Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2007

Na  travniku pred novogoriško upravno palačo, tako smo v realsocializmu imenovali stavbo, kjer je danes Mestna občina Nova Gorica in  o kateri ima lepo število Primorcev, ki so v tistih časih gravitirali na Novo Gorico, svojstvene spomine, se je 8. septembra odvijala proslava z gornjim naslovom ob priključitvi Primorske k pokojni Jugoslaviji. V tej stavbi so nas zasliševali, skušali celo prevzgojiti –  to častno nalogo je v tistih nepozabnih časih opravljal sveže pečeni psiholog, ki se danes diči po naših časopisih – pa tudi podučevali, ko so nas tovariši po nekaj ur pustili na hodniku čakati in nam potem povedali, da naj se zglasimo čez eno leto, kajti letos nam ne bodo dali prepustnice za Italijo ali potnega lista, ker še nismo ideološko dozoreli, da bi šli »čez konfin«.
Naš zamejski Primorski dnevnik je prinesel poročilo z naslovom: »Odločilno bitko zmagali primorski ljudje«, s podnaslovom: »Janez Stanovnik: Bodimo enotni, ko gre za nacionalne interese«. Časopis poroča, da se je na proslavi zbralo okrog 15.000 ljudi. Nebo nad prizoriščem prireditve so preletavala letala z napisom: »Naš Tito«. Prav tako je bil zanimiv nočni podvig »neznacev«, ki so na Sabotinu obnovili napis »Naš Tito«  in namesto kamenja uporabili celofansko folijo. – Kot bi sanjali, in vendar je bilo vse to res!
Novogoriški župan, gospod ali tovariš, ne vem, kako bi ga imenoval, ker je tudi moj župan, je v slavnostnem govoru med drugim dejal: »Dragi borci, praproščaki, vi ste okusili prve korake v svobodo in dediščina truda je naše malo mesto… Primorska v času pred 2. svetovno vojno najbolj zatirana slovenska dežela, ni poznala razprtij, kolaboracije in narodnih izdajalccev. Celo Cerkev, ki je sicer v tistem obdobju odigrala nečastno vlogo, se je na Primorskem obnašala čisto drugače. Primorski duhovniki so čutili svojo domovinsko dolžnost in se vključili v enoten boj za osvoboditev svoje dežele« …
Verjetno ne veste in bilo ni prav, da bi vedeli, da juha, po primorsko župa, ki jo znajo skuhati naše pridne gospodinje, nima tistega pravega in pristnega okusa, če se nanjo ne da nekaj sesekljanega peteršilja. Če tega ne delate, vam priporočam, da začnete to čimprej, tako boste imeli na mizi pravo juho ali župo.
Tako je tudi z našimi primorskimi proslavami. Sedanji gospodje ali nekdanji tovariši morajo nekam prilepiti tudi Cerkev in seveda primorske duhovnike, drugače proslava nima tistega  šarma, ki ji gre, pa še naše naivno pobožno ljudstvo je počaščeno, a vidite, kako »štmajo naše gaspode!« in je takšen laskavi poklon podoben  teranu in pršutu, ki se bohotita na pogrnjeni mizi.
Vse lepo in prav, vendar tudi o tem smo že ničkolikokrat pisali in je že skrajni čas, da se enkrat za vselej neha s takšnim plozanjem in manipuliranjem o Cerkvi, primorskih duhovnikih in NOB-ju. Res je, da je velika večina slovenskih primorskih duhovnikov v začetku sodelovala s partizani. To vemo vsi. Bolj malo pa jih ve, da so velikokrat bili tudi primorani. Kaj je hotel en ubogi župnik, recimo na Vojskem, V Gorenji Trebuši, na Gorah nad Idrijo ali kje drugje, kot da sodeluje s partizani, vsaj s tem, da jim ponoči daje hrano. Če bi tega ne delal, bi bil likvidiran! Tudi zelo razvpiti tržaški škof  Santin, o katerem vsi vemo, da ni bil naklonjen Slovencem, je ko je bil opozorjen, zakaj niso prišli na njegov ukaz v Trst njegovi slovenski duhovniki na neki sestanek, se je zavedal, da imajo ti duhovniki za vogalom župnišča OF in partizane, je to duhovniško »neposlušnost« skušal razumeti. (Tisti duhovnik, ki ga je na to opozoril, je potem povedal, da je ta škof šele tedaj skušal razumeti nekatere stvari, a so mu kljub vsemu ostale tuje!!!)
Proslava v Novi Gorici se je zaključila, ljudje so se razšli, titovke bodo zopet spravili v skrinje z naftalinom, letala z napisom Naš Tito so odletela, veter je na Sabotinu odpihljal folije z napisom Naš Tito, ostal pa nam je kot spomin na naša mlada leta zvonik konkatedralne cerkve, ki simbolizira palico Titove štafete, prav takšno, kot smo jo kot  mulci tekajoč po mestu vrtnic nosili pred maršalovim rojstnim dnevom. – Vsaj en trajni spomin »na zlati čas socializma«, ki ga veter ne bo odpihnil v tem mladem mestu!
Ob vsem tem pa pozabljamo, kaj so partizani delali z našimi zavednimi primorskimi duhovniki. Tudi o tem je bilo že veliko napisanega. Prav tako naj ne gre mimo spomin na »zlato dobo« za primorske duhovnike, pa tudi na Cerkev na Primorskem, ki se je začela po 15. septembru 1947. Vse to so nekateri že davno pozabili, končno pa – pri 60. letu je že starost, zato velja: »Ne zaničuj človeka v njegovi starosti, saj se tudi nekateri izmed nas starajo!«  (Sir. 8,6)

Read Full Post »

(Kadar ne verjamemo, da je nekaj resnica, je to propaganda!)

Gorica je dobila novega župana, uredili so občinski svet in čas teče naprej, kot je tekel vedno. Če se malo ozremo nazaj, vidimo, koliko najrazličnejših informacij smo dobivali iz tiska o sposobnostih županskih kandidatov. Kot vedno je ljudstvo izvolilo enega, saj za to mesto je potreben samo en človek …
Ko sem spremljal časopisna poročanja ob volilni kampanji in tudi povolilno pisarijo, me je v ta zabavni časnikarski cirkus popeljal nenapovedan obisk. Znanec me je seznanil z govorom, ki ga je imel Joaquin Navarro-Vals 23. januarja 2007 v Madridu. Na sedežu španske škofovske konference so tedaj podelili prestižno nagrado »Bravo«, ki jo vsako leto podeljuje komisija za medije pri tamkajšnji škofovski konferenci. Novarro-Valles jo je prejel skupaj z Joaquinom Luisom Ortego in drugimi odlikovanci.
Novarro je v svojem govoru tokrat najprej povedal, da je v službi v 22 letih pri Svetem sedežu vedno več prejemal, kot je dajal. Pri vodstvu Informacijskega centra pri Svetem sedežu ni nikoli vzbujal pozornosti ali se oziral na javno mnenje, ampak je stremel za tem, da pričakovanja, ki so bila  potrebna za javno mnenje, nobenih ni  zlorabljal ali pa jih namerno ustvarjal. Potem pa nadaljeval: »Danes je za vse vrste komunikacij največji problem  ta, da sploh imajo kaj povedati … » S tem se je dotaknil časnikarske tragedije, ko se v kakem časopisu doseže, da se objavi nekaj, v kar časnikar sam ne verjame! Nadaljuje: »Časnikarska informacija mora biti samo prenos izkušnje, ki jo ima kdo za resnico, saj brez te izkušnje ni sporočanja! Ko se ne verjame, da je neko sporočilo resnično, to ni več časnikarstvo, ampak navadna propaganda!«  Če se zaustavimo ob tem stavku, vidimo, koliko je propagande v naših sredstvih družbenega obveščanja in kako malo je resničnih in pravih informacij. To velja zlasti za vse tiste medije, ki so strogo politično obarvani ali, kot jim pravimo »trobila tega ali onega političnega klana«.
Valles se je dotaknil tudi svetosti življenja in ošvrknil časnikarje, »ko pišejo o teh problemih skozi oči koristi posameznih ideoloških lobijev«. Del govora je namenil profesionalnosti in dodal, » da tako, kot se zahteva od časnikarja, ki poroča o športu, da ve, kaj je šport, in da pokaže nekaj smisla za svoj posel, prav takšne pogoje je treba zahtevati od tistega, ki piše o življenju Cerkve«. Misel, ki jo je vredno upoštevati, saj med časnikarji še vedno velja prepričanje, da lahko pišejo o vsem, neglede na to kaj o posameznih temah vedo. Prav tako velikokrat razpravljajo o veri in verskih vprašanjih ljudje z univerzitetno izobrazbo, kar jim nihče ne oporeka. Čeprav imajo visoko izobrazbo, pa so o veri in verskih zadevah zadnje informacije, ali znanje pridobili pri verouku za prvo obhajilo, ali morda za birmo. Tako se o veri na žalost oblikuje propagandna informacija, ki smo jo poznali zlasti v realsocialističnem času, in kot kaže v našem slovenskem prostoru nekateri ne morejo zlesti iz nje in jo še vedno vlečejo naprej kot ostanek polpreteklega časa. Ko se kdo odloči, da napiše karkoli o veri in vernosti, naj se najprej vpraša: »Kaj je z mojim vedenjem na tem področju?« Potem naj piše  ali pa naj to prepusti drugim.

Read Full Post »

U P A N J E

Prijetno me je presenetil obrnjeni latinski pregovor: » Dum spero, spiro!« – Dokler upam živim! Običajno poznamo pregovor: «Dum spiro, spero!« – Dokler živim, upam!
Upanje pojmujem kot nekaj veselega, svetlega. Podobno je šelestenju jesenskega vetra, ki se je pognal med odpadlo listje  in se z njim poigrava. Upanje je nekaj, kar se dviga, kot se zjutraj dviga dim iz zakurjenega štedilnika in se postopoma porazgubi v jutranji svežini zraka.
Življenje brez upanja je kot zlomljen kraški hrast, ki ga lenobno guncajo sunki burje in čaka na kmeta, da pride z žago in sekiro, da ga odpelje in pokuri. Mati upa, da bo sin v življenju uspel in da bo ostal dober. Dekle upa, da je fant, s katerim sta začela resno znanstvo, pošten in ji bo v življenju opora, v sreči in nesreči. Fant upa, da bo ob dekletu lahko vstrajal v odgovorni službi in mu bo ona dnevno dajala nov življenjski zagon. Bolnik upa, da bo kos obolenju, čeprav ima drugačno spoznanje ob diagnozi. Duhovnik upa, da bo kaj malega obrodilo od sejanja, ki ga seje v mlade ljudi. Upanje vedno vodi kvišku, neglede pri kom in kdaj. Upanje je kot vzhajajoče sonce, ki s prvimi žarki objame polja, gozdove in planine, skupaj z vasmi in mesti. Podobno je spominu na včerajšnji svetli dan, ki zlepa ne mine. Je pa tudi pogled naprej, kot mehka vez, ki nežno objame snop pšenice na robu njive.V upanju je aktivnost! Je sijaj energije, ki pronica v neznanko bodočnosti.
Upanje je treba gojiti in negovati, tako kot gojimo vrtnine in negujemo cvetice. Ob stanju duha in srca naše upanje raste, pada, okrni ali celo spuhti, kot tekočina, ki ni bila zamašena. Je pričakovanje nekoga, ki pride, čeprav ne vemo, kdaj, vemo pa, da zagotovo pride.
Upanje je moja večna luč, ki vedno sveti, neglede na dan in čas, da vidim pot! Je pa tudi stanje srca in duha, da lahko vedno vidim naprej in kvišku. Naše upanje je vedno v nevarnosti, da se vanj prikrade dvom, ki ima svojo osnovo v naših slabih izkušnjah iz preteklosti. To je podoba krhkega upanja, medtem ko je trdno upanje podobno izlizani skali ob strugi reke, ki kljubuje deroči vodi, ali skali v visoki steni v julijskih vršacih, ki ostaja za plezalca nepremagljiva trdnjava.
Upanje me spremlja, dokler diham in zagotovo s polnimi pljuči diham, dokler upam! Kristjan upa v dobroto, čeprav ve, da obstaja tudi zlo. Krščansko upati pomeni spoznati zlo in kljub temu iti zaupljivo z dobroto naprej v neznano prihodnost. Upanje vsebuje prvino zaupljivosti v nasprotju z našo ogroženostjo.
Končno je upanje simbol našega življenja in odsev Boga!

Read Full Post »

Zadnje čase se vrstijo zapisi o vlogi bana Natlačena. Malo kdo pa ve, kako se je ta srečal z Mussolinijem. V septembru 1938 je bil Mussolini na večdnevnem obisku v Treh Benečijah (Friuli Venezia-Giulia)
19. septembra 1938 je prišel  na tedanjo italijansko-jugoslovansko mejo, kjer je pri Kačji vasi (Planina) prestopil tedanjo državno mejo. Na jugoslovanski strani so gosta sprejele civilne in vojaške oblasti. Civilno oblast je med drugimi zastopal tudi ban dr. Marko Natlačen, kot ban Dravske banovine. Natlačen je Mussolinija pozdravil in mu dejal, da je ves jugoslovanski narod vesel tega obiska, ker je stopil na jugoslovanska tla kot prijatelj. Prebrali smo, da so bile prav tako prisrčne tudi Mussolinijeve besede. Obisk je bil kratek  in Mussolini se je vrnil preko rapalske meje v Italijo  in odšel v Trst.
Samo po sebi je umevno, da je ta nenadni obisk Benita Mussolinia razburkal del tedanje slovenske javnosti. Na rob dogodku: »Tokratni Natlačenov sprejem je bil pač običajna protokolarna zadeva, ki ne pove veliko ne v prid, ne v škodo Natlačenu.« Enako je bila »prisrčnost« obeh le vljudnostna poteza dveh uradnih predstavnikov držav.
Tudi danes so ob napovedanem odkritju Natlačenovega spomenika bila najrazličnejša mnenja, ki pa se bodo z leti izkristalizirala, še zlasti, ko nam bodo objektivni zgodovinarji kaj več posredovali o banu samem. Večina Slovencev, še zlasti Primorcev ne ve, kako so bana usmrtili in da so tedanji oblastniki ponoči prišli na Žale – ljubljansko pokopališče – in iz groba izkopali trupla, ki so bila v tem grobu; bana, ženo in oba otroka in jih odpeljali neznano kam. (Domneva se, da so nekje v neki kraški jami nedaleč od Ljubljane?) Tedanji grobar, ki je na žalost že pokojni, mi je nekoč prišepnil, da je takšnih »tovariških, ali UDOVSKIH prekopov« bilo na Žalah kar nekaj. »Saj so tovariši ponoči po britofu velikokrat šarili«, je rad pripomnil… Zanimivo bi bilo slišati tudi kaj o tem?
O dogodkih iz zadnje vojne in po njej ne bi smeli pisati zgodovinarji, ki so pred slovensko osamosvojitvijo trobili v komunistični rog, To so tako imenovani slovenski kameleonski zgodovinarji. Ker pa je danes pri Slovencih vse mogoče, se dogaja tudi to, in tako vidimo, kaj vse je napisano in koliko potvorjenih dogodkov ostane dokumentiranih, resnični dogodki pa skoraj niso opisani, ker se še vedno tisti, ki jih poznajo, če so še živi, bojijo povedati resnico.

Read Full Post »

G. prof. dr. France M. Dolinar je posegel v debato, ki je sicer živa, širšemu krogu ljudi pa nezanimiva.Tako je pač, saj tudi Slovenci postajamo indiferentni do vsega, kar se z nami dela, kaj bo, ali kaj ne bo z vstopom Slovenije v Evropo na cerkvenem področju. Vsi tisti, ki živimo na meji in tudi na skrajnem robu slovenstva, vemo, da velikih sprememb ne bo, še zlasti ne na verskem področju. Sam bom iz moje palače do moje gmajne, kamor redno hodim nabirat špargelj (divji beluš), čaje  in gobe, če me jih drugi ne poberejo, imel 742 metrov. Sedaj imam 12 km.  Davek za gmajno bom še dalje plačeval državi Sloveniji,  (prej FLRJ), osebni davek in vse takse pa državi Italiji. Edina pridobitev bo, da ne bom več rabil avta,  ampak bom lahko šel peš, ali pa bom jezdil osla, kar sedaj ne morem, ker za osla nimam predpisanega mednarodnega veterinarskega dovolenja, za čez »konfin«!
Dr. F.M. Dolinar je zanimivo zapisal: » … Posledice so znane. Kaj pa je preprečilo ustanovitev škofije danes? (Verjetno misli na novo škofijo v Novi Gorici?). Z odpravo meje bo odpadel razlog, da so goriške župnije na Slovenskem še naprej priključeni Koprski škofiji. Do kratkovidnega Kopra imajo daleč, sedež njihove stoletne škofije pa pred nosom. Za nadaljni razvoj dogodkov ni treba biti prerok, zadošča reklo » Historia docet!«. (Družina 16.11. 2003.)
Ne gre za to, koliko km ima vernik iz Solkana ( ki bo še dalje ostal v državi Sloveniji! Mimogrede, tudi sam sem Solkanc!), do svojega škofa v Kopru, ali do škofa v Gorici v Italiji, ta Gorica bo še vedno v Italiji. Gre za dejstvo, da če bi se meja goriške nadškofije pomaknila na ozemlje države Slovenije, bi vsaj po cerkveni ureditvi tukajšnji Slovenci v Italiji ne bili več narodnostna ali celo narodnostno-verska manjšina, ampak eden od treh enako pomembnih narodov, ki tvorijo Goriško nadškofijo, in živijo na tem ozemlju. Tako bi na ozemlju goriške nadškofije imeli procentualno zelo blizu po ozemlju in številu enako zastopane Furlane, Slovence in Italijane, kar smo v zgodovini že poznali. V tem primeru bi vodstvo Cerkve prehitelo politično upravo. S tem bi bila tudi zaščitena narodnostna meja, saj tu na verskem področju ne bi več obstajala slovenska manšina. Odpadlo pa bi še marsikaj, kar mi danes tu doživljamo! Na veliko tolažbo tistim, ki se tega bojijo naj povem, da do tega zlepa  ne bo prišlo, zato lahko še dalje igrajo briškolo s komurkoli že!
Nekaj podobnega je dalekovidno v slovenski zgodovini spoznal samo Slomšek. Naš goriški kardinal Missia, ga je tu krepko polomil, pa mi lahko zgodovinarji očitek tudi zanerijo. Ob tem pa bi želel osvežiti spomin vsaj nekaterim Primorcem: » Morda se še spominjate na tisto veliko »botego« na cerkvenem področju ob urejanju cerkvenopravne ureditve Primorske pred nastankom Škofije Koper? Kakšen »komerčo« (trgovina) z vsemi umazanimi zakulisnimi igrami se je tedaj odvijal med Beogradom in Ljubljano! In koliko ponižanj so ob tem doživljali nekateri naši primorski duhovniki. Bogu sem hvaležen, da sem bil zraven, ko se je slovesno zažgal dnevnik mons. Albina Kjudra in zapisi g. Andreja Simčiča. Tako je dim za vse večne čase odnesel za nas Primorce to sramotno cerkveno »botego«! Primorci raje živimo naprej ob lepih spominih! Sam konkretno ob gobah in oslu s spoznanjem, da so Primorcem vedno krojili usodo tujci in jo bodo še naprej! »Ni Primorci smo bili rojeni za hlapce in hlapci ostajamo!« To je naša Primorska »Historia docet«.

Read Full Post »

Srbska dinastija

21. septembra je poteklo sto let, ko je bil kronan Kralj Peter I. Rojen je bil 11. junija 1844, ko pravoslavna Cerkev slavi Petrovo.  Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Beogradu. Šolanje je nadaljeval v Ženevi v Švici. Po končanem študiju leta 1861 nadaljuje študij v Parizu v tradicionalni vojni akademiji in jo konča 1864. Za pariško obdobje je značilo, da se je med drugim bavil tudi s fotografijo. V začetku leta 1868, star komaj 24 let na Dunaju tiskajo njegov prevod knjige iz angleščine v nemščino, angleškega filozofa in politika Dona Stjuarta – Mila »O svobodi«. Knjigi je napisal uvod, v katerem nakaže svoj  politični program za Srbijo.
Letošnjo obletnic so v Beogradu slovesno obhajali 21. septembra.Ta dan Srbska pravoslavna Cerkev praznuje Mali šmaren. Srbski patriar je predvodil slovesno bogoslužje, pri katerem je bil navzoč tudi sedanji prestolonaslednik Aleksanedr II. in princeza Katarina, kot tudi vsi trije sinovi iz prvega zakona. Kot posebnost naj pripišem, da je obredom prisostvovalo zelo veliko ljudi, prav tako je bilo po ulicah, kjer bo šel prestolonaslednik veliko šolarjev v narodnih nošah, kot tudi beograjčanov.Ob tem sem dobil neverjetni občutek, da pravoslavne cerkve obiskuje zelo veliko mladine, še zlasti fanton. Naravnost ganljivo je, s kakšno pobožnostjo poljuljajo ikone in sodelujejo pri obredih.Vidi pa se, da v cerkvah manjka srednja generacija, ki je bila ateistično vzgojena.
Popoldan 21. septembra so v Jugoslovanski kinoteki prikazali biografski film Kronanje kralja Petra I., ki so ga rekonstruirali leta 1904. Bili sta dve predstavi, prva za povabljene in druga zvečer za ostalo publiko.
Kraljevski družini je bilo vrnjeno nekaj imetja. Med drugim tudi dvorski kompleks na Dedinju. V dogovoru z vlado republike Srbije in prestolonaslednikom Aleksandrom II. in s pomočjo beograjske turistične agencijo se te prostore lahko tudi ogleda in to nekaj mesecev v letu na vsako soboto in nedeljo, ko se iz njih umakne kraljeva družina.
Najprej se vidi kraljevi dvor, ki ga je z željo kralja Aleksandra I. gradil arhitekt  Živojina Nikolic in akademik dr. Nikolaj Krasnov, član ruske kraljeve akademije. Gradili so ga od leta 1924 do 1929. To je velika reprezentativna vila grajena v belem marmorju v srbsko-bizantinskem slogu. V kompleksu je tudi dvorna kapela posvečena sv. Andreju apostolu. Stil spominja na samostansko cerkev sv. Andreja  na Trsci v Makedoniji. Z željo kralja Aleksandra I. je skupina umetnikov obiskala  večino srbskih samostanov, da so na kartone kopirali freske iz življenja svetnikov in jih nato prenesli v freske te cerkve. Po Titovem ukazu je cerkev v peddesetih in šesdestih letih bila pretvorjena v skladišče. Ponovno je »oživela« ob obisku etiopskega cesarja Haile Selasija. Ta je zahteval, da se mu ob obisku pripravi tudi kapela za molitev, zato so v ta namen tedaj obnovili tudi to cerkvico. ( Etiopskega cesarja je tedaj  spremljal tudi tedanji etiopski gradbeni minister Slovenec ing. Konjedic, brat znane prevajalke Nade Konjdic, ki je živela v Gorici. Rojena sta pa bila v Plaveh.)
Ob Belem dvoru so še perkirišča, terase, bazeni, paviljoni, ki služijo za koncerte … Izpred zgradbe se razprostira veličasten pogled na Dedinje, Košutnjak, Topčider in Avalo. Beli dvor je kralj Aleksander I.  zidal za sinove Petra, bodočega kralja Petra II., Tomislava in Andreja. Grajen je v času od 1934 do 1937. Projektiral ga je ing. Arh. Aleksander Dordzević. Ko je bil Dvor končan se je van vselil knez Pavle z družino.

Read Full Post »

V naših zamejskih slovenskih župnijah so cerkveni pevci podobni cvetju na  travniku. So deli travnika ali pašnika, kjer je veliko cvetja, deli kjer ga je manj in so celo predeli, kjer ga skoraj ni. Petje v cerkvi spremlja vse obrede, neglede kdaj ti so. Kadarkoli je v cerkvi nekaj, je zraven tudi petje. To petje ni vedno na neki višini, je pa prisotno in ker prihaja iz srca postaja molitev, ki vedno oplemeniti vsak še tako skromen bogoslužni dogodek.
Velikokrat je trud cerkvenih pevcev in seveda tudi organistov prezrt.To se dogaja iz več razlogov. Za javnost so še vedno premalo opazna dogajanja po naših cerkvah. Veliko lažje in tudi hitreje se napiše, kako v  Gorici  »trava raste«, ali v Trstu »gagajo« golobi, kot pa kaj se dogaja v neki zakotni vaški cerkvici. Poznano je da dober glasbenik ne zna neko cerkvenoglasbeno novico tako napisati, kot bi jo napisal poklicni novinar, ki je samo ljubitelj glasbe. Tako je razumljivo, da prihaja velikokrat pri cerkvenih glasbenikih do nejevolje, ker so o nekem cerkvenem glasbenem dogodku napisane samo postranske stvari, od glasbe in petja pa skoraj nič. Ker pa so danes mediji začetek in konec vsega kar se na tem ljubem svetu dogaja, zato po logiki informiranja, česar ni v medijih, to ne obstaja. Tak paradoks nažalost ne more biti sprejemljiv s krščansko etiko.
Cerkveni pevci so nejprej ljudje in niso nič manj občutljivi, kot smo ostali. Vsi skupaj pa smo v Cerkvi čuteča in religiozna bitja, saj s svojim sodelovanje, petjem in orglanjem izpovedujemo svojo vero. To je osebna milost, ki se jo vsi skupaj premalo zavedamo. Prav po tem se cerkveni pevci ločijo od pevcev prosvetnih zborov, ki so vedno vključevali v svoj program tudi religiozne skladbe. Pri prosvetnih pevcih ima religiozna skladba popolnoma drugačen pomen, kot pri cerkvenem petju. Religiozne skladbe, ki jih naštudirajo pevci prosvetnih zborov, so namenjene predvsem nastopu in aplavzu in le redkokdaj zaidejo v službo liturgije. Cerkvena glasba in cerkveno petje postane v občestveni liturgiji molitev, ki zdrami srca vernih in jih poveže s Stvarnikom v eno.  Zato ljudsko, kot zborovsko cerkveno petjeje je vedno združevalo vso Cerkev in celotno župnijsko občestvo. Združuje se preteklost s sedanjostjo in prihodnjostjo. To so trenutki sadov milosti, po katerih doteka milost za naše delo in življenje. Ker pa nas po vsakem dobrem delu ne čaka pohvala, velja to tudi za cerkveno petje. Pogled nazaj nas opozori, da marsikje ni več tako, kot je bilo nekoč. Ponekod cerkveno petje usiha, ker ni podmladka, kot tudi ni nekoga, ki bi vse skupaj »porival dalje«. Vsi starejši cerkveni glasbeniki se spominjajo nihanj  pri zboru, odnosu pevcev, pa celo duhovnika do njih … Več kot človek lahko nosi, težje mu je naloženo, pa vseeno nikoli ne tako težko, da ne bi z božjo pomočjo zmogel nositi dalje … Velikokrat se ploh ne zavedamo, da je maša – liturgija – višek naše vere – višek našega krščanstva, saj je ponavzočenje Boga med nami!
Če upoštevamo: »Kar naredimo kot ljudje, nikoli ne ostane brez odziva!«. Zato, kar naredite kot cerkveni pevci in cerkveni glasbeniki tudi nikoli ne  bo ostalo brez odziva, pa čeprav je to neko malenkostno dejanje, ki se nam zdi, da nima velikega pomena. Vsi skupaj s cerkvenimi pevci smo del stvarstva, ki je in bo po svojem Stvarniku odrešeno. Če vam je Veliki Pevec dal dar da prepevate, ne prezrite tega in mu s hvaležnostjo in ponižnostjo vračajte tako, da sodelujete pri bogoslužju in ne prezirate še tako skromnega petja v cerkvi!

Read Full Post »

Older Posts »