»Obrniti kmalu stran bo treba« (Natresene misli)

Brez Božje volje še las ne pade z glave. Tako je Gospod dopustil, da sem, kot kratkohlačnik, stikal po grmovju, si nanizal prask po rokah ter občutil kratkotrajnost in zamerljivo telesno bolečino. Pred nedavnim pa me je Gospod presenetil z dragocenim, časovno neomejenim in bogatim duhovnim darom: Ivan Tavčar mi osebno pokloni svoje pesniške zbirke zadnjih treh let. Vsebino zbirk nakazuje že naslov: Bisognerà presto voiltare pagine - Obrniti kmalu stran bo treba, Dove il celo audage s’inarca – Kjer drzno boči se nebo, Perchè nasca qualcosa – Da le kaj se porodi.
Z zbirko, katere slovenski prevod nosi naslov pričujočega zapisa o avtorju, se Ivan Tavčar udeleži v Pisi leta 2005 nagradnega natečaja Kulturnega središča »IL PORTONE« in prejme najvišje priznanje - prvo nagrado.
»Obrniti stran« je pesnikova prispodoba  za neogibno, temeljito in čimprejšnjo spremembo v načinu življenja najpej vsakega posameznika in vsemu človeštvu, pri čemer kristjani nismo izvzeti. Kot človek žive, ne papirnate vere in izrednih duhovnih razsežnosti je Ivan Tavčar ostrovidni opazovalec tudi s sredstvi javnega obveščanja življenja v domačem kraju, v tujini in v svetu nasploh.
Kakor se vesten in prizadeven zdravnik pozanima o stanju bolnika pred diagnozo, da more svetovati ustrezno zdravilo, enako zaznava duhovni zdravnik in religiozni pesnik Ivan Tavčar. Anamneza o današnjem človeku in družbi mu razkriva v pomanjkanju moralnih in duhovnih vrednot, iz česar se poraja vse zlo v svetu: sebičnost, sovraštvo, krivice, groba nadmoč, vojne, trpljenje nedolžnih… Pesnik vidi zdravilo v popolni prisvojitvi Kristusa: ni počenjal zla, LJUBIL JE. Bodimo kakor On. V prvi kitici iz predzadnje pesniške zbirke BISOGNERA’ PRESTO VOLTARE PAGINA pravi: Človek, /nesmrtni žejen,/ onstran prostora,/ onstran časa.// Tako v nam čudovito podari danes velikokrat zavrženo spoznanje, da je človekov cilj večnost.
Iz zbirke DOVE IL CELO AUDACE S’INARCA naj navedem iz prve kitice Inesprimibile fioritura: Moj dolg svetu/ se stalno manjša,/ nasprotno pa postaja/ vedno večji/ do mene samega.
Nič manj globokih misli in izražanj ni v zbirki PURCHE’ NASCA QULACOSA (Modica RG – 2007) V Pesmi Pellegrinare slikovito prikazuje pot današnjega človeka prav tam: V tem svojem/ /popotovanju/ izkuša (človek)/  rane/ antičnega greha,/ ki se skupno nerazsodno odslikava/ v sovraštvu/ in egoizmu:/ vojne, krivice, nasilje, neenakost.
Doslej požeto njegovo klasje vsebuje življenjepis sv. Frančiška; eseje o Beethownu, Schubertu, Belliniju, Donizettiju, Leowru, en roman, razne pripovedi, kritike in poglobljene razprave o glasbi.V skupnih pesniških zbirkah ima 67 pesmi, med njimi 5 v angleškem jeziku.
V slovenščini so izšle naslednje: Ta mala zemska večnost, Mladika TS – 1997; Ko bisere v očeh rojevš in Hoja v neskončnost, ki ju je zaoložilo in izdalo Društvo 2000, Ljubljana– 2004.
Literarni kritiki poudarjajo izredno lepoto jezikovnega izražanja Ivana Tavčarja, ker opušča kakršno koli baročno navlako, to je tudi mojstrovina njegovega pesniškega peresa.
V Trstu kjer živi in ustvarja, se je rodil v zgodovinsko pomembnem letu 1943. Druga svetovna vojna se bliža koncu, Italija kapitulira, s severa prihajajo v državo Hitlerjeve čete, z juga napredujejo Amerikanci; prvih se bojijo, druge nestrpno pričakujejo in jim želijo skorajšnjo zmago. Spomin naj nam poroma na kapitulacijo Italije (8. 9. 1943.), ko se v Trstu odpro vrata političnim zapornikom in kriminalcem.V ženskem zaporu pri jezuitih je tedaj preživela zadnje mesece svojega »nezaželjenega letovanja« ena naših goriških pesnic…

Verska toleranca

Duhovnost je nekaj osebnega in tudi zasebnega.

Danes je na splošno duhovnost zelo popularna, medtem ko se vernot vse vprek kritizira. Drugo vprašanje pa je, kaj se pojmuje pod pojmom duhovnost? Veliko ljudem pomeni nekaj, kar jim prija. Osnovni pomen duhovnosti je usmerjen k nematerijalnim vrednotam, iz tega pa izhaja drug pomen te besede, to je duševno, duhovno življenje človeka.V tem pomenu je torej duhovnost nekaj osebnega in tudi zasebnega. Taka pa je tudi vernost, ki enako sodi v svet duhovnosti, a je danes kamen spotike z vseh strani, vsevprek se jo kritizira. Zakaj?
Bistvo vernosti ali religioznosti je zavest o obstoju Boga/boga, nadnaravnih sil. (Marsikdo ne loči, kdaj pišemo bog z malo in kdaj z veliko začetnico. Bog z veliko začetnico je mišljen krščanski Bog in bog z malo začetnico – nekrščanski bog! Saj strpnost zadeva vse ljudi!)
Vernost ali religioznost pa je povsem nekaj drugega. Beseda religioznost izhaja iz latinske besede »religare« in pomeni vezati. Če pojem vernost razumemo skozi latinsko besedo »religare«, potem se nam skozi to besedo odpre bistveni pomen moje in tvoje vernosti. Vernik se naveže/!/ na to kar veruje. Verska skupnost ima skupno zgodovino, skupen namen in išče skupno prihodnost, zato je (vsaj morala bi biti!) tudi med seboj povezana. Ta povezanost pri človeku deluje veliko močneje kakor povezanost, ki nastane ob kakšni politični avtoriteti.
Sama po sebi stališča vernih posameznikov niso nevarna nobenemu političnemu režimu, vendar je ta lahko kaj hitro nezaupliv do posamezne veroizpovedi. Taki so bili vsi zadnji –izmi (fašizem, nacizem, komunizem, marksizem, leninizem, titoizem, maoizem…). Gojili so kult sebičnega in udobnega ateizma, zato so se bali tistih, ki jim je bilo glede na njihovo versko prepričanje to tuje. Politiki posamezniku lahko lažejo, ga preganjajo ali celo ubijejo. Tisti pa, ki pričuje za vero ima in bo imel, notranjo moč. Takšne verske priče se zelo težko utiša, oziroma odstrani za vselej.
Kristjan veruje v Boga, zato je tudi njegova vera, najprej vera v Boga in ne v človeka samega! Od tu so tudi posledice, ki so vidne v socialnem, gospodarskem, pa tudi političnem okolju, kjer živijo resnični kristjani. Ker pa kristjani navadno ne živijo sami, ampak sredi tudi drugače mislečih, se kaj hitro pojavi vprašanje verske strpnosti ali nestrpnosti (enih in drugih!). V zgodovini se je že velikokrat zgodilo, da so ljudje v imenu Boga/boga opravičevali svoja zla dejanja. S tem so marsikoga odbili od vere in Boga. Znano je podjarmljenje judov po kristjanih, muslimansko podjarmljenje kristjanov, vojne med protestanti in katoliki, med muslimani in nemuslimani ali nasilje med posameznimi skupinami muslimanov, med budisti in hinduisti..
Če sprejmemo in razumemo svojo človeško grešnost, nas taka izrabljanja vere ne oddaljijo od Boga, ampak nam – nasprotno – lahko dajo celo nagib, da svojo vero živimo bolj dosledno, globlje in je kljub negativnim dogodkom v preteklosti ne zapustimo. Sicer pa dejanja drugih, še zlasti pretekla, ne opravičujejo nikogar za njegova dejanja v sedanjosti! Vsak bo zase odgovor dajal pred Bogo, izgovarjanje na druge ne bo prišlo v poštev! Človek se sam odloča za Boga ali proti njemu, za iskušnjo njegove volje ali pa uveljavljanje svoje.
Vprašanje verske strpnosti ali tolerance je danes prav tako aktualno kot v preteklosti, oziroma se zaradi vse večjega mešanja pripadnikov različnih ver in nazorov še zaostruje. Beseda toleranca izhaja iz latinščine, kjer »tolerare« pomeni ‘prenašati ali ‘nositi’, »tollere« pa ‘dvigati’.
Tako naj bi ljudi z drugačnim verskim prepričanje prenašali, z njimi tudi potrpeli. Seveda ne tako, kakor prenašamo recimo glavobol! Drugače misleče skušamo razumeti, z njimi deliti krščanske kreposti: dobroto, usmiljenje, pravičnost…
Kristjanu ni nihče ukazal, da naj drugače verujoče prenaša, ampak da naj jih ljubi. To drugo pa je znatno zahtevnejše od takšnega ali drugačnega prenašanja…

Boleča praznina

Med rojstvom in življenjem v družini

Statistični urad države Slovenije nam je posredoval tole sporočilo. V letu 2006 je v Sloveniji bilo rojenih  18.932 otrok ali za 775 več kot leto prej. Zaskrbljujoči pa je ob tem podatek, da se je istega leta 47,2 % otrok rodilo neporočenim materam. Ta številka se iz leta v leto tudi pri Slovencih veča in kaže, da se tudi pri nas spreminja družinski  stil življenja in da med drugim prihajamo v novo obliko partnerskega življenja. V odnosih med generacijami, kot tudi v odnosu med moškim in žensko, velikokrat nastane neka praznina, ki si je pogosto niti ne zavedamo, ampak se nam dozdeva, da je tako normalno.
Rojstvo otroka ni nekaj samoumevnega. To spoznavamo tudi iz pričevanj zakoncev, ki iz različnih vzrokov življenja ne morejo posredovati naprej in največkrat molče prenašajo svojo bolečino. Če prisluhnemo takšnim parom, spoznavamo, da je vsak otrok dar, ali lepše: velik Božji dar.
Za ženo je vsako rojstvo boleče, nadaljuje pa se od poroda dalje, predvsem tedaj, ko otrok počasi, velikokrat pa tudi kar zelo hitro,  pretrga popkovnico z domačo družino.  Eno in drugo je nujno, ker drugače bi bil oviran in tudi nemoten osebni razvoj in bi lahko celo prišlo do nezdravega medgeneracijskega odnosa, kar bi se poznalo predvsem na otrokovi bodočnosti…
Ob rojstvu bi se starši morali zavedati, da so otroke sicer spočeli, niso pa njihovi stvaritelji, ampak z leti vedno bolj postajajo priče novega učlovečenja pri svojih  otrocih. Otroke so sicer spočeli, zato novemu rodu podarjajo svojo telesno in duhovno dediščino, ne podarjajo pa mu njihovega duha. Prav tega novi rod odkriva sam vedno znova tako, kot ga lahko dojema, mi pa smo ob njem in z njim, še zlasti starši, ki so del njih.
Novi časi bodo prinesli tudi nove oblike kvazi družinskih skupnosti, ki ne bodo vedno po našem okusu niti po normah, ki smo jih navajeni. Kljub vsemu pa le ostaja odprto vprašanje: »Kako je z našim pogledom na vrelec življenja, da ne bi njeno bistvo šlo mimo nas«.