Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 27th, 2007

Do 2. vatikanskega koncila je v Cerkvi bilo nekako razumljivo, da je vloga vernika v njej bila sledeča, eni so vedno klečali in bili tiho, drugi med pridigo sedeli ( na koru tudi klepetali), za tretje je bilo najvažnejše, da so potegnili pri darovanju iz žepa ali torbice denarnico. Zdi se mi, da ponekod še danes niso prišli dalje od tega. Koncil sicer ni zrušil cerkvene piramide, ki še vedno obstaja in še bo, je pa prinesel več svobode in opozoril na večjo odgovornost vernikov – laikov – v Cerkvi. Tako župnijska skupnost ni le poslušalka besede, ampak je ponovno postala oznanjevalka besede in skupnost z misijonsko in karitativno dejavnostjo.
Vsak naj bi prispevel svoje talente in obenem darove Duha, da bi župnija postala predvsem otok upanja. Tako je koncil rehabilitiral misel o skupnosti, ki je zlasti v prvi Cerkvi uživala velik ugled med vernimi in nevernimi. Tu ne gre za nobeno revolucijo, ampak za ponovno odkritje korenin. Škof Ciprijan je leta 250 po Kr. iz katakomb pisal: “Kar se tiče vseh, je stvar vseh… Na vprašanje, ki ste mi ga zastavili, ne morem odgovoriti sam, saj sem že na začetku svoje škofovske službe sklenil, da ne bom nič storil brez vašega nasveta in brez soglasja ljudi, neglede na svoje osebno mnenje!”.
Te Ciprijanove besede bi se lahko danes glasile približno takole: “Vsi verni smo Cerkev”. Koncil je z oživitvijo misli o skupnosti v Cerkvi vzbudil upanje, vendar marsikaj se ni uresničilo. Velikokrat se pozablja, da se danes ne moremo zavzemati za uglajeno Cerkev brez konflikov, ampak za Cerkev s konflikti. Tudi v župnijski skupnosti ne more biti vedno samo prijetno, normalno je, da prihaja, ponekod pogosteje, drugod redkeje, do resnih trenj in tudi problemov. Brez tega ni življenja in tudi župnije ne! Kjer se govori in piše, da teče “vse kot po maslu”, se laže! Vedno je govoril tudi Božji Duh skozi vsakega posameznika, obenem pa je istočasno z nami in skozi nas, nas prav ta Duh tudi poslušal! Neprijetni so dogodki, ko si poslušanje Duha resnice velikokrat prisvajajo določeni posamezniki ali skupine, in menijo, da je njihova zadnja beseda tudi beseda Duha!
Pozivanje k dialogu v Cerkvi ne pomeni zahteve ali predloga da bi posnemali svet in njegove trenutne muhe. Če želimo, da bo Cerkev živa in bo imela žene in može, ki so sposobni za dialog, ni to neka stranpot, ampak davna vernikova pravica, ki jo ima vsak član Cerkve kot član občestva. Zato je Cerkev kot skupnost bratov in sester v Kristusu brez dialoga velika farsa. Tega se mora zavedati vsak vernik, še zlasti tisti, ki mu Cerkev nekaj pomeni! Ob tem pa moramo biti previdni. Tema dialoga se je z družbenimi spremembami in z zrelativiziranjem ene same absolutne »pravice« ali »resnice« izpela in to partijske v komunizmu, hierarhične v Cerkvi. Ni več aktualna, ker več ljudi lahko pride do besede, pove svoje mnenje, ki ni nujno po liniji pri vladajočih, ali sveta resnica v Cerkvi. Človek pa zori počasi, ali pa tudi ne, notranje se osvobaja ali pa ostaja tam, kjer je bil … Kljub vsemu je dialog potreben in pomemben in bo vedno dajal Cerkvi novi polet.

Advertisements

Read Full Post »