Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2008

(Ob poeziji Ivana Tavčarja).

Pred dnevi mi je moj dragi, zvesti prijatelj Ivan Tavčar podaril svojo, v lanskem maju izdano pesniško zbirko L’ eterna presenza, s podnaslovom; Poesia dell’ anima, ter zanimivo lirično brošuro Umbria, Terra ricca di energie e di sottili armonie.Omenjeno pesniško zbirko predstavi s prvo pesmijo in lastnim podpisaom že v prvi poeziji, vendar ločeno od ostalih. Zbirki sami pravi, da je pravzaprav bolj kot poezija odraz vere; vere, ki ni le milost  in upanje, marveč sočasno tudi poezija in to tudi poezija duše in Absolutnega.Že po nekaj prebranih pesmi ugotovimo bistveno potezo njegove duhovnosti; izredno sposobnost odkrivanja ali bolje videnja nevidljivega. Zanj ima vsaka stvar v sebi nekaj očem nevidnega. Obenem mu uspe vse to prikazati, povedati prepričljivo  in tudi pritegajoče.Med prebiranjem posamičnih pesmi ne le z očmi, tudi z umom, se moraš ob vaski pesmi kar nekajkrat podati v svet razmišjanja in mu moraš, hočeš nočeš, pritrditi, in si vesel, da si se navzel ob njegovih poezijah tudi sam, čeprav samo malo, njegove izredne sposobnosti  gledanja živega. Naj omenim samo pesem, ki pravi o rojstvu in smrti naslednje: »Z rojstvom stopiš iz nevidljivosti v vidljivost, smrt te vrne v nevidljivost…« S to izpovedjo pesnik izredno lepo pove, da je vsakdo že ob rojstvu deležen Božje prisotnosti v sebi… Besedno stvaritev, kot je pesniška zbirka L’ eterna presenza, po prvem branju  jo ne moreš dati »ad acta«: še in še jo vzameš v roke in se ponovno potopiš v tisto, kar te trenutno najbolj zanima in prevzame. Avtorju sem hvaležen, ne le za vidljivi, tudi za nevidljivi dar. Podzavestno ob takšni poeziji vklije želja, da skušaš v stvareh videti nevidljivo.Vsebina zbirke bi ne bila takšna kakršna je, ko bi jo pisala samo pesnikov razum in duhovna bit, ne pa tudi srce, prepojeno z glasbo in preizkušeno z duševnim trpljenjem.

Advertisements

Read Full Post »

Moja potrditev ob sočloveku

Kako brez haska je pozunanjeno krščanstvo, se posebej vidi pri otrokih – kako jim »vtepsti« v glavo smisel »cirkusa« okrog cerkve in v njej? Kjer starši resno živijo svoje krščanstvo, otroci to prevzamejo kot del njihovega življenja, če pa starši evangelija ne jemljejo zares v življenju, je vse zaman in je zanje res vse to nesmisel.
Mlademu možu so zvečer iz bolnišnice sporočili, da mu je umrla hčerka na porodu. H komu je šel najprej potožiti svoje gorje?  K župniku, in to sredi noči! On pa ga je sočutno vzel s seboj v cerkev, kjer sta eno uro molila. Duša se je umirila, sprejela križ in ob otrokovi smrti ni bilo treba več jokati. »Poslovil sem se od nje, pri Bogu je in midva z ženo sva lahko mirna«, je dejal ob slovesu.
Po radiju je bila tale izpoved starejše ženice: »Ko sem videla našega duhovnika, kako resno in spoštljivo je dvignil kelih in pateno pri maši, sem spoznala, da vidi nekaj za tem, da on vidi, kar jaz ne vidim, in začela sem verovati in redno hoditi v cerkev!« Prav to, je to! Videti čez to stvarnost, ki nas obdaja in v kateri živimo. In dokler se človeku ne odpre okence v svet onkraj materijalnega ki ga obdaja, in je ves potopljen vanj, je odveč vsaka beseda.
To lahko zapazi vsakdo, kako ga hoče ta svet potegniti vase in ga prepričati, da je oni svet tam preko le naša utvara. Kar pa po izkušnji vemo, da je enako previden ta svet in da nas oropa vsega notranjega razkošja, se mu ne smemo pustiti zasvojiti, ker ta svet nima življenja v izobilju, kot nam ga ponuja evangelij. Vse zvrhane mere dobrin se nikakor ne morejo kosati z zvrhano in potlačeno mero, ki jo dobimo zastonj vsaki dan po Božji obljubi. To pa se danes človeku z besedami težko dopove, celo samemu sebi ne.  Tudi Jezus je govoril v prilikah, pa so ga po primerjavah vsaj približno lahko »kapirali«, saj naravno povedanega ne bi dojeli, zato nam preostane samo še življenje – živeti to, kar spoznaš, stegovati se za obzorji, ki jih sluti duša, in ostajati zvest tej poti. To pa se tudi vidi! To so svetilniki na gori! Spoznamo jih ob ugotovitvah: »Ja, ti pa si drugačen… Ja, tebe se pa bojijo, ker jim znaš povedati… Ti pa se nisi spremenil, ampak ostajaš tak, kot si bil. Tebe ni sram biti veren… » Vsi ti ohranjajo svojo notranjo podobo skozi leta in se ne pustijo »fintirati«, slepiti, ustrahovati itd. Tisti, ki tako govorijo pa jih postane  strah notranjega miru in notranje ubranosti, ki je sami ne zmorejo. »Samo ti si tak v vasi«, je nekdo zabrusil nekemu možu! Da, se ni spremenil, ohranja svojo podobo skozi leta in to daje ostalim vaščannom občutek trdnosti, zaneslijivosti, potrjuje jih v njih samih – ne sili jih v sprenevedenje, hinavščino itd. Takemu človeku verjamejo celo tedaj, ko reče, da moli zanje! Pred leti je mlad človek, ki je mešal malto na nekem dvorišču, na veliko začudenje gospodinje, ko je prinesla pijačo prosil, naj moli zanj. Ona je odkimala in šla svojo pot. Kadar se srečata, morda enkrat na leto, mu ta ženica to potrdi. Zanimivo, tudi on ni tega pozabil. Vprašati mu je nerodno, ko pa jo je slučajno pred kratkim srečal pred trgovino, jo je pozdravil in ogovoril. Tako je njegova beseda »padla v pravo smer… »Nihče ne moli zame!« ji je dejal.  (Težke domače razmere, žena psihično neuravnovešena, še zlasti, ko ne jemlje redno zdravila, hčerka slabo vzgojena, ker se zanjo mama ne zanima, čeprav je zelo nadarjena… Vendar, kljub svoji preproščini, on resno jemlje vse te težave, čeprav v cerkev ga ni, medtem ko žena občasno zavije, enako hčerka…)  Ta nagovorjena ženica pa mu je glasno odgovorila, da so slišali pivci pred gostilno, ki je bila na dugi strani ceste: »Da, jaz molim zate in za vse, tudi za tiste dedce pred oštarijo, ki jih na nedeljo ni zraven!« in pokazala s prstom nanje. Tedaj se je videlo, da je ta mož prav to hotel slišati, pa verjetno tudi zato, da bi drugi slišali! In so!  Njun nadaljni pogovor je zastal in tako sta se razšla!
Vsakdo od nas, vsaj včasih želi slišati kakšno potrditev, ki jo pričakuje od kogar koli že, mogoče tudi to, da nekdo zanj tudi moli!

Read Full Post »