Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2008

Duhovnik gor, duhovnik dol…
Z veliko radovednostjo sem v našem zamejskem časopisu prebral sestavek: »Poklic duhovnika danes.«  Avtor po svoje »ribari« med dejstvi, stvarnostjo in iluzijami, s katerimi se srečujemo danes v vsakem poklicu. Če duhovništvo jemljemo samo kot poklic, prezremo pa poslanstvo, o katerem sicer člankar govori, ga pa ne upošteva, ima avtor v marsičem prav. Če pa upoštevamo oboje, potem ima ta članek veliko pomanjkljivosti.
Kaj je danes v krizi? O tem se na veliko razpravlja in se še bo. Ni v krizi duhovništvo kot tudi ne družina, ampak najprej je v krizi človek kot oseba! Če tega ne upoštevamo, potem živimo izven časa. V zgodovini so bila in bodo tudi v bodoče najrazličnejša področja dela, ki jih duhovnik ima ali so mu dodeljeni. Ne moremo vedno imeti pred seboj klasičnega duhovnika na župniji ali pa mestnega kaplana. Prav v teh dveh oblikah duhovnikovega delovanja, ki je danes še vedno najbolj razširjeno, vidi marsikdo duhovnika »kot nekakšnega serviserja, ki mu je na voljo ko ga potrebuje«, drugače je zanj nekdo, ki sicer je tu, vendar nepomemben in velikokrat za marsikoga celo  moteč element. Ko duhovnik izrazi kakšno željo, ali nekaj pričakuje od kogar koli že, potem je nemogoč, čuden, zastarel, ali preprosto »mu v zgornjem nadstropju nekaj fali«. Avtor omenjenega članka z njemu lastno retoriko na prefinjem način prepleta niti pogledov in spoznanj, ki so njemu (pa še marsikomu) lastna, se pa duhovniku ne približa, kajti duhovnik je kljub vsemu z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi le »izmed ljudi in za ljudi« tak, kakršen pač je!  …  Končno: Če kdo želi pripadati neki ustanovi – in Cerkev je ustanova – mora vedeti, da ima Cerkev tudi(!) svoje zahteve do duhovnika, duhovnik pa zopet nekaj pričakuje od ljudi, ki so verni, in od določenih stvari ne more odstopati, ampak jih je dolžan upoštevati.
Ob tem pa še stara ugotovitev: So neporočeni, ti radi dajejo lekcije poročenim, kot da oni edini vse vedo o zakonskih sladkostih. Po drugi strani pa so poročeni, ki zelo radi brskajo po zasebnosti neporočenih, še zlasti okrog duhovništva in s tem velikokrat dajejo občutek, da jim je njihov vlak s poroko predčasno odpeljal po napačnem tiru…«
Nekateri naši laiki danes radi pripadajo najrazličnejšim gibanjem, srečevanjem, tudi organizacijam, ki delujejo v okviru Cerkve in so Cerkev v Cerkvi,  njihovo delovanje pa ostaja ujeto v geto, iz katerega ne vidijo potreb ne v krajevni Cerkvi, še manj pa v okolju kjer so in prav zato velikokrat živijo neko zasanjano, nerealno življenje… Prav zato me, kot duhovnika omenjeni članek ni nagovoril!
Ostal pa mi je v spominu, pa še marsikomu(!) članek, ki je bil objavljen v isti kolumni v istem dnevniku pred dvema letoma z naslovom: »Duhovnik zakaj? Duhovnik kako?«  Tukaj med drugim piše: » … Tvoj DA pomeni: skušal se bom prilagoditi v notranjosti Neskončnemu in na zunaj končnemu, v katerem sem sredstvo  Ljubezni. Eden je poklican za dobrobit človeka, drugi za evangelizacijo, spet drugi za tolažbo, nekdo drug pa za molitev – po darovih, ki jih je vsakdo prejel.  Za eno smemo lahko gotovi: nikoli (duhovniki) ne bomo nekoristni. Vsaj dokler bo človek lahko Človek: meso ki ga oživlja Duh ali Duh, ki se udejanja v mesu. Ne bomo proizvajali tega, kar je za današnjo družbo edino in neizogibno; materialna pokvarjenost. Toda vedno bomo znali, kljub našim omejenostim, spremljati človeka v Ljubezni.« Ali na kratko: »Velika večino duhovnikov se požvižga, kaj kdo misli o duhovniku, kot o človeku, pa tudi kot  duhovniku! Za nas duhovnike je najvažnejše, da duhovnik za vse, ki so mu zaupani in jih poznam, jim je blizu in zanje MOLI!¨« Drugo vprašanje pa je: »Kaj našim vernim, manj vernim in tudi obrobnim kristjanom pomeni molitev?«

Advertisements

Read Full Post »