Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2006

Ko prebiramo Kocbekove zapise, se nam zastavi vprašanje: »Ali je bil Edvard Kocbek politik?« Če vzamemo za izhodišče misel, da je politika tudi prizadevanje za uresničitev skupnih ciljev, ki jih kdo skuša uresničiti in ima za vse to tudi vizijo, potem bi iz Kocbekove literarne zapuščine lahko izluščili, da je imel ne le zamisel, ampak tudi svojo /!/ vizijo o slovenskih človeških in narodnih ciljih. V politiko je zašel ne le iz čisto osebne odgovornosti, ampak ga je tja privlekla tudi ambicija.
Spomenka Hribar poudarja: »Če razločujemo politiko od politikantov, potem je bil Kocbek velik politik, njegova politična dediščina je velika. Zato tudi tedaj, ko so ga najbolj preganjali, ni odstopal od stališča, da je bil NOB potreben in da je potrebna tudi demokracija …« Peter Kovačič piše: “Ni imel lastnosti, potrebnih za to, da človek pravi čas začuti spremembe v razmerju sil, v ravnotežju, da se pravi čas pridruži tisti strani, ki bo zmagovita”. M. Jenšterle meni: “Kocbek je bil sicer vse življenje pesnik, v politko pa je zašel »po pomoti”. Na odoben način razmišlja tudi dr. Anton Trstenjak: “Vselej me moti, kadar kdo govori o Kocbeku “politiku”, ker nikoli v njem nisem videl politika in doživljal politika, kadar govorimo o jegovem
delovanju v »politični« družbi. Jenšterle ima zato prav, ko pravi, da je bil Kocbek v politiki naiven. Napačno pa bi se izrazil, če bi zapisal, da je bil kot politik naiven, ker politik sploh nikoli ni bil. Bil je vse prej kot politik, čeprav ga je vihar časa zanesel v politična navzkrižja… Življenje pa je drlo okrog nas vse hitreje. Vsega pa sem se zavedal kasneje, neko noč, ko sem ugotovil, da sem le medij. Toda kot so komunisti potrebovali mene, sem jaz potreboval njih v svojem pohlepu po resnici in navdušenju …, » piše o sebi.
V Obrazih je Vidmar zapisal: »Iz takšnih čudnih prebliskih, se je hranila tudi njegova(Kocbekova) politična misel, ki se je trajno zaganjala iz oseke v plimo in padala iz plime nazaj, kakor se je navduševala nad našimi komunisti in se plašila brezbožnega komunizma, ali pa se je razvnemala nad marksizmom in zgražala nad komunisti…
Resnično, tako so se spopadali s svojimi skušnjavci nekdanji svetniki, tako so se borili za svojo vero, ki očitno ni bila nikoli do kraja trdna, kakor nemara ni bila niti Kocbekova povezanost s komunisti, ki so vodili osvobajanje po njegovem mnenju zgolj politično ali vojaško, ali umsko … Kajti v njem (Kocbeku) še vedno in trajno do konca živi “stara želja« ustanoviti elitni red novih Slovencev … Red OF pa je imel druge dušne pastirje in drugačne, na vrhu vsega, brezbožne opate in priorje”…
Še marsikaj bi lahko napisali, vendar naj končamo: »Kocbek se je vse življenje učil politike kljub najvišjim političnim funkcijam, ki jih je tudi imel, je ostal pesnik, in tudi vedno znova izigrani umetnik. Malokdaj ali lahko celo nikoli ni politika dovolila, da bi se literati mešali v njeno delo. To je celo protislovno, čeprav iz zgodovine vemo, da so imeli umetniki več posluha za bodočnost kot politiki, ki jih vedno v glavnem zanima le sedanjost. Ljudje, ki so politiki ali so le o njej razmišljali tako, kot je o politiki razmišljal Kocbek, doživijo slej kot prej politično osamitev. To nas uči zgodovina. Njegova usoda je tesno povezana z dogajanji v zadnji zgodovini Slovencev. Bil je pomemben literat časa, v katerem je živel. Oblikoval in soustvarjal pa je tudi slovensko politiko. To mu vsekakor moramo priznati. V politiki je bil udejstvovan kot katoliški idelog, se pa ob vsem svojem literarnem delu vedno znova legitimira kot poet. Zaradi dejanj, pri katerih je bil kot človek soudeležen ali jih je celo
odobraval, pa bo kljub vsemu še naprej ostal kamen spotike levemu in desnemu slovenskemu političnemu bregu.

Read Full Post »