Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2008

cover_amoreemorte.jpgV ospredju pesniške zbirke Daneta Zajca: » Amore e morto – Ljubezen in smrt »   je smrt. Pesnik je pri zbirki sam sodeloval in je zanjo tudi napisal spremno besedo. Izdaje pa ni dočakal, ker ga je prehitela smrt. Smrt je prisotna v pesniški tematiki in končno je smrt prisotna tudi pri knjižni opremi akademskega slikarja Vladimirja Lakoviča (1921-1977).  Kot doberdobški rojak je za domačo cerkev naslikal veliko platno z naslovom KRAŠKA APOKALIPSA. Na njem so ob apokaliptičnih jezdecih upodobljeni tudi detajli porušene vasi v prvi svetovni vojni, saj je tu potekala soška fronta. Sliko je v pesniški zbirki predstavila prof. Maruša Avguštin.
Sama pesniška zbirka se sestoji iz treh delov: Smrt, Ljubezen in Jeriha. Tematiko ji je zaznamovala smrt. Najpej smrt pesnika, saj je od vsega začetka tudi pri njej sodeloval in je za zbirko napisal uvodno razmišljanje. Nato sledi pesniška izpoved z motivi smrti in končno tudi sama Lakovičeva slika Kraška Apokalipsa je odsev smrti s povdarkom na posmrtno vstajenje.
Namen dvojezične antologije je prdvsem ta, da se italijanski bralec seznai s slovensko literaturo, za slovenskega bralca pa je zanimiva tudi primerjava lirike v italijanskem jeziku. Delo je izšlo v 200 oštevilčenih izvodih.

***

Questo libro e una raccolta antologica di poesie  di Dane  Zajc – scelte e tradotte in italiano Jolka Milc. Il libro in questione è costituito dalla raccolta Amore e morto – Ljubezen in smrt –  di cui abbiamo detto e da una serie di riproduzioni tratte dal ciclo Apocalisse Carsica del pittore , chi e nato in Doberdò Vladimir Lakovic(1921-1977) che l’artista volle dedicare al suo paese distrutto durante la Prima Guera Mondiale ma anche alle tragiche esperienze da lui vissute nei lager nazisti durante la Seconda Guerra. La pregevole pubblicazione è stata edita per interesse Parrocchia di San Martino Vescovo di Doberdò del Lago in un numero limitato di copie e cura di Jolka Milc su progetto di Ambroz Kodelja. Della parte artistica dedicata a Lakovic si è Matusa Avgustin.
Poesia di Dane Zajc è caratterizzata da una luce oscura che si acuisce ulteriormente per i temi che tratta. Il suo lavoro si connota per un pessimismo di fondo che molto spesso rasenta il nichilismo, il mondo poetico, è percorso dal gelido vento della disperazione, un mondo al crepuscolo con molte più ombre che luce, una panorama di desolazione in cui la creature umane vagano inseguite da animali feroci in un territorio brucato dal sole diurno, la notte freddamente illuminato dalla luna. Una metafora generale che il poeta usa per descrivere la disumanizzazione progressiva della società contemporanea, la rottura degli equilibri con la natura …
Poeti del genere non sono certo amati delle messe perché riflettono nella loro arte ciò che non vorremmo mai vedere di noi stesi… (Trad. Vojko Makuc)

Advertisements

Read Full Post »

Zadnje čase se veliko razmišlja, kakšni so sadovi drugega vatikanskega koncila. Sedmega decembra lanskega leta je minilo štirideset let od njega. Ob tem spominu smo lahko prebirali zelo izčrpne razprave o konkretnem stanju vere in Cerkve v posameznih državah in celo kontinentih.
V Indiji so podčrtali predvsem pomen globalizacije in kulturnih vplivov in vse večjo izoliranost Cerkve pri tamkajšnjih dramatičnih procesih. Obenem pa so opozorili, da so indijski kristjani pod vplivom hinduizma bolj odprti za sodelovanje.
V Braziliji so ponovno opozorili na potrebo po odprtosti Cerkve do ubogih in obubožanih. Tega tamkajšni Cerkvi tudi po koncilu ni uspelo uresničiti, kar je boleče in ima za posledico še vedno zelo hitro upadanje katoličanov, bodisi v mestih kot tudi na podeželju.
V Afriki, zlasti na Slonokoščeni obali, se ponovno poudarja, da je premalo upoštevana samostojnost Cerkve v Afriki in da je premalo dijaloga z afriškimi religijami. Popolnoma napačno je bilo, da so bile sinode afriške Cerkve v Rimu in ne na območju krajevnih Cerkva. Vse preveč je v bogoslužju evropskega cerkvenega vpliva in premalo afriške duše, kar dokazuje, da je v ospredju rimska centralizacija in ne odprtost najrazličnejšim afriškim kultuam, ki bi pomagale, da bi afriški kristjan laže razumel evangelij. Tamkajšnje pokoncilsko obdobje na žalost zaznamuje poenotenje Cerkve, obenem pa se vidi krčenje svobode krajevni Cerkvi.
Zanimive so ugotovitve v Evropi. V Belgiji in na Nizozemskem prihajajo do spoznanja, da je koncilska »revolucija« pri tamkajšnjih vernikih dosegla širino, ki je prej ni bilo. Prinesla je večjo versko poglobitev med verujočimi. Na drugi strani pa je prišlo do napačnega eksperimentiranja z vero, kar je imelo za posledico, da so duhovniki zapuščali duhovništvo, vloga Cerkve v družbi pa se je omajala. Kljub vsemu: »Cerkev je tu ostala manj številčna, obenem pa duhovno bogatejša!«
V laični Franciji ugotavljajo, da je katolicizem postal »politikum«, ker  država zaradi muslimanskega vpliva znova in znova opozarja na krščansko poreklo, ki je vtkano zgodovinsko, geografsko pa tudi narodnostno v vero, kulturo in nacionalno samobitnost Francozov.
Na Poljskem so o tej obletnici veliko pisali. Pokojni Papež in tedanji krakovski  nadškof Karol Wojtyla je na koncilu velikokrat odločno in dostojno posegal v debate. Sam je izjavil: »To je bila revolucija!« Sad te revolucije so bili; bogoslužje v domačem narodnem jeziku, koncilska izjava o verski svobodi, odprtost in posluh za človeka sedanjega časa, preklic izobčenja med katoliško in vzhodnimi Cerkvami, izjava, da imajo delež pri veselju in trpljenju, žalosti in upanju ljudje sedanjega časa, in tako tudi vsi člani Cerkve. Vse to je nakazalo novo poglavje med Cerkvijo in sodobno družbo, kar je pokojni papež tudi nadaljeval in uresničil še z opravičilom za vse krivice, ki so jih v zgodovini povzročili člani Cerkve…
Ta veter v Cerkvi je bil marsikje zavrt, saj so se mnogi prestrašili teh novosti in skušali zaustaviti ta »revolucionarni« tok Cerkve. Ob vsem tem pa je lepa in dobra ugotovitev, kako se je kljub vsemu nasprotovanju duh prenove in svobode uveljavil v Cerkvi in z njo tudi zaživel!

Read Full Post »

Novi Glas nas je 15. septembra letos – zanimiv datum, ki me spominja na 15. september 1947.- opozoril tudi na ta zapis: » V letošnjem letniku tržaške revije Mladika je odnos partijskega vodstva do organizacije TIGR razviden iz pisma Štefana, organizatorja Varnostne obveščevalne službe (VOS-a) z dnem 11.7.1943 Zdenki Kidrič, v katerem poroča o stanju na Primorskem in dobesedno navaja:  »Večina pa je iz liberalnega tabora prešla v organizacijo TIGR, ki je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode (Inteligence Service)« … Ko opisuje stanje po posameznih okrožjih, pa pravi: »Baška dolina pa je med najaktivnejšimi. Tu je bilo tudi eno žarišče slov. meščanskega nacionalističnega pokreta.« (ARS, As1483, VOS-II-1/21,191.
Ne bom se spuščal v Inteligence service ali v to kako je bilo z organizacijo TIGR in njenim sodelovanjem pri angleški in francoski obveščevalni službi, ali kot se je pozneje ugotovilo, tudi sovjetski, to je do sedaj že znano. Znano pa je tudi, da so si obveščevalne službe redno izmenjavale podatke, zato ne bo nič nenavadnega, če bomo  kdaj obveščevalne podatke tigrovcev zasledili tudi v tedanjem Rimu ali Berlinu, pri komurkoli že.
Ta VOS-ovski podatek je pomemben predvsem zato, da se enkrat za vselej spozna, da so tigrovci v Baški grapi (dolini!), na Cerkljanskem kot tudi na Tolminskem pa še marsikje drugje imeli poleg odporniškega gibanja še drug namen –  širiti in utrjevati ateizem kot tudi marksizem in leninizem in s s tem zavajti verne ljudi in tako škoditi Cerkvi.
Ko je 1994. v Gorici izšla knjiga Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, sem prvič posegel v debato. Tedaj so se oglasili nekateri zgodovinarji s Tržaške. Nadaljnja debata je bila zaključena, ker je bil dan »befel«, da naj se ta konča, mene pa ožigosa. »Bralcem prepuščamo sodbo, koliko je objektivno vrednoten zgodovinopisni pristop AK avtorja omenjenega članka. Sami imamo o tem velik pomislek.Vsekakor nam ni vseeno, da navaja besede nekaterih pokojnih duhovnikov, ki bi zahtevale, da jih preverimo tudi zaradi njih dobrega imena.«  Pisec te pripombe, ki je odgovoren za knjige Goriške Mohorjeve družbe, po tolikih letih  še ni preveril, kaj je dejansko bilo s temi duhovniki, čeprav mu je omogčen dostop do nadškofijskega arhiva. Gotovo je tam tudi kakšen podatek!
Z velikim veseljem bi podebatiral s komerkoli že, recimo o g. Petru Šorliju, ki je umrl v Trstu. Čudi me, da noben tržaški zgodovinar ni z njim nikoli imel nobenega pogovora o TIGR-u, kot tudi ne kateri od slovenskih duhovnikov, ki se z mojim pisanjem ne strinja. Peter Šorli je prišel v Trst septembra 1943 leta iz Podmelca v Baški grapi. Leta 1954 je bil odpeljan v Dachav in se je zopet vrnil v Trst 1945 leta, kjer je živel do smrti 14.7.1988. Prav on bi marsikoga lahko seznanil kakšen odnos je imel do njega Zorko Jelinčič najprej na Bukovem, nato pa še v Podmelcu. Saj ga je med drugim na Bukovem tudi pripravil na prvo poroko s Fanico Obidovo. Prav tako bi ga seznanil z literaturo, ki jo je Jelinčič širil. Ta ni bila domoljubna, kot se danes na veliko piše, ampak politično-ateistična. Nekatere brošure so bile prav nesramno in žaljivo napisane proti Cerkvi, veri, papežu itd. Med to literaturo so spadale tudi brošure in knjižice, ki jih je izdajala tedanja jugoslovanska framasonska loža, saj je bil v njih javno napisan izdajatelj in kje se dobijo. O vsem tem smo že nič kolikokrat pisali! Enako je bilo z njegovimi sestanki, ki so bili v glavnem ateistično ideološko obarvani, kot tudi z njegovim sodelovanjem s KP Jugoslavije, vohljanjem za partizane itd. O vsem tem in še o marsičem bi vas lahko seznanili starejši prebivalci Baške grape, na Bukovem in okoliških vaseh po Cerkljanskem. Žal večine ljudi ni več, ostali pa smo mi, ki smo to pred štirimi desetletji poslušali, četudi nas tedaj to ni veliko zanimalo, saj smo živeli v raju Titovega socializma, ki je zlasti nas duhovnike imel za socialistične parazite, tako smo se izogibali vseh pogovorov, ki niso bili na tedanji »liniji«, da smo lahko kolikor toliko opravljali svoj poklic.
Drugi duhovnik je bil Štefan Tonkli. Tudi ta je zadnji del življenja preživel v Gorici. Zopet bi zastavil vprašanje: »Zakaj se ni nihče od GMD z njim nikoli pogovarjal o TIGR-u?« Prav tako tudi kakšen zgodovinar. Čeprav je bil po značaju zelo zaprt, redkobeseden, je bil pa razgledan in se je pri pogovoru odprl in razživel. To sem  sam doživljal, ko sem ga obiskoval.
Knjige, ki so zadnje čase izšle in obravnavajo tigrovce so polne nasprotujočih si izjav. Borut Pahor je napisal knjigo z naslovom: Iz primorske epopeje. Mirko Brovč in narodna vstaja  organizacije TIGR v letih 1938 do 1941. Tam piše tudi o Štefanu Tonkliju. Za informacijo je avtor uporabljal samo eno osebo, zato je tam marsikaj nedorečenega. Kot vsi primorski duhovniki se je tudi duhovnik Štefan Tonkli upiral ateistični, komunistični in framasonski literaturi, ki jo je tedaj na Grahovem ob Bači bilo polno. Z njo smo se lahko srečevali vse do tolminskega potresa. Ne drži, da bi se on povezal z domobranstvom, kot piše v knjigi. Če je z njimi imel stik, ker so prihajali domobranski vojaki k maši, ker je bila na Grahovem domobranska postojanka, s tem še ni naredil nič slabega. Prav tako so določen čas prihajali k nedeljski maši tudi partizani.Take situacije je tedaj doživljalo veliko primorskih duhovnikov, ki so se znašli v podobnem položaju. Znano je, kako je Tonkli posredoval pri Nemcih, da ne bi postrelili ujetnikov, ki so jih imeli v kleti hiše nasproti župnišča. Prav tako vsi vedo, da je spremljal daleč v Rutarsko grapo pogreb tigrovca Simona Kosa. Pokopal pa ga je v Rutu dr. Franc Felc, ki je tedaj Rut oskrboval iz Stržišča. Tonkli je obsojal  vsako nasilje kot tudi vse, kar je imelo kakršno koli povezavo z ateizmom. Da pa je Tonkli moral zapustiti župnijo Grahovo ob Bači, pa je nažalost imel največ zaslug prav toliko opevani tigrovec. Znano je, da je po njegovem odhodu skupaj s skupino aktivistov vdrl v župnišče in so odnesel vse, kar se je dalo izropati. Tamkajšnji prebivalci prav dobro vedo kje je šivalni stroj, ki ga je imela Tonklijeva sestra, kje je njegovo pohištvo, kam je šlo ostalo njegovo imetje …  Ne gre za obrekovanje, ampak za resnico, ki jo nekateri ne želijo slišati! Omenjena knjiga ima vse preveč podatkov samo z ene strani, medtem ko je druga stran zabrisana iz kakršnega koli razloga. Knjigo so dobro ocenili tisti, ki tamkajšnjih razmer ne poznajo. V domoljubnem duhu skušajo popravljati tigrovcem krivice, čeprav so v bivši Jugoslaviji vsaj nekateri od njih  imeli zelo dober gmotni položaj.
Enako bi se lahko spotaknil ob knjigi Marjana Slabeta Na rovašu življenja, ki jo je izdal Župnijski urad Grahovo ob Bači leta 2004 in govori o Podmelcu in njeni župniji. Tudi tam so stvari o zadnji vojni opisane samo iz enega zornega kota, drugega pa avtor ni raziskal, končno pa, saj ga tudi ni imel kje, ko je glavnina ljudi, ki bi mu še kaj povedala že pomrla. Po teh župnijah pa se niso pisale župnijske kronike, ker so bili tamkajšnji duhovniki v tistem času stalno v strahu pred preiskavami in zasliševanji. Tako imamo zopet eno knjigo več, pisano enostransko!
Tretje delo, je o TIGOVCU Antonu Rutarju. Tu so spomini hčerke  enkratno napisani. To pa kar potem sledi, pa je zopet nekaj, kar ne potrebuje komentarja in vsak, ki vsaj malo pozna Tolminsko in je imel stik s Tolminci, ve da takšno obravnavanje lokalne  medvojne in povojne zgodovine ne vodi nikamor, četudi se kdorkoli ponaša s strokovnostjo. Eno so dejstva, drugo pa so pripovedovanja še tistih redkih živečih, ki bi lahko kaj povedali, pa to zamolčijo, da bi koga ne užalili.
Ob vsem tem gre za resnico, ne pa za klevete! Ni moj namen, da bi tigrovce blatil. Gotovo so bili med njimi nekateri tudi narodno zavedni in pošteni, to vemo vsi!  Želim pa še enkrat kljub vsemu  povedati, da je bilo med njimi veliko naivnosti ali pa so bili pod premočnim vplivom, lahko tudi finančnim, nekaterih voditeljev, tudi Zorka Jelinčiča, ki so jih izrabljali pod krinko narodnosti, domoljubja, narodne zavesti… v resnici pa so služili tistim, ki so želeli ateizirati, škoditi in uničiti vse, kar se je nanašalo na vero in Cerkev še zlasti po omenjenih krajih. Ateistična propagandna literatura kot tudi spomini krajanov, ki so ostali za tigrovci to na žalost potrjujejo.

Read Full Post »

Ustavil sem se pri znancu, ki prevaja iz angleščine v italijanščino že drugo knjigo  o iskrcavanju zaveznikov v Normandiji pred 61 leti. Ali o tako imenovanem  »Dnevu – D ali D-Day«. Začudil sem se, da je v tej zbirki o tej temi do sedaj izšlo že 18 knjig, v pripravi pa sta še dve. Knjige so bogato ilustrirane, opremljene z zemljevidi,  z angleškim načinom posredovanja dogodkov in kritično osvetljenimi tudi angleškimi vojaškimi spodrsljaji. Posebno bogastvo te zbirke je v jeziku, ki ga krasi vojaško izrazoslovje, vendar podano na zelo poljuden in razumljiv način, s komentarji, da tako postanejo knjige privlačne najširšemu krogu bralcev, obenem pa se lepo prevajajo v druge jezike.
Ob tem dogodku se mi je pogled ustavil na francosem časopisu, ki je prinašal komentar na govor, ki ga je 6. junija imel kardinal Joseph Ratzinger (sedanji papeđ Benedikt XIV)v ekumenskem bogoslužju v katedrali v Bayeuxu. Kardinal se je najprej dotaknil pokojnih, neglede na to, na kateri strani so bili. »Cerkev velikokrat govori o večnem življenju. Tudi mi sami naj bi se večkrat zavedali svoje poklicanosti v večno življenje in živeli tako, da bi lahko z našim sedanjim življenjem stopili pred Božje obličje, ki ga (upajmo) uživajo vsi, ki se jih danes spominjamo. «
Nekateri radi Cerkvi očitajo beg iz sedanjega sveta, češ, da Cerkev živi v nekem sanjskem svetu, ki ni v tem svetu. Kardinal pravi: » Kdor živi svoje življenje v osebni odgovornosti za večno življenje, daje svojemu tuzemskemu življenju večno težo … Tudi normandijske poljane opominjajo nas (!) žive, naj ne pozabimo na smrt in pravilno živimo pred obličjem večnosti.«
Ko se je kardinal Ratzinger tokrat dotaknil problema sprave je dejal: «Proces sprave po drugi svetovni vojni prihaja iz krščanskega duha. Ta proces dokazuje, da samo sprava ustvarja mir na svetu in da nobeno nasilje ne more ozdravljati. Človeka lahko ozdravi samo pravičnost. Prav pravičnost mora biti merilo pri vsakem političnem ravnanju v sodobnih sporih, neglede na to kje so. »
Kardinal Ratzinger je ob tej priložnosti imel več govorov. Zelo odmevno je bilo njegovo predavanje v Caenu, ko je v jedru predavanja omenil terorizem, strah sodobne družbe. Tako pravi: »Terorizem je postal neka nova svetovna vojna. To je vojna brez jasno začrtanih front. Izbruhne lahko kjerkoli na svetu, saj ne pozna razlike med (kombatami) vojaki in civilisti. Boj proti terorizmu mora imeti samo en namen; paziti je treba  na vzroke terorizma. Če je vzrok terorizma krivica, prizadevajmo si, da to krivico odstranimo. Kajti noben terorizma ni mogoče premagati z nasiljem!«
Zanimiva je bila tudi kardinalova izjava, da je kot Nemec  boj zaveznikov proti Hitlerju jasno označil kot »pravično vojno«.
Kardinal tudi meni, da je sprava med nekdanjimi sovražnimi državami druge svetovne vojne zgled za rešitev napetosti in sporov med nekaterimi sedanjimi evropskimi narodi.

Read Full Post »

»Srce naše je kakor en pungrad, v katerem vse sorte lepih rož rastejo…«
Ta verz je vzet  iz ene od pridig, ki jih je imel znani kapucin pater Janez Svetokriški ( 1647-1714). V Doberdobu smo se mu ob 300. oblentici rojstva poklonili 30. novembra 2007 v župnijski dvorani. Domačin Roman Gergolet, veliki  ljubitelj lepe slovenske besede, kot tudi zbriratelj vsega, kar plemeniti naš slovenski jezik, je tokrat »na svetlo dal nam vsem v pogled« celotno zbirko pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium v petih knjigah. Kot poslastico pa še dodal Pridige p. Bartolomeja Basarja  in p. Rogerija z njegovim Palmarium-om. Tako so bili pred nas razgrnjeni vsi trije baročni kapucinski pridigarji, ki imajo posebno mesto v naši slovenski literarni zgodovini.
Sveti priročnik ali Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega obsega pet knjig. To so pridige za vse nedelje in praznike v cerkvenem letu. Izdal jih je pa zato, da bi ustregel potrebam vernikov in duhovnikom, za tisti čas. Načrt je uresničil od leta 1690 do 1707. Pet obsežnih knjig skupaj šteje 2896 strani. Prvo in drugo knjigo je tiskal v Benetkah  v tiskarni Zacharije Conzattija. Oba zvezka nosita letnico 1691, čeprav je drugi izšel zaradi cenzorskih dovolenj šele štiri leta kasneje. Ostali trije zvezki so bili tiskani v Ljubljani v tiskarni Janeza Marije Majerya. Tisk so omogočili bogati meceni, zato imajo tudi nekater knjige pred naslovnico njihove grbe. Vse knjige so trdo vezane, z odličnim papirjem. Poglavja se začenjajo z lepo okrašeno inicialo. Določena poglavja pa zaključena z večjo vinjeto ali celo miniaturo. Svetniških zgledov ni mogel najti v predhodni slovenski literaturi, saj ta do tedaj ni gojila pisane pridigarske zvrsti, zato je svoje zgodbe ustvarjal sam, na osnovi življenjskih zapažanj.
Kot krono večera v Doberdobu je pridige Janeza Svetokriškega pripovedoval gledališki igralev Sergej Ferarri ob primerni zvočni spremljavi. Spoznali smo, da Janez Svetokriški ni imel neko posebno izobrazbo, saj pravi: »Jest vejm, da veliku njih se bodo čudili, de jest sem se podstupil moje pridige drukat sturiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden naj tega sturil, da se jih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj Vipavski.«
Iz predstave smo spoznali, da slog pridig Janeza Svetokriškega odkriva izšolanega mojstra slovenske govorjene besede, ki jo krasi umetnostni okus svojega časa. Pridige so baročno okrašene, vse polno je bogate metaforike, s celim nizom sinonimov.  Večkrat ponavlja besede in celo cele stavke. Posebno razgibanost dajejo besedilu pridig besedne igre, vpleteni dialogi, pregovori, razne domislice, vzkliki, včasih kakšna krepka, že skoraj profana besed in premišljena govorniška vprašanja. Za osnovo je skoraj vedno vzel izrek iz Svetega pisma, ali cerkvenih očetov. Običajno ga pove najprej v latinščini in potem še v slovenščini. Sledi daljša zgodba, ali celo več zgodb, kot osnovna tema.  Vsako pridigo sklene z jasno moralo, kot vodilom za življenje vernikov, da bi se tako trdneje oprijelo src poslušačcev. Snov je vedno jemal iz tedanjega življenja. Posebni učinek pridigi pa je velika ljubezen do ljudi, ki jim je bila pridiga namenjena.
Janez Svetokriški je v letih svojega službovanja obredel velik del Slovenije: Od Trsta, Sv. Križa na Vipavskem, Ljubljano, Novo mesto in Gorico. Izredno zanimiva je pridga iz 4. knjige, ko se je po treh letih, leta 1684 poslovil od Ljubljane. Prav v tej pridigi se še posebej vidi velika ljubezen do ljudi, ki jim je govoril. Njegov pridigarski slog je poln gledaliških lasnosti. S preudarnimi premori, v katerih govornik prisluškuje poslušalcem  in  »meri« njihov čustveni odziv. Prav zato ga tudi danes radi uprizarjajo, kot to delata gledališka igralca Sergej Ferarri in Jože Zupan.
Janez Svetokriški je bil mož vedre narave s pristno bistrino ljudske modrosti in nadarjen pripovedovalec zgodb. Vse to ga je naredilo za gorečega ljudskega misijonarja in ga dvignilo nad čas in dnevne potrebe. Ljubil je poslušalce, v katerih je mojstrsko zaznaval duhovno in zmeljsko. Njegova  prepoznava pristna čustvenost, na katero se je odzival z iskreno besedo, je njegove pridige pripeljala v ožji izbor antologije slovenske besedne umetnosti, ki so tako ostale zanamcem dragocena zapuščina.
Večer je povezoval Šimen Gergolet, popestrila pa ga je Ženska vokalna skupina Jezero pod vodstvom Daria Bertinazzija.

Read Full Post »