Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2008

Našo staro župnijsko cerkev, ki je bila porušena v prvi sevtovni vojni je posvetil 8. maja 1758 goriški nadškof Karel Mihael grof Atems (Attems)
Kako je potekalo slavje ni nikjer zapisano. Ostaja samo podatek, da so bili stroški 5 dukatov. To je vse.
Po tedanjem obredu je potekala posvetitev nekako tako:
Nadškof se je pripeljal s kočijo, nato se je napotil v cerkev. Obred je trajal približno štiri ure, ker so po cerkvi polili posvečeno olje, so tla nasuli s slamo ali listjem. Ko je bil obred končan, so vanjo vstopili verniki, ki so ta čas bili zbrani pred cerkvijo. Tam je bila narejena mala hišica v kateri je bilo Najsvetejše. Ves čas posvetitve so verniki pred Najsvetejšim glasno molili in peli. Slovesna maša s pridigo se je končala okrog dveh popoldan. Do tedaj so bili vsi tešč, da so lahko po tedanjih predpisih bili pri svetem obhajilu.
Škof je vernike nagovoril. Nastaja vprašanje v katerem jeziku?
Odgovor je zelo preprost, če se zaustavimo ob škofovem življenju: Karl Mihael grof Atem prvi goriški knezoškof je bil rojen 1. julija 1711 v Gorici. Njegova mladost tja do osmega leta je potekala v podeželjski vili, ali kot pravimo gradu, ki je še danes med Voljčjo Drago in Vogrskem. Tu se je, čeprav plemiški sin, potepal in gotovo tudi pretepal z vaškimi vrstniki. Tako se je naučil slovensko. Na gradu so govorili nemško in s služinčadjo slovensko.
Šele tam okrog osmega leta je odšel v šole. Kot knezoškof je obvladal tekoče, latinsko, kar je bilo normalno, saj so v glavnem tedaj pisali v tem jeziku, nemško, ta je bil uradni jezik, slovensko, italijansko, francosko, razumel pa je tudi dobro furlanski in madžarski jezik. Iz tega lahko sklepamo, da ko je prišel med naše prednike, jih je nagovoril v našem slovenskem jeziku.
Kakšna je bila naša stara cerkev?
Iz fotografij, te so redke, se vidi, da je imela masivni zvonik, nižji kot je sedanji, bila je na istem mestu, kot sedanja, vendar znatno krajša. Pred cerkvijo je bil trg s kamnitimi stebri, kamor so vaščani privezovali živino, ko so prišli v vas. Eden od tedanjih stebrov je vzidan ob oglasni deski pred cerkvijo.
Notranjost je bila bolj skromna. Prezbiterij je imel freske, glavni oltar sliko sv. Martin podobno sedanji, bil pa je kamnit in je imel lepe marmorante intarzije. Enako tudi marmornata prižnica. Dva stranska oltarja sta bila posvečena sv. Urhu in Mariji Snežnici, ki so jo naši predniki častili, kot »obljubljenco«.
Iz naše stare cerkve so ohranjeni sledeči predmeti:
· Kropilnik pri vhodu, ki je bil verjetno krstni kamen.
· Dva kamnita baročna angela na glavnem oltarju.
· Tam je tudi procesijski križ, ki so ga posojali tudi v Devin za procesije.
· In še dve postaji križevega pota, ki sta v zakristiji.
Zadnje čase smo odkrili, da je iz tistega časa še monštranca, velik kelih in štirje svečniki.
Naša stara cerkev je bila skromna, pa vseeno prisrčna in domača. Takšna, kot so bili naši predniki.
6. avgusta 1916. jo je v dopoldanskih urah zadela prva italijanska granata na vaši desni strani. To lahko vidite na sliki pod korom. Naši vaščani so bili v begunstvu in kot je bila porušena vas, je bila tudi cerkev precej poškofovana, čeprav so v njej takoj po vojni, ko so se vrnili iz begunstva celo maševali. Šele pozneje so jo Italijano podrli, še prej pa razminirali.
Ob spominu na dvestopedeseto obletnico se spominjamo vseh naših vaščanov in smo jim hvaležni, da so kljub težkim gospodarskim razmeran ostali na tem koščku naše slovenske zemlje.
Tako smo današnji spomin zaključili s prvim delo, Prehajamo na drugi del, kjer se bomo spomnili vseh padlih na našem Doberdobškem krasu.

Read Full Post »

Nestrokovnost in neodgovornost v novinarstvu.

Drugega maja me je po dolgem času obiskal starejši gospod iz Beograda skupaj s sinom, univerzitetnim profesorjem. Častiti gospod se rad ponaša, da je še vedno član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, čeprav ta nekako ne obstaja več. Nič posebnega, obiski so pač obiski, vendar tokrat je bilo precej drugače. Akademik mi je v dvournem obisku razlagal, koliko slabega je naredil maršal Tito Srbom. Priznam, da sem se neprijetno počutil, ko nekdo dve uri »znanstveno« trobi eno in isto. Ob odhodu me je zasrbel jezik in sem mu prišepnil: »Če vam je Tito v napoto, ga prenesite v Kumrovac!« On pa v rafalu doda: »Saj ga Hrvati nočejo!« in smo se poslovili.
Tretjega maja pa me je pozabavalo pismo v Primorskem dnevniku z naslovom Velik človek. Pisec nas na dolgo in široko seznanja, kaj vse je zagrešil papež Janez Pavel II. Tisti, ki vsaj malo poznamo rimokatoliško Cerkev, lahko pripomnimo, da so problemi, ki jih je tokrat pisec napisal, vsaj nekateri resnični. Mogoče bi samo dodal, da jih je še več! Tega ne zanika nihče. Obstaja pa vprašanje, ali se do teh problemov tako pristopa? Mene recimo, trditve beograjskega akademika o Titu niso prepričale, čeprav jih je dokazoval, lahko bi rekli prepričljivo, a s kančkom srbske trme! Gotovo pokojni maršal zasluži tudi kakšno pohvalo. Vsaj jaz tako mislim. Nekaj podobnega bi si upal trditi tudi o pokojnem papežu. Upam pa si postaviti vprašanje: »Vse, kar je bilo slabega napisanega o njem in Cerkvi in zvaljeno nanj, mislite, da je vse to res zakrivil on?«  Eno je papež, drugo pa so kongregacije ali ministrstva, ki skrbijo za posamezne resorje. Te v glavnem mimo papeža, razen v važnejših stvareh, svobodno presojajo in odločajo o problemih znotraj Cerkve.
Če kdo želi biti član Cerkve, je dolžan, izpolnjevati določene zapovedi ali odredbe. To velja tako za navadnega vernika kot za teologa. Ne obstaja Cerkev, ki bi tega ne imela. Vernik se za Cerkev svobodno odloči, nihče ga k temu ne sili. Napake, slabosti, škandali in nepravilnosti pa so se in se bodo v Cerkvi dogajale, ker je  Cerkev del človeštva!
V Delu se je te dni slovenski ekonomist lotil temeljite analize gospodarskih razmer v Sloveniji. Ali bi za takšno negativno stanje, kot ga je prikazal ta ekonomist, krivili bivše predsednike ali sedanjega? To ne pelje nikamor!  Ob takšnih zapisih, kot je bil o papežu, me moti strokovnost. Naši novinarji so preobremenjeni, ker jih je premalo, to moramo priznati in vas občudujemo, kako lahko spravite skupaj tednik ali dnevnik, zato smo vam bralci zelo hvaležni. Da časopis izide, se pač ubadate z vsemi mogočimi temami, razen z vremenom. To strokovno prepuščate g. Darku Bradassiu, njega pa se do danes še ni nihče dotaknil, četudi njegove prognoze ne držijo vedno, pa za to ni on kriv. Zopet pa je res, da o teologiji in Cerkvi želijo pisati vsi, četudi o tem zelo malo vedo. Tako ne smemo mimo virov, odkod jih kdo dobi,  in »časnikarskih rac«, ki jih je danes kar precej, še zlasti o duhovnikih, redovnikih, o Cerkvi sami in se z njimi tako mimogrede pocukra časopis, da je bolj bran in zanimiv. Naivni bralci se ob tem zabavajo, trezni pa list odklanjajo ali ga celo odpovedujejo.
Ob tem epizoda. Moj znanec vsak dan  posluša radijsko poročilo o dnevnem tisku, in to v dveh jezikih. Nato kupi kup časopisov in revij. Ob desetih in petnajst mi redno telefonira in referira nekako tako: »Si prebral to in to?  Preberi, to se splača, to pa  je napisal šuštar, se ne splača…« Zanj je člankar, ki ni zadel bistva – šuštar. Nekoč sem ga pobaral, zakaj bi ne rekel žnidar? To je bolj »lušo maštir«. Pa mi je odgovoril: »Ne, tega ne bom rekel, ker je bil to poklic mojega očeta in bi ga tako žalil, on je bil »fin žnidar«,  ti ki tako pišejo pa so šuštarji!«

Read Full Post »

ZAMEJSKI FILTRI

Naš (?) Primorski nas je 23. aprila 2008 prijetno presenetil in potrdil staro resnico, ki jo kvakajo vrane v našem ljubem zamejstvu v Italiji že od leta 1947. Državi sekretar urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu g. Zorko Pelikan je v Gorici 22. aprila med drugim dejal: »Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto objavi javni razpis za koriščenje finančne pomoči. Krovni organizaciji pa imata vlogo filtra pri izbiri prošenj in podeljevanja prispevkov.« (Primorski 23. april str.15 v okvirju!)
Če sta krovni organizaciji SSO in SKGZ filtra, skozi katera naj bi šel denar, ki ga država Slovenija nameni za Slovence v Italiji, potem ni potreben razpis in pisanje prošenj! Pred leti je bila uvedena novost, da se prošnja pošlje v zaprti kuverti na urad v Ljubljano z oznako: »Ne odpiraj!« Sedaj jih pošiljamo v Trst in vsi vemo, da se tam odpirajo in po izjavi g. sekretarja »filtrirajo!« Tako je potrjeno dejstvo, zakaj so nekatere prošnje rešene ugodno, druge pa zavrnjene.
Vprašanje: »Čigav je denar, ki ga država Slovenija daje v ta namen? Je mogoče last kakšne politične stranke, s katero Vi gospod sekretar, ali kdor koli že, simpatizira, ali je to denar slovenskih davkoplačevalcev?«
Slovenci v Italiji niso samo tisti, ki so vključeni v SKGZ in SSO, ampak smo vsi, ki se na tem prostoru čutimo pripadnike tega naroda in te kulture. Izgleda, da tega še niste dojeli v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in tako dokazujete, da še vedno živite z mislijo na polpretekli čas. Ne gre se za tistih nekaj bornih grošev, ki si jih prisvajata omenjeni organizaciji, gre se za mnogo več: »S takšno izjavo podcenjujete vi gospod sekretar, kot tudi vaš Urad, vse, ki ne spadamo v ti dve krovni organizaciji, pa smo po vesti(!) dolžni(!), da naredimo(!) vsaj(!) kaj(!) za ohranitev(!) SLOVENSTVA(!) NA TEM PROSTORU« S tem ste gospod Pelikan dokazal, da vodite Urad RS ZA NEKATERE SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU. Prav tako ste g. Pelikan potrdil staro resnico, da vas in še koga drugega v Sloveniji, zanimajo samo nekateri Slovenci v Italiji, drugi smo Vam odveč! Hvala za iskrenost!

Read Full Post »

(Ljudje samo postali »valutna enota«, s katero kupčujejo mediji.)

»Torej ste bogati! Oplemenitite dane vam talente v svojem življenju!« Tako je voščila dobro jutro radijska napovedovlka, ko sem prebiral rezultate zadnjih volitev.  Pred seboj sem imel tri naše dnevnike in vsi trije so se po svoje razpisali in vsak je zopet po svoje dokazoval, kaj lahko pričakujemo od nove vlade. Čez dan  pa sta mi s pošto prišla še dva tuja dnevnika, ki tudi nista skoparila z novicami o naših volitvah. Seveda so se njihovi pogledi  razlikovali od tistih, ki sem jih prebral zjutraj. Lahko bi sklepal, da je bila, kot se velikokrat dogodi, glede istega problema, medijska osveščenost različna, še zlasti od tiste, ki sem jo zasledil zjutraj.
Če kdaj, si je tudi ob zadnjih volitvah politika podredila medijsko obveščanje in tako potrdila tezo, da so mediji svojstvena industrija. Upoštevati pa moramo, da medijska industrija proizvaja interpretacije, mnenja, stališča ali vse tisto, kar ljudje potrebujemo, da se potem lažje za neko stvar odločimo, ali si do nje izoblikujemo svoje stališče.
Večina ljudi pridobiva informacije iz medijev, zato se tudi odloča na podlagi njihovih informacij. Tega se zavedajo zlasti politiki, saj ni vseeno, katera medijska interpretacija zmaga v javnosti; ali je to opozicijska, ali pa večinska.
Tako pridemo do spoznanja, da bi mediji morali biti ločeni od vladajoče politike. Tega ni in tudi še lep čas ne bo. – Veliki utopisti so tisti, ki govorijo, da je ta in ta časopis nevtralen, ali ni vezan na nobeno politično stranko. Tak časopis bi kmalu propadel, ker bi ga nihče ne podpiral. Tako vidimo, kakšne žrtve so novinarji. Čeprav ti velikokrat izbrskajo marsikatero informacijo, jo velikokrat ne morejo posredovati direktno, ampak jo morajo prikrojijo glede na okoliščine ali vir informacije. Kot vemo, so za novinarje glavni vir informacij prav politiki, tem pa ni vseeno, kaj pride v javnost. Če pa  imajo dovolj moči, lahko glasilo, ki jim ni všeč, preprosto tudi  ukinejo  z banalno utemeljitvijo »iz finančnih razlogov«. (Sveži primer je  Putin!) Glavni namen novinarja ni v tem, da opisuje potek kakih dogodkov, ampak da dogodke za bralca razloži in jih analizira. Tisti, ki imajo možnost slediti večjemu številu takih analiz in razlag, si lažje ustvarijo svoje mnenje, kot tisti, ki so vezani samo na en vir, ali dva. Tako prihaja pri bralcih do enostranskih odločitev, ki pa so lahko tudi problematične. Iz zgodovine vemo, da so takšne odločitve  lahko tudi usodne. Podobno je z radiem in televizijo.
Svojčas smo slišali, da so novinarji in s tem mediji četrta veja oblasti. Danes tega ne trdi nihče več, če to trdi, je znak, da živi vsaj petdeset let za časom. Četrta veja oblasti so danes lastniki medijev, neglede kdo so. Danes v svetu ti obvladajo mnogo večje razsežnosti, kot jih ima katerakoli država, zato tudi brez težav tako ali drugače lobirajo, še zlasti v majhnih državah, da pri narodnih manjšinah o tem sploh ne govorimo.
Vsega tega se bralci pa tudi državljani katere koli države premalo zavedamo. Vsak medij živi od uporabnikove pozornosti – časopis od bralca ali kupca, radio in televizija pa od poslušalca ali gledalca. Ljudje smo tako postali neka oblika »valutne enote«, s katero kupčujejo mediji na medijskem tržišču.
Je pa tu za medije nastavljena past. Ko bralci, poslušalci in gledalci pri medijih zapazijo, da ti svojega dela ne opravljajo objektivno, ampak so pristranski, kar se velikokrat dogaja, pride mimogrede pri časopisih do upada naklade, radijske postaje so manj poslušane in določene televizijske hiše manj gledane.  To je nekakšna kazen, ki jo bralci, poslušalci in gledalci imenujejo v nekaterih državah  »medijski linč«. (Ta pojem ima pri Slovencih drugačen pomen. Uporabljamo ga ko obmetavamo nekega človeka z negativnimi, kritičnimi, njemu škodljivimi besedami. Pomeni pa tudi negativno, glasno, navijaško razpoloženje o kom.) Ne smemo pa ob tem pozabiti: Ljudje bodo kljub temu iskali informacije – pa na drugih mestih. Glavnina teh informacij pa bo lahko celo slabše kakovosti, kar bo imelo negativne posledice pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Ali zelo preprosto: Medijsko informiranje ostane, ker pa ni kvalitetno, bodo presoje in gledanja na posamezne dogodke še naprej pomanjkljiva,  kar pa gre na škodo bralca, poslušalca ali gledalca.

Read Full Post »