Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2007

Prvi večji teroristični bes v Evropi se je razbohotil s francosko revolucijo. Najmočnejši upliv pa je dobil v šezdesetih letih dvajsetega stoletja po Italiji in Nemčiji, ko so strahovale Rdeče brigade. Pred desetimi leti je na Japonskem morila sekta Aum. Psihosociološke raziskave potrjujejo, da teroristi, ki ustrahujejo Evropo in Ameriko, izhajajo iz najrazličnejših duhovnih kriz. Novost pa so islamisti, ki so delno uvoženi iz azijskih in afriških držav. Ti so prepričani samomorilci. Prvi samomorilski atentat se je dogodil v Libanonu leta 1982. Za njim je bilo izvedenih še 42 napadov, prizadetih pa je bilo 34 držav. Tarče so uradi OZN, turistična naselja (Šarm el Šejk), nočni klubi (Bali), sinagoge (Buenos Aires, Džerba), banke (Carigrad), vojne ladje (Col), tankerji (Limburg) itd. Terorizem postaja svetovni problem in se usklajuje in globalizira z zahodno civilizacijo.
Samomorilski atentati so v nekakšnem privilegiju islamistov. Poznamo pa jih tudi pri budistih, saj so tak atentat prvič izvedli Tamilski tigri leta 1987 in se je do danes število njihovih atentatov povzpelo že nad dvesto. Znatno manj atentatov so izvedli Palestinci, saj so z njimi začeli šele leta 1994, ko so videli učinkovitost atentata v Šrilanki.
Terorizem se ni omejil le na neko področje ali na neki narod, ampak se je razbohotil povsod. Prav tako terorizem ni četrta svetovna vojna. Za vojskovanje sta potrebni dve strani, ki si stojita nasproti, s svojima armadama in se spopadata, kot smo do sedaj v zgodovini poznali način vojskovanja. Pri terorizmu se uporablja veliko nasilja, zlasti ko se gre za politične nasprotnike. Tako teroristi hočejo doseči, da se jih boji, prizadeti pa si ne upajo ravnati tako, kot kdo hoče ali želi.
Terorizem je razsejan po vsem svetu, zato ga ne moremo primerjati s spopadom civilizacije, ali spopadom verstev. Čeprav je islamski terorizem najpogostejši, ker poznamo tudi druge oblike terorizma, ki so ideološke narave, in enako vodijo v spopad. Res je, da islamskemu terorizmu v ozadju botruje vera – islam, pa tudi njihova ideologija, o tem ni dvoma. Za vse teroriste velja skupni imenovalec, da ne prenesejo različnosti, neglede na katerem področju, pa naj bo to versko, rasno, narodnostno, ali pa politično. To nam dokazujejo atentati v Londonu in v Šarm el Šejku, saj so ti kraji mešanica sožitij. Povsod pa so ti teroristični atentati vedno imeli isti skupni cilj v preplahu, zmedi in žrtvah.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je ajatola Homeini kot vodja islamske revolucije eden najvažnejših islamskih teoretikov, ki se motivira s čistokrvno verzijo islama. Trezni predstavniki islama vse to obsojajo, pokazali pa bodo koliko so verodostojni, ko se bodo distancirali od Homeinijeve doktrine po njegovi verziji čistega islama in islamiziranem svetu in prišli do resničnega spoznanja, da je bivanje ljudi osmisljeno predvsem s tem, da lahko živijo skupaj tudi politično in ideološko različni ljudje in se med seboj bogatijo.
Bolj ko bodo muslimani v to verjeli, bolj nemočni in osamljeni se bodo počutili tisti med njimi, ki propagirajo čistokrvno verzijo islama in islamizacijo sveta. Edino tako bi prišlo do prepotrebnega miselnega preobrata pri muslimanih samih.

Read Full Post »

Turčija in islam

Glede vprašanja, ali naj Turčija vstopi v EU ali ne, so mnenja še vedno deljena. Čeprav se je odločitev že nagnila v prid Turčije, se nasprotnike pristopa Turčije v EU še vedno zmerja s turkofobi, »križarji«, islamofobi in podobnimi žaljivkami, to pa predvsem zato, ker si upajo odkrito povedati, da je v tej državi marsikaj drugače, kot se o njej govori.
Vsi, ki zagovarjajo turški laični fundamentalizem, to je nazor ki zahteva, da se dosledno držijo načela islama, govorijo kako je Turčija laična država, čeprav gotovo skoraj vsi vedo, da to za Turčijo ne velja. Res je, da so Turki sprejeli pojem LAIČNOST in ga na veliko uporabljajo, še zlasti ko pišejo in govorijo po Evropi na najrazličnejših konferencah in simpozijih, niso pa sprejeli vsebine, ki jo ima ta beseda v evropski ali kaki drugi civilizirani kulturi.
V Turčiji država plačuje vse imane (verske uslužbence) uradnih mošej, ti pa oznanjajo islam po navodilih Dyaneta, to je Direkcije za verske zadeve, tako država in sunitski islam nista samo povezana, ampak tudi delujeta skupaj. Islamizacija državnih struktur se je začela krepiti pod krinko nacionalizma v zadnjih tridesetih letih, saj se sunizem prikazuje kot prvina turške nacionalne identitete. Zato imajo suniti vse, ki so drugače verni, za tujce v Turčiji. Za tiste, ki manj poznate islam pripomnimo: »Suniti so tisti pripadniki muslimanske vere, ki priznavajo poleg korana tudi suno, (nekakšno ustno izročilo), to je nenapisane nauke preroka Mohameda in prvih štirih kalifov. Šiiti se zavzemajo za dobesedno razlago korana. Alevi so v teologiji in morali zelo strogi, povdarjajo potrebo po čisti vesti pred molitvijo in potrebo po dobrih delih, ki dopolnjuje vero. Imajo več ločin, njihov nauk se pa je zelomalo spremenil.« Od leta 1985 je v šolah obvezen sunitski verouk. Oproščeni so ga samo člani nemuslimanskih verstev, ne pa alevi in šiiti, torej nesunitski muslimani.
Zanimiva je številčna sestava turških muslimanov: 48 milijonov je sunitov in ima dejnsko sunitski islam položaj državne vere, po številu za njimi so alevi, ki jih je 18 milijonov, šiitov pa je le še 2 milijona. Z islamskimi manjšinami, torej s suniti in šiiti ravna Turčija enako, kot večina islamskih držav – so brez pravic in jih preganjajo.
Kristjanov najrazličnejših Cerkva je okrog sto tisoč in veljajo za tujce. Vsi poznamo turški genocid nad Armenci leta 1915, ki je zahteval milijon in pol življenj, pa še grško-turško vojno 1923. leta, po kateri se je moralo odseliti nad milijon in pol pravoslavnih Grkov. Zadnji dve destletji se je odselilo na tisoče kristjanov – odšli so na Zahod. Pustili so vse, samo da so si rešili življenje. Pomembno je tudi vedeti, da danes v Turčiji krščanske skupnosti nimajo nobenih pravic, ker jih zakonodaja ne ščiti. Zato ne morejo popravljati svojih cerkva, ne dovolijo jim, da bi imeli zavode za vzgojo domačih duhovnikov, država se vmešava v upravljanje skromnih cerkvenih fondov in končno so celo pod policijskim nadzorom … Rimokatolikov in judov je trenutno v Turčiji okrog 25.000.
Verska svoboda v Turčiji je pod velikim vprašanjem, saj država podpira samo muslimansko skupnost sunitov, ne podpira pa drugih dveh islamskih skupnosti šiitov in alevov, kot tudi ne krščanske in judovske skupnosti.
Vse te zatirane verske skupnosti upajo, da se bo z vstopom Turčije v EU njihovo stanje izboljšalo. Zavedajo pa se, da bi se lahko dogodilo, da bi v tako imenovanem pridružitvenem času, ko bi Turčija postala članica ES, ta čas pa naj bi trajal približno deset let, te verske skupnosti počasi izginile in bi Turčija prišla v EU očiščena vsega, kar ne spada v sunitski islam.
Evropske ustanove, ki nadzirajo človekove pravice, pa so v Turčiji zatajile. Ob vsem obilju besed in obljub Evropi, ki jih Turčija stalno ponavlja, te ogrožene verske skupnosti, kot trenutno izgleda lahko računajo, da bodo obstale samo še po Božjem čudežu.

Read Full Post »

V islamu ima nasilje izredno pomembno vlogo. Alah v Koranu in Mohamed v svojih izrekih proglašata SVETO VOJNO za eno od glavnih zapovedi islama. Ta je za vsakega ortodoksnega muslimana sama po sebi umevna. To zagovarjajo vsi vidnejši predstavnki in razlagalci islama kot tudi poznavalci islama na zahodu. Drugačno mnenje o sveti vojni imajo samo katoliški teologi, zlasti tisti, ki iščejo »dialog« z islamom in želijo biti tudi nekakšni medijsaki eksperti.
Če izvzamemo dobronamerno ponarejeno tolmačenje islama, se sveta vojna v islamu povezuje z nevednostjo. Veliko je avtorjev, ki trdijo, da je DŽIHAD nekaj, kar se v tradiciji islamskega šolstva in prava mora razumeti duhovno (Huber-Rudolf, str. 54) in tako opozarjajo na pomanjkljivo znanje.
V PERZIJSKEM SLOVARJU, pa naj bo ta iz časa Šaha ali Homeinia, vidimo razlago džihada čisto drugače. V nemškem slovarju (DUDEN) pomeni džihad versko vojno, ali vojno muslimanov proti nevernikom (nemuslimanom). V arabskem kot tudi v perzijskem jeziku rabijo besedo džihad tudi še širše, vendar so to posebnosti.
Zanimiv je pojem »DŽIHAD za OBNOVO DEŽELE«. Ko iranski inženirji skušajo ozdraviti okuženo zemljo, je to džihad, kot izredni napor, da zemlja postane spet plodna. Tu se ta deseda ne uporablja v pomenu kot verska vojna.
Obstaja tudi pojem »PALESTINSKI DŽIHAD proti JUDOM«
Znani muslimanski pridigar Garadawi govori o »DŽIHADU SVETOVNE ISLAMSKE DRUŽBE PROTI NEVERNIM«. Ta pomen se pokriva z razlago in jasno pove, da ne gre za nekako versko prizadevanje ali duhovni napor, ampak za nasilje nad drugimi. Pomanjkljivo poznanje najvažnejših osnovnih izrazov islama lahko pri marsikom povzroči velike napake.
Zanimivo je učenje v pakistanski šoli korana. Mučenik (to je tisti, ki je umrl za islam in je bil samomorilski atentator, terorist …), si sme izbrati 70 sorodnikov, ki mu bodo sledili v raj po mučeništvu. To povezujejo z Mohamedovim izrekom. (Munzini,Bp VI, str: 307.)
Eden od duhovnih voditeljev Bin Ladna Abdulah Azzam pa trdi, da bo muslimanski mučenik v nebesih imel pravico do 72 žensk. To se nanaša na Mohamedov izrek (Mundhiri, Bp VI. Str. 3o7 ff) ki je potrjen tudi v Koranu (Koran, 2: 25;3:170:44:54).
Težko se prizna resnica, da je nasilni islamizem že dolgo časa del evropskega vsakdana. Krščanski zahod je postal prizorišče tudi Alahovih borcev. Islam celo ukazuje in opravičuje sleherni tip nasilja proti »brezvercem«, to je tistim, ki ne verujejo v Alaha, to pa zato, da se služi Alahu. Ob vsem tem je težko verjeti prepogostim trditvam, da ni bistvo islama v nasilju.
Teror sploh ni skrajna razlaga islama, ali iznajdba muslimanov, ampak prepogosto izvrševanje Alahovega nauka, ki se hrani z njegovo duhovno močjo.V tem se tudi vidijo Bin Ladnovi cili, da svet podredi islamu.Naivno gledanje na islam, popuščanje islamskemu prodoru in vsiljevanju njihovim zahtevam utegne Evropo drago stati.
Evropa se bo obvarovala te islamske zmede nasilja samo, če se bo vrnila k svoji duhovni dediščini neglede na kakršne koli islamske grožnje in živela živo vero v Boga.

Read Full Post »

O dialogu med krščanstvom in islamom se danes veliko razpravlja. Znana so najrazličnejša srečanja med njim, ki pa se običajno končajo brez pravega zaključka. Največkrat se vljudnostno reče: »Pogovarjali smo se zato, da bi se bolje spoznali!« . Tako gre čas naprej in razkorak med enim in drugim ostaja še naprej. Vsak dialog potrebuje najprej priznanje, da se enak pogovarja z enakim na isti ravni.
Brez medsebojnega priznanja temeljnih pravic se dialog ne more razviti. Zanimiva je misel kardinala Lehmana iz Mainza: »Osnovni pogoj za dialog je, da enak govori z enakim. To pa je v odnosu z islamom zelo vprašljivo. V Rimu so zgradili veliko mošejo z islamskim centrom, medtem ko se v Savdski Arabiji, ne more zgraditi krščanske cerkve, kaj šele obhajati krščansko mašo!«. Za dialog mora obstajati obojestransko priznanje temeljnih pravic, drugače ni dialoga! Osrednja zahteva islama je osvajanje. Prav tako ima islam zelo močan povdarek v nasilju. »Za islam so pomembnejši bojevniški in zmagoslavni elementi, pravi kardinal, in nadaljuje: »V Svetem pismu pa je popolnoma drugače. Že vse od začetka je nakazana velika možnost za sprejemanje drugih. Saj poznamo starozavezni izrek: »Sprejemati moraš tujce!« (Kath.net.10. 1. 2005).
V Schwabisches Tageblattu 21. 2. 2005.lahko preberemo: »Neki južnonemški islamist piše takole: Mi muslimani nočemo v Nemčiji samo muslimanskih otroških vrtcev, mi hočemo tu tudi islamske šole in univerze, mesečnike in dnevnike. Hočemo islamistična kopališča, kjer se bodo končno naša dekleta in žene naučile plavati, ne da bi jih nadlegovali… Saj Koran naroča našim ženam: Svoje čare naj pred nikomur ne odkrivajo, razen pred svojim možem, očeti in očetov očeti, in naj svoje pajčolane obesijo prek svojih prsi. (Kor. 24:31) Hočemo, da naše praznike prav tako spoštujejete kot spoštujete krščanske ».
Kako naprej? Brez priznanja trajnih vrednot ni nobenega napredka. Rocco Buttiglione, ki ga zaradi njegovega odločnega katoliškega prepričanja niso potrdili za komisarja v EU pravi, da opaža v EU »prikriti totalitarizem«, ki zavira vest sodobnemu Evropejcu. Svobodna evropska družba sicer nudi Evropejcu svobodo, da pove kaj misli tudi na moralnem področju. To je pravilno! Prav ta evropska svobodna družba pa ne zavira stranpoti, ki se širijo po Evropi na morelnem področju, ampak jih celo na tiho podpira pod krinko »človekovih pravic«. Tako je pred nami takoimenovana »oropana Evropa« z »velikim duhovnim breznom«. Prav v to evropsko duhovno brezno pa bi z lahkoto udaril islam…«. /Kath. net. 18.2.2005/

Read Full Post »

Francoski zgodovinar in poznavalec Bližnjevzhodnih jezikov in Etiopije Maxime Rodinson je pred nekaj leti napisal zanimivo delo z naslovom MOHAMED. Prevod te knjige je bil predstavljen na zadnjem knjižnem sejmu v Ljubljani. Knjigo je izdala založba Družina. Že nekaj let velja ugotovitev, da je ta knjiga neprekosljiv klasik med življenjepisi arabskega preroka. Z deli Maxsime Rodinsona sem se srečal dvakrat. Prvič, ko je zagovarjala doktorsko tezo študentka zgodovine o Bližnjem vzhodu in ga je kar nekajkrat omenjala. Drugič pa pri razgovoru in vsklajevanju ob prevodu njegovega dela ETIOPIJA, ki ga pripravljajo v eni od hrvaških založb.
V knjigi MOHAMED se je avtor lotil Mohamedovo zgodbo kot odličen francoski zgodovinopisec. Bralec bo ob knjigi zaznal, da je bil Mohamed edinstvena osebnost, prečudoviti za navadne ljudi, ki jih je kot prerok zbiral ob sebi. Prav to je posebnost te knjige. Takšnega, kot sem ga sam odkril pravi Rodinson, in ga tudi opazil ga podajam bralcem. Kot zgodovinar pa je avtor ostal v mejah, ki jih določa zahodna – evropska – zgodovinska stroka, ne pa orientalska zgodovinska stroka, zato je takoj zaprosil muslimane, naj ga ne obsojajo kot nevedneža in nepoštenjaka, čeprav je ateist! Kot posebnost naj takoj dodam, da se je Rodinson tudi tokrat »zavaroval« z osebnim prepričanjem, kar velikokrat dela, zato pravi: »Sem ateist in kot ateist, če se ateist potrudi, če pusti ob strani vsakršen prezir, vsakršen občutek večvrednosti ker je ateist, tudi vsakršno obliko hlinjenja, pa tudi čut večvrednosti, lahko razume in tudi dojame religiozno zavest. To dojemanje je vsaj tolikšno, kot je dojemanje umetnostnega kritika da razume slikarja ali kiparja, očeta da razume sina, zdravega človeka, da razume bolnega, upokojenega zgodovinarja, da razume sodobnega poslovneža… Prav zato sem kot ateist prepričan, da bo tudi katoliški vernik skušal razumetil našega junaka – Mohameda. Ni pa rečeno, da ga bo tudi popolnoma razumel!?«.
V knjigi je prikazano dolgoletno zorenje preroka Mohameda, ob njegovih duševnih in duhovnih bojih, analiza njegovih mističnih izkušenj, niso pa niti prezrta prerokova razodevanja ob Koranu. Spoznamo pa tudi Mohamedovo naklonjenost pri nižjih in njegovo zavračanje pri višjih slojih. Predstavljen je kot zapleten človek, poln nasprotij, vendar s prepričljivo karizmo … Tako Rodinson med drugim sporoča: »Mohamed je bil miren in napadalen, pošten in hinavski, pogumen in bojazljiv, odkrit in dvoličen, žalitve je odpuščal, imel pa je v sebi tudi strahovito maščevalnost, nastopal je skromno, pa tudi oholo, bil je bister, v nekaterih potezah pa neverjetno omejen. Kljub vsemu temu je bila v njem neka moč, ki je v odločilnem trenutku iz njega naredila voditelja, ki je med redkimi možmi v zgodovini obrnil svet na glavo!«
To Rodinsonovo stališče velja tudi za razumevanje, ki je nujno potrebno med pripadniki različnih verstev. Povdariti je potrebno, da je notranje razumevanje lastne religije v izkušnji in praksi, kot jo doživlja vsak vernik, drugačno, kot razumevanje religije v okviri katere koli vede. Tu smo se dotaknili problema verskega dialoga: »Verski dialog je možen samo tedaj, ko smo sposobni stopiti iz svojega verskega okvirja (kalupa!) na področju razuma, in se s pripadnikom druge vere iskreno in ponižno soočiti, pa tudi srečati in pogovarjati kot enak z enakim, brez kakršnih koli privilegijev!!!«. Ko to dojamemo lahko tudi bolje razumemo islam, o katerem trenutno govorimo, saj bomo ob preroku spoznali njegov nastanek, boje, pa tudi njegovo širjenje. Edino tako bo tudi kristjan sposoben spoznati preroka islama Mohameda v vsej njegovi človeški veličini in majhnosti. Še ta dopolnitev: »Mohamed ni bil niti satanska pošast, še manj najboljša stvaritev v zgodovini človeštva, kar velikokrat beremo, kot tudi ne slepar ali politični teoretik. Nekateri menijo, da ni bil niti mistik, gotovo ni bil takšen mistik, kot jih pozna krščanstvo, ob pazljivem branju knjige pa z lahkoto spoznamo, da ga je v življenju prevzel edino Alah – torej Bog! «
Kristjan ne bo nikoli prodrl v iskušnjo islama, ker je ta prihranjena muslimanom, mogoče pa bo vsaj malo razumel človeško stran islama, ko bo ob branju knjige sledil njegovemu nastajanju, širjenju, boju za obstanek, pa tudi stranpotem, ki jih islam na žalost ima.
Ob branju te knjige bomo vsaj malo razumeli človeško plat islama, kar pa zopet ne bo malo. Vsako živo vero ustvarjajo ljudje, ki tudi iz nje resnično živijo, tako je tudi z islamom.

Read Full Post »

Novinarska legenda Oriana Fallaci je avgusta letos zopet bila nekaj časa v ospredju, čeprav je letos dopolnila že 75 let, znano pa je tudi, da boleha za rakom. Kot njeno posebnost naj takoj pripišem, de je spremljala vse večje vojne od vietnamske dalje. Prav tako je splošno znano, da se bojijo intevjuja z njo, čeprav se je pogovarjala z Deng Xiaopingom, Castrom, Kisingerjem, Homeiniem, Gadafijem… Ocenili so jo kot zelo predrzno damo, vendar s spoštljivo taktiko.
V Spieglu smo prebrali: »Ta ženska je bila in bo ljubljena, osovražena in brana!«. Prva njena knjiga, ki sem se pred desetletji srečal je bilo Pismo nerojenemu otroku. Za marsikoga je bila tedaj pravo odkritje, senzacija, izpraševanje vesti, obenem pa nekaj, kar je vžgalo v živo tudi v socialističen svetu in je marsikoga tudi prizadelo… Knjiga Apokalipsa je vzbudila precej komentarjev, delo Neki človek, ki je posvečena njeni simpatiji do grškega odpornika Pangulisu Alekosu, pa je zelo dobra uspešnica. Prodana je bila v nekaj milijonih izvodih in je gotovo njeno najboljše delo.
Takoj po napadu na nebotičnik Svetovnega trgovskega centra v New Yorku 11. septembra 2001 je Fallacijeva ponovno razburkala svet z delom Bes in ponos. Ta knjiga je pravi vulkan proti islamskemu svetu. V njej poziva svet na križarsko vojno proti islamu in obrambnemu boju proti islamskemu ekspanzionizmu in rasizmu.
Njena naslednja knjiga je Moč razuma. V Evropi je bilo razprodanih milijon in pol izvodov. Ob izidu smo lahko zoprt prebrali v Spieglu: »Stara Evropa je že dolgo Eurabia (Euroarabia) zaradi mlačne strpnosti evropske elite. … Priseljenci so jo preplavili in nimajo v mislih nič drugega, kot da iz cerkvenih zvonikov odstranijo križe in pritrdijo polmesece … Po drugi strani pa Oriana Fallaci molči o humanistični tradiciji islama in prav to je njena žalitev za vse tiste priseljence, ki v Italiji garajo po plantažah paradižnikov ali pa opravljajo najbolj umazana dela po picerijah in jim ni omogočeno, da bi lahko molili po svojih mošejah.« Kot pisateljica se Oriana Fallaci ni nikoli zmenila za kakršno koli politično korektnost, zato je v svoji zadnji knjigi Moč razuma krepko obračunala z vsem, kar ni po njeni meri. Poznavalci njene literature trdijo, da je ta knjiga tudi njena politična oporoka in obenem nova uspešnica, do novembra so prodali tri milijone izvodov!
S pomočjo nekega škofa jo je v Castelgandolfu 27. avgusta letos sprejel tudi papež. Nikjer ni bilo nobenega daljšega uradnega sporočila niti fotografije, kot so običajno. Tudi sama o tem ni spregovorila. Nekateri so se razpisali, da je bila to prva Italijanka v avdijenci pri sedanjem papežu, drugi so jo ožigosali, da je celo napadla Janeza-Pavla II., ko je napisala: »…da proti našim sovražnikom (muslimanom) ni rekel niti besedice«. Biograf papeža Benedikta XVI. John Allen opravičuje avdijenco Oriane Fallaci s tem, da papež v svojem stališču do islama zagovarja drugačno linijo, kot njegov predhodnik, saj je na srečanju v Koelnu s predstavniki muslimanske skupnosti jasno opozoril, da je obramba svobode vere in spoštovanje manjšin (verskih in narodnostnih) neizpodbitno znameje prave civilizacije.
S tem vidimo, da se papeževa izjava razlikuje od pogledov na islam, kot pri Oriani Fallaci. Nikjer pa ni zapisano, da v določenih pogledih na islam nimata skupnih stališč!

Read Full Post »

Za muslimana so zelo pomembni Mohamedovi izreki, to pa zato, ker je Koran za marsikatero versko temo pomanjkljiv ali pa do nje ne zavzema jasnega stališča. Koran ima tudi nejasna mesta, ki so smiselna samo v luči Mohamedovih, izjavami. Zato je Mohamed ne samo zgled za muslimana, ampak tudi prvi in pravilni razlagalec Korana. Mohamedovi citati o sveti vojni so za prepričanega muslimanskega vernika prav tako važni kot verzi v Koranu o tej temi. Kot zanimivost naj dodam, da spadajo zbirke Mohamedovih izrekov o tej temi med najstarejše.
Muslimani se nikoli niso izogibali nasilju. Bili so nasilni in so tudi ponosni na svojega preroka kot bojevnika. Sam Mohamedov življenjepis je živo pričevanje bojevniškega islamskega duha. On ni bil samo verski ustanovitelj, ampak tudi vojskovodja. V starejših delih o Mohamedu beremo, da je sodeloval v 27. vojnah, v 38 pohodih in verskih pohodih, pri katerih je sam poveljeval. Celo še tik pred smrtjo je tako namesto sebe poslal svojega tovariša Bin Osama bin Zaida v Sirijo, ko sam več ni mogel. Skoraj pri vseh teh napadih gre za ropanje in plenjenje. Muslimani za to pogosto uporabljajo besedo »racija«. Ta prihaja iz arabske besede ghaziva in pomeni roparski napad.
Ko so Mohameda po begu iz Meke sprejeli pristaši iz Medine, so se morali obvezati, da bodo z dušo in telesom branili njega in islam. Govorili so: »Mi prisegamo Mohamedu, da se bomo borili pod njegovim vodstvom, dokler bomo živeli«.
Mohamedanski viri poročajo, da mohamedanci niso vodili samo vojne, ampak so tudi naročali umore svojih osebnih sovražnikov. Takšna žrtev je bil tudi judovski pesnik Ka’ bb. al Aschraf. V svojih pesmi je sramoval Mohameda in se celo norčeval iz muslimanov. Ko je Mohamed vprašal svoje pristaše: »Kdo mi bo ustvaril mir pred Aschrafatom?«. Se je nekdo javil, pesnika izvabil iz njegove hiše in ga na polju pobil. Tudi danes, ko islamisti napadajo nasprotnike, se vedno sklicujejo na Mohamedovo tradicijo.
Mohamed je imel pobijanje drugovercev – nemuslimanov za Alahov ukaz. »Ukazano mi je bilo, naj tako dolgo vodim vojno proti ljudem, da bodo izjavili, da ni drugega boga razen Alaha in Mohameda, ki je njegov prerok.« Čeprav je v začetku plen za muslimana predstavljal največjo mikavnost, je kljub temu Mohamed stalno poudarjal, da se je potrebno boriti predvsem za islam. »Vprašali so Alaha, kdo se zares bori na Alahovi poti? Eni se borijo zaradi časti roda, eni se borijo samo na videz, a se v resnici ne borijo, eni so taki, ki hočejo pokazati, da so pogumni. Poslanec pa je rekel: Samo kdor gre v boj, da bi bil zmagovalec Alah, je na Alahovi poti!« Drugje tudi pravi: »Zapuščam dvoje stvari, dokler se jih držite, ne boste hodili po napačni poti; ena stvar je Alahova knjiga in druga stvar je življenjski stil njegovega poslanca«. Prav zato muslimani uporabljajo kot bojni klic Alahovo ime, saj v islamu velja vojna proti nevernikom za nekaj svetega in so trdno prepričani, da jim prinaša blagoslov. To je potrejeno v Mohamedovem vzkliku: » V senci mečev je raj!«.

Read Full Post »

Older Posts »