Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 21st, 2008

Novi Glas nas je 15. septembra letos – zanimiv datum, ki me spominja na 15. september 1947.- opozoril tudi na ta zapis: » V letošnjem letniku tržaške revije Mladika je odnos partijskega vodstva do organizacije TIGR razviden iz pisma Štefana, organizatorja Varnostne obveščevalne službe (VOS-a) z dnem 11.7.1943 Zdenki Kidrič, v katerem poroča o stanju na Primorskem in dobesedno navaja:  »Večina pa je iz liberalnega tabora prešla v organizacijo TIGR, ki je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode (Inteligence Service)« … Ko opisuje stanje po posameznih okrožjih, pa pravi: »Baška dolina pa je med najaktivnejšimi. Tu je bilo tudi eno žarišče slov. meščanskega nacionalističnega pokreta.« (ARS, As1483, VOS-II-1/21,191.
Ne bom se spuščal v Inteligence service ali v to kako je bilo z organizacijo TIGR in njenim sodelovanjem pri angleški in francoski obveščevalni službi, ali kot se je pozneje ugotovilo, tudi sovjetski, to je do sedaj že znano. Znano pa je tudi, da so si obveščevalne službe redno izmenjavale podatke, zato ne bo nič nenavadnega, če bomo  kdaj obveščevalne podatke tigrovcev zasledili tudi v tedanjem Rimu ali Berlinu, pri komurkoli že.
Ta VOS-ovski podatek je pomemben predvsem zato, da se enkrat za vselej spozna, da so tigrovci v Baški grapi (dolini!), na Cerkljanskem kot tudi na Tolminskem pa še marsikje drugje imeli poleg odporniškega gibanja še drug namen –  širiti in utrjevati ateizem kot tudi marksizem in leninizem in s s tem zavajti verne ljudi in tako škoditi Cerkvi.
Ko je 1994. v Gorici izšla knjiga Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom, sem prvič posegel v debato. Tedaj so se oglasili nekateri zgodovinarji s Tržaške. Nadaljnja debata je bila zaključena, ker je bil dan »befel«, da naj se ta konča, mene pa ožigosa. »Bralcem prepuščamo sodbo, koliko je objektivno vrednoten zgodovinopisni pristop AK avtorja omenjenega članka. Sami imamo o tem velik pomislek.Vsekakor nam ni vseeno, da navaja besede nekaterih pokojnih duhovnikov, ki bi zahtevale, da jih preverimo tudi zaradi njih dobrega imena.«  Pisec te pripombe, ki je odgovoren za knjige Goriške Mohorjeve družbe, po tolikih letih  še ni preveril, kaj je dejansko bilo s temi duhovniki, čeprav mu je omogčen dostop do nadškofijskega arhiva. Gotovo je tam tudi kakšen podatek!
Z velikim veseljem bi podebatiral s komerkoli že, recimo o g. Petru Šorliju, ki je umrl v Trstu. Čudi me, da noben tržaški zgodovinar ni z njim nikoli imel nobenega pogovora o TIGR-u, kot tudi ne kateri od slovenskih duhovnikov, ki se z mojim pisanjem ne strinja. Peter Šorli je prišel v Trst septembra 1943 leta iz Podmelca v Baški grapi. Leta 1954 je bil odpeljan v Dachav in se je zopet vrnil v Trst 1945 leta, kjer je živel do smrti 14.7.1988. Prav on bi marsikoga lahko seznanil kakšen odnos je imel do njega Zorko Jelinčič najprej na Bukovem, nato pa še v Podmelcu. Saj ga je med drugim na Bukovem tudi pripravil na prvo poroko s Fanico Obidovo. Prav tako bi ga seznanil z literaturo, ki jo je Jelinčič širil. Ta ni bila domoljubna, kot se danes na veliko piše, ampak politično-ateistična. Nekatere brošure so bile prav nesramno in žaljivo napisane proti Cerkvi, veri, papežu itd. Med to literaturo so spadale tudi brošure in knjižice, ki jih je izdajala tedanja jugoslovanska framasonska loža, saj je bil v njih javno napisan izdajatelj in kje se dobijo. O vsem tem smo že nič kolikokrat pisali! Enako je bilo z njegovimi sestanki, ki so bili v glavnem ateistično ideološko obarvani, kot tudi z njegovim sodelovanjem s KP Jugoslavije, vohljanjem za partizane itd. O vsem tem in še o marsičem bi vas lahko seznanili starejši prebivalci Baške grape, na Bukovem in okoliških vaseh po Cerkljanskem. Žal večine ljudi ni več, ostali pa smo mi, ki smo to pred štirimi desetletji poslušali, četudi nas tedaj to ni veliko zanimalo, saj smo živeli v raju Titovega socializma, ki je zlasti nas duhovnike imel za socialistične parazite, tako smo se izogibali vseh pogovorov, ki niso bili na tedanji »liniji«, da smo lahko kolikor toliko opravljali svoj poklic.
Drugi duhovnik je bil Štefan Tonkli. Tudi ta je zadnji del življenja preživel v Gorici. Zopet bi zastavil vprašanje: »Zakaj se ni nihče od GMD z njim nikoli pogovarjal o TIGR-u?« Prav tako tudi kakšen zgodovinar. Čeprav je bil po značaju zelo zaprt, redkobeseden, je bil pa razgledan in se je pri pogovoru odprl in razživel. To sem  sam doživljal, ko sem ga obiskoval.
Knjige, ki so zadnje čase izšle in obravnavajo tigrovce so polne nasprotujočih si izjav. Borut Pahor je napisal knjigo z naslovom: Iz primorske epopeje. Mirko Brovč in narodna vstaja  organizacije TIGR v letih 1938 do 1941. Tam piše tudi o Štefanu Tonkliju. Za informacijo je avtor uporabljal samo eno osebo, zato je tam marsikaj nedorečenega. Kot vsi primorski duhovniki se je tudi duhovnik Štefan Tonkli upiral ateistični, komunistični in framasonski literaturi, ki jo je tedaj na Grahovem ob Bači bilo polno. Z njo smo se lahko srečevali vse do tolminskega potresa. Ne drži, da bi se on povezal z domobranstvom, kot piše v knjigi. Če je z njimi imel stik, ker so prihajali domobranski vojaki k maši, ker je bila na Grahovem domobranska postojanka, s tem še ni naredil nič slabega. Prav tako so določen čas prihajali k nedeljski maši tudi partizani.Take situacije je tedaj doživljalo veliko primorskih duhovnikov, ki so se znašli v podobnem položaju. Znano je, kako je Tonkli posredoval pri Nemcih, da ne bi postrelili ujetnikov, ki so jih imeli v kleti hiše nasproti župnišča. Prav tako vsi vedo, da je spremljal daleč v Rutarsko grapo pogreb tigrovca Simona Kosa. Pokopal pa ga je v Rutu dr. Franc Felc, ki je tedaj Rut oskrboval iz Stržišča. Tonkli je obsojal  vsako nasilje kot tudi vse, kar je imelo kakršno koli povezavo z ateizmom. Da pa je Tonkli moral zapustiti župnijo Grahovo ob Bači, pa je nažalost imel največ zaslug prav toliko opevani tigrovec. Znano je, da je po njegovem odhodu skupaj s skupino aktivistov vdrl v župnišče in so odnesel vse, kar se je dalo izropati. Tamkajšnji prebivalci prav dobro vedo kje je šivalni stroj, ki ga je imela Tonklijeva sestra, kje je njegovo pohištvo, kam je šlo ostalo njegovo imetje …  Ne gre za obrekovanje, ampak za resnico, ki jo nekateri ne želijo slišati! Omenjena knjiga ima vse preveč podatkov samo z ene strani, medtem ko je druga stran zabrisana iz kakršnega koli razloga. Knjigo so dobro ocenili tisti, ki tamkajšnjih razmer ne poznajo. V domoljubnem duhu skušajo popravljati tigrovcem krivice, čeprav so v bivši Jugoslaviji vsaj nekateri od njih  imeli zelo dober gmotni položaj.
Enako bi se lahko spotaknil ob knjigi Marjana Slabeta Na rovašu življenja, ki jo je izdal Župnijski urad Grahovo ob Bači leta 2004 in govori o Podmelcu in njeni župniji. Tudi tam so stvari o zadnji vojni opisane samo iz enega zornega kota, drugega pa avtor ni raziskal, končno pa, saj ga tudi ni imel kje, ko je glavnina ljudi, ki bi mu še kaj povedala že pomrla. Po teh župnijah pa se niso pisale župnijske kronike, ker so bili tamkajšnji duhovniki v tistem času stalno v strahu pred preiskavami in zasliševanji. Tako imamo zopet eno knjigo več, pisano enostransko!
Tretje delo, je o TIGOVCU Antonu Rutarju. Tu so spomini hčerke  enkratno napisani. To pa kar potem sledi, pa je zopet nekaj, kar ne potrebuje komentarja in vsak, ki vsaj malo pozna Tolminsko in je imel stik s Tolminci, ve da takšno obravnavanje lokalne  medvojne in povojne zgodovine ne vodi nikamor, četudi se kdorkoli ponaša s strokovnostjo. Eno so dejstva, drugo pa so pripovedovanja še tistih redkih živečih, ki bi lahko kaj povedali, pa to zamolčijo, da bi koga ne užalili.
Ob vsem tem gre za resnico, ne pa za klevete! Ni moj namen, da bi tigrovce blatil. Gotovo so bili med njimi nekateri tudi narodno zavedni in pošteni, to vemo vsi!  Želim pa še enkrat kljub vsemu  povedati, da je bilo med njimi veliko naivnosti ali pa so bili pod premočnim vplivom, lahko tudi finančnim, nekaterih voditeljev, tudi Zorka Jelinčiča, ki so jih izrabljali pod krinko narodnosti, domoljubja, narodne zavesti… v resnici pa so služili tistim, ki so želeli ateizirati, škoditi in uničiti vse, kar se je nanašalo na vero in Cerkev še zlasti po omenjenih krajih. Ateistična propagandna literatura kot tudi spomini krajanov, ki so ostali za tigrovci to na žalost potrjujejo.

Advertisements

Read Full Post »