Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2007

Pogosto slišimo, da se je po svetu pojavila neka nenavadna kritika, da je prepričanje kristjanov, pri katerih se krščanska vera sklada  z versko resnico, da to prepričanje nujno vodi v nasilje in nestrpnost.  Regensburški škof Muller je imel 2006 na nedeljo Kristusa Kralja zanimivo pridigo, v kateri je takšno stališče takole ovrgel: “Božjih ciljev ni mogoče podpirati z nasiljem in kršenjem človekovih pravic. Če se kristjan na tej podlagi oklene Boga, to še ni fundamentalizem, ki zaničuje ljudi, ampak je naše “oklepanje” krščanskega Boga in njegove vseobsegajoče ljubezni. To je osnova za odprtost do drugih ljudi in drugih veroizpovedi. Jezus je nastopal kot kralj resnice. Nam pa ta resnica ni zaupana zato, da bi se jo polastili in jo vsiljevali drugim. Ta resnica ni nič drugega, kot Božja obljuba vsemu človeštvu. V nasprotju z vojaškim in duhovnim imperijalizmom pričuje Kristus za resnico s svojo ponižnostjo in s svojo smrtjo na križu, kjer je pokazal tudi svojo nemoč. Krščanstvo predpostavlja, da se ljudje svobodno odločajo za Kristusa. Če kdaj, danes kristjani nočemo ljudi pridobiti s propagando, ali jih obvladati z nasiljem, ampak jih želimo s svojim pričevanjem povabiti , da razmislijo o Jezusu, o tem Jezusu, ki je oznanjal božje kraljestvo”.
Pri tej izjavi je izuzet kakršen koli verski fanatizem, kot tudi fundamentalizem. Prav o tem velikokrat skušajo razpravljati ljudje, ki nimajo osnovnih pojmov o veri. Če je nekdo veren in reče nekomu, naj  tudi poskrbi za sorodnika, ki je nevarno bolan, da bi prejel zakramente za umirajoče, to še ni vsiljevanje. Kot tudi ni versko vsiljevanje, če sosed opozori soseda, da se je začel verouk, pa je prav, da tja pošlje tudi svojega otroka. To so osnovne dolžnosti kristjana in ne kršijo versko svobodo kogar koli že.
Drugo pa bi bilo, če bi nekdo delal nad nekom pritisk v imenu Boga, ali zaradi vere. Res je, da se je to v zgodovini tudi dogajalo. Bili so tedaj drugačni pogledi na pristop do sočloveka, pa zato je samo po sebi razumljivo, da so poznali tudi drugačna merila v verskem svetu.
Dogaja se tudi, da je nekdo pri pristopu do sočloveka neroden in njegovo dobronamerno dejanje, ki ima v sebi verski motiv izpade čudno, ali celo žaljivo. Spominjam se dogodka, ki se je dogodil nekemu škofu. Prišla sta dva mladeniča, ga pozdravila in mu rekla: “Kristus je vstal!” Škof ju nekaj časa gleda, potem pa prasne v smeh, ki je bil krepak kroht in reče: “Pa to jaz oznanjam odkar sem duhovnik!” Fanta se nista dala ugnati in nadaljujeta: “To smo vama prišla povedati midva!” On pa nazaj: “Pa to vama lahko jaz tudi povem, saj sem od vaju starejši in sem vedel prej, kot vidva!” Škof je bil sicer zvit in je pogovor nadaljeval tako, da je ta dva fanta “izvleke iz kaše”. Ko sta odšla je škof vzdihnil: “Ljubi Bog, kakšne nerode pošiljaš po svetu, da Te oznanjujejo!” Takšen neroden pristop lahko naredi tudi škodo, da se nekdo še bolj oddalji od Boga.
Med kristjani lahko rečemo, da je zelo veliko brezbrižnosti, pa tudi verske mlačnosti, zato o nekem fundamentalizmu skoraj ne moremo govoriti. Res pa je, da lahko pride tudi do verske nestrpnosti, še zlasti če je nekdo neroden in neko versko zadevo pove z vsiljivim tonom, ali na neprimeren način. Ob takšnem dogodku je dobro, da se zaustavimo in si vzamemo čas tudi za pogovor, pa v miru in trezno stvar razmislimo, da se zadeva razčisti in razjasni.

Advertisements

Read Full Post »

Razgledanost

Velikokrat silišimo: “Ta šola nudi učencem večjo razgledanost na vseh področjih od druge. Ta je razgledan, veliko ve…”. Podobnih stavkov in trditev smo priče vsaki dan. Dejstvo pa je, da se za takšno ugotovitvijo lahko velikokrat skriva tudi laž, ali celo neka megla, s katero skušamo prikriti stvari, ki niso takšne, kot mislimo da so.
Vemo, da je besedni zaklad pri naših šolarjih skromen, neglede v katerem jeziku se z njim pogovarjamo. Če spremljamo televizijska poročila, neglede na katerem programu, zopet zapazimo isto. Do istega spoznanja pridemo, ko prebiramo zapise naših šolarjev.Velikokrat dobimo vprašanja: “Kako se to reče v tem in tem jeziku? Ko to povemo vidimo, da tisti, ki je tako vprašal razume še manj, kot je razumel prej!”. Zaključek je preprost: “Jezikovni besedni zaklad je v glavnem vedno bolj osiromašen, če izuzamemo nekaj izjem.”. Vse skupaj je sicer v Evropi normalen pojav, saj se po stari celini prepletajo najrazličnejše nove (ne)kulture in tudi te vnašajo v vse evropske jezike veliko novih pojmov, ki se podzavestno udomačijo in postajajo nekaj običajnega v dnevni govorici. Ti novi pojmi pa istočasno izrivajo tradicionalne besede, ki so se uporabljale leta in leta  v tem ali onem jeziku. Ob tem pride pred nas vprašanje: “Koliko šola vpliva na besedni jezikovni zaklad?”. Odgovor je zelo dvomljiv in tudi preprost: “Veliko ali nič!”. Veliko, če otrok tisto jezikovno ogrodje, ki ga v šoli dobi doma dopolnjuje, bodisi sam, z branjem in pisanjem, ali mu pri tem tudi nekdo pomaga. Nič, ali zelo malo, pa tedaj, če to jezikovno ogrodje edino ostaja otroku vse, kar o jeziku osvoji, brez dodatka ali dopolnitve, kot so: pogovor, branje, pisanje… Med tema dvema ugotovitvama več ali manj niha vsak šolar, še zlasti v našem slovenskem zamejstvu. Pomembno je, da se tega zavedamo in da tudi otroku, pozneje tudi dijaku skušamo nuditi čim več, da svoj pogovorni in tudi pisni jezik dopolni in obogati.
Ena od prvin obogatitve jezika je besedni zaklad. Tega si pridobimo na jarazličnejše načine. Vsak mora sam ugotoviti kakšna je zanj nnajboljša metoda, ali kakšen je tisti način, kako si neko novo besedo osvoji ali zapomni. Pri branju je važno, da že male otroke navajamo, da ko pridejo do njim neke nerazumljive besede, da jo izpišejo in se pozanimajo, kaj pomeni. Prav tako naj bi si izpisovali nove besede, ki jih prvič srečujejo. Nekateri trdijo, da je film zelo dobro dodatno sredstvo pri učenju jezika. O tem bi si dalo marsikaj dopolniti. Verjetno bo ostalo še dalje branje eno od temeljnih sredstev za besedno obogatitev. Res pa je, da poznamo šole, kjer pri jezikovni vzgoji gledajo veliko filmov, češ da slika in govorica skupaj psihično najmočneje vplivata na obvladovanje jezika. Dobijo pa se tudi drugačni zagovorniki, ki na tiho povedo, da je to velik blef, ko se profesor izogne takšnemu ali drugačnemu naporu. Seveda je potem rezultat ničen. Tudi na staro izpisovanje novih besedi v zvezek, ki so ga svoj čas imenovali slovarček so zavrgli, češ, da je to nepotrebna tlaka. Da to je tlaka za tistega, ki si želi naučiti jezika, rezultat pa je bil vedno pozitiven, četudi ja za koga metoda zastarela.
Ob vsem tem naj nas ne zavede tolikokrat opevana parola, da se novega jezika naučiš z lahkoto, če že prej obvaldaš nekaj jezikov. Kaj nekdo pojmuje pod pojem obvladati jezik? Za temeljito zanje jezika je najprej treba temeljito poznate en jezik, na katerem poznje gradiš novega. Če tega ni, bo vse ostalo površno. Tako smo zopet tam, kjer smo začeli; kakšen je naš odnos do materinščine in koliko jo naši šolarji obvaladjo?

Read Full Post »

Malo je ljudi, ki bi si danes ne upali trditi, da je stoletje, ki ga živimo, stoletje, igre. Tu ne mislim na gledališče, ampak na način življenja, izražanja pa tudi obnašanja, ki je tudi danes prisotno v našem času in našem okolju. V življenju se je vedno igralo in se tudi danes. Igralo se je tudi v Cerkvi in se na žalost tu pa tam še igra, čeprav se mi dozdzdeva, da se je v Cerkvi včasih igralo znatno več kot danes.
Ne glede na to akšen poklic imamo. Vemo da človeku ni enostavno živeti, kot tudi ne svoje poklicanosti. Zato se v življenju, pa na žalost tudi v Cerkvi, velikokrat blefira. Ta človekov »blef« se bo z leti še stopnjeval, ker smo ljudje vedno manj zaupljivi.
Če si danes kdo želi nekdo s kom odkrito pogovoriti o kakršnikoli zadevi, ima preden to naredi, pred seboj kup pomislekov in predsodkov. Zato postajajo ljudje vedno bolj zaprti, nezaupljivi in zadržani. Čeprav na drugi strani zapažamo nasprotno, kako so posamezne skupine odprte, komunikativne, sprejemljive, pripravljene na takšno ali drugačno pomoč… Gotovo obstajajo tudi takšni krogi in prav je, da so. Če pa jih podrobneje analiziramo, spoznamo, da se pri takšnih primerih velikokrat igra ali pa je pri tem blef predvsem njihovo početje. Še huje je, če do tega spoznanja pridemo z leti, ko smo že dolgo vključeni v takšno skupino. Osebne posledice so tu znatno hujše, kot če bi to zapazili takoj, ko se približamo takšni osebi ali skupini…
V vsaki družbi, tako tudi v naši, obstajajo določeni klišeji. Eden od sodobnih klišejev je  uspešnost na kateremkoli področju. Zato je splošna miselnost ta: Polno živi, kdor “obvlada sceno”. Tako mišljenje pa nas lahko mimogrede oddalji od nas samih. V trenutku se v nas porodi želja, da vidimo in spoznamo, kaj dejansko kdo sploh je? Ta želja ni slaba. Vendar samo tedaj, če si jo zastavimo: “Kaj daje tisti osebi ali skupini trdnost, resničnost, pristnost, kaj je najbolj njeno.”. (Podobno vprašanje si lahko postavimo tudi  na ekonomskem ali kateremkoli področju.)
Vsa ta vprašanja bi morala biti v ospredju, ko se srečujemo z mladino. Neglede na to kdo je to, straši, vzgojitelji, prijatelji, pa končno tudi duhovniki. Vsak mladostnik najprej nosi v sebi željo staršev pa tudi okolja, ki mu je najbližje. Lahko bi rekli, da so zbombardirani z napotki, nasveti, pričakovanji… Ta pričakovanja so lahko tudi slaba, ker jih enostavno oddaljijo najprej od njih samih in mimogrede tudi od doma, ki jim je kljub odraščanju še vedno potreben,  čeprav je to obdobje “ptičkov brez gnezda”. Tako se lahko znajdejo v taki ali drugačni krizi.
Napačno je mišljenje, da mladi veliko iščejo. To drži za določene posameznike, ali skupine, ki so se tako ali drugače izoblikovale. Po drugi strani pa je zopet res, da mladi radi veliko govorijo, razen tistih, ki so zaprti. Tu ne mislim na značaje, ampak na okolje, ki jih je “zaprlo”. Tečni starši, ki stalno “nakladajo”, dobi se tu pa tam tudi kakšna vsevedna nona, celo kakšen nepogrešljivi duhovnik ali katehet… Najrazličnejša pričakovanja, s katerimi so “bombardirani”, jih običajno oddaljijo od njih samih in jih samo po sebi umevno potisnejo v krize, ki bi jih ne bilo, če bi ne bili s tem, obremenjeni. Ne bi škodilo o tem večkrat vsaj malo razmišljati…

Read Full Post »

Vsi, ki smo verni, in to ne samo duhovniki, čutimo vedno bolj neko težo odgovornosti, kako Cerkev približati mlajšim, še zlasti tistim, ki odraščajo, kot tudi onim, ki si ustvarjajo družine. Res je, da Cerkev vedno znova daje določene napotke in prireja najrazličnejša posvetovanja in si oči pred problemi sedanjega časa ne zatiska. Pa vseeno ostajajo vprašanja…
Kakšno je sploh mesto mladih v današnji Cerkvi? To vprašanje je bilo in bo še naprej pomembno. Pa ne samo v Cerkvi, ampak tudi v državi in na vseh področjih, ki spremljajo človeka. Cerkev kot ustanova z naukom in organizacijo ima veliko stvari tradicionalnih. To po eni strani ni slabo, slabo pa postane tedaj, če to začne pritiskati na mlajšega človeka, mu omejevati  njegov miselni prostor in ga s tem utesnejvati, da  bi si sam oblikoval svoj duhovni prostor.  Pri duhovnikovnikih pa tudi v cerkveni strukturi pa velikokrat začutijo, da jih želimo imeti v nekih pravilih, zapovedih, prepovedih in jim hočemo tako dati, včasih celo vsiliti določene odgovore. Vse to jih zelo odbija!
Najprej je mlademu človeku treba zagotoviti svobodo. Pustimo jim, da sami iščejo Boga,  drugače jih obremenimo s trditvijo, kot da nad njimi delamo pritisk, ali celo nasilje, čeprav smo daleč od tega.  Cerkev bo zlasti danes mladim morala dati prostor, pa tudi jim ponuditi možnost, da se ji približajo. Pri tem naj nas vzpodbuja misel znanega teologa Karla Rahnerja: »Cerkev bodočnosti bo bolj/!/ bratska. Ne bo Cerkev množice, ampak Cerkev vernih!«  To pomeni, da mladi ne želijo “verovati na stari način”. To ni zavračanje vsega tega, kar danes v Cerkvi imamo, ampak je iskanje novih poti, drugačnih, kot je sedanja. Končno je tudi današnji čas drugačen od časa, ki  smo ga živeli pred desetletji!
Časi, ko je bil točno določen model, kdo je kristjan in kdo ni, so šli mimo, čeprav marsikdo še vedno veruje v ta stari model: “Kaj pomeni biti kristjan, kot si ga je izoblikoval v katekizmu.”.
Starejši smo živeli v času, ko je bilo sila lahko ugotoviti: “Kaj je prav in kaj ni!” To pomeni, da je bilo naše odločanje drugačno, od odločanja današnjega mladega človeka. Marsikaj je bilo v zavesti tedanjega mišljenja, kot tudi človeka bolj jasno. Danes pa obstaja veliko možnosti in mimogrede se pred nas razvrsti dejstvo, da ni rečeno, da ima Cerkev bolj prav, kot drugi! Velika razlika, ki jo starejši nismo poznali, ker se nismo tako globinsko odločali, kot se mora današnji mladi rod. Čeprav zopet ne smemo pozabiti, da smo se odločali prav tako po vesti, kot se skušajo mladi. Mimogrede: “Kdo nekomu oblikuje vest? Dom, Cerkev, cesta, okolje, družba šola… O vsem tem lahko razmišljamo… To vprašanje je aktualno tudi danes, pa ne samo za mlade, ampak tudi za”, “manj mlade””.
Čeprav je v Cerkvi še vedno preveč okostenelosti, da ne rečem napačne tradicionalnosti, je vseeno veliko odprtosti do mladih in to tudi tam, kjer si najmanj mislimo. Vstopiti v ta prostor pa je mladim težko, to pa zato, ker so velikokrat zaprti v osebni svet, ko so najrajši sami zase, niso pristni, velikokrat tudi zaprti, ker je v današnjem času zelo težko priti do osebnega stika. Vse manj je prijateljstev in vse več je nekih navideznih napačnih čustvenih vez fant-dekle. Pozabljamo, če ima nekdo prijatelja, je to dragocenost, dragulj pa je, če mladi pripadajo neki pametni družbi (skupini), kjer lahko gojijo intenzivne medsebojene  stike. Naj bo to mala vspodbuda za razmišlajnje…

Read Full Post »

Vedno so bili in bodo ljudje, ki se imajo za vernike, pa so zelo vezani na cerkveno vodstvo. Zopet drugi na cerkeno vodstvo dajo zelo malo, nekateri tudi nič, so pa verni. Živijo pošteno, se držijo moralnih načel in moralnih norm, ki jih uči Cerkev, tudi verski nauk jim ni tuj, do cerkvenega vodstva pa ne čutijo nobene vezanosti. Ob problemih, ki se porajajo s cerkvenim vodstvu, si ne belijo glave, so pa prepričani verniki. Lahko bi rekel: Držijo se verskega nauka, na vse, kar cerkveno vodstvo uči, pa se kratko malo požvižgajo. Upam si trditi, da teh kristjanov ni tako malo! Njihovo število pa prej raste, kot pada…
Nekatere raziskave skušajo dokazati, da je za padec števila katoličanov med drugim tudi krivo cerkveno vodstvo. Če bi to vodstvo imelo več posluha za vernika, bi ta padec ne bil tako občuten. Ta ugotovitev je presplošna. Navidezna vernost  pada po celi Evropi! Zaustavil bi se ob neki slovenski analizi, v kateri so zapisali, da je v Sloveniji eden od vzorkov za padec vernosti tudi sedemletno vodstvo slovenske Cerkve nadškofa dr. Franca Rodeta. Mislim, da je prezgodaj o tem pisati. Prepričan sem, da je bivši ljubljanski nadškof  naredil veliko dobrih potez, ki bodo pomembne za slovensko vernost. Pozitivno je bilo že to, da je najprej skušal vzspostaviti organizacijsko stran slovenske Cerkve, saj je ta to po padcu komunizma vsekakor potrebovala. Ko se uredi organizacijska stran,  se lahko prikaže  tudi družbena navzočnost, kar je za Cerkev v nekem narodu zelo važno. Slovenski kristjan je v slovenski družbi še vedno premalo angažiran. Ne skrivajmo ugotovitve, da je marsikje še vedno preplašen,  razen določenih izjem, ki to navzočnot napačno pojmujejo in se celo po nepotrebnem šopirijo,  kar  ni v čast ne Cerkvi in ne  njm samim.
Krščanstvo v Sloveniji je premalo usmerjeno v civilno družbo, ta pa  je za Cerkev največji socialni kapital. Premalo je najrazličnejših iniciativ, na katerem koli področju, prav tako se pogreša neformalno povezovanje med različno mislečimi, ne samo znotraj Cerkve, ampak tudi na splošno v družbi sami… Ob poplavi najrazličnejših akcij in cerkvenih prireditev se veliko stvari v slovenski Cerkvi razdrobi in so neopazne, kot da jih ni.
Ob koncu pa bi le rad poudaril, da močno organizirano katolištvo, kot ga poznamo v nekaterih naprednih evropskih državah, danes ne pritegne več, saj je za sodobnega človeka preživeto. To velja tako za skupnost kot za posameznika. Kljub vsemu je in ostane evangeljska resnica, da Cerkev mora človeku – verniku – služiti, če hočemo, da bo ostajala blizu tistemu, ki veruje v njeno poslanstvo, drugače bo obstajala kot urejena zunanja fasada brez notranjega jedra, kar bi bila zanjo velikanska škoda in predvsem tudi oddaljitev od njenega poslanstva.

Read Full Post »

Slovenci sodimo po samomorih v svetovni vrh samomorilnih narodov na svetu. O tem se piše že vrsto let. Veliko psihologov, zdravnikov in zadnje čase tudi teologov razmišlja, kaj bi se dalo spremeniti, da bi se število samomorov pri Slovencih zmanjšalo. Velikokrat poslušamo obširne debate in beremo zelo zanimive članke. Vse to je vredno pohvale. Malokdaj pa se pri razpravi o samomoru razpravlja tudi o napačni agresivnosti, ki je v Slovencih krepko zakoreninjena. Ne bi iskal vzrokov, kako prihaja do tega, dejstvo je, da ta agresivnost obstaja in imamo opravka z njo. Pustimo ob strani preteklo in polpreteklo zgodovino, kjer je bila takšna ali drugačna oblika agresivnosti nujno potrebna, da se je preživelo, ali lepše povedano, da si rešil svoje golo življenje.
Vsako razmišljanje, ki se v človeku poraja, pa ni nujno pogojeno samo z vojnim časom, ko posameznik začne negativno razmišljati o sebi, je za normalnega človeka lahko usodno. Podzavestno se v takih primerih v človekovo psiho prikradejo občutki krivde od rosnih let naprej, če ni normalno sprejeman od svojih bližnjih (staršev), če ti niso ljubljena enota. (Se razhajajo, se mučijo med seboj, otrok pa to doživlja, kot osebno krivdo – če že ne njegovemu obstoju ne pripisujejo krivde – npr. Imaš obraz kot koza. To se lahko reče tudi napol za šalo, prizadeti pa se s tem muči. Koliko jih je, ki se do samozavestnega obračuna s seboj in s svojimi težavami iz preteklosti sploh ne prikopljejo, pa imajo lahko s tem opravka vrsto let). Tu sta vpleteni dve ugotovitvi. Najprej posameznik razmišlja o trenutnih neuspehih. Drugo pa je, da se podcenjuje in se podzavestno označuje z nizko (samo) oceno. To stanje je že privedlo osebo v prepričanje, da je njegova prihodnost nesmiselna.
Ugotovitev, da smo Slovenci kot narod nadpovprečno agresivni, nam tudi marsikaj pove. Na to nas velikokrat opozarjajo drugi, ko nas kot narod opazujejo. Vse več je tudi pri nas Slovencih agresivnih športov in na naših športnih prireditvah opažamo vedno več agresivnosti. Tudi šport, ki sam po sebi ni agresiven, ga velikokrat naredimo za agresivnega. Spremljal sem šahovski turnir skozi “agresivni pogled”. Nikoli ne bi verjel, koliko agresivnosti je imel slovenski šahist ob premikanju figur v primerjavi s Špancem, ki je umirjeno, rahlo flegmatično, pa vendar precizno bil ves predan igri! Šah sam po sebi res ni agresivna igra. Narodna impulzivnost se pri nas odraža zlasti pri vrhunskih alpinistih. Res je, da če bi ti ne imeli veliko impulzivnosti, ne bi dosegli tistega, kar dosegajo.
Ob rahlih izgubah, takšnih ali drugačnih, od denarja, pa do športnega ali kakega drugega osebnega poraza, se človeka lahko loti potrtost, depresija in če ob takšnem stanju nima nekoga, kateremu bi vse te bolečine zaupal, pride do osebnega kritičnega stanja, ki človeka lahko privede v brezup ali v kako dejanje, ki bi ga nikoli ne naredil, če bi ne bil v takšnem stanju.
Takšne situacije so pri naši slovenski psihi zelo pogoste, mnogo pogostejše kot pri sosednjih narodih. Če smo pozorni, jih opažamo že pri šoloobveznih otrocih,še pogostejše pa so v višjih šolah, ko so mladi čustveno najbolj ranljivi. Opažamo jih na delovnem mestu, v družini in še marsikje. Ostaja nam samo eno: Bodimo previdni pri sebi in kot pri sočloveku, ko je v takšnem stanju. Stojmo mu ob strani. Vzemimo si zanj čas. Poslušajmo ga, če kaj pripoveduje. Četudi je to govorjenje velikokrat nepomembno, je zanj to “izkašljavanje”, ki ga razbremeni, in postopoma sam “odpihne” svojo napačno agresivnost. Danes sem pomagal jaz nekomu, jutri bo nekdo pomagal meni iz takšnega stanja. To naj bi bilo naše vodilo.

Read Full Post »

Neradi razmišljamo o nasilju, pa naj bo to kakršno koli. Neprijetno pa se počutim, ko se v nasilje zaplete vera. To pa zato, ker se od vernika pričakuje, da je njegova vera vedno prepojena z upanjem in tudi veseljem, ne pa z neko ozkostjo. To smo velikokrat doživljali tudi pri nas.
Znano je, da številna duhovna gibanja po Evropi odklanjajo zahodno civilizacijo.  Zahodnjaki pa so do nje velikokrat upravičeno kritični, ker je kritičnost tokrat ena od jihovih vrednot. Tudi Cerkve v Evropi so velikokrat kritične do te civilizacije. Zahodne vrednote je osnovalo krščanstvo, jim dalo dušo, čas pa jih je sekulariziral. Nasprotniki krščanskih vrednot, ki se imajo za napredne, skušajo  te vrednote utišati na najrazličnejše načine. Od zelo brutalnih, največkrat pa prefinjenih načinov, kar se lahko velikokrat vidi, ko na koncu v Evropi niti vsak ne sme več povedati, kaj misli. V tem stilu se uvajajo samocenzure in celo nadzor nad mišljenjem posameznikov. Vsaj v Evropi bi ne smela biti vprašljiva kritičnost, kjer se redno srečujemo z demokratičnimi razpravami in tudi sredstvi, ki jih posameze strukture premorejo.
Francoski politik Rashid Kaci, ki je musliman, je izjavil: “Za nacizmom in komunizmom je islamizem tretja velika kriminalna ideologija, ki ogroža srce naše (evropske) civilizacije. V Franciji sredi muslimanskih četrti islamisti svobodno novačijo mlade, jim vsiljujejo svoj življenjski slog in jih pripravljajo na teror. Med drugim vse to dopuščamo zaradi svojega kompleksa bivših kolonizatorjev. Ne prezrimo, da ima ta problem politično razsežnost, saj se hočejo levičarji maščevati nad judovsko-krščansko družbo in tradicijo, zato zlorabljajo muslimane in islam kot orožje, s katerim bi to dosegli. Tu je vzrok, zakaj je veliko starejših levičarjev na muslimanski strani, ko ti demonstrirajo. Tako ti levičarji s prisotnostjo odvračajo javno mnenje od resnične problematike. Mi muslimani trpimo, ker nam manjka poguma pred žalostno stvarnostjo naše religije, ki je postala sredstvo za prenašanje sovraštva in nasilja. Poglejmo resnici v oči in obsodimo to, kar je obsodbe vredno. Če nas je razsvetljenstvo naučilo razpravljati in tudi dvomiti, potem moramo Francozi pospešiti takšne razprave o islamu in naših vrednotah.Tega se ne smeno izogibati, še zlasti ne, ko nas kdo svari, da naj islama ne enačimo z islamisti.”.
Iz tega sledita  dve ugotovitvi. Vse več je kritičnih pogledov pri civiliziranih in mislečih muslimanih do islamizma kot tudi do islama samega. Obenem pa prav ti, ki živijo kot prepričani muslimani, glasno obsojajo tiste zahodne intelektualce, ki so kritični do kraščanstva, do islama pa ne.
Danes islamski teror se ne more opravičiti, kot posledico kolonializacijske preteklosti ali celo globalizacije. Saj so prve in najpogostejše žrtve islamističnega terorja ravno njihove revne množice. Tako imenovani zahodni intelektualci, ki imajo razumevanje in simpatijo do islamskih teroristov in so prizanesljivi ob islamskih pogledih in zahtevah,  ti kritični mohamedanci opozarjajo, naj raje svoje neporavnane račune do zahodne civilizacije uredijo brez izrabljanja islama, če so se jim s propadom komunizma že izjalovili njihovi načrti ali pogledi na ureditev sveta, saj imajo v ozadju samo en namen: omejiti svobodo človekovih pravic in uničiti krščanstvo, ki je religiozna podstat Evrope.

Read Full Post »

Older Posts »