Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2007

Na predavanje ge. Nadje Maganja Jevnikar, ki ga je imela v Potrni pri Radgoni na Avstrijskem Štajerskem in je bilo objavljeno v Novem Glasu 10. novembra 2006 bi rad nekaj pojasnil.
Zgodovinski del zasluži pohvalo. Ko pa preide v sedanji čas, pa se zatika. Najprej stanje verouka na slovenskih šolah na Tržaškem. Statistike so znane in se niso bistveno spremenile že nekaj let. Poznamo rahla odstopanja. Ali je tako tudi na Goriškem? Dozdeva se mi, da je tu obisk verouka boljši. Potem nadalje: »V naši manjšini ne deluje nobena verska skupnost, po vzoru verskih skupnosti, ki so zelo razširjene v Sloveniji. V mislih imam recimo študentske skupine, ognjiščarje … Obstajajo druge oblike verske izraznosti, ki so žive. To so recimo župnijski sveti, ki pomagajo duhovniku voditi župnijo; ne smemo mimo rednih molitvenih srečanj in molitvenih skupin, ki so pravo bogastvo našega zamejstva, seveda zajamejo tiste, ki jim prisluhnejo, so pa odprte vsem, ne samo njihovim članom, kot so gibanja, kar je izrednega pomena. Živa je tudi misijonska zavest in obstajajo tudi slovenske župnije, kjer organizirajo počitniško duhovno druženje v kakršni koli obliki, tako za otroke, kot tudi za odrasle. Skavti, kjer imajo duhovno vodstvo in ga tudi upoštevajo, so prava duhovna opora župnije, kjer pa duhovno vodstvo šepa, šepa tudi skavtska formacija, kar ima tudi svoje daljnosežne posledice. Prav tako poznamo zakonska občestva. Zopet ne drži, da je končno neka skupina šla v Koln. V zamejstvu smo poznali Stržišče z gibanjem Pot, duhovne vaje vseh oblik na Mirenskem gradu, obisk Stične ob mladinskem dnevu, mladinsko romanje v Medjugorje pa tudi mladinsko pomoč v Lurdu ob romanju bolnikov in še bi lahko našteval. Je pa tako: »Kdor hoče kaj vidi, lahko kaj vidi. Tisti pa, ki vse skupaj negira, tudi tega drobiža ne vidi je to sicer drobiž  pa vseeno je, končno smo tudi Slovenci v Italiji drobiž, nekako tako, kot evrodrobiž v pušici pri maši!
Res je, da je bil primorski duhovnik v obdobju med obema vojnama in nekaj časa  po, deloma pa je še marsikje tudi danes, glavni pričevavec domovinske ljubezni itd. Po drugi strani pa je prav duhovnik  zato upravičeno ali neupravičeno zaradi prosvetne dejavnoszi zanemarjal duhovni trend župnije, zaradi domoljubja, ki ga je bremenilo in to se danes pozna. Na nekem zarjavelem lističu sem prebral tole Ukmarjevo misel: »Gospod, lepo prosim, ne delajte iz vaših cerkvenih organizacij, dramska, pevska, glasbena in športna društva!« S tem je ta zamejski prerok povedal, da naj bo duhovnikovo delo najprej duhovno in to naj goji in razvija, ostalo naj prepušča drugim! Zato danes duhovnikom prosvetašem postavljajo spomenike, duhovnike ki so duhovno bogatili zamejstvo, pa se ne omenja, kaj šele da bi jim očistili grob, ali prižgali svečko… Kruto pa resnično!
Pristop k najrazličnejšim gibanjem v italijanski ambient obstaja, pa ne zato, ker ne bi bilo zanimanja za te skupnosti pri Slovencih, ampak predvsem zato, ker je »interesentov« za ta gibanja med Slovenci premalo, ali pa  tudi zato, ker nekateri želijo proč v anonimnost! Zato se posamezniki vključujejo v italijanski ali pa čezmejni slovenski verski prostor. Cerkev ta gibanja odobrava. Drugo vprašanje pa je, kakšno bodočnost imajo ta duhovna gibanja za nas zamejske Slovence? Nikjer se v predavanju ne omenjeno, da je v goriški nadškofiji zadnjih nekaj let vsako pet let ena slovenska nova maša, kar ni malo! Res pa je, da večina novomašnikov pripada redovnikom, eden pa gibanjem in ne bodo delovali doma. Tu je občutljivo vprašanje: Zakaj je tako? Ali se vodstvo lokalne Cerkve tega zaveda? Imam občutek, da se sploh ne! In če se, kaj za to naredi? Duhovniki, ki so vzgojeni v drugačnih okoliščinah kot so tu, se velikokrat krepko  »lovijo« pri svojem delu. Prav tako avtorica ne omenja, da ima tokrat tržaška škofija dva slovenska bogoslovca v Puli, zopet pri cerkvenem gibanju. Goriška nadškofija ima enega letođšnjega novomašnika  in enega bogoslovca.
Slovenske župnije niso nič na slabšem v našem okolju, kot so italijanske. Če je na italijanskih župnijah živo, je to zato, ker so številčne. Razlika je samo v tem, da smo Slovenci v tej državi manjšina. To vemo vsi, pozabljamo pa: »Slovenski vernik je manjšina v manjšini!« Od tu dalje pa se začne slovenska zamejska verska realnost! Strinjam se s teologom Karlom Rahnerjem, ko pravi: »Cerkve bodočnosti, bo Cerkev malih živih skupin. Postala pa bo bolj bratska!«. Nekaj takega se hvala Bogu, zapaža tudi v naših slovenskih zamejskih župnijah! Zato je skrajni čas, da se tega zavedajo tudi tisti ki o vernosti pišejo in predavajo!

Read Full Post »

V zadnjem času, sta me vznemirila dva članka, objavljena 10. novembra 2006. v Novem Glasu. Prvi je Razmišljanje katehistinje na str. 4.
Na Goriškem in Tržaškem potekata dve obliki verskovzgojnega pouka ali verouka. Ena se odvija v šolah, druga pa po župnijah. Šolski verouk se je zadnja leta precej spremenil, še zlasti pri Slovencih. Običajno je bil na osnovni šoli kot tudi na nižji šoli veroučitelj domači duhovnik. Danes tega skoraj ni več. Imamo pa lepo število katehistinj, ki imajo zlasti na osnovni in nižji srednji šoli redni šolski verouk. Kot povsod so tudi tu določene težave. Res je, da velikokrat med katehistinjami in duhovniki iz krajev kjer so veroučenci, ni stikov. Veliko duhovnikov sploh ne ve, kdo na šoli uči njihove otroke. Ali pa katehistinjo vidi dvakrat, ob začetku in koncu šolskega leta pri maši. Sam priznam, da sem bil izredno iznenaden, ko se mi je prišla predstavit nova šolska katehistinja in sva prijetno izmenjala nekaj pogledov.
Povezava župnija šolski katehet je pomemba, ker če je ni, potem kot je znano,  otroci doživljajo župnijo in s tem tudi vero kot neko obstransko prisilo in s takšnim pogledom si ustvarijo svoj pogled na vero. Verouk postane nepotrebna nadloga, saj je celo ocenjen na posebni poli in ne v rednem spričevalu.
V Sloveniji imajo zopet nove učbenike. Pripravili so jih po vzoru evropskih, vendar za slovenske potrebe in razmere. Slovenski učbeniki bodo morali počasi priti v uporabo tudi pri nas, kajti naš slovenski pristop do vernosti je in ostane precej drugačen od sosedovega. Tudi slovensko občutje  neke pripadnosti je drugačno kot pri sosedih. »Slovensko biti veren« je nekaj drugega, kar doživimo v neslovenski župniji ali pa v družini, ki ni slovenska. Res je, da so tu narodnostno mešane družine, vendar kot so te družine ustvarile neki kompromis s kulturnim dojemanjem okolja in stvarnosti, si morajo ustvariti tudi neki kompromis pri verskem dojemanju, še zlasti, če otroke pošiljajo v slovensko šolo in k slovenskemu verouku. Tu je največji problem pri veroučiteljih, ki pa se ga veliko od njih sploh ne zaznava. Kaj je krivo: Velikokrat pomanjkljiva strokovna izobrazba in drugič zavržen narodni čut! Ob vsem tem gre še za pomanjkljivo duhovno formacijo katehistinj, saj ne poznamo nobene tovrstne slovenske  formacije, ali skrbi.
Pa še to: katehetovo izpopolnjevanja. Na Mirenskem Gradu poteka že desetletja katehetski tečaj. Kolikokrat sem urgiral pri Škofijskem katehetskem uradu, da bi bili tisti teden veroučitelji prosti, da bi se lahko udeležili tečaja, pa ni nič zaleglo. Če se slovenski zamejski veroučitelji ne bodo izpopolnjevali pri slovenskih katehetskih izpopolnitvenih programih, potem bodo ostali pravo nasprotje od učiteljev, ki učijo na slovenskih zamejskih šolah in jih bo čas povozil!
Župnijski verouk poteka zelo pomanjkljivo. Imamo ga samo za pripravo na prvo sv.obhajilo in birmo. Poznam samo eno zamejsko slovensko župnijo, ki ima redni župnijski verouk za vse razrede osnovne šole. Ni številčen, je pa in poteka prav zato, ker je tistemu duhovniku uspelo formirati nekaj župnijskih katehistinj, da ga vodijo. Sadovi so opazni in bodo še zlasti v bodočnosti. Tega manjka po naših župnijah kot manjka tudi mladinski župnijski verouk!
Ob vsem tem še tole. Mlajši moški me je prijetno presenetil na nekem vaškem slavju ob blagoslovitvi vaškega znamenja. Takole je rekel: »Vi duhovniki ste postali otrokom očetje. Pri verouku vidite, da se glavnina otrok ne zna prekrižati, kaj šele odmoliti Sveti angel. Vi jih morate to učiti! Hvala Bogu, da jih učite!« To so dejstva, od katerih ne smemo bežati. Prav zato bi verouk za zakramente moral imeti domači duhovnik!«

Read Full Post »

»Človeku – kristjanu (posebej še mladim) se vera in krščanski nauk  najlaže približujeta tako, da se vzpodbujajo njegove dejavnosti, sad njegove ustvarjalnosti. Da se gojijo talenti vsakega posameznika…«. Misel je zanimiva, vendar vprašljiva! Tudi tokrat se nam zastavlja vprašanje: Kaj sploh je vera? Kaj sodobni človek pojmuje pod izraz vera? Mu je vera, takšna, kot jo uči Cerkev, še vrednota?
Gotovo je vera vrednota, ki nam zagotavlja »gotovost v negotovosti«, zato nam ne dopušča mirne in neproblematične posesti, ampak je neprestan izziv, odločanje in iskanje novega  stika z njo, zavedanje »krhke lončene posode«, v kateri jo imamo, kot tudi novo preverjanje njene vsebine. Vera je v najožjem pomenu besede iskanje in doživljanje človekove identitete v osebnem stiku z večno Resnico, ki je Bog.
Pri človeku se vera poraja v tostranskem življenju in nas vodi v onostransko življenje. Zato je vera hoja za Bogom in obenem iskanje Boga. Vernik je podoben svetopisemskemu preroku Abrahamu, ki je bil vedno na poti z izvoljenim ljudstvom. Tako smo prišli do zanimive ugotovitve: Ateist ali nevernik ni tisti, ki ne veruje, ampak tisti, ki Boga ne išče! Krščanska vera ni v mirovanju ali mistični ekstazi, ampak je v gibanju, dogajanju, v katerega je vključeno vse človekovo življenje in prav to življenje tudi zaznamuje človeka! Vera je način našega bivanja in ne samo del človekovih zmožnosti, kot so razum, čustva, morala… Samo taka vera se lahko prevesi v ljubezen, kot pravi koncil: »Ljubezen je konec koncev najzanesljivejše merilo pravovernosti« ( CS.34). Pri veri je vedno v ospredju človekova osebna in bivanjska danost, ki vodi k ustvarjanju človeka vrednih razmer in človeka s tem tudi  ne odtujuje.
Človek svojo vero dojema kot zaklad, ki ga nosi v prsteni posodi in ga nima nikoli v popolni in mirni posesti. Vero je treba poglabljati in se zanjo tudi truditi. Sad človekove ustvarjalnosti, zlasti pri mladem človeku, je običajno povezan s takšnimi in drugačnimi uspehi, dosežki, osebno pomembnostjo (važnostjo), kar je za to življenjsko dobo normalno. Ni pa to normalno, če želimo vero ohraniti, ker nas naše dejavnosti redno zavedejo, druga za nas »sila važna področja« in nam našo osebno vero v vsakdanjem življenju postavijo na stranski tir ter nam jo tako zameglijo ali zvodenijo.
Človek je glede vere vedno »na poti«. Veliko je poti, ki nas vodijo k veri in do Boga, prav tako pa je tudi veliko poti, ki nas od vere oddaljujejo, pa se jih niti ne zavedamo ali jih ne opazimo, ko stopamo po njih, pa vendar so! Eno pa je in bo ostalo: Vera je velik Božji dar, je milost! Kdor z Božjo milostjo sodeluje, lahko tudi pričakuje, da ga bo Bog oblagodaril z vero. Če tega sodelovanja z Bogom ni, se vera pri posamezniku pokaže v njegovi ne Božji luči, zato človeški talenti z vero nimajo nobene povezave. Ostane samo eno: Vera je način našega, mojega in tvojega bivanja, je ljubezen, ki se je vzpostavila med Bogom in človekom. Če to dosežemo, nas Bog zagrabi in ga zlepa ne spustimo stran!

Read Full Post »

Po naših cerkvah imamo v glavnem še vedno lepo cerkveno petje. Za rto skrbijo organisti, ki so nekje starejši, drugje mlajši. To so po svoje svojstveni kristjani, ki si velikokrat zadajo posebno nalogo, pa se niti ne zavedajo, kako jih prav ta naloga obvezuje in z obveznostjo,ki jo imajo na cerkvenem koru si včasih morajo odtrgati marsikaj, kar drugim tega ni treba.
O oragnistih je zanimivo razmišljati. Zadnje čas esta v rabi dve besedi orglavec in organist.
Besedo orglavec uporabljamo za tistega, ki igra na orgle izven liturgičnih opravil in to največkrat na orgle,kiniso v sakralnem prostoru, na koncertih. Nekaterim je ta beseda blizu tudi zato, da ne bi »duh po sakralnem« komu škodoval.
Čisto nekaj drugega je organist. To je oseba, ki mora imeti najprej znatno več potrpljenja od orglavca. Verniki velikokrat pozabljajo, da je organist človek z božjim poklicem. Kot je duhovnika, enako je tudi njega nekega dne Bog poklical za orgle. Ponekaj letih celo spozna, da je mnogo manj cenjen,kot si je misli prve dni, ko je poln zanosa prvič pritisnil na pedal. Njegova odločitev je drugačna, kot jo imajo drugi glasbeniki. Pri organistu je osebna odločitev slediti božjemu klicu. Obvsehproblemih s katerimis e organist srečuje pa je tudi skrita milost, ko ustvarja povezavo med pevci, ljudmi v cerkvi in oltarjem. Ob tem pa je organist tudi zavidanja vredna oseba, saj se njegova povezava začne pred najvišjim Pevcem, ki je tudi večni Organist!
Ob nekem pogovoru s prof. in glasbenikom prof. Stankom Premrlom mi je ostam v spominu stavek, ki nam ga je povedal. Takole s eglasi: »V življenju sem rečal veliko glasbenikov, ki so glasbo sovražili. Bil sem profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vzgojili mso najrazličnejše glasbenike, pomagal pa sem tudi sam pri vzgoji organistov. Povem vam, da med organisti nisme srečal nikogar, ki bi sovražil svoj poklic!«.

Read Full Post »

Orgle imenujejo tudi kraljico glasbil, ker tako popolno združuje načine izvedb in zmorejo ustariti tako široko paleto zvokov. Nastale so v 5. stoletju pred Kristusom. V Evropi pa jih poznamo od 8. stoletja dalje.
V slovenskem glasbenem protoru so se za mojstra, ki igra na orgle uveljavili tri besede; orglar, orglavec in organist. Orglar je tisti, ki igra na orgle. Ta beseda se je umaknila v zgodovino. Prešeren je še pel o orglarčku. Drugi dve pa sta si v času, ko so orgle prestopile cerkvene zidove in dobile mesto tudi v koncertnih dvoranah razmejili področje rabe. Tako je od protestantizma dalje orglar tisti, ki izdeluje orgle. V kolikor brskamo po starih slovarjih izvemo, da je beseda organist zapisana leta 1710 (Hipolitov slovar), orglavec pa skupaj z organistom (igralcem na orgle),  leta 1789. (Gutsman). Danes ti dve besedi delimo tako: Organist je tisti, ki igra v cerkvi na orgle med liturgijo. Orglavec pa je oseba, ki igra na orgle izven liturgičnih opravil in to največkrat na orgle, ki niso v sakralnem prostoru, na koncertih. To besedo v slovenskem prostoru radi uporabljajo tudi predvsem zato, da bi »duh po sakralnem« komu ne škodoval.
Orglavcev imamo kar nekaj in jih bomo s časom imeli še več. Ljudje radi pokažejo, da nekaj znajo, ali lepše povedano, radi se uveljavljamo. In kdo se ne bi rad uveljavil na takšnem ali drugačnem koncertu, saj mu na koncu ploskajo, pa še nagradijo ga vsaj včasih s kakšnim pušeljcem. Med  umetniškim svetom je orglavec čislan in glasbeni svet se z orglavci zelo rad ponaša.
Čisto nekaj drugega pa je organist. To je oseba, ki ima znatno več potrpljenja od orglavca. Duhovniki velikokrat pozabljamo, da je organist oseba z božjim poklicem. Tudi njega je nekega dne Bog poklical za orgle. Lahko si je tedaj predstavljal, da bo njegovo delo cenjeno, spoštovano in tudi pomembno. Kmalu je prišel do spoznanja, da je njegova odločitev čisto nekaj drugega od odločitve takšnega ali drugačnega glasbenika. Za organistom stoji osebna odločitev slediti klicu! Prav kmalu pride tudi do spoznanja, da za orglami ni niti denarja, še manj aplavza, velikokrat tudi ne razumevanja s tistimi, ki mu jih zopet Bog pošlje na kor ali pa pred oltar in jih kot organist sprejme. Velikokrat z veseljem, včasih pa tudi z muko.
Ob vseh problemih, s katerimi se srečuje organist, je tudi tiha skrita milost, saj ustvarja povezavo med oltarjem, pevci in ljudmi, ki so pri maši. Od tu dalje pa je organist oseba z zavidanja vredno vlogo, seveda če se je najprej sam zaveda. Organistova povezanost se začenja pred najvišjim Pevcem, ki je tudi večni Organist.
Čisto slučajno sem po nekem koncertu izmenjal nekaj besed z organistom, ki je dolga desetletja vsako nedeljo igral pri maši, ki so jo prenašali po radiu. Rekel sem: » Ves teden ste v službi, obvezno na nedeljo pa še z notesom in uro na orglah, tako, da ne morete nikamor, ko ste prosti!« Nasmejal se mi je in pripomnil: »Mislite, da to delam za radio? Še manj za svojo čast!  Vi, kot duhovnik, bi že morali vedeti, za koga razdajam svoj prosti čas!«  Povesil sem glavo, bilo mi je zelo nerodno, organist pa je s tem jasno in odločno povedal kaj mu pomeni vera!
Pred več kot tridesetimi leti sem se  na vlaku zapletel v pogovor s starejšim moškim. Predstavil se mi je, da je med tednom v službi na železnici, v nedeljo pa še dodatno organist. Pogovor je tekel in ob koncu me je prosil, da naj si zapomnim ta stavek: »Glasba, kot tudi petje lahko zelo pokvari človeka!«. Veliko let sem potreboval, da sem dojel celotni pomen te misli. Danes to razumem in ne organist ne pevec, še manj pa duhovnik, ni proti temu imun.
Pokojni profesor Stanko Premrl je ob neki priliki povedal: »V življenju sem srečal veliko glasbenikov, ki so glasbo sovražili. Bil sem profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vzgajali smo najrazličnejše glasbenike, sam pa sem tudi pomagal pri vzgoji organistov. Povem vam, da med organisti nisem srečal nikogar, ki bi sovražil svoj poklic«.
Če mogoče čutite, da vas veliki Mojster kliče na kor, bodisi za orgle ali k cerkvenem zboru, ne prezrite tega, čeprav si boste nakopali neprijetno obveznost, saj je biti  organist »služba«.  Nič manjša službena obveznost ni biti cerkveni pevec! Imeli pa boste mir pred lastno vestjo. Pa še srečni boste! Verjemite mi, da boste res srečni!

Read Full Post »

Ustavil sem se pri znancu, ki prevaja iz angleščine v italijanščino že drugo knjigo  o iskrcavanju zaveznikov v Normandiji pred 60 leti. Ali o tako imenovanem  »Dnevu – D ali D-Day«. Začudil sem se, da je v tej zbirki o tej temi do sedaj izšlo že 18 knjig, v pripravi pa sta še dve. Knjige so bogato ilustrirane, opremljene z zemljevidi,  z angleškim načinom posredovanja dogodkov in kritično osvetljenimi tudi angleškimi vojaškimi spodrsljaji. Posebno bogastvo te zbirke je v jeziku, ki ga krasi vojaško izrazoslovje, vendar podano na zelo poljuden in razumljiv način, s komentarji, da tako postanejo knjige privlačne najširšemu krogu bralcev, obenem pa se lepo prevajajo v druge jezike.
Ob tem dogodku se mi je pogled ustavil na francosem časopisu, ki je prinašal komentar na govor, ki ga je 6. junija imel kardinal Joseph Ratzinger (sedanji papeđ Benedikt XIV) v ekumenskem bogoslužju v katedrali v Bayeuxu. Kardinal se je najprej dotaknil pokojnih, neglede na to, na kateri strani so bili. »Cerkev velikokrat govori o večnem življenju. Tudi mi sami naj bi se večkrat zavedali svoje poklicanosti v večno življenje in živeli tako, da bi lahko z našim sedanjim življenjem stopili pred Božje obličje, ki ga (upajmo) uživajo vsi, ki se jih danes spominjamo«.
Nekateri radi Cerkvi očitajo beg iz sedanjega sveta, češ, da Cerkev živi v nekem sanjskem svetu, ki ni v tem svetu. Kardinal pravi: »Kdor živi svoje življenje v osebni odgovornosti za večno življenje, daje svojemu tuzemskemu življenju večno težo … Tudi normandijske poljane opominjajo nas (!) žive, naj ne pozabimo na smrt in pravilno živimo pred obličjem večnosti«.
Ko se je kardinal Ratzinger tokrat dotaknil problema sprave je dejal: «Proces sprave po drugi svetovni vojni prihaja iz krščanskega duha. Ta proces dokazuje, da samo sprava ustvarja mir na svetu in da nobeno nasilje ne more ozdravljati. Človeka lahko ozdravi samo pravičnost. Prav pravičnost mora biti merilo pri vsakem političnem ravnanju v sodobnih sporih, neglede na to kje so».
Kardinal Ratzinger je ob tej priložnosti imel več govorov. Zelo odmevno je bilo njegovo predavanje v Caenu, ko je v jedru predavanja omenil terorizem, strah sodobne družbe. Tako pravi: »Terorizem je postal neka nova svetovna vojna. To je vojna brez jasno začrtanih front. Izbruhne lahko kjerkoli na svetu, saj ne pozna razlike med (kombatami) vojaki in civilisti. Boj proti terorizmu mora imeti samo en namen; paziti je treba  na vzroke terorizma. Če je vzrok terorizma krivica, prizadevajmo si, da to krivico odstranimo. Kajti noben terorizma ni mogoče premagati z nasiljem!«
Zanimiva je bila tudi kardinalova izjava, da je kot Nemec  boj zaveznikov proti Hitlerju jasno označil kot »pravično vojno«.
Kardinal tudi meni, da je sprava med nekdanjimi sovražnimi državami druge svetovne vojne zgled za rešitev napetosti in sporov med nekaterimi sedanjimi evropskimi narodi.

Read Full Post »

Samo po sebi bi moralo biti umevno, da se trudimo, da govorimo lep in tekoči jezik. To ne velja samo za materinščino, ampak za kateri koli jezik, s katerem se pogovarjamo ali pišemo. Poleg narečja, ki nam je podarjeno in iz katerega srkamo prve kali maternega knjižnega jezika, bi morali odgovorno uporabljati tudi pravilni knjižni jezik, pa naj bo ta jezik naš materni ali kateri koli drugi. Z jezikom se človek predstavi ali celo legitimira. Z jezikom se zbližujemo ali pa oddaljujemo in končno je jezik tisto sredstvo, ki nas tudi povezuje v neko skupnost in z okoljem. Vsaj tako smo vedno mislili, vzgajali in tudi skušali doseči, da so drugi vzgajali naše otroke.
Te dni mi je prišla v roke disertacija mlade Francozinje, ki jo je zagovarjala na pariški Sorboni na oddelku za sociolingvistiko z naslovom: »Francoščina najstnikov v predmestju Liona«. Dama je disertacijo pripravljala dobrih deset let, ko je v tem mestu istočasno poučevala francoščino na treh različnih šolah, in sicer na tehnični, na gimnaziji in na poklicni šoli. Ob pogovoru z diplomantko sem spoznal, da je prav govor mladih Francozov nekakšen modni hit na tamkajšnjem jezikovnem področju. Zanimalo me je, ali morda kdo raziskuje podobno področje tudi na nemškem jezikovnem področju, in sem ugotovil, da obstaja veliko podobnih raziskav, da pa bi kdo tako temeljito kot ta Francozinja, ugriznil v to temo, nisem odkril, čeprav ne izključujem možnosti, da je.
Sociolingvistika je vsaj dve desetletji sila zanimiva kot tudi privlačna veda. Iz nje lahko izluščimo marsikaj, od socialne strukture, razgledanosti, kulture in celo inteligence. Ni pomembno, koliko tujk iz katerega koli jezika kdo vnaša v pogovorni jezik, mnogo važnejše je, zakaj jih vnaša in kje so vzroki za to. V tujih besedah ali tujkah, kot jih običajno imenujemo, najprej spoznamo poreklo nekoga, od kod je, kam vse segajo njegove korenine in ne nazadnje, kaj je tudi z njegovo kulturo kot tudi z njegovo duhovnostjo. Ob analizi vseh teh dejstev spoznamo osebo, njen profil kot tudi, kako naj bi jo na jezikovnem področju usmerjali, da bi osvojil ali si celo prisvoji jezik, ki je kolikor toliko bližnji knjižnemu jeziku. Preden pristopimo h komu, da bi izboljšal jezik bližnjega s katerim komunicira, moramo biti vsaj malo gotovi, da bo to sprejel in se tudi zavedal, da je to  potrebno, če želi obogatiti sebe pa tudi okolje z dostojnim jezikovnim pristopom. Drugače je naš trud velikokrat odveč.
Ob vsem tem sem se spomnil na jezik naših šolarjev. Vem, da se velika večina naših učitejev zelo trudi uzavestiti, da bi materni jezik izboljšali pa tudi vrednotili. Marsikdaj se to posreči, včasih pa tudi ne. Velik problem je branje. To je in bo vedno bolj šepalo. Prav tako tudi zgradba stavkov (stavčna sintaksa.) Pri tem je kriv tudi način učenja, ko učenci dobivajo napisan stavek, v katerega vstavijo manjkajočo besedo. Na prvi pogled vse lepo in prav. Nihče pa ne pomisli, da je učenec s tem oropan znanja, kako se napiše celoten stavek in ne samo manjkajoča  beseda. Za učitelja je to ugodno, ko s popravljanjem gubi malo časa, za učenca pa je vpisana beseda nekaj naravnega, za znanje jezika pa je to velika pomanjkljivost. Zato imamo tudi pridne učence, ki ne znajo pravilno tvoriti stavkov, in to že v pogovoru, kaj šele pri pisanju.
Velik problem so tudi učenci druge narodnosti. Nikoli nisem bil nacionalist, sem pa realist in nad tem pojavom, če je množičen, tudi zaskrbljen. Ne gre se tu, kako številčno rastejo nekatere naše šole (kar je tudi res, saj se ponekod kaže prava prostorska stiska), gre  predvsem za to, kaj bo iz teh šol prišlo. Če je šola s slovenskim učnim jezikom, bi morala imeti ta tudi določen kriterij, kdo jo lahko obiskuje in komu se odsvetuje. S tem ne delamo nobene diskriminacije, ampak s pravilno in trezno presojo, kam učenec spada,  pomagamo, da bo ta od šole tudi sam nekaj imel in ne da bo na neki šoli samo številka, kjer se bo slabo počutil, lahko pa tudi zelo dobro, ker bo malo delal, ker drugače bi se ta in ta šola zaprla in potem smo tam, kot vedno, kaj bo z učnim kadrom? Vprašanje je: »Koga šola rešuje ali učenca, ali učni kader?« Končno je tu šola, ki vzgaja šolarja celovito, ne samo kot osebo, kar je sila važno, ampak tudi kot človeka, ki bo prav od te šole nekoč moral pokazati tudi neko znanje, med katero spada tudi znanje jezika v katerem šola je!
V takšni večjezikovni šoli, čeprav ima naziv samo enega učnega jezika, se poraja vprašanje, kako pristopati do učencev nasploh. Nekateri učenci stalno zahtevajo prevode posameznih besed, ker jih ne poznajo, pri drugih so zahteve staršev za takšen in drugačen prevode… Vsi pa pozabljamo, da s tem delamo otroku škodo. Ko nam otrok zahteva prevod neke besede, za katero ne ve, kaj je, se lahko ujamemo v zanko, ki se je niti ne zavedamo. Morda otrok res ne pozna besede, vendar iz celega stavka lahko ugotovi njen pomen, če stavku sledi. Če mu nerazumljive besede prevajamo, ga uspavamo, mu dajemo potuho, njegov besedni zaklad ostaja tam, kjer je bil in ne raste. Če se kdo sam ne potrudi, da bi spoznaval nove jezikovne pojme in nove besede, potem bo njegovo jezikovno znanje osiromašeno, pa ne samo njegovo, ampak tudi sošolcev, ki so ob njem. Vsega tega se vse premalo zavedamo, pa ne samo učitelji, ampak vsi, ki nam je kaj do maternega jezika!
V šoli z jezikovno mešanimi učenci veljajo posebni jezikovni pristopi, ki jih učitelji morajo upoštevati in se tudi v njih izpopolnjevati. Ni najvažnejše število učencev, mnogo važnejše je, kakšno jezikovno znanje prinesejo v šolo s tem in tem učnim jezikom in kakšnega na koncu iz šole odnesejo. Če bo njihovo znanje za to šolo premajhno, potem se moramo zavedati, da bo osiromašeno jezikovno zanje tudi tistih otrok, katerih materni jezik ima šola za učni jezik. S tem pa si vsi pred otrokovo bodočnostjo nalagamo veliko odgovornost, saj je prav jezik tisti, ki bo otroku, ko bo odrastel, pomagal, da bo v življenju napredoval ali pa bo zaradi šolske jezikovne nemarnosti moral znanje svojega jezika pozneje dopolnjevati, ali pa bo tako ali drugače prav zaradi zanemarjenega jezika pristal v slepi ulici.

Read Full Post »

Older Posts »