Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2008

Živimo v času, ko je postalo moderno, da se veliko uporablja beseda kriza. Svojčas smo jo poznali samo na ekonomskem in gospodarskem področju, danes pa je postala vsakdanjik tudi v poklicnem in prav tako v osebnem življenju. Radi govorimo o krizi v zakonskem življenju, pa zopet o krizi samskih in seveda ne moremo mimo krize duhovništva. Ob vsem tem pa pozabljamo, da je najprej v krizi človek, šele potem pridejo na vrsto vse ostale krize, ker izhajajo iz človeka samega.
Če v zakonu pride do nekega kriznega obdobja, moramo vedeti, da ima ta svoj začetek v zakonskih odnosih, ki so tako ali drugače razrazhljani. Iz tega sledi kriza ne le med zakoncema, ampak tudi v družini.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z duhovnikom. Ko govorimo o krizi pri osebi, ki je duhovnik, moramo najprej upoštevati osebo, ki je kot duhovnik ujeta v neki osebni problem, zato ne moremo kar takoj govoriti o krizi poklica – duhovništva. Velikokrat pozabljamo, da tudi odnos ljudi do duhovnika veliko pripomore k njegovim težavam, ki se nato kažejo kot krize. Preprosto: če v gozdu ne vidmo najprej drevo (pri ljudeh človeka), zelo težko govorimo o gozdu (tokrat o duhovniku), kamor drevo spada.  Vsa umetnost v življenju pa je v tem, da je vedno problem videti sočloveka, pa naj bo to duhovnik ali kdo drugi, ki je v potrebi, mu priskočiti na pomoč in s tem razsvetliti  temo v katero ga peha kaka institucija. Velikokrat se naši laiki sploh ne poglobijo v bistvo stvari. Samo da gre meni dobro, pa je v redu. Drugi pa naj enako skrbijo  zase in jim bo dobro brez mene in moje pomoči…  Ob tem se upravičeno lahko sprašujemo: »Kje pa je tukaj krščansko zrno, to pa molokoga briga, ker mu pogled ne seže  čez lasten plot…«
Pri  vsakem človeku, ne glede na to, kakšen poklic ali poslanstvo opravlja moramo najprej upoštevati njegovo svobodo. To svobodo danes zelo cenimo vsi in se zanjo tudi zelo potegujemo., pozabljamo pa, da s eprav za to osebno svobodo velikokrat zavzemamo v napačnem smislu, kot da bi šlo za dovoljenost delati karkoli , da je le nam pogodu. Tako mimogrede prezremo, da človekovo dostojanstvo zahteva, da se pri svojih dejanjih ravnamo zavestno, osebnostno, iz notranjega nagibu, ne pa zaradi vpliva okolja. Notranji nagib za katero koli življenjsko odločitev , pa člopveku ni bil dan sam od sebe, ampak ga je vanj položil Bog. Zlasti verni se zato moramo še posebej zavedati, da bo vsakdo od nas moral pred božjim sodnim stolom dati račun o svojem življenju, in to račun, za vse kar je storil dobrega pa tudi hudega.
Že po naravi vsak človek hrepeni po srečnem življenju, ki naj bi ga v celoti uresničil. Do tega ima pravico neglede na svoj poklic, saj je hrepenenje del našega življenja. Ali pa je nekdo srečen, pa ni odvisno od njegove izbire, ampak od spoznanja, da brez kreposti sreče ni.To, k čemur človek teži in kar si želi-osebno srečo- pa je dopolnitev osebe in družbe v povezavi z Bogom.
Če tako gledamo na krizo v katerem koli poklicu ali stanu, potem zagotovo spoznamo, da krize ni, če ni najprej v krizi človek. Kot oseba, ki s problemi, ki jih ne rešuje  ali pa jih rešuje napačno, tako daje vtis,  da se pri njem življenje usmerja v napačno smer.

Advertisements

Read Full Post »