Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 24th, 2006

Dve stališči sta zanimivi pri Edvardu Kocbeku. Prvo je njegovo stališče do politike in drugo do ideologije. Kadar se je pri njem porodila kriza in ga gledamo kot Kocbeka ideologa ali Kocbeka politika, tedaj je vedno spregovoril s poezijo. Z liričnim pesniškim izražanjem je presegel svoj neuspeh ali celo polom, ki ga je doživel v politiki. Prav tako je s poezijo presegal ideološke konflikte. To dvoje bralca pri njegovi poeziji opozori, da mora njegovo poezijo brati pazljivo. V njegovi poeziji se prepletata na eni strani mojstrovina pesniškega samogovora, na drugi strani pa se jasno vidi njegov osebni zaslepljeni pogled v prihodnost. »Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vztrajno naravnane v videnje odrešenja.« (J.Snoj Zbornik 1987).
Dr. Anton Trstenjak je o Kocbeku zapisal, da je bil dober pesnik, a slab politik. Dr. Janko Kos pa je povedal naravnost: »K njegovi pesniški nadarjenosti sodi zraven tudi njegova narcisoidnost. Pesniki so sicer narcisoidni, a pri Kocbeku se je ta narcisoidnost stopnjevala v neko načrtno gojenje, ko zavzeto konstruira lastno doživljanje in se z njim opaja. V njegovih dnevnikih je zelo opazna paradoksalna razlika med sposobnostjo tega narcisoidnega ogledovanja samega sebe in pa dejanskim položajem, v katerega je bil postavljen.”(J.Kos, Pesnik v pogrezu zgodovine). Zanimiva je misel Jožeta Snoja”: Kocbek si je ob vsakem zaplezanju nemudoma spesnil novo plezalno varianto … V bistrovidnem in daljnovidnem Kocbeku je namreč vseskozi tičal tudi Kocbek, ki je pred dejstvi dostikrat zavestno zamižal. Bil je zadovoljen, da je bil spet zraven na kakšnem pomembnem sestanku, pa je vse slabo pozabil … Spomladi 1943. je bil politično zlomljen in jeseni odstranjen s političnega prizorišča. A duševno, človeško, nikdar ni bil strt. Bil bi, če
bi bil samo politik in ideolog. Bil pa je predvsem pesnik in zdaj se je otresel v pesmih, jalovega političnega taktizerstva in apriornega ideološkega strateštva in se ugreznil v poravnavo z usodo, zbujal je vtis otroško srečnega človeka … Kocbek je naš največji mojster pesniških samoprevar. Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vstrajno naravnane v videnje odrešenja. Najusodnejša prevara je bila vera v spreminjanje sveta … Kljub temu je sejal in vel … ( J.Smej – K. zbornik 1978). Ob vsem tem pa ga v času, ki ga je živel, ne smemo opredeliti za opozicijskega misleca. To dokazujejo tudi njegovi dnevniški zapisi, ki kažejo na Kocbekovo politično razdvojenost, saj na eni strani ostaja celo politično lojalen, ko so njegovi članki takoj po drugi svetovni vojni napisani celo tako, kot se je tedaj pisalo. Ko pa je ugotovil, da je odpisan, pa je postal kritičen in celo zbadljiv.
Njegove osebne ideje so bile trdne in močne, zato ga tedanje razmere niso zlomile. Prepričan je bil v humani socializem, v simbiozo krščanstva in marksizma in ostal zvest etničnemu in političnemu jedru slovenskega človeka. V tem človeku je v vsej osebni globini dojel slovensko in hkrati tudi svetovno stvarnost v tedanjem zelo zmedenem času. Prav zato ostaja svojstven velikan v naši zapleteni slovenski narodni zgodovini.

Advertisements

Read Full Post »