Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2006

Ob polemiki s Kocbekom sem prebral tudi to misel: “Tudi Kocbekov odnos do duhovnikov je nekje dosledno izhajal iz Kocbekovega odnosa do Cerkve in je bil skrajno odklonilen. Iz njegovih del je bilo cutiti, da je gojil odpor do njih, ter je v svojih delih nekajkrat prikazal njihovo življenje kot nekršcansko, celo zavrženo… “. V tem sestavku je samo del resnice. Treba pa je nekatere stvari poznati in jih tudi pravilno analizirati.
Dr. Stanislav Lenic, ki je bil Rožmanov tajnik in poznejši generalni vikar ljubljanske nadškofije, je jasno zapisal: » Med vojno je bilo v ljubljanski škofiji 80% duhovnikov proti OF-u in Narodnoosvobodilni borbi… “S tem se strinjam. Vendar ne smemo misliti, da jih je bilo 20 % za NOB in OF! Neuradni podatki kažejo, da jih je bilo za to le med 5 in 10 % od vseh, ki so tedaj delovali v ljublanski škofiji. Res pa je, da so nekateri duhovniki pri NOB-ju šli tudi predalec in da so jih pozneje doletele dolecene cerkvene kazni, ceprav so pred smrtjo skoraj vsi uredili svoj odnos do Cerkve. To je le del tako imenovane »partizanske strani duhovšcine”. (V vseh revolucijah je doloceno število duhovnikov prišlo v konflikt s cerkvenim vodstvom in cerkveno disciplino, malokdaj pa tudi z vero!) Kaj pa nasprotna, vecinska stran duhovikov v
ljubljanski škofiji? Veliko se jih je vkljucilo v belo gardo prav tako iz domoljubnih razlogov. Nekateri zato, ker so videli veliko napak in krivic, ki so jih zlasti na Dolenjskem in v Beli krajini delali partizani nad nedolžnim prebivalstvom, drugi pa po lastnem prepricanju, kot borci proti brezbožnemu komunizmu. O tem se je ves povojni cas enostransko govorilo in pisalo. Podatki so pricurljali v javnost šele zadnje desetletje, marsikdo pa jih je poznal tudi prej. Veliko stvari se je napisalo o tem casu v emigrantski literaturi. Ko danes beremo kriticno osvetljeno zgodovino predvojnega in medvojnega casa na marsikaj gledamo drugace in se tudi nad marsicim zgražamo. Prav tako moramo priznati, da bodo ta vojni cas zanamci zopet drugace razlagali. (Ce ga sploh bodo, ce jih bo vse to sploh še zanimalo!?).
Najvecji problem pri Kocbeku je prav ta, da je na partizanstvo na Dolenjskem in v Beli krajini gledal z ocmi Štajerca, kar je tudi bil. Pogled na partizanstvo na Štajerskem in tudi na Primorskem bo ostal drugacen, kot v tedanji Ljubljanski pokrajini ali tedanji ljubljanski škofiji. To je tudi eden od kljucnih problemov, ki ne bo nikoli privedel do kompleksnega odobravanja NOB-ja med vsemi Slovenci, pa naj se zgodovinarji trudijo, kakor hocejo. Ob tem je tudi jedro resnicne narodne sprave, ne sprave na papirju!
(Mimogrede: “Pustimo ob strani kameleonske zgodovinarje, ki so pred slovensko osamostvojitvijo pisali v stilu in duhu tedanjega režima, danes pa znastveno dokazujejo komunisticne zablode, ko se jim gre za lastni prestiž! Res pa zopet je, da je vecina zgodovinarji, ki je obravnavala predvojni in medvojni cas, je prej pisala tako, kakor so smeli, zato se z novejšo zgodovino tudi velikokrat vecina ne strinja. Kot tudi zapise teh zgodovinarjev veliko ljudi ne jemlje resno! Ironija ob vsem tem pa je, da se ljudje danes še vedno sklicujejo na pisne vire, še zlasti pred, med in povojnega obdobja – ti pa so kakršni so! Zadovoljni pa vsaj smo, da je tudi tu premik, ki pa poteka zelo pocasi!”).
Že v obdobju med vojnama je Kocbek iskal stik s teološkimi miselnimi tokovi po vsej Evropi, ki so bili vsaj nekaterim v tedanji slovenski Cerkvi nenaklonjeni. Zato je bil miselno pri tedanjem cerkvenem vodstvu odrinjen in vse to se je zapažalo tudi med vojno. Ker ni odobraval domobranstva, je razumljivo, da je bil duhovnikom, ki so se vkljucevali vanj, kriticno nenaklonjen. Ker pa se je v tedanji Ljubljanski pokrajini tudi cerkveno vodstvo vpletlo v domobranstvo, je bil prav tako do dolocenih potez v lokalni Cerkvi skepticen in jim tudi nasproten. Vsega tega nihce ne zanika!
Ob tem pa zopet ne moremo trditi, da se je oddaljil od kršcanstva in Cerkve. Njegov pogled na Cerkev je bil bistveno drugacen, kot so ga bili navajeni vsaj nekateri v tistem medvojnem casu. Vedno pa je iskal neko obliko dialoga z družbenim in kulturnim okoljem, prav tako tudi sticne tocke med kršcanskoteološko, predvsem pa moralno mislijo in s takratno miselno in politicno stvarnostjo. Kot pri marsikom, ki veliko piše, se tudi Kocbeku vse to ni vedno posrecilo, s tem pa ne smemo zakljuciti, da je to delal iz nekega koristoljubja, ampak vse kar je delal, je dalal iz osebnega prepricanja. V kar je veroval, za kar je bil trdno preprican po svoji vesti, to je tudi napisal in govoril! Priznati pa mu kljub vsemu moramo, da je bil nekakšen revolucionarni reformator medvojnih katoliških idej, obenem pa je bil tudi med duhovnimi tvorci revolucije, kar mu zopet ne moremo zanikati. Prav zato je tudi dozorel do oporecnika in ne nazandje do pricevalca, ob katerem se bodo vedno znova spotikali in se bodo tako ob njem še naprej lomila takšna in drugacna kopja.

Advertisements

Read Full Post »