat sporočila, ki ga želijo povedati, ne povedo primerno, saj je tak način isporočanja že davno šel mimo. To pa je zopet novo vprašanje: Koliko tisti, ki danes medijsko sporoča, živi s časom? Je njegov medijski način sporočanja času blizu ali ne. V teh dveh stavkih je skrita vsa medijska modrost. Seveda jo je mogoče najti tudi še drugje. Za nas na tej strani starega „konfina“ bi bilo zelo koristno, da bi se tisti, ki se ukvarjajo z mediji, tega zavedali in vedno imeli pred očmi, za koga kaj sporočajo in kaj mu hočejo posredovati. Sicer pa: „Ljudje vedno prisluhnemo, če začutimo zadaj tisto presežno razsežnost, ali pristnost, odgrinajnje zavese v nam neznano, ali zvedavo, v to kar le slutimo, nekje v svoji globini, pa zato iščemo potrditev, pa tudi iz tega iščemo resničnost in pot naprej…“
