Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2007

Ob žalovanju

Dnevi ob vahtih nas sami, ne da bi rabili kakšno posebno pripravo, povedejjo v spomin na pokojne. Ta spomin ima v sebi nek trp priokus. Pred nami se hote ali nehote zvrstijo spomini na pokojne, na skupno bivanje z nami in seveda velikokrat tudi na poslavljanje. Vsako poslavljanje je težko, posebej pa je težko poslavljanje od nekoga, ki je bil z nami najtesneje povezan. Clovekovo poslavljanje imenujemo s preprosto besedo umiranje. V tem kriticnem trenutku ni važna samo nega in oskrba umirajocega; izredno važen je stik s sorodniki, s svojci in bližnjimi.Trpljenje in cas, ki ga preživlja tsiti, ki se od živlcjenja poslavlja, je za vse, ki so z njim povezani, enkratna Kalvarija.
Ta je razlicno dolga, od nenadne smrti pa do trpljenja, ki lahko traja vec let … Ljudje žalujemo na razlicne nacine. Ni važno, kako žalujemo, bistveno je da žalujemo! Pred seboj imam mali listic, ki je ob neki smrti prišel do mene po pošti, z vsebino: “Lepše in bolj smisla polne razglednice in verzov, bi v tem trenutku ne mogla dobiti; kot da je naše življenje le odskocna deska v morje Neskoncnosti! Hvala iz srca in objem!”. Drugi so napisali tako: “hvala, da ste bili z nami! “Pa še”: dovolj je bilo, da sem Vas videl na pogrebu! Hvala! “Vsi ti primeri nas vspodbudijo, da so ob žalovanju pomembne tudi drobne stvari. Pisemce, sožalje po telefonu ali internetu, kot navzocnost pri žalnem slavju. Vse to velikokrat ni niti nevem kako težko.
Potrebna pa je naša pozornost!
Svojstveno žalovanje je ob smrti otroka.Vecina strašev zelo težko sprejme otrokovo smrt. So primeri, ko tega niso nikoli preboleli. Ob taki smrti se za straše velikokrat zrušijo sanje in upanja, ki so jih gradili za prihodnjost. Otrokova smrtje je za nekatere starše celo dogodek, po katerem ne vidijo vec smisla svojemu življenju.
Njim se je svet sesul. Življenje jim postane neperspektivno, zato jih tudi vec ne zanima, kako se bo nadaljevalo. Tako ostanejo ujetniki samih sebe, saj jim je vse v življenju postalo nesmiselno.
Vsak clovek doživi trenutek, ko se mora sreci s smrtjo ljubljene osebe. Reakcije ob tem so razlicne, kot so tudi razlicni obcutki. Možni so tudi takšni, ki bi jih sicer v življenju nikoli ne pricakovali. Reakcija pride iznenada. Zdi se nam, kot bni nas zasvojila in zavedla v svet, ki nam je bil do tedaj tuj, zato mu tudi ne moremo ubežati …
Ob poslavljanju in tudi ob žalovanju nas spremlja misel: “V vsakem od nas je prostor, do katerega bolecina nima dostopa. To je notranji prostor tihote, v katerem prebiva Bog v nas. V tem prostoru smo popolnoma sami, neobremenjeni z moreco bolecino”. Želim vam, da sredi svojih bolecin, ki pridejo, ne da bi prej mislili nanje, cim prej odkrijete v sebi ta prostor. Tako boste obcutili globok mir kljub vsem zunanjim in notanjim pritiskom.

Read Full Post »