Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2007

Na velikonočni ponedeljek so naši predniki še v tistih časih, ko so veliko pešačili ali pa uporabljali običajna javna prevozna sredstva, šli na obisk. Tako se je tudi letos na velikonočni ponedeljek na Krasu zbrala pisana družba, da bi ob sprehodu in pomladni razigranosti obudila spomin na nekdanji Emavs. Ni kaj, v tem času se, še zlasti med vernimi Slovenci, veliko razmišlja o novih slovenskih škofijah in o obeh metropolijah.
Različni cerkveni pogledi na rešitev tega vprašanja so precej časa zavirali sedanjo rešitev, ki jo je Slovenija dobila pred velikim tednom, na cvetni petek 7. aprila 2006. To je vsekakor veliko darilo papeža Benedikta XVI. Sloveniji – tri nove škofije, metropolija v Mariboru  in en novi škof, ki bo posvečen v najkrajšem času.
Ob vsem tem veselju pa se kljub vsemu postavlja kakšno vprašanje, ki je tudi upravičeno, kljub različnim mnenjem. Prebral sem sledeče: “…Ali nismo zamudili (Slovenci namreč!) zgodovinske priložnosti s škofijo v Novi Gorici pred leti, še pod papežem Janezom Pavlom II.?  Zelo verjetno niso najbolj zadovoljni v Kranju, kjer so tudi resno razmišljali o svoji škofiji. Tudi del Prlekije, ki je sedaj cerkvenopravno razdeljena, ni najboljša rešitev, ko tako del spada pod Mursko Soboto, del pa po starem v mariborsko nadškofijo. Da s personalnimi rešitvami niso nikoli vsi zadovoljni, je več kot jasno, saj smo v Cerkvi vendar ljudje! Tistim, ki jim njihov novi ordinarij ni všeč, lahko računajo samo na to, da se naj spomnijo petindvajset let nazaj, ko je namesto pričakovanega in zaželjenega škofa Grmiča prevzel mariborsko škofijo škof Kramberger … Zgodovina se pač ne vrti samo po naših vizijah in programih…”, tako zaključuje pisec članka.
Vsakdo si lahko misli kar hoče. Dejstvo je, da je na žalost pred leti bila zapravljena prilika, da bi se v Novi Gorici ustanovila škofija. Ne gre za finančni problem, ki ga nekateri velikokrat postavljajo v ospredje, kot tudi ne za nemodro potezo, ki bi škodovala celotni Primorski od Trente do Kopra. V prvi vrsti je tu pastoralno in predvsem narodnostno vprašanje, ki je tokrat bilo potisnjeno v ozadje po zaslugi tistih, ki si velikokrat upajo preveč, pa tudi mislijo, da samo oni vedo vse, pozabljajo pa, da s takimi samovoljnimi dejanji povzročajo lastnemu narodu velikansko škodo, ki je na žalost nihče več zlepa ne more popraviti.  Po toči je vedno prepozno zvoniti. Vendar, če se že zvoni, se zvoni tudi zato, da se sporoči, da je toča oklestila pridelek, ki ga to jesen ne bo, ker pa ga ne bo, bo treba poiskati druge možnosti, da se preživi! Kajti preživeti je treba. Smo ljudje in potrebujemo hrano, neglede na to, koliko in kdaj, enostavno jo potrebujemo!
Nekaj podobnega se dogaja tudi z zapravljeno škofijo v Novi Gorici. Slomšek je severni del Slovenije rešil pred ponemčenjem, ko je prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor. Kardinalu Missiji nekateri (!) očitajo, da ni bil dovolj moder ali kot avstrofil in tudi tujec ni videl tedanjih narodnostnih problemov pri Slovencih v goriški nadškofiji in je zlasti pri nastavitvah duhovnikov zapravil marsikatero slovensko župnijo. Ali so vsi ti očitki upravičeni ali ne, bi se lahko razpravljalo v nedogled. Dejstvo pa ostane: “Peščica slovenskih duhovnikov na ozemlju goriške nadškofije v Italiji ostaja kljub vsej slovenski cerkveni evforiji še naprej odrinjena in prepuščena na milost in nemilost razmeram, ki jih slovenska manjšina dnevno doživlja”. Vse drugače pa bi bilo, če bi Nova Gorica imela svoj škofijski sedež! Vsaj verni verujemo, da zgodovino vodi Bog, zato lahko tudi zaključimo, da je Božja volja, da nas Slovence italijanski živelj tu, za slovensko mejo prav na verskem področju čimprej odpihne, in to po zaslugi tistih, ki nam zelo napačno krojijo našo bodočnost!

Advertisements

Read Full Post »

Velika popotnica za življenje, ki jo starši dajo otrokom poleg življenja, ki so jim ga posredovali, je vera. O tem, kako vero posredovati in ali jo sploh lahko posredujemo otrokom ali najbližjim, se je in se bo vedno razpravljalo. Verski pedagogi si o tem niso edini, so si pa zelo blizu z mislijo, da starša lahko vplivata tudi na vero, ki jo imajo njihovi otroci. Pri veri moramo ločiti več stopenj. Nekako tako, kot poznamo stopnje človekove rasti, poznamo tudi stopnej človekove osebne vere.
Otrokova vera je nekaj enkratnega. To ni otročja vera. Otrok živi v svojem svetu in ta njegov svet se odraža v vsem, kar otrok doživlja, torej tudi v doživljanju osebne vere. Izredno pomembno je to doživljanje v družini sami. Zelo pomembno za otroka je, kakšen odnos imata starša do njega in kako spremljata njegov razvoj, ne samo na telesnem, ampak predvsem na duševnem področju. Pravi odnos je za otroka velika milost.
Vera se pri otroku razvija skladno z drugim doživljanjem, to je vsem tistim, kar ga v domači družini obdaja. Če je v domači družini prijetno ali, kot pravimo, toplo, potem bo otrok zelo dovzeten do vsega, kar mu bodo starši skušali na njim lasten način posredovati, torej tudi prve kali vere. Če pa je vzdušje v domači družini velikokrat ne prijetno ali celo težko in moreče, potem bo to otroka zaznamovalo za celo življenje ne samo an verskem, ampak tudi na duševnem področju, s katerim se bo srečeval tudi še kot odrasel človek.
Drugo otrokovo obdobje se začne, ko se otrok sreča s svetom in okoljem. To je zlasti vidno v prvih letih otroškega vrtca. Ni vseeno kdo je tedaj v vrtcu njegov katehet. Poznamo katehetske inštitute, kjer posebej vzgajajo veroučitelje za predšolski verouk. Njihova formacija se zelo razlikuje od formacije običajnih katehetov. Vsega tega mi skoraj ne poznamo in so naši veroučitelji velikokrat osebe, ki »mašijo takšno ali drugačno praznino«. Dogodi se celo, da sami niso prepričani o tem kar učijo … Ko se otrok prvič sreča tudi z vero malčkov v vrtcu, se njegova doma pridobljena vera dograjuje ali pa zakrni. Starši bi morali biti prav v tem času zelo pozorni na to, kakšno versko okolje in kakšna verska informacija pronica v otroka. Če se to zanemarji,  smo na otrokovem verskem področju veliko zanemarili.
Za informacijo naj nam bosta dva pogleda, in sicer mlade mame in mlajšega očeta.
Mama pravi: “Meni se zdi pomembno prenesti otrokom vero. Rada bi jim dala toliko, kolikor jim moreva midva starša dati, da bodo poznali Boga. Ko bodo prišli problemi in krize, se bodo, upam, spomnili, da jih ima Bog rad”.
Mož pa meni tako: “Vere midva otrokom ne moreva dati. Lahko jim dava svoje izkušnje. Vera je milost, upava, da jo bodo sprejeli v Cerkvi. Zelo si želiva, da bi najini otroci našli skupnost v župniji, v kateri bodo lahko hodili po poti, da bodo nekega dne  prišli do odrasle vere”.
Obe izjavi se na prvi pogled razlikujeta. Če pa ju pazljivo preberemo, spoznamo, da se dopolnjujeta. Vsak od staršev gleda s svojim doživljanjem, kar je normalno. Mati želi čim več posredovati otrokom, ker ji je otrok tudi po čustveni plati bližji. Oče pa razmišlja zelo racionalno. Vendar razmišlja! Medtem ko je za mater pomembno, da bi svojo vero prenesla na otroke, oče spoznava, da vere sploh ne moreta dati starša, pač pa je vera milost. S tem ni zatajil sodelovanja, dobro se zaveda, da je sodelovanje staršev pri verski vzgoji otrok nekaj nenadomestljivega, spoznal pa je, da je vera milost in ta milost bo v otroku delovala, če bosta najprej onadva s to milostjo tudi sodelovala. Potem pride skupnost ali župnija in končno Cerkev ali kakšna primerna verska skupina, v kateri je vera vrednota.
Tako bodo otroci iz otroške vere prišli do vere odraslega, to pa je svojstveni proces  kot tudi svojstvena sreča in s tem milost. Lahko pa pride tudi nesreča, če vse to zanemarimo, kar se velikokrat na žalost pri marsikom tudi dogodi.

Read Full Post »

Na peto velikonočno nedeljo – 5. maja 2006. je bil v Doberdobu praznik krvodajalcev. Proslavljali smo 15 obletnico pobratenja z društvoma iz Kranja in Kamnika. Po sprejemu na županstvu smo se zbrali v naši župnijski cerkvi, kjer je naš g. župnik Ambrož Kodelja daroval mašo za vse žive in pokojne krvodajace iz vseh treh društev. Nato je sledila lepa akademija in prijateljsko druženje.
V Doberdobu je bilo društvo krvodajalcev ustanovljeno leta 1968 in je tedaj imelo 12 članov. Danes pa jih ima 186. kar je za tako majhen kraj izjemno število, morda celo italijanski državni rekor na število prebivalcev.Vsako leto člani našega društva darujejo od 70 do 75 litrov krvi, ki jo namenijo naši najbližji bolnišnici v Tržiču. Doberdobški krvodajalci so bili v italijanskem zamejstvu prvi, ki so navezali stik s Slovenijo. Danes so ti stiki pri drugih društvih, tudi italijanskih nekaj normalnega.
Malo kdo pa ve, da je Sveti Oče papež Janez XXIII. Sestavil za krvodajace posebno molitev. Z veseljem smo jo prevedli in vam jo posredujemo.

Takole se glasi:

Jezus Odrešenik! Ti si rekel: »Karkoli ste naredili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni naredili.« (Mt. 25,40) Sprejmi dobrohotno dar, ki Ti ga poklanjamo. Stiske Tvojih in naših trpečih bratov nas silijo, da darujemo nekaj naše krvi, da se jim ponovno vrne življenjska moč.
Vendar želimo ta dar nameniti Tebi, ki si prelil svojo dragoceno kri za nas.
Daj, Gospod, da bo naše življenje obogateno z dobrotami za nas, za naše drage, za bolne; podpiraj nas, da bomo v žrtvovanju vedno radodarni, ponižni in tihi.
Daj, da bomo s pomočjo vere mogli v trpečih odkrivati Tvoje obličje in jim nuditi takojšnjo pomoč.
S čistim žarom ljubezni navdihuj in vodi naša dejanja, da bodo v povezavi s Teboj dosegla popolnost in bodo vedno všeč Nebeškemu Očetu.

Sveti Oče Janez XXIII

Read Full Post »

Slovenci smo dobili v 105 zvezku zbirke Cerkveni dokumenti zanimiva razmišljanja, ki jih je pripravil Papeški svet za pastoralo zdravja. V dokumentu so predstavljeni napotki kako naj se vedemo do tistih, ki so postali žrtve mamil, alkohola, pa tudi drugih oblik zasvojenosti, ki pestijo sodobni svet.
Vsi vemo, da so mamila sinonim odvisnoti, prav o tem je nakazano razmišljanje v drugem poglavju, medtem ko se v tretjem poglavju soočamo z dejstvom kako naj bi zasvojenci postali SVOBODNI! Premalo se zavedamo, da je v vsako človekovo srce vpisan čut za dobro! To spoznanje si morajo najprej prisvojiti starši in vzgojitelji. Vzgoja in preprečevanje od padcev v zasvojenost, ki sta izredno posrečeno obdelana v četrtem poglavju nas popeljejta v služenje, ki osvobaja odvistnike.
Knjižica je vredna, da se z njo seznanijo, predvsem starši in vzgojitelji, ima pa, kar se v zadnjem času pri podobni literaturi pogreša, veliko novih pogledov, priporočil, predlogov, kot tudi izhodišč, ki niso samo nova, ampak so tudi praktična in ko se z njimi seznanjamo nas dobesedo zagrabijo in v bralcu zbudijo željo, da skuša tudi sam v okolju kjer je, narediti čim več, da bi zlorabe s kakršnokoli odvistnostjo bilo čim manj.
V slovenskem prostoru, kot tudi v naši bližini imamo moške centre, po vzoru don Pierina in jih imenujemo Skupnost Srečanje. Te so v Krminu, v bližini Ogleja, pa tudi na Kostanjevici pri Gorici in Vremah pri Divači.
S februarjem pa dobiva Slovenija še eno obliko skupnosti, ki bo pomagala zlasti zasvojenim fantom. To so skupnosti po vzoru s. Elvire in jih imenujejo ČENAKOLO. Obiskovalci Medjugorja to skupnost poznajo in nekateri so z njo tudi povezani.
Zanimiv je citat s. Elvire. Takole pravi: “Danes je Zahodni svet bogat kruha in rib; celo tako bogat, da kruh meče v smeti. Vseeno pa sodobni svet umira od lakote. To je lakota po Bogu, lakota po miru in lakota po ljubezni in upanju. V skupnosti Čenakolo sprejemamo ranjene sadove tekega sveta. To so mladi, ki imajo vse, a so prav zato, ker imajo vse, žalostni in mrtvi v srcu. Mi jim ponudimo, samo ponudimo, odvistno je od njih, če sprejmemo, tisti edini kruh, ki nasiti človeško srce, kruh življenja in kruh poguma in kruh smisla, zakaj naj živijo! Velika večina fantov in deklet, ki so v naših skupnosti, čez dvajset let postanejo priče čudeža tega kruha življenja, ki jih je ozdravil, odrešil, spremenil in predvsem jim je prinesel mir in jim obenem resnično nasiti njihova srca s tem, ko jim je vrnil smisel življenja…”.
Zavedajmo se: “Ko zapazimo pri mladem človeku, da rabi pomoč iz karkšne koli zasvojenosti, naredimo takoj mi prvi korak do njega, ga opogumimo, bodrimo in z leti bo osrečen, če mu pomagamo na zdravljenje. Orečeni bomo tudi sami, ko bomo na lastne oči videli sad našega dela in tudi našega truda”

Read Full Post »

Do 2. vatikanskega koncila je v Cerkvi bilo nekako razumljivo, da je vloga vernika v njej bila sledeča, eni so vedno klečali in bili tiho, drugi med pridigo sedeli ( na koru tudi klepetali), za tretje je bilo najvažnejše, da so potegnili pri darovanju iz žepa ali torbice denarnico. Zdi se mi, da ponekod še danes niso prišli dalje od tega. Koncil sicer ni zrušil cerkvene piramide, ki še vedno obstaja in še bo, je pa prinesel več svobode in opozoril na večjo odgovornost vernikov – laikov – v Cerkvi. Tako župnijska skupnost ni le poslušalka besede, ampak je ponovno postala oznanjevalka besede in skupnost z misijonsko in karitativno dejavnostjo.
Vsak naj bi prispevel svoje talente in obenem darove Duha, da bi župnija postala predvsem otok upanja. Tako je koncil rehabilitiral misel o skupnosti, ki je zlasti v prvi Cerkvi uživala velik ugled med vernimi in nevernimi. Tu ne gre za nobeno revolucijo, ampak za ponovno odkritje korenin. Škof Ciprijan je leta 250 po Kr. iz katakomb pisal: “Kar se tiče vseh, je stvar vseh… Na vprašanje, ki ste mi ga zastavili, ne morem odgovoriti sam, saj sem že na začetku svoje škofovske službe sklenil, da ne bom nič storil brez vašega nasveta in brez soglasja ljudi, neglede na svoje osebno mnenje!”.
Te Ciprijanove besede bi se lahko danes glasile približno takole: “Vsi verni smo Cerkev”. Koncil je z oživitvijo misli o skupnosti v Cerkvi vzbudil upanje, vendar marsikaj se ni uresničilo. Velikokrat se pozablja, da se danes ne moremo zavzemati za uglajeno Cerkev brez konflikov, ampak za Cerkev s konflikti. Tudi v župnijski skupnosti ne more biti vedno samo prijetno, normalno je, da prihaja, ponekod pogosteje, drugod redkeje, do resnih trenj in tudi problemov. Brez tega ni življenja in tudi župnije ne! Kjer se govori in piše, da teče “vse kot po maslu”, se laže! Vedno je govoril tudi Božji Duh skozi vsakega posameznika, obenem pa je istočasno z nami in skozi nas, nas prav ta Duh tudi poslušal! Neprijetni so dogodki, ko si poslušanje Duha resnice velikokrat prisvajajo določeni posamezniki ali skupine, in menijo, da je njihova zadnja beseda tudi beseda Duha!
Pozivanje k dialogu v Cerkvi ne pomeni zahteve ali predloga da bi posnemali svet in njegove trenutne muhe. Če želimo, da bo Cerkev živa in bo imela žene in može, ki so sposobni za dialog, ni to neka stranpot, ampak davna vernikova pravica, ki jo ima vsak član Cerkve kot član občestva. Zato je Cerkev kot skupnost bratov in sester v Kristusu brez dialoga velika farsa. Tega se mora zavedati vsak vernik, še zlasti tisti, ki mu Cerkev nekaj pomeni! Ob tem pa moramo biti previdni. Tema dialoga se je z družbenimi spremembami in z zrelativiziranjem ene same absolutne »pravice« ali »resnice« izpela in to partijske v komunizmu, hierarhične v Cerkvi. Ni več aktualna, ker več ljudi lahko pride do besede, pove svoje mnenje, ki ni nujno po liniji pri vladajočih, ali sveta resnica v Cerkvi. Človek pa zori počasi, ali pa tudi ne, notranje se osvobaja ali pa ostaja tam, kjer je bil … Kljub vsemu je dialog potreben in pomemben in bo vedno dajal Cerkvi novi polet.

Read Full Post »

Bog in življenje

Človekova beseda je preslabotna, da bi mogla izraziti Božjo skrivnost

Človek, ki veruje, se z vero popolnoma izroči Bogu in iz tega odnosa tudi živi, je v službi ljudem (bližnjim) in človeštvu. Resnično nevero zasledimo v brezbožnem življenju, ki je pač življenje, kakor da bi Boga ne bilo. To obliko življenja imenujemo tudi antihumanizem. Na zunaj se vidi predvsem kot življenje brez ljubezni in upanja, z neodgovornim odnosom do sočloveka.
V kakšnega Boga naj bi veroval današnji kristjan? Znana je ugotovitev, da se človekov razum ne more nikoli dokopati do takšnega spoznanja Boga, ki nam ga posreduje Sv. pismo. To spoznaje Boga je tesno povezano s človekom. Ker pa obstaja veliko načinov, kako spoznamo Boga, zato je skoraj normalno, da si vsak vernik po svoje oblikuje predstavo o Bogu mimo tiste, ki mu jo je posredovala Cerkev. Kar je lako tudi vprašljivo.
Dva teologa sta zelo zanimivo predstavili podobo Boga, kot skrivnost. To sta bila K.Barth, K Rahner, pa tudi filozof Blondel. Bog je kot skrivnost nedostopen in vendar dojemljiv. Bog je v prihodnosti in je navzoč v sedanjosti. Svet je najtesneje povezan z Bogom in vendar svet ni Bog! Bog je zadnja resničnost, globina vseh resničnosti in dno našega bitja.
Bog je tudi skrivnost, ki nas spremlja in tudi nagovarja, pa tudi pričakuje naš odgovor. Takšnega “Boga ljubezni” lahko srečamo povsod, še zlasti tam, kjer so naši medsebojni odnosi urejeni. Kdor resnično veruje v Boga in obenem veruje v Kristusa, ljubi življenje, samega sebe in sočloveka. Zato moramo Boga iskati najprej v vaskdanjem delu in življenju. Ta ugotovitev nam daje odgovor, zakaj nekateri starši bežijo od odgovornosti do spočetja, ker ne ljubijo življenja, ker Boga niso odkrili v vsakdanjem življenju, odkrili pa ga niso tudi v potomcih…
Bog se nam razodeva tudi kot “Bog molka”. To je bil Jezusov primer ob nemoči križa, kar potrjuje evangeljsko sporočilo o križu, norosti križa in celo pohujšanju ob križu. Istočasno pa je tudi to evangeljsko sporočilo o vstajenju in zmagi nad trpljenjem na križu. Z “Bogom molka”, ali “Bog z nami molči” se srečujemo predvsem, ko imamo občutek, da nas je Bog zapustil. Tedaj naj nas opogumi misel: “Bog ni človeka nikoli zapustil! Človek pa Boga velikokrat!”.
Boga izkuša človek kot presenetljivega Boga, saj mu ostaja naposled “velika neznanka”, obenem pa mu je znani neznanec.
Ob takem razmišljanju pridemo do ugotovitve, da vsak človek ima svojo predstavo o Bogu, takšno, kot jo je izoblikoval sam. Zato moramo verniki stalno razčiščevati predstavo o Bogu, ker je ta nepopolna, čeprav do popolne ne bomo prišli nikoli.V polnosti bomo Boga spoznali šele v večnosti. »Bog je vedno večji od tega, kar mi o njem povemo in vemo pravi Karel Rahner. “Človekova beseda je preslabotna, da bi mogla izraziti Božjo skrivnost in tudi naše spoznanje ostaja le delno”, (Ives Congar).
Čeprav je Bog tako skrivnosten, se človeku razodeva v zanj dojemljivem načinu, tako v njegovi kulturi, kot tudi na družbenih razmerah, ki se neprestano spreminjajo. Zato vero spremlja nevera, in nevero vera!

Read Full Post »

Katoliška Cerkev v Avstriji se je 3. avgusta spomnila stote obletnice rojstva kardinala Franza Königa. Ob jutranji maši v dunajski stolnici, ki jo je daroval za svojega predhodnika kardinal Christoph Schönborn, se je zbral avstrijski in državni vrh ob diplomatih in kulturnikih. Vsak je po svoje v spominih podoživel tega enkratnega cerkvenega dostojanstvenika. Kot zanimivost naj povem, da v avstrijskem Marijinem romarskem svetišču v Marijinem Celju vsak 13. dan v mesecu darujejo spominsko mašo, za pokojnega kardinala, saj je bil s tem krajem tesno povezan. To gesto utemeljujejo s tem, da Marijino Celje za Avstrijce ni samo kulturno mesto. Za kardinala Königa je bila pomembna povezava med vero in življenjem, zato naj bi romanja v to svetišče spominjala na kardinalovo pobožnost, njegovo prijaznost do sočloveka, pa tudi na njegov humor, s katerim se je odlikoval. Ta dan se lahko verniki, ki se udeležujejo te slovesne maše, tudi vpišejo v spominsko knjigo.
Bilo je leta 1959, ko je pri založbi Herder na Dunaju izšla knjiga z naslovom Stefan Wyszynski Der Christ und die Arbeit. (Kristus in delo) V njej ima tedanji dunajski nadškof dr. Franz König uvod, kjer med drugim piše: “… človekovo delo je in ostaja moralna, verska, kulturna in socialno-etična vrednota … “. Knjiga je izšla v času, ko se je pojavljala neka oblika novosti v teologiji, ki smo jo imenovali teologija dela. Poljski primas kardinal Wyszynski je s svojim delom med prvimi opozoril, da je treba vsakemu poštenemu delu priznati duhovno dostojanstvo in ne samo materialno, kar je tedanji marksistični red neprestano poudarjal z znanimi parolami, ki jih je bilo v tistem času v teh državah vse polno. Obenem pa je kardinal tudi dejal, da je napočil čas, ko naj bi človekovo delo ne bilo orodje pri zasužnjevanju človeka, kar se je dogajalo in se še, zalsti v tretjem svetu, pa tudi v industrijsko najbolj razvitih državah.
O teologiji dela se v našem prostoru skoraj ni razpravljalo in se tudi ne, pa ne zato, ker ta tema ni zanimiva, ampak predvsem zato, ker jo premalo poznamo in prav njeno poznanje bi nam lahko pomagalo pri nasvetih, kako naj človek ravna, se znajde, ukrepa …, ko ga pesti delo, ko mu preobilno delo celo razjeda zdravje, uničuje družino, ga oddaljuje od domačega okolja in ga s tem razčlovečuje … Naj nam citati kardinala Königa pomagajo tudi nam pri ovrednotenju našega dela. Takole pravi: “Delo je človekov pošteni, moralni, verski in socialno-etični aspekt … Bog in človek delata skupaj. Ljudje sprejemamo Božje sporočilo in se zavedamo, da ne moremo sami spremeniti družbe. Moč, ki jo dobimo od Boga, nam pomaga, da lahko storimo več, kot bi zmogli sami. … Ne smemo pozabiti, da so neverujoči, ne da bi se ozirali na Boga, dosegli odpravo številnih socialnih zakonov, za katere se mnogi kristjani niso niti zmenili. Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja so pogosto prav neverujoči dosegli, da otrokom do osemnajstega leta starosti ni bilo treba delati.Po trdih bojih so desedli 40-urni delovnik, plačan dopust in tako naprej. In kdo se je upiral pravici do stavk, ustanavljanja delovskih sindikatov, če ne mogočni krščanski gospodarji? Njihova vernost je bila eno, življenje pa drugo. In bili so prebogati. V denarju se skriva nevarnost. Nevarnost, da bo zastrupil vse, česar se dotakne … Ti daš človeku kruha in človek se ti pokloni, zakaj nič ni bolj neporečno od kruha; toda če v istem trenutku kdorkoli obvlada njegovo vest mimo tebe, o, tedaj bo celo zavrgel tvoj kruh in bo šel za onim, ki je spremenil njegovo vest. Zakaj skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kar živi!”.

Read Full Post »

Older Posts »