Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2007

Do tega zapisa je prišlo slucajno. Študentje so mi ob razgovoru zatrjevali, da v Sloveniji obstaja katoliška politika, ki ima namen rekatolizirati Slovenijo tako, da bi prevladale rimokatoliške cerkvene strukture na celotnem slovenskem ozemlju.
Pogovor se je nadeljavel v smeri ocitanja politkom, ki so bili katolicani. Njihovo dejavnost so študentje enacili s Cerkvijo. Potem so v pogovoru naštevali še, kako je Cerkev na Slovenskem v 2. svetovni vojni bila na strani okupatorja, pa vsa tista podtikanja o škofu Rožmanu, ki smo jih že davno pozabili, vsaj tisti, ki smo prebrali kakšno temeljito delo o njem in njegovem casu. Ob vsem tem pa je tem mladim ljudem cisto neznano, da so prav duhovniki v drugi svetovni vojni bili prva okupatorjeva žrtev, saj je bila velika vecina slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in Štajerskem pregnana. Nihce jim ni povedal, koliko slovenskih duhovnikov je garalo po partijskih delovišcih ali so jih trpincili po samicah itd, pa tudi koliko jih je bilo pobitih v Jasenovcu na Hrvaškem. Še vedno je veliki vecini slovenske mladine neznano dejstvo: “Zakaj je bil dokaj enoten vsesplošni odpor proti okupatorju razbit
in da je bil zlorabljen za enostranske politicne cilje!”. Kot na politicnem tako se tudi v miselnem svetu vidi, da na žalost res še marsikje v Sloveniji vlada miselni totalitarizem.
Vsi vemo, da ne obstaja katoliška umetnost, prav tako ne katoliška medicina ali katoliško gospodarstvo, enako tudi ne katoliška politika. Obstaja pa naš osebni pogled na vse te dejavnosti. O vsem tem ne samo, da se lahko pogovarjamo ali razpravljamo, kolikor poznamo to ali ono podrocje, ampak imamo celo pravico in tudi dolžnost, da o tem javno govorimo. To velja za vse, tudi za državljane, ki se imajo za katolicane. Vsak katolican je državljan neke države! Dolžan je upoštevati zakone in spoštovati obstojeco oblast, ta pa mu mora omogociti enake pravice, kot vsem drugim – torej tudi do javne besede in javnega delovanja. Ce se tu zatika, se nujno zastavlja vprašanje: “Ali je država, v kateri živi, tudi pravna država?”. Zato mora prav katolican, ki dejavno sodeluje v politiki, k temu stremeti.
Za katolicana, pa naj se s politko ukvarja ali jo samo spremlja, ne obstaj vec resnic, vec etik, ni vse enakovredno, zato tudi na vse v politicnem življenju ne pristaja in tudi vsega ne sprejema. Izredno obcutljiv mora biti za vrednote clovekovega življenja, vzgoje, morale, pa tudi na poglede, ki se nananšajo na vero in narod! Verska svoboda in poštenje sta bistvenega pomena za vsakega kristjana, za kršcanskega politika pa še toliko bolj. Ce svobodo locimo od resnice, obe propadeta!
Kršcanski politik prizna laicnost. Ta je v avtonomiji na državnem in politicnem podrocju od verskega in cerkvenega, ne pa od morale in nauka Cerkve, zato se mora tudi sam ob vsem tem ustrezno vesti. In tudi temu primerno živeti.
Kršcanski politik živi iz prepricanja, da je vera milost, zato se do drugace mislecih primerno vede, ko upoštreva strpnost do njih, saj se zaveda, da njegovo prepricanje ni manj vredno od nasprotnikovega.

Advertisements

Read Full Post »

Prof. Dr. Jože Pirjevec je lani izdal knjigo z naslovom: » Jugoslovanske vojne 1991 – 1999.« V njej nas seznanja, da se je v tem casu Evropa bala, da bi se na Balkanu rodila muslimanska država. Franconski predsednik Mitterran se je zelo bal muslimanskega fundamentalizma. Prav tako iz knjige izvemo, da tega bosanski islam ni poznal …
O bosanskem islamu se danes piše razlicno. Tisti, ki ga skušajo povelicevati povdarjajo, kako se je v bivši Jugoslaviji boril proti ateizmu, zopet drugi pa zatrjujejo, da ni bilo tako. Fundamentalizem v bosanskem islamu ves cas obstaja. Bil je zaznaven tudi v casu bivše Jugoslavije. Dobro se spominjam, kako so vojaki muslimani v tedanji jugoslovanski armadi bili pod zelo mocnim nadzorom in vplivom, da ne recem terorjem posameznikov, ki so bili tudi vojaki, bili pa so tudi v vojski nekakšni tajni muslimanski verski voditelji. Vse to se ni javno odražalo, vidno pa je bilo vsaj tistim, ki so to hoteli videti. (“Vse to je bilo vodstvu armade znano!”).
V akademskem letu 1965/66 sem imel sorazmerno veliko stikov s sarajevskimi muslimanskimi profesorji in nekoliko manj s študenti. V Sloveniji so bili v tistem casu, kot tudi prej, redki izbranci, ki so imeli štipendije za študij v tujini. Iz tedanje Bosne je bilo kar lepo število študentov, ki so imeli muslimanske štipendije za študij medicine v Bagdadu, na arhitekturi v Kairu, na ekonomiji v Istambulu, pa še kje drugje v muslimanskih državah. Vsi ti študentje niso bili »povprecni« verniki, še manj nevereniki – ateisti. Imeli so med študijem zlasti pa med pocitnicami, ko so se vrnili domov svoje verske obveznosti, ki jih drugi študentje muslimani, ki so študirali doma ali po Evropi, niso poznali. Prav tako so jim dolocene obveznosti ostale tudi po diplomi, z razliko od drugih, ki so diplomirali kje drugje, pa teh obveznosti niso poznali.
Ali je v Bosni obstajala muslimanska država? Evropska diplomacija je bila velikokrat slepa, ali pa se je delala nevedno o stanju, ki je obstajalo tam. Na zunaj, v politicni ureditvi Bosna in Hercegovina v bivši Jugoslaviji ni kazala posebnosti, bile pa so posebnosti znotraj, v republiki sami. Vsi smo poznali politicno neopredeljene muslimane v državnih funkcijah, ki so tedaj pripadale dolocenemu sloju politicno usmerjene garniture. Prav tako so bile muslimanske policijske patrulje. Poznali smo muslimanske ambulante in celo rdeci polmesec je velikokrat bil prekrit z rdecim križem na tem ali onem vozilu, ali pa niti to ne. Obstajali so muslimanski servisi za finansiranje, za stike s poslovneži … Vsega tega je bilo znatno vec, kot si dane smislimo. Ob tem pojasnilo: “Jugoslovanski komunizem je pojem neopredljeni musliman uradno rabil samo v Bosni in Hercegovini, ne pa za Sandak, Kosovo,
Metohijo in Makedonijo. Tam so jih imenovali Albanvci, ali pa Šiptarji”.
Vse to potrjeuje, da je bila Bosna že v casu bivše Jugoslavije neka oblika države v državi, na osnovi islama, kar danes marsikdo tudi prizna.

Read Full Post »