Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2007

II Makedonci:

V 10. stoletju je bilo ozemlje danešnje Makedonije sestavni del Bolgarije in versko je spadalo pod bolgarski patriarhat, saj je patriarh bival v Makedoniji vse do zatrtja tega patriarhata. Leta 1766 je makedonska Cerkev priključena carigrajskemu patriarhatu in ostane v njem vse do prve balkanske vojne, ko leta 1912 pride Makedonija pod Srbijo in pozneje pod Jugoslavijo. Vse pravoslavne škofije v tedanji Makedoniji so se tedaj priključile srbski Pravoslavni cerkvi.
Po drugi svetovni vojni je bila ponovno ustanovljena država Makedonija. Leta 1958 je bil na Ohridu  cerkveno-narodni sabor, kjer so sprejeli odlok o obnovitvi ohridske nadškofije z oblikovanjem ustave makedonske Pravoslavne cerkve kot autokefalne – samostojne – Cerkve v okviru cerkvenopravne edinosti s srbsko Pravoslavno cerkvijo. Tedaj je bil srbski patriarh priznan tudi za patriarha Makedonske cerkve. To stanje je tedaj priznala tudi srbska Pravoslavan cerkev. Makedonci s tem niso bili zadovoljni, zato so težili k samostojnosti. Sveti arhierejski sinod makedonske Cerkve proglasi leta 1967 neodvisno makedonsko Cerkev v sklopu skopsko-ohridske nadškofije. Srbska Cerkev, ki bi kot matična Cerkev morala novonastali organizaciji, makedonski Cerkvi, priznati samostojnost, tega do danes še ni storila. Tako so uradno stiki zelo hladni, čeprav nekateri makednoski teologi tudi študirajo v Beogradu.
Ob proglasitvi neodvisnosti je imela makednonska Pravoslavna cerkev samo tri škofije in dve v inozemstvu. Vsi škofje imajo po grškem zgledu naziv metropolit. Vernikov je v državi nekaj manj kot en milijon z 950 cerkvami in kapelami. Nekoč so imeli na tem ozemlju 86 moških in ženskih samostanov, danes je ostalo še nekaj moških in okli 20 ženskih samostanov.
Samostojnost ali autokefalnost je v pravoslavnem cerkvenem pravu izredno pomembno. Če neko Cerkev matična Cerkev ne prizna, jo ne priznajo tudi druge. Ko je bolgarska Cerkev leta 1878 razglasila samostojnost, jo je carigrajska izobčila. Tako je ostalo vse do leta 1946. Vsako leto delegacija makedonske Cerkve obišče grob sv Cirila v baziliki sv. Klemeta v Rimu, vendar nikoli istočasno z bolgarsko delegacijo.

V maju 2003 je prišlo do napetosti med srbsko in makedonsko Pravoslavno cerkvijo.Srbski patriarh Pavle je imenoval škofa Zorana Vraniškovkega za svojega eksarha – namestnika v Makedoniji, – in nato še za episkopa na Ohridu. Njemu ali srbski Pravoslavni Cerkvi so se priključili trije makedonski pravoslavni samostani. Makedonska Pravoslavna cerkev je na to takoj reagirala, saj smatra, da je to njeno ozemlje, in novoimenovanemu nadškofu odvzela naslov in položaj, ki mu ga je dodelil srbski patriarh Pavle. Reagirala je tudi državna oblast v Makedoniji in nadškofa pogojno obsodila na dve leti zapora, ker je opravljal službo božjo zunaj cerkvenih prostorov, brez ustreznega dovolenja. Makedonska državna oblast zastopa stališče, da je ohranitev in obramba samostojnosti  makedonske Pravoslavne cerkve in pravoslavnih samostanov v inetresu makedonskega naroda in tudi makedonske države. Celo letošnja božična poslanica prebrana na pravoslavi Bnožič (6.1.2004), ki jo je napisal patriarh srbske Pravoslavne cerkev Paple pravi: » Od vernikov v Makedoniji zahtevam kanonsko in liturgično enotnost s srbsko Pravoslavno cerkvijo…« To dokazuje, da jemlje ozemlje države Makedonije po cerkvenopravnem gledanju za del srbske Pravoslavne cerkve. S temn se seveda ne strinja večina makedonskih vernikov, kot tudi velika večina menihov  in duhovnščine. Res pa je, da imajo samostani v Makedoniji veliko menihov, ki so Srbi. Prav tako na Hilandarju ni nobenega Makedonca , ampak so v srbskem samostanu samo srbski menihi. Podobni posegi srbske Pravoslavne cerkve v Makedoniji se običajno ponavljajo, ko je Makedonija politično in gospodarsko v krizi.Tedaj skuša srbska Pravoslavna cerkev izrabiti Srbe, ki živijo v Makedoniji, zlasti menihe srbske narodnosti, ki so v makednonskih samostanih, in tako oslabeti vpliv makedonske Pravoslavne crekve, da bi jo na silo izničila  ter jo ponovno tudi vidno privedla pod okrilje srbskega pravoslavja.

Read Full Post »

I.

V edinosti in slogi so krščanske Cerkve na Vzhodu in Zahodu živele v prvem tisočletju, čeprav so bile med njimi razlike v teološkem učenju. Naslov »pravoslavna« ali pravoverna Cerkev  si je Vzhodna cerkev nadela po kalcedonskem koncilu leta 451, ko so opredelili združenje božje in človeške narave s Kristusom v eno božjo osebo, kar pa so monofiziti zavrgli.Ta naziv je bil splošno sprejet po zmagi nad ikonoklasti, nasprotniki češčenja svetih podob, v sredini 9. stoletja. Kljub razlikam, ki so tedaj bile, do razkola ni prišlo. Ta je nastal šele v 11. stoletju
Veliko evropskih časopisov se je zadnje mesece razpisalo o kratkem stiku, ki se je pojavil med srbsko in makedonsko Pravoslavno cerkvijo. Med nami živijo pravoslavni bratje in imajo tudi dve izredno lepi cerkvi v Trstu.
Vsaka Pravoslavna cerkev je avtokefalna ali samostojna. Oglejmo si nekatere posebnosti. Do različnega izražanja nekaterih razodetih resnic je prišlo najprej zaradi kulturno-jezikovnih razlik. Potem so nastale še razlike v liturgiji in cerkveni disciplini. Glavni vzrok je bil vsekakor političen. Po razdelitvi rimskega cesarstva na zahodni in vzhodni del leta 395 je zahodno cesarstvo kmalu propadlo in se v drugačni obliki obnovilo za časa Karla Velikega. Vzhodni del je ohranil prvotno konstantinsko zamisel o odnosu med Cerkvijo in svetno oblastjo, po kateri je bil cesar vrhovni poglavar krščanskega sveta in so ga imenovali Kristusov naslednik. Na Zahodu pa je ta propad cesarstva povzročil močno veljavo papeževe posvetne  – politične oblasti. Tako se je oblikovalo gledanje na papeža kot vrhovnega poglavarja krščanskega sveta, ki ima duhovno in politično vlogo. Ta dva pogleda sta v 11. stoletju doživela zgodovniski konflikt, ki je povzročil razkol in se kljub mnogim poskusom v celotni zgodovini ni zgladil. Zato do danes še ni prišlo do dejanske edinosti.
Ker so bili tudi Srbi in Makedonci v sestavu carigrajskega patriarhata, so tako prišli  v skupnost Pravoslavnih cerkva. V 6. stoletju so ob preseljevanju narodov to ozemlje naselila slovanska plemena. Tedanje ozemlje -sedanje Srbije in Makedonije- je tokrat politično spadalo k vzhodni bizantiski državi kot del vzhodnega Ilirika. V cerkvenem pogledu pa pod rimski patriarhat. Istočasno je ta preselitveni val prvotne škofije tudi uničil. Predniki današnjih Srbov so najprej prišli v stik s krščanstvom v latinski obliki, ker je krščanstvo začelo prodirati iz jadranskih obmorskih mest, kjer se je ohranilo, ker jih ni dosegel tako močan val preseljevanja. Te krščanske korenine na Jadrana so bile zelo močne zlasti v dannašnji Črni gori vse do 12. stoletja. Ob osamosvojitvi srbske Pravoslavne cerkve  v 13. stoletju pa je ta vpliv znatno oslabel. Odločilno je leto 732. ko je bizantiski Cesar vzel ozemlje vzhodnega Ilirika, ki je bilo pod rimsko cerkveno oblastjo in ga priključil carigrajskemu patriarhatu. Tako je tedaj bizantiski cerkveni vpliv prevladal nad rinskim.
Na Vzhodu je zelo zgodaj priša v veljavo mislenost, da se mora ureditev Cerkve ravnati po državi. Samostojna država mora imeti tudi samostojno Cerkev. Tako v 10. stoletju nastane samostojen patriarhat v Bolgariji, ki je obsegal celotno Makedonijo. V drugi polovici 10. stoletja Bizantinci zavzamejo Bolgarijo, razen Makedonije. Bolgarski patriarhat se je tedaj preselil v Makedonijo in deloval v sklopu Samuelovega cesarstva vse do leta 1018, ko je bila makedonska država uničena.V 13. stoletju dobi srbska država Nemanićev neodvisnost. Tedaj Srbom carigrajski patriarh, ki je živel v Niceji prizna samostojnost njihove Cerkve. Njen prvi poglavar postane sv. Sava, brat kralja Štefana Prvovenčanega. Sv. Sava organizira leta 1219 prvo srbsko nadškofijo in obenem postane njen prvi poglavar. Zato je sv. Sava veliki »svetitelj« srbskega ljudstva, ker je začetnik srbske Cerkve in utemeljitelj srbske narodnosti, ob tu tudi naziv za srbsko pravoslavje »svetosavlje«

Read Full Post »

Hlapčevstvo primorskih zamejskih literatov!

Iz Žarišča v Primorskem dnevniku od 26. septembra 2006. ste ponatisnili v Družini članek Ah, vsega se navadiš! Člankarica najprej razvozlava vse mogoče delovanje Udbe, konča pa z zapisom o predstavitvi Kocbekovega dnevnika iz leta 1952, kjer je Kocbek zapisal: »Ozna je strašna stvar. » Iz dneva v dan ga je vedno bolj navdajala groza ob spoznanju, da je tudi sam pripomogel k izdelavi »totalitarističnega koncepta s satanističnimi potezami«.  Kot piše Puharjeva, Kocbeka je najbolj pretreslo odkritje, da je »Vitko Musek«, ki je decembra začel z obiski pri meni, udbovski konfident. Prijatelj prijatelja mu je v nenadnem osebnem spopadu iztrgal to priznanje, da je že tri leta v tako sramotni službi. In ko ga je  (Kocbek) vprašal razburjen, kako zmore takšno podlost, mu je odgovoril s stavkom, ki odkriva najglobljo propalost današnjega človeka: Ah, vsega se navadiš!«
Naša vzorna in marljiva kraška mojstrica iz literarne pekazne »MIŠMAŠ« mi je kot vajencu prišepnila: »Vi ne boste nikoli naredili mojstrskega izpita. Večno boste ostali vajenec! To vam zagotavljam, ker ne pustite pri miru Kocbeka. Ta je privilegij onih tam dol v Zalivu!« in z roko pokazala proti Trstu. Kot tak ali drugačeni vajenec se ne strinajm, da se o ljudeh tako pisari! Nikoli me ni brigalo koliko takšnih in drugačnih literatov iz Zaliva in v njenem obrobju je objavljalo takšna ali drugačna dela v času komunizma čez »konfin«, kjerkoli že. Dovolj je, če sedete za računalnik in pred seboj imate vse, kje so komu objavljali, založili, obenem pa vidimo, kdo je komu dal honorar. Po svetopisemskem sporočilu je jasno, da delavec zasluži svoje plačilo. Za to je bil  »komunistični dinar« dober, saj ga je ustvarjal proletarijat, oni pa so se šli karkoli že, lahko tudi mučence imperializma! Zato: Vsega se NE navadiš! Še zlasti če živiš tu za »konfinom«!
Ožigosani Vitko Musek je bil dolga leta urednik edine slovenske filmske revije Ekran. Veliko je sodeloval pri družinski pastorali in predaval  po župnijah širom Slovenije. Bil je tudi zadnji urednik Nove Mladike, ki je zaživela in propapadla pri Celjski MD. Tudi »pogreb« te revije je bil zanimiv! Bil pa sem priča neljubemu dogodku na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po končanem predavanju za študente, ki so bili predhodnica Nikodemovih večerov, sva se po Muskovem predavanju pogovarjala z dr. Rudijem Koncilijo. Ta ga je prosil za tipkopis, češ, da bi ga rad objavil v zborniku, to je sedanja zbirka Teologija za laike in je teh knjig izšlo do sedaj 28. Priznal nama je, da je med predavanjem v dvorani videl nekaj poslušalcev, ki so prišli z določenim namenom. – To je bilo za tisti čas normalno! Seveda si Musek ni upal dati tipkopisa, vendar je kljub temu pozneje izšel. Če je bil kdo povabljen na zaslišanje UDBE, še ni bil greh. Huje je če je tja zahajl sam. Prav tako ni nobena sramota če je tam govoril. Vparašanje je, kaj je govoril! Tu je bistvo problema. Nekega mojega kolega, za katerega smo vsi vedeli, da zahaja k UDBI, sva s kolego opozorila: » Ne smeš vsega povedati!« On pa je kratko odgovoril: »Jaz vedno povem vse!« Tu je srž in tudi jedro vsega tega udbovskega mišmama. Zato se ne strinjam s podobnim natolcevanjem, kot je bil zapis v omenjenem Žarišču.
Pripomnim pa: »8. aprila 2000 je v sredini  strani v Sobotni prilogi Dela pisalo: Edvard Kocbek: »Predvsem pa upam, da se pri nas  (misli na Slovenijo!) nikoli več ne bo ponovil čas banalnega nazorskega dualizma sli celo trializma!« Tudi to je ena plat Kocbeka. Komentar ni potreben!

Read Full Post »

O mladinski književnosti se veliko piše. Ena od strokovnjakinj za mladinsko književnost je Jacqueline Rose. Med drugim je  zapisala tudi: »Pisanje za otroke lahko prispeva k podaljšanju oziroma ohranitvi vrednot, ne le za otroka, ampak tudi za odraslega, ker so te vrednote nenehno ogrožane.«  To misel dopolnuje tudi psihologinja Fred Inglis, ko pravi: »Najboljše otroške knjige so tiste, ki obujajo našo nepokvarjenost.«
Vedeti moramo, da otroci gledajo in razmišljajo po svoje. Ob tem pa nam  odraslim prav to pomaga, da jih laže razumemo in tako spoznamo, kaj vse nas loči od naše otroške preteklosti pa tudi, kaj nam otroke odtujuje.
Otrok, ki ne odraste, je obsojen na svoje otroštvo, obenem pa je za odraslega bralca  fantazijska vrnitev v nepokvarjenost otroštva moralno in duhovno nazadovanje. Zaustavil bi se ob priljubljenosti Harryja Potterja. Zgodba je rezultat spretne in naključne kombinacijske utopije ob šolski zgodbi, izoliran prostor, stroga hierarhija, domače pustolovščine, ki se prepletajo s karnevalom, ob fantaziji zatiranega otroka, to je kot nalašč za naše otroke. Obenem je knjiga privlačna tudi za odraslega bralca, saj imamo v dobi postmodernega kaosa vsi potrebo po varnosti in željo po prijetnosti. Vendar pa gresta varnost in prijetnos v življenju kot roka v roki, prijetnost pa je na drugem bregu našega doživljanja! Čeprav priznam, da so knjigo marsikje tudi zelo negativno ocenili, češ da zavaja bralca – predvsem otroka – v svet, ki ga ni in s tem nekako blokira njegov psihični pa tudi fantazijski razvoj … Tudi o tem, bi se dalo razpravljati …
So pa zopet knjige, ki otrokom sporočajo, da je njihovo otroštvo sinonim za varnost in varno zatočišče. Odrasli pa ob branju takšne mladinske knjige dobi občutek, da je vsaj nekaj časa živel, ko je bral  takšno knjigo, v svetu, ki ga je za vedno izgubil. Tega zavajanja bi se morali zavedati predvsem odrasli, ker z njim zavajamo otroke. Odrasli bralec mora ob branju mladinske literature dobiti spoznanje, da svet, ki ga je poznal, živel nekoč, da ga zanj ni več. To je realnost. Velikokrat pa je z mnenjem odraslih drugače.  Svet otroštva je svet otroka, ki ostane tam, kjer se je  končal – to je z odraslostjo. To je drugi svet in normalno odrasel človek ne bi smel imeti potrebo po sanjarjenju o idili otroštva, ampak naj bi se dnevno poglabljal v realnost sedanjosti v katero so ga pahnila leta.
Svojstveno področje so knjige, ki so jih strokovnjaki poimenovali »književnost za odraščajočo mladino«. Pisci teh knjig menijo, da je bralna publika, ki so ji te knjige namenjene dovolj zrela, da določeno tematiko pravilno dojame in razume in to na čustveni, kot tudi na razumski ravni. Raziskave pa dokazujejo, da je ta tip knjig priljubljen pri dekletih v zgodnji puberteti, medtem ko fantje skoraj ne segajo po njih. Ob tem se avtorji verjetno niti ne zavedajo, da njihova dela vsebujejo sporočilo, za katerega bralci še niso dozoreli.
Pomembno je vedeti, da je v mladinski literaturi vedno prisotno upanje na pristnosti. Po drugi strani pisatelji po vsem svetu pišejo tudi za otroke, čeprav ta literatura v okviru književnosti nima posebnega ugleda. Pisci pa tudi vedo, da so z razliko od sodobnih odraslih romanov, v mladinski literaturi znatno bolj svobodni in jim ostane veliko svobodnega izražanja, zato jim je mladinska literatura pri srcu, četudi so honorarji znatno manjši, marsikje pa jih skoraj ni.
Ob vsem tem moramo razlikovati besedila knjig, ki se nanašajo na neko povsem določeno fazo razvojne poti od otroštva do odraslosti. Tu ni vseeno, kaj in kdaj otrok kaj bere, kot tudi ni vseeno, kako bere. Še najmanj primerno pa je, če namesto njega berejo starši, on pa vsebino spozna z narekom, ki ga starši diktirajo, da tako dokaže, da je knjigo prebral, kar pa seveda ni res, saj so jo namesto njega prebrali starši.

Read Full Post »

Slovenska Akademija znanosti in umetnosti je izdala zbornik Problemi demokracije na Slovenskem  v letih 1918 do 1941. V njem je objavljenih 23 referatov uglednih slovenskih zgodovinarjev s posveta ki ga je Akademija pripravila decembra 2006.
8. novembra letos je Zbornik predstavil prof. dr. Jože Pirjevec, ki je Zbornik tudi uredil, skupaj z akademikom Jankom Pleterskim. Slovenska tiskovna agencija (STA) je o predstavitvi Zbornika poročala v Primorskem dnevniku 9. novembra med rugim tole:
– »Prispevki se osredotočajo v glavnem na Dravsko banovino, oziroma ljubljansko škofijo. Razvoj dogodkov v njem (Zborniku), ni mogoče opazovati brez delitve duhov, ki jo je začel Anton Mahnič. Gre za ideologijo, ki jo je kler enačil z Cerkvijo, Cerkev z bogom(!) in katoličana s Slovencem. Ta ideologija je v slovensko stvarnost zasejala strašen razkol, ki se je kasneje udejanjil, je povedal Pirjevec«.
– »V 30 letih je prišlo do situacije, ki jo Pleterski imenuje totalitarizem katolicizma – opravka imamo z razvojem dogodkov, ki soupadajo s škofovanjem škofa Gregorija Rožmana. Ta se je na začetku moral boriti proti liberalcem, po leti 1935 pa so se razmere spremenijo; na oblast  se je vrnil dr. Anton Korošec, Slovenska ljudska stranka in Cerkev pa sta imeli izredno pomembno vlogo v družbenem življenju. Ti ljudje so po besedah dr. Jožeta Pirjevca skušali ustvariti v Sloveniji nekakšno utopijo in uresničiti »kraljestvo Kristusa kralja na zemlji«. S celo vsrto organizacij so skušali ustvariti družbo, ki bi slonela na stanovski ureditvi. Cerkev je prevzela Mahničevo idejo, da je Slovenec samo tisti, ki je katoličan. V tem svojem totalitarizmu  pa je zagrešila napake, ki  so pozneje privedle do krvave morije na slovenskih tleh, je povdaril Pirjevec«. Tako končuje predstavitev Zbornika  STA.
Seveda se s takšno predstavitvijo marsikdo ne strinja, čeprav Zbornika še ni niti videl. Dejstvo pa je, da je bilo objavljenih kar nekaj temeljitih del in tudi razprav, ki ta čas prikazujejo popolnoma drugače, kot nam tokrat poročata dr. Jože Pirjevec in STA. Ob vsem tem se le sprašujem: »Kje pravzaprav živimo in katero koledarsko leto se letos zaključuje?«

Read Full Post »

Vsa pohvala gre PRIMORSKEMU  DNEVNIKU za zanimivo Božičo prilogo 2006. Vzpodbudno je, da objavite  raziskave, ki spadajo v natečaj Albina Bubniča. Tako se tudi širši krog ljudi seznanja  s temi raziskavami, ki  so v knjižni obliki dosegljive manjšemu delu ljudi. Seveda bi se dobila tudi kakšna pripomba, pa o tem naj modrujejo drugi. Bodimo veseli, da naši zamejski študentje radi raziskujejo
Gospod Janež Herman nas je v isti prilogi seznanil s koncentracijskim taboruiščem Kampor na otoku Rabu. Tamkajšnje spominsko obeležje je vse prej kot vzorno oskrbovano. Hvaležen sem slovenskim šolskim sestram, ki so na Rabu, in velikokrat zavijejo tja, da počistijo vsaj nesnago, ki jo za seboj puščajo obiskovalci, tudi Slovenci. (Popolnoma razumljivo je, da se jim za to nihče ne zahvali!)
Kampor mi je poznan, ker je tam nekaj let živel Slovenec priznani slikar brat Ambrož Testen – frančiškan. O njem smo že pisali in bomo še. Tudi on se je svojčas rad »razhodio« po nekdanjem  taboriščnem prostoru in »pomolio« za njemu drage Slovence, istočasno pa delal ekološko dobro delo, kot je sam rekel … (Tudi on ni bil nikoli deležen nobene zahvale!)
Kadarkoli se piše o tem taborišču, se nikoli ne omenja pomoči, ki je prihajala k jetnikom iz Ljubljane. Po posredovanju in želji takratnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana so slovenske šolske setre redno potovale na Rab in posredovale veliko pomoči tamkajšnjim beguncem. Škof Gregorij Rožman jim je izrecno naročil, da ne smejo delati razlike med jetniki, ampak naj pravično delijo pomoč vsem, neglede na narodnost in vero. Od teh sester je menda živa samo še s. Zmaga Radej. S sosestrami je redno potovala do Reke in od tam z ladjo s precejšnjo prtljago, ki je bila namenjena internirancem. Najvažnejša pa je bila pošta s svojci. To je sestra Zmaga prinašala v osebni torbici. Taboriščna uprava je sumila, da sestre ne opravljajo samo karitativne dejavnosti, ampak tudi kaj drugega, zato so jih redno nadziral, zaustavljali, pregledovali in tudi sledili. Policijski nadzor je trajal vse dokler niso vstopile na Reki na vlak in je ta odpeljal. Ob nekem odhodu, ko so sestram pregledovali prtljago, so hoteli sestri Zmagi odpreti tudi njeno osebno torbo. Tedaj se je uprla in rekla: »Tu pa so naše osebne stvari!« Policaj se je zresnil in torbo vrnil. Ona pa se je oddahnila, kajti torba je bila polna pisem, ki so jih ilegalno pošiljali zaporniki svojcem v tedanjo  Ljubljansko provinco. Ob povratku pa so sestre prav tako prinašale pošto svojcev taboriščnikom.
O vsem tem, ki je tudi del Raba in njene tragedije se ni pisalo in se tudi zdaj ne piše, kot da ne bi bilo pomembno. Pa menim, da je in je prav tako del naše polpretekle zgodovine! Mogoče se bo le dobil kdo, ki bo tudi to obširneje opisal, čeprav še vedno radi preziramo vse tisto dobro in pozitivno, kar je naredila tudi Cerkve v zadnji vojni za naš slovenski narod.

Read Full Post »

O mladinski književnosti se veliko piše. Ena od strokovnjakinj za mladinsko književnost je Jacqueline Rose. Med drugim je  zapisala tudi: »Pisanje za otroke lahko prispeva k podaljšanju oziroma ohranitvi vrednot, ne le za otroka, ampak tudi za odraslega, ker so te vrednote nenehno ogrožane.«  To misel dopolnuje tudi psihologinja Fred Inglis, ko pravi: »Najboljše otroške knjige so tiste, ki obujajo našo nepokvarjenost.«
Vedeti moramo, da otroci gledajo in razmišljajo po svoje. Ob tem pa nam  odraslim prav to pomaga, da jih laže razumemo in tako spoznamo, kaj vse nas loči od naše otroške preteklosti pa tudi, kaj nam otroke odtujuje.
Otrok, ki ne odraste, je obsojen na svoje otroštvo, obenem pa je za odraslega bralca  fantazijska vrnitev v nepokvarjenost otroštva moralno in duhovno nazadovanje. Zaustavil bi se ob priljubljenosti Harryja Potterja. Zgodba je rezultat spretne in naključne kombinacijske utopije ob šolski zgodbi, izoliran prostor, stroga hierarhija, domače pustolovščine, ki se prepletajo s karnevalom, ob fantaziji zatiranega otroka, to je kot nalašč za naše otroke. Obenem je knjiga privlačna tudi za odraslega bralca, saj imamo v dobi postmodernega kaosa vsi potrebo po varnosti in željo po prijetnosti. Vendar pa gresta varnost in prijetnos v življenju kot roka v roki, prijetnost pa je na drugem bregu našega doživljanja! Čeprav priznam, da so knjigo marsikje tudi zelo negativno ocenili, češ da zavaja bralca – predvsem otroka – v svet, ki ga ni in s tem nekako blokira njegov psihični pa tudi fantazijski razvoj … Tudi o tem, bi se dalo razpravljati …
So pa zopet knjige, ki otrokom sporočajo, da je njihovo otroštvo sinonim za varnost in varno zatočišče. Odrasli pa ob branju takšne mladinske knjige dobi občutek, da je vsaj nekaj časa živel, ko je bral  takšno knjigo, v svetu, ki ga je za vedno izgubil. Tega zavajanja bi se morali zavedati predvsem odrasli, ker z njim zavajamo otroke. Odrasli bralec mora ob branju mladinske literature dobiti spoznanje, da svet, ki ga je poznal, živel nekoč, da ga zanj ni več. To je realnost. Velikokrat pa je z mnenjem odraslih drugače.  Svet otroštva je svet otroka, ki ostane tam, kjer se je  končal – to je z odraslostjo. To je drugi svet in normalno odrasel človek ne bi smel imeti potrebo po sanjarjenju o idili otroštva, ampak naj bi se dnevno poglabljal v realnost sedanjosti v katero so ga pahnila leta.
Svojstveno področje so knjige, ki so jih strokovnjaki poimenovali »književnost za odraščajočo mladino«. Pisci teh knjig menijo, da je bralna publika, ki so ji te knjige namenjene dovolj zrela, da določeno tematiko pravilno dojame in razume in to na čustveni, kot tudi na razumski ravni. Raziskave pa dokazujejo, da je ta tip knjig priljubljen pri dekletih v zgodnji puberteti, medtem ko fantje skoraj ne segajo po njih. Ob tem se avtorji verjetno niti ne zavedajo, da njihova dela vsebujejo sporočilo, za katerega bralci še niso dozoreli.
Pomembno je vedeti, da je v mladinski literaturi vedno prisotno upanje na pristnosti. Po drugi strani pisatelji po vsem svetu pišejo tudi za otroke, čeprav ta literatura v okviru književnosti nima posebnega ugleda. Pisci pa tudi vedo, da so z razliko od sodobnih odraslih romanov, v mladinski literaturi znatno bolj svobodni in jim ostane veliko svobodnega izražanja, zato jim je mladinska literatura pri srcu, četudi so honorarji znatno manjši, marsikje pa jih skoraj ni.
Ob vsem tem moramo razlikovati besedila knjig, ki se nanašajo na neko povsem določeno fazo razvojne poti od otroštva do odraslosti. Tu ni vseeno, kaj in kdaj otrok kaj bere, kot tudi ni vseeno, kako bere. Še najmanj primerno pa je, če namesto njega berejo starši, on pa vsebino spozna z narekom, ki ga starši diktirajo, da tako dokaže, da je knjigo prebral, kar pa seveda ni res, saj so jo namesto njega prebrali starši.

Read Full Post »

Older Posts »