Jamlje so prvič omenjene leta 1500. Stara cerkev je bila ob sedanjem pokopališču, kjer so še vidne razvaline. Posvečena je bila sv. Križu. V letih od 1853 do 1856 so tedanjo razpadajočo obnovili. Imela je stranski oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu. V vasi je tedaj bila bratovščina sv. Antona Padovanskega. Najprej so vas duhovno oskrbovali štivanski menihi, pozneje pa kaplani iz Devina. Tedanje župnišče so sezidali leta 1869 in že leta 1871 se je vselil tudi prvi jameljski duhovnik vikar Jože Durjava, ki je bil tudi uradno imenovan za prvega jamljskega učitelja. V prvi svetovni vojni je bila vas in tako tudi cerkev porušena. Del vasi se je razvil ob cesti, ki povezuje Trst z Gorico. Tako so tudi sedanjo cerkev dogradili leta 1925 v novem delu vasi. Leta 1968 je bilo dograjeno župnišče.15. septembra 1947 je prišlo do sedanje razmejitve med tedanjo Jugoslavijo in Italijo. Tedaj so k župniji priključili zaselke v Dolu, ki so do tedaj spadali pod župnijo Opatje selo. Jamlje so postale samostojna župnija leta 1952.
Župnija ima okrog 460 prebivalcev. Bogoslužje je v slovenskem jeziku. Na pročelju zvonika je v niši mozaik Svetogorske Marije. Na štirih kolonah lope pred vhodom so upodobljene štiri živalske figure, ki ponazarjajo štiri apokaliptična sporočila. Na glavnem oltarju je leseni kip sv. Antona Padovanskega, ki predstavlja svetnika kot cerkvenega učitelja, kar je redkost pri upodobitvi. Običajno je sv. Anton Padovanski upodobljen z detetom Jezusom v naročju. Kip je bil restavriran leta 2006. Spominski križ, na glavnem oltarju, je bil postavljen leta 2005. kot spomin na 80 obletnico blagoslovitve cerkve. Na steni sta še dve sliki, Marija zavetnica Jamlje in blaženi Anton Martin Slomšek. V zvoniku so trije zvonovi.
