Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2007

Zadnje čase se pogosteje pojavljajo intervjuji z mladimi tudi o verski tematiki. Če jih pazljivo prebiramo, ali poslušamo po radiu, spoznamo, da iz njih veje veliko verskega neznanja, kar je tudi eden od vzrokov, da mlade v veliki večini poredkoma videvamo v cerkvah. Nekateri so vsa leta šolanja od osnovne preko nižje srednje, pa do višje šole obiskovali redni šolski verouk poleg verouka za prvo obhajilo in birmo. Drugi pripadajo tej ali oni organizaciji, ki ima tudi versko zasnovo (vsaj morala bi jo imeti), pa so kljub vsemu nekje daleč stran od Cerkve.  Zastavlja se vprašanje, kaj se z veroukom sploh dogaja? Obenem pa je zanimiva analiza njihovih izjav. Pri tem ne gre za ateiste ali mlade, ki so sovražno nastrojeni do Cerkve kot strukture (posamezni primeri so lahko tudi takšni), ampak pridemo do ugotovitve, da med našimi mladim prevladuje bolj ali manj  izkrivljena podoba o vrednotah, Bogu, bodočnosti,  ki so si jo pridobili v okolju, kjer živijo, kot tudi v družbi, ki ji pripadajo.
Pri praktičnem ali prepričanem ateistu Bog nima nobene vloge. On je prepričan, da za oblikovanje in obvladovanje svojega življenja Boga ne potrebuje. Če ga boli zob, bo šel k zobozdravniku in se ne bo zatekel k sv. Apoloniji. Če nekaj izgubi, poišče v trgovini drug predmet, morda sodobnejši, novejši, in ne moli k sv. Antonu, da bi mu ga pomagal najti. Če grmi in je nevarnost strele, ne prižiga sveče, ampak postavi na streho strelovod. Sv. Blaž je z Blaževim žegnom prišel celo v ljudski rek: “… kot Blažev žegen!”. Epidemije preprečuje s cepljenjem in ne s prošnjo k temu ali onemu svetniku in še bi lahko našteval … Iz tega spoznamo, da moderni človek prepogosto sam režira svojo odločitev in mu po njegovem spoznanju Bog ni potreben. On hoče biti sam kovač svoje sreče. Bog mu je mimogrede postal delovni višek, kot so delavci v tovarni, ki je pred stečajem.
Končno tudi  verni obiskujemo zdravnika, tudi mi postavljamo na cerkvene zvonike strelovode, tudi mi kupujemo nove predmete, če smo jih prej zgubili, in kar je najvažnejše, tudi mi se velikokrat v življenjskih težavah ne zatekamo direktno k Bogu ali svetnikom. Smo tudi mi, ki se imamo za verne, neopazno postali skrivni ateisti?  Nikakor! Kristjani smo spoznali razliko med živim Bogom in med tistim Bogom, ki naj bi bil nekakšna »šušta« ali  servis, da nam  priskoči na pomoč takoj, ko bi se oddrdrale naše neskončne litanije želja. Praktični ateist te razlike ne pozna! Na žalost pa jo velikokrat ne poznajo tudi mlajši, kot tudi ne marsikateri starejši, zato ostaja njihova predstava o Bogu zmaličena in popačena.
Prav ti sodobni ateisti, ki živijo v našem okolju, nam lahko pomagajo, da ta zmaličena predstava o Bogu postane naša predstava o živem Bogu. To je Stvarnik, ki nas je poklical v življenje, zato naj bi pred Njim igrali in plesali, peli in se smejali, obenem pa prosili za moč, da bi v življenju vstrajali s svojim pogumom in predvsem s svojim upanjem! Kajti brez upanja ni življenja!
Ob koncu pa še to: “Tisti, ki danes vero oznanjujejo in to nismo samo duhovniki, sem spadajo tudi kateheti in predvsem straši, bi morali spoznati, da mora vsaka doba, trenutno naša – sedanja, s svojimi izraznimi in pojmovnimi sredstvi znova opisati in predstvaiti stvarnost naše vere. V tem je največja težava. Ko bi imeli  oznanjevalce za današnjo rabo, bi bila tudi slika drugačna. Spomin mi poroma v post, ko skupaj molimo križev pot. Vsebina križevega pota, ki ga običajno imamo natisnjenega v knjižicah, ima popolnoma preživeto vsebino. Ta gre danes mimo ušes in čutenja sodobnega človeka. Istočasno pa imamo kar nekaj besedil križevih potov, ki človeka pretresejo, prizemljijo, nagovorijo do dan…”. Tudi o tem bi se morali več pogovarjati in razmišljati!

Read Full Post »

Izbirni vernik

Način verovanja se pri današnjem vernem človeku zadnje čase zelo spreminja. Na splošno se zaznava, da velika večina vernih ljudi tudi v našem okolju veruje bolj po svoje. Lahko bi rekli, da si vero prikrojujejo lastnim potrebam  in tudi lastni iznajdljivosti. V sociologiji religije imenujejo takšnega vernika izbirni vernik, ker si po lastni izbiri in potrebi izbira posamezne elemente vernosti.
Pri nas imamo še marsikje klasični pogled na vernega človeka. To je tisti, ki veruje v Boga in tudi v druge verske resnice, dokaj redno moli in prav tako dokaj redno hodi v cerkev. Čeprav moramo priznati, da Slovenci v primerjavi z drugimi evropskimi narodi sorazmerno manj molimo. Tudi glede obiska nedeljske maše Slovence uvrščajo nekje v evropsko povprečje. Seveda se ta obisk  zelo razlikuje pri Slovencih samih. Ponekod presega 30%, v drugih krajih doseže komaj 4-6% nedeljskih obiskovalcev. Isto je s strukuro obiska maše. Ponekod je 90% žensk in komaj kakšen slab odstotek moških. Drugod se suče v razmerju 1:3 v korist žensk, spet drugje je odstotek usklajen. Zanimivo je ravnanje mladine. So župnije, kjer mladih enostavno ni ali so izredno redki pri nedeljski maši, so pa župnije, kjer prav ti dajejo pečat nedeljskim mašam. Posebno poglavje so šolarji. Ponekod so, drugje jih skoraj ni. Tu obvelja staro pravilo: Kjer so starši so tudi otroci. Če staršev ni, tudi otrok ni ali so samo občasno…
Ob tem zapažanju lahko pridemo do potrditve, da tudi naš slovenski vernik velikokrat prikrojuje vero lastnim potrebam s prepričanjem, ki si ga je oblikoval sam, velikokrat mimo – uradne, oznanjevalne – vere, ob lastni iznajdljivosti. Vse to pa je lahko tudi daleč od tiste trdne vere, ki so jo poznali naši slovenski predniki.
Vernost Slovencev v Sloveniji se precej razlikuje od vernosti Slovenca kje v zamejstvu. V Sloveniji je še vedno izredno močno izstopanje med verno in ateistično stranjo. V zamejstvu pogosto zapažamo neki verski blef, ki se je spojil z vernostjo Italijanov. Pri Italijanih se na splošno govori, da so katoličani. To pa ne pomeni, da hodijo ob nedeljah v cerkev. To nasplošno opravičujejo, češ, da niso verski fanatiki.  ( Zanimivo isto se govori pri katoličanih v Bosni!) Pri slovenskem zamejskem verniku je bolj ali manj opazna tudi politika. Ta je pri verniku v Sloveniji komaj opazna. Kristjan mora imeti svoj odnos do politike, saj je politika del javnega  tudi kristjanovega  življenja. Ne sme pa biti politika sredstvo za takšno ali drugačno manipuliranje z vero in vernim človekom. Dogaja se, da v zahodnih demokracijah niso redki primeri, ko se vera, verske strukture, verniki in celo Cerkev izrabijo v politične namene. Gotovo je to narobe. Tega bi ne smelo biti, pa žal je!  Kljub temu pa je zanimivo, da Bog velikokrat ob takšnih primerih poskrbi, da se to lepo “pogliha”, ko se takšna versko-politična šušmarjenja kaj kmalu izničijo, in  razblinijo v nič!
Veliko je kljub vsemu načinov, kako naj bi bili danes kristjani. Veliko napako bi zato naredili, če bi določene krščanske modele posploševali ali pa jih skušali primerjati ali celo vnašati v okolje kamor ne gredo, ali pa okolje zanje ni primerno. S takim načinom lahko naredimo veliko škode, ki se pozneje težko popravi, če se sploh popraviti da.

Read Full Post »

Velikokrat slišimo: “To je idealna družina! Ta žena je idealna mati. Kako idealne otroke imajo. Idealni učitelji so na tej šoli. Ta druščina je idealna. Njegova vera je idealna. Moji otroci imajo idealne prijatelej… “.
Ideal je čudovit pojem, ki se je utihotapil v naš vsakdan in nas mimogrede zasvoji, podobno kot kakršno koli drugo sredstvo, ki mu s preprosto besedo pravimo poživilo.Poznano nam je, da so poživila po svoje koristna, so pa tudi škodljiva ali celo nevarna in človeka zavedejo v stanje, ki ni normalno ali je zanj celo usodno. Spomnimo se na pretirano kajenje, alkohol, da mamil niti ne bi omenjal.
Idealiziranje ali poveličevanje idealov nas lahko privede v zasvojenost, kot tudi v miselni svet, ki ga ni. Mimogrede: To je bil odličen način, kako so nekateri voditelji v polpreteklem času znali idealizirati v real-socializmu politiko, gospodarstvo, šolstvo, pa tudi tedanje ekonomsko stanje. Poznali smo celo idealni svetovni nazor, ki je marsikoga zavedel ne samo zaradi položaja in ugodnosti ki jih je ponujal, ampak tudi tako, da je ob vsem tem idealiziranju zapadel v navidezni miselni svet, ki realno ni obstajal, čeprav je on sam živel v prepričanju, da je tako, saj sam v tem svetu živi.
Pomudimo se pri družini: Otroci ne potrebujejo idealne mame kot tudi ne idealnega očeta, ampak mamo in očeta. Otroci morajo videti tudi mamimo in očetovo slabost, njune napake, njuno nepotrpežljivost, ki pride do izraza ob glasnih trenutkih, ko kdo zakriči, postane zadirčen, pa naj bo to zaradi preobremenjenostjo v službi, ali doma. Otrok mora spoznati tudi greh, ki ga naredita starša! To je tedaj, ko komu od staršev uide kletvica, robata beseda, kako egoistično dejanje, do katerega pride mimogrede in se velikokrat kaže pri majhnih stvareh, pa jih otrok občuti.
Ko ga starša polomita, je čudovita prilika, da to lahko tudi popravita, da se opravičita, odpustita in kar je najvažnejše, da se ob takšnih trenutkih dogovorita.
To so bogati trenutki družine, ko se ob napakah, do katerih v družini pride, člani družine brusijo, izpopolnjujejo in spoznavajo. Otroci pa pridejo do spoznanja v lastni družini, da brez napak, padcev in tudi grehov ni življenja.
V naših medsebojnih odnosih prav tako niso samo idealni trenutki. Živimo navadno, vsakdanje življenje, saj smo preprosto povedano, navadni ljudje, neglede na izobrazbo, strarost ali spol. Ob padcih ponovno vstajamo, ob trenutkih, ko ga polomimo, skušamo to popraviti tako, da se znamo opravičiti, da ne “kuhamo” jeze, da škodo, ki smo jo naredili poravnamo pravočasno ali se vsaj pobotamo…
Ker ni idealnega življenja, naj bo v vsakem od nas vsaj idealna pripravljenost gledati na življenje realno, tako, kot je v resnici, in skušamo s svojo pomočjo vplivati, da se to izboljša.

Read Full Post »

Vsi, ki poznate Novo Gorico, dobro veste, da je napis “NAŠ TITO” na hribu Sabotin, ki se dviga nad Gorico, bil in bo vsaj nekaterim trn v peti. Iz kamnov, ki tvorijo ta napis, so nastali že najrazličnejši napisi in vedno, ko hrib ovija megla, se pri  Novogoričanih zastavlja vprašanje: »Kaj bo pa sedaj napisano na Sabotinu?« Ko se razjasni, meščani z daljnogledi buljijo v vrh gore in včasih celo odkrijejo kaj novega, kar so nepridipravi v megli napisali, največkrat pa po megli ostaja stari napis “NAŠ TITO”, ali kot temu kratko v Novi Gorici rečejo: “Po Titu-Tito!” Sploh pa je Maršal za novogoriške kot tudi za del starogoriških meščanov zelo privlačen. Ko so v tamkajšnjem mestnem gledališču igrali znano komenijo Radoslava Zlatana Dorica: Kako smo ljubili tovariša Tita, so bile vstopnice že nekaj dni pred vsako predstavo razprodane!!! Tudi to je eden od dokazov, da se del meščani obeh Goric vsaj s čustvi radi vračajo v realsocialistični čas, ko je nastajalo mestece na tamkajšnjih njivah in močvirju, po katerem smo se kot mulci tolikokrat podili …
Na beograjski univerzi končuje doktorat iz arhitekture dama, ki ima po nonotu korenine na Tolminskem. Nono je izhajal iz prijazne vasice v tolminskih hribih in je končal univerzo v Ljubljani, nekaj časa je živel v Splitu in končno pristal v Beogradu, se tam zaposlil, ustvaril družino in tam je tudi pokopan. Zgodba, podobna kdo ve kolikim iz naših primorskih logov in dolin. Dama se najavi, me obišče in skupaj greva v mestece vrtnic, (tako je nono vedno imenoval Novo Gorico), da narediva fotografijo spomenika letalcu Edvardu Rusjanu. Mimogrede še fotografirava njegovo rojstno hišo na Rafutu, da bo vse  to vnesla v doktorsko tezo. Po obvezni kavi, krajšem sprehodu in moji razlagi o nastanku in razvoju Nove Gorice, jo mahneva na severni del mesteca, na parkirišče pred večjo zelenico. Tu jo najprej podučim, da je del te zelenice še do nedavnega bil last nunce Marjuče. Tako smo lastnico imenovali, saj je imela v tistih realsocialističnih časih tam vzorno obdelano njivo z enkratnim goriškim radičem, zelenjavo in celo rožami… Tam je bilo njeno delovno mesto. Tja je hodila z “bičikleto na žrnado”, kot smo tedaj rekli, in se otovorjena z dvema »košoma z  bičikleto« zopet vračala proti večeru domov. Tisti radič in zelenjavo je drugo jutro prešvercala čez »konfin« na plac v  staro Gorico. Ko je vse prodala si je obvezno kupila kavo, včasih copate, mimogrede pa še redno zavila v Katoliško knjigarno in v zahvalo vzela svečo za večno luč za domačo cerkev, ker je imela srečo, da je carinik, ko je “šla čez konfin” v Italijo z radičem in zelenjavo, ni “nagnal nazaj domov!” Danes je ta travnik kraj, kamor novogoriška gospoda vodi na špancir pse, včasih vidim tam tudi kakšno mačko in tako pognojijo spomin na njivo šjore Marjuče, čeprav sem z žalostjo, prav te dni prebral, da bo kmalu tudi tega konec, saj bo tam zrastel novi center za novo bodočnost mesta.
Beograjski dami, kot se spodobi, predstavim tudi sabotinski napis, ki se od tam enkratno vidi. Ona pa vsa vzhičena: »Poglejte, kako se napis »NAŠ TITO« lepo usklaja s to arhitekturo, ki jo imava pred seboj!« In pokaže na enkratne špičaste stanovanjske bloke. Pa ne samo to. Rekli ste, da je to za nama katedrala. Vidite zvonik! Na kaj vas spominja?  Ko ste bil tudi vi Titov pijonirček, ste nosili Titovo štafeto pred dnevom mladosti. V Beogradu smo celo imeli Muzej Titovih štafetnih palic, kdo ve, če ni arhitekt, ki je projektiral ta zvonik dobil  zanj prav tam inspiracijo? Poglejte, kako je realsocialistična ahitektura inspirirana po Maršalu, tu, v mestu vrtnic, kot je Novo Gorico imenoval moj nono! Nekaj takega mi v Beogradu nimamo, čeprav imamo Novi Beograd, pa to je tam čez Savo, nimamo pa v mestu Beograd takšne enkratne Titove arhitekture, kot jo imate vi.  Na to bi morali biti ponosni, saj stopate v svet, ko ne bo več “konfinov”, mi pa jih bomo še imeli … Tudi če boste zmetali vse tiste kamne s Sabotina, veste dragi gospod, bo ta maršalova arhitektura tu  s tem zvonikom, ki simbolizira Titovo štafetno palico ostala, pa zakaj naj bi ne ostal še napis “NAŠ TITO!” –  Bil sem tiho, si mislil svoje, priznam pa, da je beograjska dama tokrat videla mnogo več, kot vidimo mi, ki smo z mestom vrtnic dnevno povezani.

P.S.
Članek je bil napisan preden so senekateri znašli in uveljavili lastninsko pravico parcele, kjer stoji napis NAŠ TITO! Tako postopoma ta napis izginja, čeprav so se nekateri na vse kriplej trudili, da bi ostal! – Vsaj včasih prevlada razume nad zvitostjo!

Read Full Post »

V maju ste priobčili članek z naslovom: » Primorski prispevek k spravi.« Podpisala ga je skupina iz Kopru. Prav tako je bila kratka noticija tudi v Novem glasu štev. 24. letošnjega leta. V vsebino samega zapisa se ne bom spuščal. Ne strinjam pa se z ugotovitvijo: “…Primorska je v tem usodnem razpotju poiskala in našla zase edino pravilen izhod, saj so celo njeni duhovniki pošiljali ljudi v partizane, pa čeprav z opozorilom, da NOB sicer obvladujejo komunisti, ki bodo verjetno ta boj izkoristili za vzpostavitev nedemokratične oblasti …”.
Nobenega dvoma ni, da je bila večina (skoraj vsi!) primorskih duhovnikov proti fašizmu, ki je vladal na slovenskem ozemlju in je tedaj pripadalo Italiji. Prav tako vemo, da je veliko primorskih duhovnikov bilo odpeljanih v konfinacijo v notranjost Italije. Posameznike je fašizem tudi zaprl in nekatere tudi mučil … O vsem tem se je veliko napisalo in obstajajo tudi pisni dokumenti. Ponovno se zastavlja vprašanje: “Kateri primorski duhovniki so pošiljali primorske fante, jim svetovali ali priporočali naj gredo v partizane?”. Tisti, ki ste to napisali, bi prosil, da to tudi utemeljite z dejstvi!  Ljudje se identificiramo z imenom in priimkom! Znano je, da so nekateri primorski duhovniki simpatizirali s partizani in so partizanom tudi veliko dobrega naredili! To je res. Ni pa znano, da bi komu svetovali, naj gre v partizane, ali celo pošiljali ljudi v partizane! Naj navedem nekaj primerov.
Župnik in dekan Janko Žagar, ki je pokopan na Slapu pri Vipavi, mi je sam pripovedal, da je v svojem slovanskem zanosu, ko je služboval na Ledinah nad Idrijo, celo nosil titovko,  v župnišču redno gostil partizane, med njimi tudi heroja Janka Premrla – Vojka. Prav ta je nekaj večerov pred smrtjo, ki je še vedno zavita v skrivnost, bil pri njem in mu je vrnil knjigo Stanka Cajnkarja Očenaš. Domnevam, da je bila to zadnja knjiga, ki jo je prebral ta mladi partizan.  Mnogim partizanom je g. Janko Žagar kot duhovnik vlival upanje, jih tudi spovedoval in obhajal. Ni mi znano, da bi komu rekel, naj gre v partizane. Ko pa je prišel za dekana v Idrijo, pa je doživljal ob novi oblasti pravo nasprotje, od preprečitve pokritja zažgane cerkev sv. Barbare, do njene rušitve, uničenja lesa … Drugi primer je bil duhovnik Peter Gnezda na Gorah nad Idrijo. Tudi njegovo župnišče je bila “menza” za sestradane partizane. Kuharica Mici se je dobro spominjala večera, ko so streljali v izbo na duhovnika in to partizani, čeprav so jih nekajkrat tedensko nahranili … Zanimiv primer je duhovnik Filip Kavčič. Iz Črnega vrha nad Idrijo so ga Italijani konfinirali v notranjost Italije. Vrnil se je v Deskle in kaj vse je bilo popisano na župnišču? – Vse to smo pozabili! Zaradi fašistov je moral bežati iz Brestovice na Krasu Štefan Tonkli in je prišel na Grahovo ob Bači. Spremljal je pogreb TIGROVCA Simona Kosa na poti v Nemški Rut. Posredoval je pri Nemcih naj ne pobijejo skupine ujetnikov …  Kljub vsej narodni zavesti je moral zapustiti Grahovo ob Bači prav zaradi OF in partizanov. Njegovo imetje so izropali in kot krona je bil pri tem sramotnem dejanju zraven tudi TIGROVC! Tudi Peter Šorli je doživljal svojstveno Kalvarijo najprej v Podmelcu, potem pa na Bukovem in se je končno umaknil v Trst. Tudi pri njem bi lahko kakšno zanimivost napisali ne samo o članih OF, ampak tudi o znanem TIGROVCU! Takih primerov je bilo med našimi primorskimi duhovniki veliko.
Glavnina primorskih duhovnikov je doživljala dvojno Kalvarijo. Najprej pod fašizmom in po vojni še v socialistični svobodi! Razumljivo je, da je danes moderno, lahko bi celo rekli “lušo” pisati o vlogi primorskih duhovnikov pri ohranjevanju slovenstva na Primorskem. To počenjajo predvsem tako imenovani kameleonski zgodovinarji, to so tisti, ki so v času socializma po duhovnikih pljuvali, danes pa jih poveličujejo, saj se edino tako lahko obdržijo na “zgodvinski znanstveni ravni”. To je navadno popačenje dogodkov in seveda s tem tudi zgodovine same.

Read Full Post »

V Družini ste 27. avgusta letos objavili zapis g. Janeza Kebeta iz Starega trga pri Ložu. V njem med drugim piše: »Vodstvo občine Stari trg pri Ložu, ki je bilo leta 1936 v rokah KP, je julija 1941 pripravilo sprejem visokemu italijanskemu komisarju v Ložu … Revolucionarji pod vodstvom KP pa so imeli celo skrivne stike z italijanskimi komunističnimi oficirji v italijanski vojski. Jože Kraševec in Ivan Avsec sta pisno pričala 17. februarja 1998, da jima je v Markovcu okoli leta 1950 dejal nekdanji poveljnik partizan Anton Pevec: “V tej baraki smo imeli partizani sestanek z italijanskimi oficirji po italijanski ofenzivi. “Na Avšičevo vprašanje: “Kako to, da ste imeli sestanek z okupatorjem?”, je ta odgovoril, da je imela KP velik vpliv v italijanski vojski in zato ni bilo težav z navezo stikov”.
Povedano v gornjem citatu drži. Znano je, da je Komunistična partija Italije (KPI) imela tudi med fašisti, in ne samo med italijanskimi oficirji in vojaki, svoje člane. To danes ni nobena skrivnost. Prav tako ni nobena skrivnost, da so pred določenimi partizanskimi napadi na italijanske postojanke sledile izmenjave podatkov v prid članom KPI od partizanov, tako da so se določeni italijanski vojaki in tudi oficirji, ki so bili člani KPI,  tedaj umaknili ali pa vedeli kje naj bodo. Po vojni je marsikateri italijanski vojak, ki je bil na ozemlju današnje Slovenije priznal, da so se čudili, kako je bilo mogoče, da so pri določenih partizanskih napadih nekateri vojaki in oficirji vedno ostali nepoškodovani? O marsičem so ugibali, tudi o povezavi s partizani. Seveda se o tem ni javno govorilo, sumilo pa se je!
V isti številiki Družine ste na str. 38 prinesli daljši zapis o dr. Konradu M. Mejaču. Tam pripoveduje: “Leta 1943 so me nekega jutra ob petih zbudili italijanski oficirji in me na hitro odvedli iz stanovanja. Dali so me na vlak, ki je peljal proti koncentracijsekm taborišču  v severovzhodni Italiji v bližini Gonarsa … Čeprav je bilo taborišče v Italiji, so bili nekateri prebivalci v bližini slovenskega rodu…”. Kot izgled se tu gre za koncentracijskem taborišču FOSSALON. Kraj leži med Tržičem (Monfalcone) in Gradežem (Grado). Po vojni je italijanska oblast tu naselila istrske begunce (ezule). Kraj je za časa Mussolinija bil melioriran, prej je bilo tu veliko morsko močvirje, tik pred začetkom vojne še neobdelano. Barake taborišča so po vojni podrli in danes se skoraj ne ve, za njegovo lokacijo, saj so tu velike obdelane njive. Pred leti je umrl zadnji delavec iz tega taborišča. Pravil mi je, da je bilo v tem taborišču veliko pobegov. Ko je po vojni iskal stike z nekaterimi kaznjenci, ki so bili iz tedanje italijanske Ljubljanske pokrajine, jih ni dobil. Svojci so povedali, da se niso nikoli vrnili. Tudi tu je imela KPI svoje ljudi, ki so nekaterim zapornikom pomagali pri pobegu. Ko pa so prišli na Kras in so jih predali drugim vodičem, jih je “vzela noč”. Iz tega se lahko sklepa, da je KPJ s pomočjo KPI  načrtno likvidirala tiste zapornike Slovence, za katere ni želela, da bi se vrnili, ker je sklepala, da bi jim bili pozneje nevarni.
KPI je tudi odigrala svojstveno vlogo z organizacijo TIGR, ki se danes zelo poveličuje.  15. decembra  1935 je bil podpisan »Akcijski pakt« med KPI in TIGR-om k pravici Slovencev do samoodločbe, odcepitve in združitve v lastno državo, če bi KPI prevzela oblast v Italiji.To pomeni, da bi Primorska, Istra in Dalmacija bili po zaslugi KPI priključeni Jugoslaviji. KPI se je za to zavezala najprej samostojno na svojem prenovitvenem kongresu v Lionu lata 1926. (Glavno zaslugo ima tržaški komunist Vladimir Martelanc. (Glej Enciklopedija Slovenije, 5, str. 226 – 227), nato še z bilateralno izjavo KPI in KPJ februraja 1933 in nazadnje s trilateralno Izjavo KPI, KPJ in KPA aprila 1934.  (Glej Enciklopedija Slovenije, 4, str 215). Teze zanjo (avtorji: tržaška komunista Ivan Regent in Dragutin Gustinčič ter Karel Hudomali) sta še prej decembra 1933 in januarja 1934 potrdila Balkanski sekretariat in splošni sekretariat Komunistične internacionale.
Tukaj se jasno vidi, da ni nobenega dvoma, da so nekateri člani organizacije TIGR bili povezani s KP, neglede katero in so sodelovali z njo, kot tudi od nje dobivali finančno pomoč, kar nekateri danes tako neradi slišijo…

Read Full Post »

Ob 60. obletnici mučeniške smrti prof. Filipa Terčelja in g. Franca Krašne

V adventu leta 1990 me je prizadela novica ob nepozabnem dogodku iz gorske vasice Davča v Selški dolini. Vsi, ki smo poznali Jemčevo domačijo z gostilno, smo se zdrznili ob novici, da je gospodar Lojze odšel v večnost, star komaj dvainšezdeset let.
Druga svetovna vojna mu je prekrižala načrte. Moral je prekiniti študije na šentviški klasični gimnaziji in prevzeti trdno hribovsko kmetijo. Ljubljanska doba in domača družinska vzgoja sta prihajali na plano pri vsakem njegovem pogovoru, in tudi pustila sledove v njegovi družini. Z veliko skrbjo je opravljal staro družinsko službo, ki je segala več rodov nazaj – bil je vesten župnijski ključar. Njegova domačija je najbližja cerkvi, vse druge so raztresene daleč naokrog.
Ob nedeljah in praznikih se večina teh dobrih skrbnih ljudi zbere pri bogoslužju. Po maši pa po stari ustaljeni navadi posedejo v gostilni pri Jemčevih. Tedaj jim gospodinja razdeli pošto in pobere novo. Gost ima občutek, da se je tu čas ustavil v dobi, ki jo je opisoval Ivan Tavčar. Ob skromnem okrepčilu, prijaznem klepetu, velikokrat tudi ob lepi slovenski pesmi, se pomenki nadaljujejo še potem, ko gruče odhajajo proti lazem in drčam, kjer imajo svoje domačije.
Dogodilo se je, da je gospodar Lojze pustil običajno nedeljsko družbo in se umaknil v izbo, kjer smo občasno tudi pomodrovali, kot je sam imenoval takšne pogovore. Izraz ga je spomnil na prof. Jakoba Šolarja, ki ga je imel v prvi gimnaziji in mu pustil neizbrisni pečat za lepo slovensko besedo. Mama, žena in otroci so takšne trenutke razumeli. Čeprav je bilo v gostilni veliko dela, ga tedaj ni nihče nadlegoval. Ob takšnih srečanjih so prišli na vrsto zanimivi spomini. Iz srca smo se nasmejali, ko je pripovedoval, kako je mladi tajnik nunciature iz Bona želel obiskati sošolca v Sorici. Tik pred vasjo ga je zametlo. Naslednji dan so mobilizirali vso vas, da so izvlekli njegov volkswagen do Sorice. Francoz z Azurne obale res ni za te kraje, je modroval Lojze: “Veste, kako težko je bilo tedaj priti do telefona, ker so bile vse linije pretrgane, da smo lahko v Bon sporočili kje je…”.
Bili pa so tudi drugačni trenutki. Po nedeljski maši, ko je bilo v Jemčevi gostilni zelo živahno, sva jo neko oktobersko nedeljo mahnila v Štulcovo grapo. To pot sva načrtovala že dalj časa. Nikoli ne bom pozabil čudovitih jesenskih barv in enkratnih macesnov. Imel sem občutek, da je pred menoj oživel Grohar z vso njegovo barvitostjo, ki jo je črpal prav v tem okolju. Daleč, nekje proti dnu grape, ob zaraščeni stezi, na mali jasi je velik leskov grm. Vsaj enkrat letno je Lojze spoštljivo in tiho poromal sem. To mu je bilo obvezujoče romanje, ki je bilo njegovo, ne za druge, del njegovega kmečkega leta … Postal je tih in zamišljen. Pred menoj se je v hipu pojavil zgrbančen in upognjen kmečki očenec. Prav nič ni bil tedaj podoben tistemu Jemčevemu Lojzu, kot sem ga poznal… Vidite, je pripovedoval tiho, skoraj skrivnostno, tu sta bila zasuta naš gospod Franc Krašna in gospod profesor Filip Terčelj iz Gorice. Kmalu po 7. januarju 1946 smo zvedeli zanju. Tu v bližini so našli gospodov brevir. Izgleda, da so bili morilci neprevidni, ali pa so ga gospod nalašč odvrgli. Tedaj so se širile govorice, da sta pobegnila na Cerkljansko. Brevir pa je ostal nema priča, kdo počiva v svežem skrivnostnem grobu. Dobro leto pozneje, preden je prišel ukaz iz Škofje Loke, smo doma sklenili, da ju prenesemo na domače pokopališče, kamor tudi spadata. Sam sem šel, trupli odkopal in vse primerno pripravil za pogreb … Lahko si mislite, kako je vse to izgledalo … Nekaj let pozneje je naš tedanji gospod župnik Franc Gačnik dal pred vhodom v cerkev pod zvonik narediti ploščo z imenom vseh naših pokojnih duhovnikov. Pri njiju je zapisal: ZAHRBTNO UMORJENA. “Iz Loke so prihajali tovariši in se ob tem napisu spotikali. Tudi zasliševali so nas, vendar je kljub vsemu ta napis ostal, kot nema priča žalostnega dogodka, ki sodi v zgodovino našega kraja…”.
Vsako leto je skrbni ključar iz Davče, gospod Lojze, naročil 7. januarja mašo za ta dva pokojna gospoda. Tudi zadnje leto tega ni pozabil, čeprav je odšel v večnost dober mesec prej … Ena njegovih zadnji želja je bila tudi prošnja, naj domači na to mašo ne pozabijo …
Večno ostajam dolžnik temu načelnemu slovenskemu kmečkemu možu. Kadar jo mahnem prek Blegoša v Selško dolino, skušam obiskati tudi grob našega goriškega sobrata, če mi le čas dopušča, pa tudi Štulcovo grapo in bližnjo razpadajočo Kosovo žago … Vedno znova pa se mi, kot marsikomu, poraja vprašanje: “Le zakaj je bilo treba vsega tega? – Oh, ta naš ubogi slovenski človek…”.

Read Full Post »

Older Posts »