Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2008

Po Sloveniji poleg 25-tih kulturnih poti poteka tudi 5 evropskih romarskih poti (Jakobova, Emina, Slomškova, Martinova in Marijina romarska pot). Slovenska liturgična komisija je naročila Slovenskemu pastoralnemu svetu naj pripravi konkretne predloge, kako bi v praksi evropske romarske poti v Sloveniji bolj pospeševali. (Sporočila slovenskih škofij štev. 5 – 2008 str.95)
To obvestilo je pomembno, ker se prav pri teh poteh pojavljajo stvari, ki nimajo nobene povezave s Cerkvijo, še manj pa s češčenjem svetnika, po katerem nosijo ime, da o veri niti ne omenjamo. Ob tem je treba ločevati,  kaj je romarska pot in kaj je kulturna pot, čeprav se ta dva pojma prepletata.
V Novem Glasu ste prinesli zapis Po poteh sv. Martina. Pravilno ste napisali, da mlada fanta potujeta po Evropski kulturni poti  sv. Martina. Tu ni nikjer omenjena beseda romanje. Fanta, ki sta se podala na pot od Szombathelya  na Madžarskem, kjer je bil rojen sv. Martin do Toursa v Franciji, kjer je svetnik pokopan, nista prinašala v kraje kamor sta prišla nobenega romarskega še manj verskega sporočila, čeprav so v nekaterih krajih to celo skušali izrabiti. Če bi potovala skozi kraje, ki nosijo ime po svetniku, bi to bilo razumljivo. Recimo: Martjanci, Šmartin, Sv. Martin, Martinčšina… Ker pa sta potovala skozi kraje, kjer je župnijski zavetnik sv. Martin, tudi skozi Doberdob in ime kraja nima nobene povezave s svetnikom, pa je vse skupaj izpadlo precej nenavadno. Ob tem dogodku se je ponovno pokazalo, da nekdo, kdor koli že, svetnikovo ime izrablja, enako tudi župnijo, ki ima tega svetnika za neki profani namen, ki nima s svetnikom nobene povezave. Duhovniki pa od takšnem dogodku izpademo »kot peteršilj na župi«, ko nas kdorkoli že, »potunkat« v take dogodke in tako spravlja v slabo luč župnijo, ki nosi ime po tem svetniku.  Če pa glasno povemo, da so v ozadju navadne materijalne koristi, prepletene z osebnimi koristi posameznikov, molzenje evropskih denarnih sredstev, ki jih nekateri znajo iznajdljivo izkoristit in iztržit v njihovo korist, še zlasti določene Ustanove, na računa svetnikove omembe, ali celo župnije, je to nedopustno! Tako postanejo takšni dogodki, kot smo mu bili priča na Doberdobu, podobni pohodništvu, kot so te dni pohodi po Titovih napisih!
Čisto nekaj drugega smo doživeli v Podragi na Vipavskem ob blagoslovitvi znamenja, ki je postavljeno ob Jakobovi romarski poti. Tu sta se romanje in češčenje svetnika prepletala s skupnim bogoslužjem in seveda tudi kulturnim in družabnim srečanje. Najprej je bilo versko slavje in nato ostalo! Vse je bilo skrbno pripravljeno in tudi predčasno najavljeno.
V kolikor želimo, da bodo te romarske poti zaživele in tudi nam Slovencem, mogoče celo nam slovenskim zamejcem(?) ali celo evropskim narodom,  prinesle neko versko osvežitev, bo treba k temu problemu pristopati precej drugače, kot se tokrat pristopa ob Evropski kulturni poti sv. Martina, pri kateri so nekateri pokazali veliko mero verskega nepoznanja in neznaja. Etnologija, osebne uveljavitve, pa takšna in drugačna finačna sredstva so eno, vernost in vera pa sta čisto nekaj drugega, kamor  spada tudi češčenje svetnikov. Vsako romanje ima vedno versko sporočilo, zato se tudi od pohodništva loči, saj tam  tega ni!  Dogodek na Doberdobu pa ni imel nobenega verskega sporočila in je tako onečaščal svetnikovo ime, kot tudi krepko blatil župnijo, ki ima zavetnika sv. Martina!

Advertisements

Read Full Post »

Župnijsko slavje 1. junija se je nadeljevalo v spomin na prvo svetovno vojno.
Najprej nekaj podatkov:
23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Italijani so imeli za cilj prodor v osrednjo Slovenijo in preko nje vdor v Avstro-Ogrsko.
Boji na SOŠKI FRONTI so divjali od 23. maja 1915. do 28. oktobra 1917. Vojni zgodovinarji jih delijo na 12 ofenziv. Ali 11. italijanskih in 1 avstroogrsko.
V avstroogrski vojski, kjer so se vojskovali tudi naši dedje so se borili vojaki desetih narodnosti. Zanimiv je podotak, da je prišlo na 100 avstroogrskih vojakov; 25 avstrijcev, 23 Madžarov, 13 Čehov, 9 Hrvatov, Srbov in Muslimanov,  8 Poljakov, 8 Ukrajincev, 7 Romunov, 4 Slovaki, 2 Slovenca in še 1. Italijan.
Tako lahko sklepamo, da so se na našem Krasu bili vojaki vseh teh narodnosti. Pa še en podatek: Umrlo je okrog 1 milijon in 100 tisoč vojakov.
Na celotni SOŠKI FRONTI, kamor je spadal tudi naš Kras,  pa jih je padlo od 450.000 do 700.000- To so goli podatki, ki jih več ali manj poznate vsi.
Gospod učitelj, ki je tudi naš organist je nekje iztaknil zanimivo nemško knjigo. Pisana je v gotici in iz nje bi vam radi nekaj posredovali, kar verjetno ne poznate, razen, če ste to prebrali na našem župnijskem blogu.
Knjiga ima naslov: IZONCO, rekli bi SOČA – Od marca do julija 1916.
Izšla  je na Dunaju avgusta še istega leta, torej leta 1916. V njej so za tisti čas sveži podatki iz soške fronte. Napisala jo je ženska z imenom ALICE ŠALEK. Ta je bila vojna dopisnica.
Ta pogumna ženska je izgledala približno tako: Bila je srednje postave, oblečena v široko krilo, saj tedaj ženske niso nosile hlač, obuta v okovane gojzarje – škarpone, imela je volnene nogavice in na glavi velik slamnik. S seboj je tovorila še dve palerini, za dež in mraz in na hrbtu je nosila velik nahrbtnik iz katerega so štrleli tri lesene palice. To je bilo stojalo za fotoaparat! Pomikala se je po bojišču, fotografirala, pisala, se pogovarjala in velikokrat tudi jezila vojake s svojo radovednostjo.
Vedno ji ni šlo vse gladko. Ko se je (Alice Šalek) povspenjala na Sabotin, so jo avstroogrski vojaki opazovali, potem jo aretirali in vklenili, ker so jo imeli za italijanskega špijona. Zaman jih je prepričevala, da je Avstrijka in da je vojni dopisnik. Kdo ve kakšne narodnosti je bil tisti polk. Kratko malo so jo zvezano pripeljali pod vrh Sabotina na komando. Tam so se ji začeli oficirji opravičevat, ona pa jim  je kratko in odločno zabrusila:
Cesar rabi pametne dedce in ne nore osle!
Jezna je pobrala  svojo bisago in se napotila nazaj v Gorico.
V tej knjigi SOČA marec – julij 1916 je tudi prispevek kako je potovala iz Gorice na Doberdob. V skrajšani obliki piše takole:
Prehodila sem vso bojno črto od Gorice, obiskala opazovalne točke na Sv. gori, Sabotinu, Oslavju in Podgori. Nastavila bom svoje pozicijsko potovanje proti jugu, k diviziji HONVED na DOBERDOBU.
Ob petih zjutraj so naši (Avstrijci) sestrelili italijansi balon, potem popisuje kaj vse so imeli italijanski vojaki pri sebi. Nato nadaljuje:
Od ene komande do druge se potuje samo dobre pol ure. Povsod srečujem sadno drevje, lepe vrtove, njive špargeljnov, artičok, redkvice…  Drugod je bila taka zelenjava le v mesecu maju do vojne na miziu. Srečujem bogato obložene vozove s kapusovimi glavami, ki skrbijo za brigade in to zelenjavo spretno kupujejo na trgu v Gorici.
– Malo pred večerom sem že v VILJI – vojaška oznaka za VRH SV. MIHAELA. Že od daleč diši po madžarski kuhinji, kar potrjuje tudi muzika pri možeh.  Pri mizi igra na strasten način vnuk strega ciganskega poglavarja Naceta, ki je imel 32 otrok. Ta vnuk je zaslužil tudi medaljo za hrabrost. Madžarski oficirji se do mene obnašajo viteško. Genral Lukačič kljubuje italijanskim napadom že več kot eno leto. Naselim se v vaški šoli. Moja soba je polna vrtnic vseh barv. Vsaki dan mi vojaki prinašajo sveže, kot da bi tako razveseljevali celo divizijo in počastili hvaležno obdarovanko. Učiteljica, ki mi je odstopila sobo, naj mi prosim oprosti, čeprav
mi prijazno odgovarja, da je pač vojna, kajti v sobi je vse polno bolh, stenic in podbnih mrčes…
– V zadnjem tednu je priletela ena sama italijanska granata, kot da jim je ušla in izruvala drevo ob šoli. Vojaki so ga takoj posadili, da raste dalje. Občutek imam, da se je tudi narava navadila na vojno. Četudi je malo topovskih strelov, je pa veliko letalskih granat. Letala pridejo večkrat na dan. Vedno jih jaz opazim prva. Vojaki, ki hodijo mimo jih letala sploh ne zanimajo. Generalov sim mi je povedal, da so sestrelili šet italijanskih avijonov, a častnik ga je takoj popravil, da je treba odšteti dve manj… Ob Soči se bojujejo Madžari in vso fronto vodi Hrvat general Lukašič.
– Iz Vrha jo je mahnila na Fajtov hrib in se zopet vrnila. Potem je prekolovratila DOL. Iz VRHA gleda z daljnogledom  na DOBERDOB in poše: Četudi na Doberdobu vsake pol ure odjekne strel ima človek občutek »polnega miru«, kot v cerkvi. Visoka planota vasi Doberdob je dobila svoj pomen šele v vojni, nekako tako, kot Kalvarija nad Podgoro. Ta slavna Doberdobška planota ima v primerjavi z dolžino zelo nizke vspetine. Madžari, ki z vrha opazujejo planoto jo imajo kot na dlani… V območju Gorice naši vojaki imajo radi Sočo, tu pa ljubijo Doberdob. »Madžari, držimo Doberdob!« …
Poti med temi kamni po doberdobški planoti imajo poseben značaj. Toliko kamenja v enem dnevu še nisme nikoli videla. Tam doli na Doberdobu imajo navado, da postavijo na travo kamen. Vsaka kmetija ima svoj kamen. Neki vojak – doberdobški kmet – je ženi pisal, da bo prišel domov na dopust in je ženi naročil naj tisti kamen vrže daleč proč, da ga ne bo videl, da vsaj nekaj  dni ne bo videl kamenja…
Vsa Doberdobška planota se prevrne kot preko glave v nekakšen balon – dolino. Tu so kraške dolinice brez vode, ki imajo zgoraj greben. Izgledajo kot drobna mala žemlja. Sprednji del Doberdoba je področje bojev, zadnji proti Komnu pa je bolj miren. Ob zaslonu planote se poševno dviga hrib, kot brez glave Vrh sv. Mihaela.
Preko doberdobške planote na jugu je Gradež z morjem. Če je lepo vreme se vidijo tudi Benetke. Z dalnogledom vidim, kako je padla italijanska bomba na ladjo v Tržiču in se ta potapla… Po dolini se lepo vidijo z daljnogledom ljudje, avtomobili in vojaki. Italijani od mostu na Soči streljajo na Gorico. Kamorkoli stopiš na Doberdobu te bodo Italijani videli…  Tako zaključuje zapis avstrijska vojna dopisnica ALICE ŠALEK

V naslednji knjigi »MOJA SOČA in KRAS«, ki jo je napisala prav tako avstrijska vojna dopisnica ALICE ŠALEK in je izšla na Dunaju leto pozneje 1917 pa preberemo med drugim tudi to:
Na Doberdobu ob mojem obisku 1916, ni razen vojakov nobenega domačina, tako sem mislila tudi jaz. Potem pa sem našla razcapanega vaškega posebneža, ki se je potikal med našimi vojaki. Znal je celo nekaj nemških besed. Najprej sem  mislila, da je to kakšne potepuh, potem pa sem ugotovila, da spravlja skupaj kar dobi in ima spravljeno pod debelim zidom v  razbiti kleti, pod pločevinasto streho. Ko so se naši vrli vojaki prepričali, da ni italijanski vohun, je general Lukačič  naročil kuharju naj mu da jest kot ostalim vojakom, v zameno pa mora skrbeti za ogenj  v kuhinji in tudi pomagati kuharjem. Kot zanimivost naj povem, da se je ta potepuh  imenoval Federico Rebula. Njemu gre tudi zahvala, da imamo iz naše stare cerkve kelih iz katerega smo tudi danes maševali, monštranco in štiri svečnike na stranskih oltarjih.
V spomin na našo staro župnijsko cerkev, ki je bila posvečena pred dvestopedesetimi leti in v spomin na vse, ki so padli na našem Krasu je gospod župnik Ambrož Kodelja blagoslovil spominski križ. Poleg enkratnega Križanega je na njem napis v štirih jezikih in sicer:
Nemško, madžarsko, slovensko in italijansko.  Piše pa:
NEKDAJ  TUJCI, ZDAJ  BRATJE  STE  POSTALI, ODKAR  STE  V  KRAŠKI  ZEMLJI  POKOPANI
(Tekst so brali Marco Peric in Samuel in Jan Furlan).
D.B.

Read Full Post »

Našo staro župnijsko cerkev, ki je bila porušena v prvi sevtovni vojni je posvetil 8. maja 1758 goriški nadškof Karel Mihael grof Atems (Attems)
Kako je potekalo slavje ni nikjer zapisano. Ostaja samo podatek, da so bili stroški 5 dukatov. To je vse.
Po tedanjem obredu je potekala posvetitev nekako tako:
Nadškof se je pripeljal s kočijo, nato se je napotil v cerkev. Obred je trajal približno štiri ure, ker so po cerkvi polili posvečeno olje, so tla nasuli s slamo ali listjem. Ko je bil obred končan, so vanjo vstopili verniki, ki so ta čas bili zbrani pred cerkvijo. Tam je bila narejena mala hišica v kateri je bilo Najsvetejše. Ves čas posvetitve so verniki pred Najsvetejšim glasno molili in peli. Slovesna maša s pridigo se je končala okrog dveh popoldan. Do tedaj so bili vsi tešč, da so lahko po tedanjih predpisih bili pri svetem obhajilu.
Škof je vernike nagovoril. Nastaja vprašanje v katerem jeziku?
Odgovor je zelo preprost, če se zaustavimo ob škofovem življenju: Karl Mihael grof Atem prvi goriški knezoškof je bil rojen 1. julija 1711 v Gorici. Njegova mladost tja do  osmega leta je potekala v podeželjski vili, ali kot pravimo gradu, ki je še danes med Voljčjo Drago in Vogrskem. Tu se je, čeprav plemiški sin, potepal in gotovo tudi pretepal z vaškimi vrstniki. Tako se je naučil slovensko. Na gradu so govorili nemško in s služinčadjo slovensko.
Šele tam okrog osmega leta je odšel v šole. Kot knezoškof  je obvladal  tekoče, latinsko, kar je bilo normalno, saj so v glavnem tedaj pisali v tem jeziku, nemško, ta je bil uradni jezik, slovensko, italijansko, francosko, razumel pa je tudi dobro furlanski in madžarski jezik. Iz tega lahko sklepamo, da ko je prišel med naše prednike, jih  je nagovoril v našem slovenskem jeziku.
Kakšna je bila naša stara cerkev?
Iz fotografij, te so redke, se vidi, da je imela masivni zvonik, nižji kot je sedanji, bila je na istem mestu, kot sedanja, vendar znatno krajša. Pred cerkvijo je bil trg s kamnitimi stebri, kamor so vaščani privezovali živino, ko so prišli v vas. Eden od tedanjih stebrov je vzidan ob oglasni deski pred cerkvijo.
Notranjost je bila bolj skromna. Prezbiterij je imel freske, glavni oltar sliko sv. Martin podobno sedanji, bil pa je kamnit in je imel lepe marmorante intarzije. Enako tudi marmornata prižnica. Dva stranska oltarja sta bila posvečena sv. Urhu in Mariji Snežnici, ki so jo naši predniki častili, kot »obljubljenco«.
Iz naše stare cerkve so ohranjeni sledeči predmeti:
Kropilnik pri vhodu, ki je bil verjetno krstni kamen. Dva kamnita baročna angela na glavnem oltarju.
Tam je tudi procesijski križ, ki so ga posojali tudi v Devin za procesije. In še dve postaji križevega pota, ki sta v zakristiji. Zadnje čase smo odkrili, da je iz tistega časa še monštranca, velik kelih in štirje svečniki.
Naša stara cerkev je bila skromna, pa vseeno prisrčna in domača. Takšna, kot so bili naši predniki.
6. avgusta 1916. jo je v dopoldanskih urah zadela prva italijanska granata na sedanji desni strani. To so lahko lvideli na sliki pod korom. Naši vaščani so bili v begunstvu in kot je bila porušena vas, je bila tudi cerkev precej poškofovana, čeprav so v njej takoj po vojni, ko so se vrnili iz begunstva celo maševali. Šele pozneje so jo Italijano podrli, še prej pa razminirali.
Ob spominu na dvestopedeseto obletnico se spominjamo vseh naših vaščanov in smo jim hvaležni, da so kljub težkim gospodarskim razmeran ostali na tem koščku naše slovenske zemlj.

Read Full Post »