Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2008

»Jaz sem vstajenje in življenje,
kdor vame veruje, bo živel,
tudi če umrje; in vsakdo,
ki živi in vame veruje,
vekomaj ne bo umrl.«

(Jn 11,25-27)

 Slovenska kiparka mi je poklonile čudoviti križ. Med pogovorom me obzirno vpraša: »Kam pa ga boste namestili?« »Kamor spada, nad vrata, visoko pod strop, tako običajno nameščamo križe!« ji odgovorim. Ona pa polglasno in proseče doda:
«Ne, ne gospod! Nikar! Kristusa na križu ne obešajte visoko na zid. Razpelo mora biti v višini ustnic. Pri namestitvi križa naj poleg estetike odloča tudi ljubezen do Boga…«  Od tedaj se mi ob pogledu na ta križ vedno utrne misel: «Upam, da imajo v naših domovih na vidnem mestu še križ?« Marsikje ga ni! Če pa je, res naj bo v »dosegu ustnic«. Ko se čutimo odrinjene, osamljene, ko odhajamo v službo in vemo, da bo dan težak, ko nas najbližji zapuščajo, ali so nas celo odpisali, ko nas nihče ne razume, ko smo zabredli v težave iz katerih ne vidimo izhoda… tedaj naj se naš pogleda zaustavi na križu. Če nam je križ dosegliv ga čisto na rahlo poljubimo in verjemite mi; vse bo postalo lažje in znosnejše…
Po maši na petek zvečer priteče k meni gospa Marija in hiti pripovedovat: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu!«  Kar streslo me je: »Odšel je k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te ženske, tudi njej je On vstajenje in življenje… Hvala Gospod, da jo poznam…
Znanka je pred letom in pol, čez noč zgubila očeta, s katerim sta skupaj živela. Vedno, ko je odhajala z doma jo je prekrižal in ko je prihajla z zadnjim avijonom in jo je čakal na letališču, jo je najprej prekrižal in šele nato poljubil. Te dni jo srečam in mi pripoveduje: »Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je odšel k Njemu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame posebni smisel. V globini srca sem začutila besede: »Jaz sem vstajenje!« V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela tudi največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat.Vtajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Njega, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani…«
Na tej poti z Njim se v nas na novo prebuja želja, po ustvarjanju in dajanju in vedno manj bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.
Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se  ne zapirali v svoj vrtiček…
On je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: “Vstajenje in življenje!”

Advertisements

Read Full Post »

(Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa zasebna!)

Zanimiva so srečanja s študenti, pa kjerkoli so že. V glavnem se veliko ne razlikujejo, razen v odtenkih, ki so značilni za prostor, kjer bivajo. Povsod se srečujejo s prepričanjem ali vsaj z mislijo, da je živjenje v bistvu stvar nas samih, torej kot osebe same. Zato so tudi prepričani, da sami odločajo o svojih idejah, svojem prepričanju, užitkih in seveda tudi svoji osebni odločitevi.
Na prvi pogled vse lepo in prav, pa vendar. Odraslost pri mladem človeku prinaša moč, moč pa je sama po sebi prinesla odgovornost. Tako je smisel vsake mlade osebe v  izbiri in v osebni odločitvi. Ali bo mlad človek sprejel izzive sveta z razumom, srcem in seveda tudi vero, da okolje in s tem svet postajata  boljša, za vse, ne samo zanj, je odvisno tudi od njegovega dela za skupno dobro. Bog nam je podaril svobodno voljo, zato ni vseeno, kako uporabljamo te darove. Ob vsem ostaja odločitev posameznika, ki pa bo imela v njegovem življenju svoje posledice.
O tem nam priča tudi naslednji po svoje zanimi primer. Bižal se je konec druge svetovne vojne. Mladi kapetan sovjetske vojske (rdeče armade), je leta 1945 naredil majčkeno napakico. V zasebnem pismu, ki ga je poslal prijatelju, je kritiziral Josipa Stalina. Znanec, ki je pismo prebral, ga je prijavil, in za ta zločin, kot se je tedaj reklo, je moral kapetan prestati osem let ječe in potem še tri leta izgnanstva. Veliko let pozneje se je izkazalo, da je bila prav izkušnja tega sovjetskega kapitana porazna za Stalinov režim, ki je tedaj vladal v Sovjetski zvezi.
Na podlagi trpljenja, ki ga je ta mladi sovjetski človek prestal v gulagu, kot tudi s spoznanjem, da so tisoči, ki jih je srečal tam, trpeli enako kot on, je postal  ta do tedaj neznani sovjetski kapetan z imenom Aleksander Solženicin eden od pomembnih pisateljev dvajsetega stoletja in še eden od pomembnih borcev za pravice in svobodo ljudi po vsem svetu.
Kaj dela Soženicina zanimivega in morda tudi herojskega? Njegov jezik? Pripovedovanje? Literarna izpoved? Vse to je del njegove veličine, ni pa v bistvu to! Najgloblji vtis naredi pri Soženicinu njegova krščanska duhovnost. V gulag je prišel kot jetnik in ateist, ko pa je po več letih prišel iz taborišča, pa je bil kristjan.  Za vedno ga je spremenilo vse, kar je videl in doživljal po teh sovjetskih koncentracijskih taboriščih, in ga tudi zaznamovalo za vse življenje.
Kdor jemlje resno človekovo resnico, svobodo pa tudi smisel njegovega živjenja, ne more o tem molčati. Tak človek bo vedno delal v skladu s tem, v kar veruje, pa čeprav za ceno dobrega imena ali celo lastnega življenja.
Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa nikoli zasebna! Vera vsakega od nas ima vedno družbene posledice, drugače je ni!  Ob tem pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da so vse definicije »strpnosti in tolerance«, ki hočejo narediti našo vero za nekaj, kar je naša zasebna lastnina ali celo skupek osebnega mnenja, češ, da to imamo lahko doma, v javnosti pa naj bi tega ne kazali, obsojene na propad.
Mišljenje, ki sumniči vse kar je versko, ali celo, kar izreče duhovnik, tega je v našem zamejskem prostoru, tudi med vernimi, veliko, je nova oblika nestrpnosti. Moderni laični pogled na svet kaže, da je vera isto, kot so praznoverja in tako zmota, ki ustvarja razdvojenost pa tudi medsebojne konflikte in tako ob njegovem pogledu na resnično človekovo svobodo  Boga izloči iz javnosti.
Ko pa se Bog izključi iz javnega življenja, se  izključi obenem tudi edina avtoriteta, ki je bila in ostane višja, kot je politična, saj edino Bog nam vsem zagotavlja najprej svetost in ohranja našo individualnost.
Dvajseto stoletje nam je dalo neprecenljivo učno uro: »Moderne države skušajo pojesti svoje državljane, ko v človeku povečujejo hlastanje, da bi imel čim več.« Človeka pa pri tem obvaruje le odpor, ki je utemeljen v njegovem duhu in priznava višjo avtoriteto, ki  je v njegovem verskem prepričanju.

Read Full Post »

Priznati zlo

Islamski izziv
 Vsak problem lahko mirno rešimo, samo če ga najprej poznamo. Prav tako je z islamskimi izzivi, ki jih je v svetu vse polno. Korenina problema  pa je v samem islamu.
Če znamo ločiti islam od islamizma, še ne rešimo nič. Brez islama ni islamizacije. Islamizacija je otrok islama – militantna ideologija, saj se islam iz nje hrani. Zato imamo veliko muslimanov, ki niso fanatični, so umirjeni, spoštujejo koran in islam, obsojajo pa islamizem in s tem tudi ekstremizem v islamu.
Islamski ekstremisti se običajno zbirajo v svoj getih. Prav zato so bili evropski politiki v nekaterih evropskih državah opozorjeni, in to ne samo od policije, pač pa tudi od vidnih evropskih sociologov religij, da naj naredijo vse, da bi se ti islamski geti po Evropi zaprli in da se prepreči nastajanje novih.
V tistih predelih mest, kjer prebivajo muslimani, so idealne cone za islamiste. Tam se nemoteno izvaja pritisk na normalne, mirne muslimane in tako se povečuje število islamističnih pristašev. To se opazi že na zunaj, ker veliko muslimanskih deklet v takem okolju zaradi pritiska nosi naglavne rute. V tem primeru islamizem uporablja naglavno ruto za to, da jim privzgoji samostojno muslimansko identiteto. Obenem postaja ta na videz nepomembna ruta sredstvo, da bi se ti ne integrirali v evropsko družbo.
Brez skupnega sodelovanja z umirjenimi muslimani ni mogoča nobena oblika boja proti islamizmu, čeprav se to čudno sliši. V večini evropskih držav večina muslimanov ni fanatična. Veliko jih je muslimanov samo po imenu. Podobno se dogajka tudi v drugih verah. Se pa tudi oni bojijo skrajnežev, kot tudi nekakšnih »strešnih vez«, to so tisti, ki se imajo za reprezentativne muslimane in velikokrat delajo nasilje nad ostalimi, preprostejšimi, manj izobraženimi, ki opravljajo preprostejša dela in živijo v težjih razmerah. Pritisk na to populacijo, ki je številnejša, je lahek in ima tudi velik vidni učinek.  Po tem kmalu zaznamo, kakšna populacija muslimanv kje živi in kaj se z njo dogaja.

Read Full Post »