Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2007

Zgodb o meji je toliko, kolikor nas je, ki smo tako ali drugače prehajali mejo. Nekatere so zanimive in vesele, druge pa neprijetne in žalostne. Končale se bodo, ko na meji ne bo več kontrole, čeprav bo politična meja ostala, ostala pa bo še dalje pri obmejnih prebivalcih miselnost, ki jo je tako ali drugače v njih same zarisala meja.
Prvo grenko izkušnjo z mejo imam, ko sem obiskoval nižjo gimnazijo v Solkanu. Vozili smo se z vlakom in za nas je bila vedno zadnja postaja Solkan, nikoli Nova Gorica. Če smo se tam slučajno znašli, smo običajno bili pospremljeni na vlak z miličnikom. Nepozaben je spomin na mamo, ki je hodila dan za dnem pozdravljat sina, ki je zbežal v Italijo. S pogledom sta se srečevala dvajset dni, ko je mama ob zeležniškem tiru na novogoriški postaji, kjer je bila tedaj steza, cesta ki je danes na slovenski strani je bila zaprta, z očmi pozdravljala sina, ki ji je mahal z italijanske strani. Enaindvajsti dan, pa sta jo sprevodnik in miličnik z brcami vrgla z vlaka na solkanski postaji. Od tedaj sina ni več videla. Ta mož danes živi na Novi Zelandiji.
Za prehod meje je bila potrebna tudi prepustnica. To sem čakal samo štiri leta in sem mejo prvič prestopil star 28 let! Nič kolikokrat so me zasliševali v sedanji občinski stavbi v Novi Gorici, rekli smo ji upravna palača. Vedno so hoteli vedeti zakaj mi je kot študentu teologije prepustnica sploh potrebna, saj »teologi lahko molite tudi če ne greste čez konfin«, so me znali potroštati. Stalno so postavljali neke pogoje in seveda sodelovanje. Ker za vse to nisem kazal zanimanja, so me vljudno povabili, da naj se zglasim ob ponovnih počitnicah … Mimogrede: »Zvedel sem, da je v tistem času neki Bric redno letel med Evropo in ZDA, pa še otroci so se mu včasih pridružili!« Dva vidika meje!
Za pripravo na birmo sva se s pokojnim sobratom Vinkom Kobalom omislila pet filmov. Seveda jih je bilo treba prenesti čez mejo. Na solkanskem bloku se je zataknilo pri zadnjem. Odkril ga je carinik, povedal sem mu, da govori o Kristusu, on pa je vstrajal, da je to porno film! Nič ni pomagala fotografija na ovitku, kot tudi ne naslov. Film je zaplenil, mene pa prijavil sodniku za  prekrške v Novi Gorici. Dobil sem dve leti pogojne kazni in plačal sodne stroške, ker sem tihotapil sovražni materijal, ki je ogrožal socializem. Ta zgodba se nadaljuje: » Kakšen mesec po obsodbi je v  Rutu umrla tiha ženica, ki je redno hodila k maši. Ko pridem v hišo, da pokropim pokojnico sem ostrmel. Ob mrtvi mami je stal in jokal moški. Ko bolje pogledam, vidim, da je to carinik, ki mi je zaplenil film.«
Na Travniku v Gorici sva se pred leti srečala s sošolcem iz osnovne šole, ki je v slovesnki prestolnici diplomiran politolog.  Ko sediva na kavi pred kavarno in obujava spomine pride mimo profesorica latinščine. Kot samo ona zna pozdravi: »Kako si kaj Ambrož?« in odvihra dalje. Moj gost prebledi in začne: »Poznaš to žensko?« Seveda, saj se dnevno srečujeva na šoli!« »Jo tudi ti poznaš?«  No ja, malo … nekaj momlja in pristavi: »Veš, ta me je pred mnogimi leti tako spucala, da mi je na koncu postala simpatična!« Kakšen randi pa si imel z njo? vrtam dalje. Tudi to te

zanima? Seveda! Sedaj je sicer  prepozno, ti si poročen, ona pa je ledih in še vedno fraj! Bilo je v tistem času, ko je v Trstu izšel Kocbekov interviju, se spominjaš? Sem ga dobil na Grahovo še isti teden, ko je izšel, in prvi teden pozneje smo ga obravnavali pri mladinskem verouku. Za dober mesec pozneje so ga ponatisnili v Naših razgledih. Vse podpisnike, ki so bili iz Gorice smo zasliševali, nadaljuje. Nekateri so bili zelo zmedeni, med njimi neki profesor nemščine, ta pa je tako govorila, kot da nima »žlajfov«. Na koncu mi je rekla, da četudi bi ji bil simpatičen, bi me ne pogledala in ji ne pomenim nič, ker delam to umazano delo! Tedaj se je v meni nekaj vžgalo! In pogorelo, dostavim! Zaslišal nisem samo nekega sindikalista, čeprav je vsaj dvakrat tisti teden šel čez mejo, to pa zato, ker je moji mami pomagal do italijanske penzije! Ta sedaj obira češnje v Brdih in če bi ga zasliševal, bi ti ne ostal dožan, dostavim … Vidiš, te tlake ti nisi poznal. Če si hotel, da si dobil štipendijo v naši ljubi Jugoslaviji, si moral delati to, kar so ti ukazali, med drugim tudi takšna podla zasliševanja na meji…
Na novogoriški pošti imava poštni predal v isti vrsti s prominentnim novinarjem, ki je svojčas pisal o klerikalizmu v Baški Grapi, saj je bil zelo zvest jugoslovanskemu režimu. Ko se je ta sesul, pa prav tekmuje kaj vse bo napisal slabega o njem, seveda v časopise na drugi strani meje. Občasno pa si celo privošči interviju na televiziji s kakšnim škofom, da lahko tudi mi to godljo gledamo na drugi strani meje.
Na letošnjo belo nedeljo sem se popoldan odpravljal na špancir po Krasu. Tedaj pozvoni in na vratih se pojavita vatikanski diplomat s tajnikom. Vračala sta se iz Nemčije in prešla Slovenijo z avtomobilom vatikanske registracije. Na meji sta pokazala nemško osebno izkaznico, ker sta hotela še zadnjič »okusiti« mejo. Kakšne želje imajo nekateri, si mislim. Ko mi diplomat pripoveduje o novogoriški konkatedrali dostavim: »Veš, konkatedralo so predlagali svetovalci škofu Jenku takoj, ko je prišel iz Beograda v Novi Gorico, da bi čim prej prišli v tem mestu do cerkve. On pa je trmasto vstrajal, da rabi župnijsko cerkev. Če bi tedaj igral pri tedanji jugoslovanski oblasti na to struno, bi lokacija sedanje novogoriške cerkve bila znatno boljša, tako pa je tam, kjer je! Konkatedralo pa je Nova Gorica le dočakala!« Seveda nisem povedal, da so se tedanji tamkajšnji duhovniki redno posvetovali z dr. Klincem, ki je bil kancler na nadškofiji v Gorici – Italija in je tedensko prihajal čez mejo v Jugoslavijo v Solkan na duhovniški klepet. Obveljala je odločitev škofa Jenka! Tudi tu je bila vmes meja! ( Nisem omenil takšno ali drugačno omejenost!) Nekaj časa je prelat molčal, potem pa pristavil: »Naravno, naravno, zanimivo, zanimivo, samo kako to, da so se prej prav tam odrekli nadškofiji?« polglasno pripomni. Veš kaj dodam, nekaterih ne sme biti več tam kjer so, da lahko drugi izpeljejo tisto, kar ti zavozijo. Vse lahko še pride, četudi z zamudo! Saj je po celem svetu tako, zakaj bi tu ne bilo, pa še ob meji smo! Mi pa raje nazdravimo, saj tudi ta meja kljub vsemu ostane, kot je ostala drugje po Evropi, mejnike se lahko prekucne, meje pa se izbrisati ne da!

Advertisements

Read Full Post »

Vsi, ki poznate Novo Gorico, dobro veste, da je napis »NAŠ TITO« na hribu Sabotin, ki se dviga nad Gorico, bil in bo vsaj nekaterim trn v peti. Iz kamnov, ki tvorijo ta napis, so nastali že najrazličnejši napisi in vedno, ko hrib ovija megla, se pri  Novogoričanih zastavlja vprašanje: »Kaj bo pa sedaj napisano na Sabotinu?« Ko se razjasni, meščani z daljnogledi buljijo v vrh gore in včasih celo odkrijejo kaj novega, kar so nepridipravi v megli napisali, največkrat pa po megli ostaja stari napis »NAŠ TITO«, ali kot temu kratko v Novi Gorici rečejo: »Po Titu-Tito!« Sploh pa je Maršal za novogoriške kot tudi za del starogoriških meščanov zelo privlačen. Ko so v tamkajšnjem mestnem gledališču igrali znano komenijo Radoslava Zlatana Dorica: Kako smo ljubili tovariša Tita, so bile vstopnice že nekaj dni pred vsako predstavo razprodane!!! Tudi to je eden od dokazov, da se del meščani obeh Goric vsaj s čustvi radi vračajo v realsocialistični čas, ko je nastajalo mestece na tamkajšnjih njivah in močvirju, po katerem smo se kot mulci tolikokrat podili …
Na beograjski univerzi končuje doktorat iz arhitekture dama, ki ima po nonotu korenine na Tolminskem. Nono je izhajal iz prijazne vasice v tolminskih hribih in je končal univerzo v Ljubljani, nekaj časa je živel v Splitu in končno pristal v Beogradu, se tam zaposlil, ustvaril družino in tam je tudi pokopan. Zgodba, podobna kdo ve kolikim iz naših primorskih logov in dolin. Dama se najavi, me obišče in skupaj greva v mestece vrtnic, (tako je nono vedno imenoval Novo Gorico), da narediva fotografijo spomenika letalcu Edvardu Rusjanu. Mimogrede še fotografirava njegovo rojstno hišo na Rafutu, da bo vse  to vnesla v doktorsko tezo. Po obvezni kavi, krajšem sprehodu in moji razlagi o nastanku in razvoju Nove Gorice, jo mahneva na severni del mesteca, na parkirišče pred večjo zelenico. Tu jo najprej podučim, da je del te zelenice še do nedavnega bil last nunce Marjuče. Tako smo lastnico imenovali, saj je imela v tistih realsocialističnih časih tam vzorno obdelano njivo z enkratnim goriškim radičem, zelenjavo in celo rožami… Tam je bilo njeno delovno mesto. Tja je hodila z »bičikleto na žrnado«, kot smo tedaj rekli, in se otovorjena z dvema »košoma z  bičikleto« zopet vračala proti večeru domov. Tisti radič in zelenjavo je drugo jutro prešvercala čez »konfin« na plac v  staro Gorico. Ko je vse prodala si je obvezno kupila kavo, včasih copate, mimogrede pa še redno zavila v Katoliško knjigarno in v zahvalo vzela svečo za večno luč za domačo cerkev, ker je imela srečo, da je carinik, ko je »šla čez konfin« v Italijo z radičem in zelenjavo, ni »nagnal nazaj domov!« Danes je ta travnik kraj, kamor novogoriška gospoda vodi na špancir pse, včasih vidim tam tudi kakšno mačko in tako pognojijo spomin na njivo šjore Marjuče, čeprav sem z žalostjo, prav te dni prebral, da bo kmalu tudi tega konec, saj bo tam zrastel novi center za novo bodočnost mesta.
Beograjski dami, kot se spodobi, predstavim tudi sabotinski napis, ki se od tam enkratno vidi. Ona pa vsa vzhičena: »Poglejte, kako se napis »NAŠ TITO« lepo usklaja s to arhitekturo, ki jo imava pred seboj!« In pokaže na enkratne špičaste stanovanjske bloke. »Pa ne samo to. Rekli ste, da je to za nama katedrala. Vidite zvonik! Na kaj vas spominja?  Ko ste bil tudi vi Titov pijonirček, ste nosili Titovo štafeto pred dnevom mladosti. V Beogradu smo celo imeli Muzej Titovih štafetnih palic, kdo ve, če ni arhitekt, ki je projektiral ta zvonik dobil  zanj prav tam inspiracijo? Poglejte, kako je realsocialistična ahitektura inspirirana po Maršalu, tu, v mestu vrtnic, kot je Novo Gorico imenoval moj nono! Nekaj takega mi v Beogradu nimamo, čeprav imamo Novi Beograd, pa to je tam čez Savo, nimamo pa v mestu Beograd takšne enkratne Titove arhitekture, kot jo imate vi.  Na to bi morali biti ponosni, saj stopate v svet, ko ne bo več »konfinov«, mi pa jih bomo še imeli … Tudi če boste zmetali vse tiste kamne s Sabotina, veste dragi gospod, bo ta maršalova arhitektura tu  s tem zvonikom, ki simbolizira Titovo štafetno palico ostala, pa zakaj naj bi ne ostal še napis »NAŠ TITO!« –  Bil sem tiho, si mislil svoje, priznam pa, da je beograjska dama tokrat videla mnogo več, kot vidimo mi, ki smo z mestom vrtnic dnevno povezani.
P.S.
Članek je bil napisan preden so senekateri znašli in uveljavili lastninsko pravico parcele, kjer stoji napis NAŠ TITO! Tako postopoma ta napis izginja, čeprav so se nekateri na vse kriplej trudili, da bi ostal! – Vsaj včasih prevlada razume nad zvitostjo!

Read Full Post »

Zgodb o meji je toliko, kolikor nas je, ki smo tako ali drugače prehajali mejo. Nekatere so zanimive in vesele, druge pa neprijetne in žalostne. Končale se bodo, ko na meji ne bo več kontrole, čeprav bo politična meja ostala, ostala pa bo še dalje pri obmejnih prebivalcih miselnost, ki jo je tako ali drugače v njih same zarisala meja.
Prvo grenko izkušnjo z mejo imam, ko sem obiskoval nižjo gimnazijo v Solkanu. Vozili smo se z vlakom in za nas je bila vedno zadnja postaja Solkan, nikoli Nova Gorica. Če smo se tam slučajno znašli, smo običajno bili pospremljeni na vlak z miličnikom. Nepozaben je spomin na mamo, ki je hodila dan za dnem pozdravljat sina, ki je zbežal v Italijo. S pogledom sta se srečevala dvajset dni, ko je mama ob zeležniškem tiru na novogoriški postaji, kjer je bila tedaj steza, cesta ki je danes na slovenski strani je bila zaprta, z očmi pozdravljala sina, ki ji je mahal z italijanske strani. Enaindvajsti dan, pa sta jo sprevodnik in miličnik z brcami vrgla z vlaka na solkanski postaji. Od tedaj sina ni več videla. Ta mož danes živi na Novi Zelandiji.
Za prehod meje je bila potrebna tudi prepustnica. To sem čakal samo štiri leta in sem mejo prvič prestopil star 28 let! Nič kolikokrat so me zasliševali v sedanji občinski stavbi v Novi Gorici, rekli smo ji upravna palača. Vedno so hoteli vedeti zakaj mi je kot študentu teologije prepustnica sploh potrebna, saj »teologi lahko molite tudi če ne greste čez konfin«, so me znali potroštati. Stalno so postavljali neke pogoje in seveda sodelovanje. Ker za vse to nisem kazal zanimanja, so me vljudno povabili, da naj se zglasim ob ponovnih počitnicah … Mimogrede: »Zvedel sem, da je v tistem času neki Bric redno letel med Evropo in ZDA, pa še otroci so se mu včasih pridružili!« Dva vidika meje!
Za pripravo na birmo sva se s pokojnim sobratom Vinkom Kobalom omislila pet filmov. Seveda jih je bilo treba prenesti čez mejo. Na solkanskem bloku se je zataknilo pri zadnjem. Odkril ga je carinik, povedal sem mu, da govori o Kristusu, on pa je vstrajal, da je to porno film! Nič ni pomagala fotografija na ovitku, kot tudi ne naslov. Film je zaplenil, mene pa prijavil sodniku za  prekrške v Novi Gorici. Dobil sem dve leti pogojne kazni in plačal sodne stroške, ker sem tihotapil sovražni materijal, ki je ogrožal socializem. Ta zgodba se nadaljuje: » Kakšen mesec po obsodbi je v  Rutu umrla tiha ženica, ki je redno hodila k maši. Ko pridem v hišo, da pokropim pokojnico sem ostrmel. Ob mrtvi mami je stal in jokal moški. Ko bolje pogledam, vidim, da je to carinik, ki mi je zaplenil film«.
Na Travniku v Gorici sva se pred leti srečala s sošolcem iz osnovne šole, ki je v slovesnki prestolnici diplomiran politolog.  Ko sediva na kavi pred kavarno in obujava spomine pride mimo profesorica latinščine. Kot samo ona zna pozdravi: »Kako si kaj Ambrož?« in odvihra dalje. Moj gost prebledi in začne: »Poznaš to žensko?« Seveda, saj se dnevno srečujeva na šoli!« »Jo tudi ti poznaš?«  No ja, malo … nekaj momlja in pristavi: »Veš, ta me je pred mnogimi leti tako spucala, da mi je na koncu postala simpatična!« Kakšen randi pa si imel z njo? vrtam dalje. Tudi to te zanima? Seveda! Sedaj je sicer  prepozno, ti si poročen, ona pa je ledih in še vedno fraj! Bilo je v tistem času, ko je v Trstu izšel Kocbekov interviju, se spominjaš? Sem ga dobil na Grahovo še isti teden, ko je izšel, in prvi teden pozneje smo ga obravnavali pri mladinskem verouku. Za dober mesec pozneje so ga ponatisnili v Naših razgledih. Vse podpisnike, ki so bili iz Gorice smo zasliševali, nadaljuje. Nekateri so bili zelo zmedeni, med njimi neki profesor nemščine, ta pa je tako govorila, kot da nima »žlajfov«. Na koncu mi je rekla, da četudi bi ji bil simpatičen, bi me ne pogledala in ji ne pomenim nič, ker delam to umazano delo! Tedaj se je v meni nekaj vžgalo! In pogorelo, dostavim! Zaslišal nisem samo nekega sindikalista, čeprav je vsaj dvakrat tisti teden šel čez mejo, to pa zato, ker je moji mami pomagal do italijanske penzije! Ta sedaj obira češnje v Brdih in če bi ga zasliševal, bi ti ne ostal dožan, dostavim … Vidiš, te tlake ti nisi poznal. Če si hotel, da si dobil štipendijo v naši ljubi Jugoslaviji, si moral delati to, kar so ti ukazali, med drugim tudi takšna podla zasliševanja na meji…
Na novogoriški pošti imava poštni predal v isti vrsti s prominentnim novinarjem, ki je svojčas pisal o klerikalizmu v Baški Grapi, saj je bil zelo zvest jugoslovanskemu režimu. Ko se je ta sesul, pa prav tekmuje kaj vse bo napisal slabega o njem, seveda v časopise na drugi strani meje. Občasno pa si celo privošči interviju na televiziji s kakšnim škofom, da lahko tudi mi to godljo gledamo na drugi strani meje.
Na letošnjo belo nedeljo sem se popoldan odpravljal na špancir po Krasu. Tedaj pozvoni in na vratih se pojavita vatikanski diplomat s tajnikom. Vračala sta se iz Nemčije in prešla Slovenijo z avtomobilom vatikanske registracije. Na meji sta pokazala nemško osebno izkaznico, ker sta hotela še zadnjič »okusiti« mejo. Kakšne želje imajo nekateri, si mislim. Ko mi diplomat pripoveduje o novogoriški konkatedrali dostavim: »Veš, konkatedralo so predlagali svetovalci škofu Jenku takoj, ko je prišel iz Beograda v Novi Gorico, da bi čim prej prišli v tem mestu do cerkve. On pa je trmasto vstrajal, da rabi župnijsko cerkev. Če bi tedaj igral pri tedanji jugoslovanski oblasti na to struno, bi lokacija sedanje novogoriške cerkve bila znatno boljša, tako pa je tam, kjer je! Konkatedralo pa je Nova Gorica le dočakala!« Seveda nisem povedal, da so se tedanji tamkajšnji duhovniki redno posvetovali z dr. Klincem, ki je bil kancler na nadškofiji v Gorici – Italija in je tedensko prihajal čez mejo v Jugoslavijo v Solkan na duhovniški klepet. Obveljala je odločitev škofa Jenka! Tudi tu je bila vmes meja! ( Nisem omenil takšno ali drugačno omejenost!) Nekaj časa je prelat molčal, potem pa pristavil: »Naravno, naravno, zanimivo, zanimivo, samo kako to, da so se prej prav tam odrekli nadškofiji?« polglasno pripomni. Veš kaj dodam, nekaterih ne sme biti več tam kjer so, da lahko drugi izpeljejo tisto, kar ti zavozijo. Vse lahko še pride, četudi z zamudo! Saj je po celem svetu tako, zakaj bi tu ne bilo, pa še ob meji smo! Mi pa raje nazdravimo, saj tudi ta meja kljub vsemu ostane, kot je ostala drugje po Evropi, mejnike se lahko prekucne, meje pa se izbrisati ne da!

Read Full Post »

V Družini so 27. avgusta 2006 objavili zapis g. Janeza Kebeta iz Starega trga pri Ložu. V njem med drugim piše: »Vodstvo občine Stari trg pri Ložu, ki je bilo leta 1936 v rokah KP, je julija 1941 pripravilo sprejem visokemu italijanskemu komisarju v Ložu … Revolucionarji pod vodstvom KP pa so imeli celo skrivne stike z italijanskimi komunističnimi oficirji v italijanski vojski. Jože Kraševec in Ivan Avsec sta pisno pričala 17. februarja 1998, da jima je v Markovcu okoli leta 1950 dejal nekdanji poveljnik partizan Anton Pevec: »V tej baraki smo imeli partizani sestanek z italijanskimi oficirji po italijanski ofenzivi«. Na Avšičevo vprašanje: »Kako to, da ste imeli sestanek z okupatorjem?« je ta odgovoril, da je imela KP velik vpliv v italijanski vojski in zato ni bilo težav z navezo stikov«.
Povedano v gornjem citatu drži. Znano je, da je Komunistična partija Italije (KPI) imela tudi med fašisti, in ne samo med italijanskimi oficirji in vojaki, svoje člane. To danes ni nobena skrivnost. Prav tako ni nobena skrivnost, da so pred določenimi partizanskimi napadi na italijanske postojanke sledile izmenjave podatkov v prid članom KPI od partizanov, tako da so se določeni italijanski vojaki in tudi oficirji, ki so bili člani KPI,  tedaj umaknili ali pa vedeli kje naj bodo. Po vojni je marsikateri italijanski vojak, ki je bil na ozemlju današnje Slovenije priznal, da so se čudili, kako je bilo mogoče, da so pri določenih partizanskih napadih nekateri vojaki in oficirji vedno ostali nepoškodovani? O marsičem so ugibali, tudi o povezavi s partizani. Seveda se o tem ni javno govorilo, sumilo pa se je!
V isti številiki Družine ste na str. 38 prinesli daljši zapis o dr. Konradu M. Mejaču. Tam pripoveduje: »Leta 1943 so me nekega jutra ob petih zbudili italijanski oficirji in me na hitro odvedli iz stanovanja. Dali so me na vlak, ki je peljal proti koncentracijsekm taborišču  v severovzhodni Italiji v bližini Gonarsa … Čeprav je bilo taborišče v Italiji, so bili nekateri prebivalci v bližini slovenskega rodu…». Kot izgled se tu gre za koncentracijskem taborišču FOSSALON. Kraj leži med Tržičem (Monfalcone) in Gradežem (Grado). Po vojni je italijanska oblast tu naselila istrske begunce (ezule). Kraj je za časa Mussolinija bil melioriran, prej je bilo tu veliko morsko močvirje, tik pred začetkom vojne še neobdelano. Barake taborišča so po vojni podrli in danes se skoraj ne ve, za njegovo lokacijo, saj so tu velike obdelane njive. Pred leti je umrl zadnji delavec iz tega taborišča. Pravil mi je, da je bilo v tem taborišču veliko pobegov. Ko je po vojni iskal stike z nekaterimi kaznjenci, ki so bili iz tedanje italijanske Ljubljanske pokrajine, jih ni dobil. Svojci so povedali, da se niso nikoli vrnili. Tudi tu je imela KPI svoje ljudi, ki so nekaterim zapornikom pomagali pri pobegu. Ko pa so prišli na Kras in so jih predali drugim vodičem, jih je »vzela noč«. Iz tega se lahko sklepa, da je KPJ s pomočjo KPI  načrtno likvidirala tiste zapornike Slovence, za katere ni želela, da bi se vrnili, ker je sklepala, da bi jim bili pozneje nevarni.
KPI je tudi odigrala svojstveno vlogo z organizacijo TIGR, ki se danes zelo poveličuje.  15. decembra  1935 je bil podpisan »Akcijski pakt« med KPI in TIGR-om k pravici Slovencev do samoodločbe, odcepitve in združitve v lastno državo, če bi KPI prevzela oblast v Italiji.To pomeni, da bi Primorska, Istra in Dalmacija bili po zaslugi KPI priključeni Jugoslaviji. KPI se je za to zavezala najprej samostojno na svojem prenovitvenem kongresu v Lionu lata 1926. (Glavno zaslugo ima tržaški komunist Vladimir Martelanc. (Glej Enciklopedija Slovenije, 5, str. 226 – 227), nato še z bilateralno izjavo KPI in KPJ februraja 1933 in nazadnje s trilateralno Izjavo KPI, KPJ in KPA aprila 1934.  (Glej Enciklopedija Slovenije, 4, str 215). Teze zanjo (avtorji: tržaška komunista Ivan Regent in Dragutin Gustinčič ter Karel Hudomali) sta še prej decembra 1933 in januarja 1934 potrdila Balkanski sekretariat in splošni sekretariat Komunistične internacionale.
Tukaj se jasno vidi, da ni nobenega dvoma, da so nekateri člani organizacije TIGR bili povezani s KP, neglede katero in so sodelovali z njo, kot tudi od nje dobivali finančno pomoč, kar nekateri danes tako neradi slišijo…

Read Full Post »

doberdob_postkarte.jpgRazglednice so bile vedno dobrodošle. Tako so nastajale v vojnem in mirnem času. V prvi svetovni vojni  smo poznali dva tipa razglednic. Ene so domači vojakom pisali na fronto, druge pa so vojaki iz fronte pisali domačim.  Takšna je tudim razglednica, ki spada v skupino tistih, ki so jih vojaki pisali s fronte. V ozadju se vije Soča, hrib predstavlja Vrh sv. Mihaela, potem pa zapazimo na levi italijanske, na desni pa avstroogrske vojake, ki branijo hrib.
Poštni žig je:   K.U.K. FELDPOSTAMT – 16.V.1916.
in datum: 15.6.1916. Bila je poslana na naslov:

 Gospodična
Štefanija Leban – učitelj.
p. PAZIN – BERAN
Istra
Na razglednici je pesem v nemškem jeziku:
*** *** ***

Doberdob:
Kdo ne pozna imena Doberdob?
Imena strahu in železnih dolžnosti?
Saj straži tam že od davnih mesecev
železno avstrijsko gospostvo.
Mnogo krvi je že v potokih preteklo,
A sovražnik hriba ni zavzel.
Naši so žilavo branili kamnita tla.
Marsikateri junak je bil smrtno ranjen.
Niti za pet zemlje ni bilo,
ki bi ne bila raztreljena,
niti kosa,kjer bi ne tekla kri,
ob potokih dežja, ob stiski, lakoti
brez počitka , ponoči in podnevi.
Tako se bori vojak pripravljen na borbo.
V  očeh sta mu smrt in večnost.
Imenujte hrib, izmolite molitev,
glejte k Božjemu tronu in prosite,
da bi pogumnim naklonil mir,
ker se je izkazala njih moč.
Dokler bodo naši junaki  stali na Doberdobu,
Habsburška slava ne bo propadla

(Korporal 9. Ielly 7, I.R.)
(Prevod A. K.)

Read Full Post »

Prav dobro se spominjam televizijskega poročila, kako so Hrvatje 9. novembra 1993 razstrelili ta znameniti most iz 16. stoletja. Dogodek me je prizadel, najprej, da neki kulturni narod (beri katoliški narod: in Hrvatje se imajo za zelo pravoverne katolike!) dopusti takšno potezo. Rekli boste vojna je vojna.  To drži. Drži pa tudi, da je ta most poleg bogate kulturne dediščine, o kateri danes vsi govorijo, ali celo na debelo »plozajo«, bil simbol bosanskega islama. To je bil trn v peti katoliškim Hrvatom! Seveda o tem se ne govori, mogoče se le šušlja. Tisti pa, ki malo pozna tamkajšnje razmere pa to lahko tudi javno zapiše.
Ob mostarskem Starem mostu pa se mi je utrnila tudi misel, ki je bila zapisana v našem zamejskem časopisu 9. julija, v Trstu ob obisku župnika Sv. Janeza iz Mostarja g. Kreše Puljića. Zanimive so bile njegove izjave: » Nekoč je bil Stari most simbol Mostarja, danes pa je predvsem simbol islama!«  V tistih starih časih, ko so se prebivalci ženili med seboj, ne glede na veroizpoved je to tudi držalo. Danes ne drži več. Kajti, če je bil most simbol mesta, je bil zato, ker so ti narodi kot tudi te veroizpovedi živele v neki vsaj navidezni slogi, te pa danes ni več. Ker pa ima most zgodovinsko povezavo s Turki, ne more imeti povezave s krščanstvom, ampak z islamom. Muslimani v Mostarju so ga vedno imeli za svojega.To danes  govorijo tudi kamni in ne samo ljudje. Tik ob njem je majhna džamija. Tam sem srečal fanta, ki je med počitnicami bil zadolžen, za spremljanje turistov, ki so vanjo zavili. Odlično je govoril angleščino in ko sem ga vprašal kaj dela, mi je odgovoril, da študira medicino v Bagdadu in ima islamsko štipendijo. To je bilo v času, ko smo hodili iz SFRJ v zamejstvo po kofe, zamejci pa v SFRJ po meso! Bil pa je to tudi čas, ko je iz zamejstva v slovenski prestolnici študiralo kar nekaj zamejcev in so imeli lepe jugoštipendije. Zato tudi niso imeli možnosti študirati v beli Ljubljani vsi, ampak samo izbranci! Kdo so to bili, bomo lahko zopet spoznavali, saj jih bodo vsaj nekaj predstavili tudi v našem zamejskem časopisu, tako so nam obljubili!
Župnik g. Puljić nadalje pravi: »To je edino mesto, kjer smo katoličani v večini, pa nam mednarodni upravitelj ne daje možnosti, da bi zaščitili svojo katoliško in hrvaško identiteto … V Mostarju je vprašanje zaposlitve tragično … novih delovnih priložnosti pa ni niti daleč na obzorju. V zameno pa so v dušah krajanov velike nezaceljene rane, vojne in povojne travme. Hudo je v glavah ljudi, kar se žal prenaša tudi na nove rodove … » Zanimiv pa je njegov zaključek: »Upanje so otroci … otroci so prihodnost, prihodnost je njihova, naj se vsaj med otroci vspostavijo mostovi sožitja«.
Res so v Mostarju številčno katoličani najmočnejša skupnostu. Pozabljajo pa, da je prav njihova populacija tudi najstarejša. Glavnina mladih Hrvatov je odšla in malokdo se bo vrnil pred pokojnino, ki jo bo dosegel v neki tuji državi. Najštevilnejša skupnost Hrvatov v tujini je v Ljubljani. Glavnino tvorijo prav Bosanci. Vsako leto, ko tam mašuje kardinal Puljić, ima v govoru isto prošnjo: »Vrnite se na domove čim prej, četudi so ti porušeni. Obnovite domača ognjišča!«  Odziva skoraj ni. Vstalili so se v tujini in glavnina jih bo tam tudi ostala.
Precej drugače pa je z muslimani. Za časa vojne so iz Bosne vozili z avtobusi v Split muslimanske otroke. V istih avtobusih pa so vozili nazaj krste! Ti otroci so potem iz Splita odšli v arabske države. Veliko jih je končalo šolanje in so tako postali tudi ustrezno izobraženi. Zato vas ne sme iznenaditi, če srečate mlade v Mostarju, ki govorijo gladko arabsko in angleško. Veliko se jih je vrnilo, ne samo z neko izobrazbo, pač pa tudi s poznanjem ortodoksnega islama, kar jim prejšnji sistem ni omogočal. Prav tako so nekateri pripeljali s seboj družine in so poročeni z Arabci. Marsikdo živi v izredno težkih razmerah. Vrnil pa se je! Prav po tem se muslimani ločijo od katoličanov in tudi Srbov.
Ta novi rod, ki je bil vzgojen v ortodoksnem islamu, ta pa se kar krepko razlikuje od bosanskega, že daje in bo vedno bolj dajal novo podobo ne samo Mostarju, ampak tudi temu delu Balkana in tudi Evropi, kamor se bodo postopoma razselili. V tem je vsa tragika  bosanskega problema, ki pa se ne more reševati s takšno ali drugačno dobrodelnostjo, kot jo ponuja naš Karitas!

Read Full Post »

V maju 2006 ste priobčili članek v Primorskem dnevniku – Trst z naslovom: » Primorski prispevek k spravi.« Podpisala ga je skupina iz Kopru. Prav tako je bila kratka noticija tudi v Novem glasu štev. 24. letošnjega leta. V vsebino samega zapisa se ne bom spuščal. Ne strinjam pa se z ugotovitvijo: » …Primorska je v tem usodnem razpotju poiskala in našla zase edino pravilen izhod, saj so celo njeni duhovniki pošiljali ljudi v partizane, pa čeprav z opozorilom, da NOB sicer obvladujejo komunisti, ki bodo verjetno ta boj izkoristili za vzpostavitev nedemokratične
oblasti…«.
Nobenega dvoma ni, da je bila večina (skoraj vsi!) primorskih duhovnikov proti fašizmu, ki je vladal na slovenskem ozemlju in je tedaj pripadalo Italiji. Prav tako vemo, da je veliko primorskih duhovnikov bilo odpeljanih v konfinacijo v notranjost Italije. Posameznike je fašizem tudi zaprl in nekatere tudi mučil … O vsem tem se je veliko napisalo in obstajajo tudi pisni dokumenti. Ponovno se zastavlja vprašanje: »Kateri primorski duhovniki so pošiljali primorske fante, jim svetovali ali priporočali naj gredo v partizane?« Tisti, ki ste to napisali, bi prosil, da to tudi utemeljite z dejstvi!  Ljudje se identificiramo z imenom in priimkom! Znano je, da so nekateri primorski duhovniki simpatizirali s partizani in so partizanom tudi veliko dobrega naredili! To je res. Ni pa znano, da bi komu svetovali, naj gre v partizane, ali celo pošiljali ljudi v partizane! Naj navedem nekaj primerov.
Župnik in dekan Janko Žagar, ki je pokopan na Slapu pri Vipavi, mi je sam pripovedal, da je v svojem slovanskem zanosu, ko je služboval na Ledinah nad Idrijo, celo nosil titovko,  v župnišču redno gostil partizane, med njimi tudi heroja Janka Premrla – Vojka. Prav ta je nekaj večerov pred smrtjo, ki je še vedno zavita v skrivnost, bil pri njem in mu je vrnil knjigo Stanka Cajnkarja Očenaš. Domnevam, da je bila to zadnja knjiga, ki jo je prebral ta mladi partizan.  Mnogim partizanom je g. Janko Žagar kot duhovnik vlival upanje, jih tudi spovedoval in obhajal. Ni mi znano, da bi komu rekel, naj gre v partizane. Ko pa je prišel za dekana v Idrijo, pa je doživljal ob novi oblasti pravo nasprotje, od preprečitve pokritja zažgane cerkev sv. Barbare, do njene rušitve, uničenja lesa … Drugi primer je bil duhovnik Peter Gnezda na Gorah nad Idrijo. Tudi njegovo župnišče je bila »menza« za sestradane partizane. Kuharica Mici se je dobro spominjala večera, ko so streljali v izbo na duhovnika in to partizani, čeprav so jih nekajkrat tedensko nahranili… Zanimiv primer je duhovnik Filip Kavčič. Iz Črnega vrha nad Idrijo so ga Italijani konfinirali v notranjost Italije. Vrnil se je v Deskle in kaj vse je bilo popisano na župnišču? – Vse to smo pozabili! Zaradi fašistov je moral bežati iz Brestovice na Krasu Štefan Tonkli in je prišel na Grahovo ob Bači. Spremljal je pogreb TIGROVCA Simona Kosa na poti v Nemški Rut. Posredoval je pri Nemcih naj ne pobijejo skupine ujetnikov …  Kljub vsej narodni zavesti je moral zapustiti Grahovo ob Bači prav zaradi OF in partizanov. Njegovo imetje so izropali in kot krona je bil pri tem sramotnem dejanju zraven tudi TIGROVC! Tudi Peter Šorli je doživljal svojstveno Kalvarijo najprej v Podmelcu, potem pa na Bukovem in se je končno umaknil v Trst. Tudi pri njem bi lahko kakšno zanimivost napisali ne samo o članih OF, ampak tudi o znanem TIGROVCU! Takih primerov je bilo med našimi primorskimi duhovniki veliko.
Glavnina primorskih duhovnikov je doživljala dvojno Kalvarijo. Najprej pod fašizmom in po vojni še v socialistični svobodi! Razumljivo je, da je danes moderno, lahko bi celo rekli »lušo« pisati o vlogi primorskih duhovnikov pri ohranjevanju slovenstva na Primorskem. To počenjajo predvsem tako imenovani kameleonski zgodovinarji, to so tisti, ki so v času socializma po duhovnikih pljuvali, danes pa jih poveličujejo, saj se edino tako lahko obdržijo na »zgodvinski znanstveni ravni«. To je navadno popačenje dogodkov in seveda s tem tudi zgodovine same.

Read Full Post »

Older Posts »