Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2009

Radikalno krščanstvo

lefHrup, ki je nastal ob preklicu odloka izobčenja Bratovšine sv. Pija X. kratko jih imenujemo lefebvrovci, je razkril več problemov, ki so v Cerkvi sami.  Lefebvrovstvo se je pojavilo po drugem vatikanskem koncilu, ko skupina vernikov in duhovnikov na čelu s francoskim škofom Marcelom Lefebvrom, živečim v francoski koloniji, ni hotela slediti koncilskim smernicam. Ker pa ta skupina ni izumirala, ampak se je obnavljala, so v Vatikanu spoznali, da bi lahko prišlo do razkola, zato je sedanji papež preklical njihovo izobčenje. Hrup pa je nastal ob  škofu in rektorju semenišča omenjene bratovščine Richardu Wiliamsu, ki je zanikal holokavst. Vedeti moramo, da tega ni  naredil iz neke svoje notranje trme ali sovraštva do Judov, ampak je povedal to, kar omenjena bratovščina uči.  Miselnost lefebvrovcev temelji na globokem protijudovstvu, ki je bilo tudi miselna podlaga za nemški nacistični antisemitizem, ki ima na vesti »industrijsko iztrebljenje« nekaj milijonov Judov.
Z rehabilitacijo tudi tega škofa, ki je to jasno povedal, večina iz te bratovščine pa  o tem molčali, učili in mislili pa bodo tako še naprej, tega jim nihče ne more prepovedati. Četudi bodo podpisali ali celo obljubili karkoli že, se je načelo resno razmerje med Judi in Katoliško cerkev, na eni strani, podkurilo pa je pripadnike neonacističnih gibanj in to ne samo v Nemčiji, ampak tudi drugod, ki so se z omenjeno izjavo strinjali in jo seveda tudi vedno propagirali, kar bodo delali še naprej.
To nerazpoloženje pri lefebrovcih do Judov ni vezano samo na filozofski in zgodovinski antisemitizem, ampak ima globlje korenine. Vsi vemo, da so po svetu judovski lobiji, ki držijo v šahu svetovni kapital. V ta judovski ekonomski lobi pa je upeta tudi rimokatoliška Cerkev z njenimi delnicami, pa neglede v kateri državi so, kot tudi z najrazličnejšimi denarnimi povezavami, ki se od časa do časa izkažejo za zelo nekrščanske… Tega v Bratovščini sv. Pija X. ni! Ob tem je odveč kakršen koli komentar, zato pri lefevrovcih ne moremo pričakovati drugačnih pogledov.
Pri Bratovščini sv. Pija X. ne gre samo za mašni obred, ki ga imajo v latinskem jeziku, tako kot je bil pred II. vatikanskim koncilom, ampak gre za mnogo globlji problem. Po neuradnih podatkih šteje ta bratovščina nekaj nad pol milijona vernikov, ima  nad 600 duhovnikov in kar je najbolj zanimivo, njihova semenišča so polna medtem, ko so naša prazna, s peščico duhovniških  kandidatov, kar ni zanemarljivo.To sicer ni vse. Njihovi verniki se od naših razlikujejo po marsičem, predvsem po radikalnem krščanstvu, kar je pri nas že skoraj redkost. Oni jemljejo vero izredno resno, prav tako cerkveni nauk, vse to jim ni »za vsak slučaj«, kar je pri nas v veliki večini nekaj vsakdanjega, še zlasti v slovenbskem zamejstvu! Ta ugotovitev me je zelo začudila. Poznam kar nekaj članov omenjene bratovščine. Jasno se pri njih vidi, da redno obiskujejo spoved, redno hodijo na nedeljo k maši, najihov denarni dar ni drobiž, ampak po vesti, kolikor lahko vsakdo da. Pri maši marsikje vsi pojejo gregorijanski koral, v javnosti ne skrivajo svojega verskega prepričanja, gojijo pa globoko spoštovanje do vseh, ki so kakorkoli povezani s Cerkvijo samo, še zlasti z njihovimi duhovniki in njihovimi škofi. Razumljivo je, da takšna smer v Cerkvi ne more propasti, ker je živa in kar je najvažnejše: njeni člani živijo iz Cerkve, po vesti (ne iz neke navade), in s tem oznajajo pripadanost tej Cerkvi, zato jim tudi Božji blagoslov ne bo nikoli izuzet.

Advertisements

Read Full Post »

Verski dialog

(Bog je v duši tistega, ki ga iskreno išče !)
simboli_religioni
Za sedanji čas lahko rečemo, da so nekako v modi verski dialogi. O njih lahko beremo in se seznanjamo skoraj vsak mesec. Obstajajo celo inštituti in ustanove, ki se s tem redno ukvarjajo. Velikokrat  pride do »pogovorne, ali celo pogledne blokade«. So stvari, ki so pri eni religiji pomembne, medtem, ko pri drugi nimajo tolike važnosti.
Še vedno se zapleta pri dialogu okoli problemov, ki zadevajo zakonske zveze. Pri pravoslavnih na primer se zakonska zveza tudi cerkveno lahko razveljavi, z mnogo večjo lahkoto, kot je to pri rimokatolikih. Zato je pri mešanem zakonu med pravoslavnim in katoličanom nekaj običajnega, da pri pravoslanemu v rubriki stan lahko piše – drugič poročen, tretjič poročen itd. Tu prihaja do neljubih zapletov, še zlasti, če se takšen zakon urejuje v rimokatoliški Cerkvi. Zapleti so tudi pri verski vzgoji in še zlasti pri obisku zakramentov. Res pa je, da je vse odvisno od posameznikov, koliko ti resno jemljejo vero in versko prakso in kaj jim sploh vera pomeni. Ne smemo pa tudi mimo problema o verskem znanje, ki je pri takšnih primerih velikokrat zelo pomanjkljivo. So pa zopet nasprotni primeri, kjer je vsaj ena stran pri versko mešanem zakonu  globoko verna in se verska praksa, kot tudi verski pogled zelo težko skadijo…  Ali se sploh ne dajo skladiti…
Zelo preprost je dialog med raznimi verstvi o postu, ko ima post verski pomen. Tu ni velikih razhajanj, razen ko so v ozadju medicinski razlogi ali celo nameni za osebno hujšanje iz estetskih razlogov.
Je pa vsak verski dialog tveganje, ki ga današnja družba potrebuje, neglede ali so v  njej verujoči ali ne. Tveganje postaja manjše, če vsaka stran, ki se spušča v dialog, uporablja najprej razum in v moči razuma tudi poglablja najprej SVOJO vero, da jo lahko druga stran lahko upošteva.
V zvezi z dialogom je treba ločiti dve ravni. Tako imamo. Eno je dialog med verstvi in drugo je dialog med verujočimi!  Dialog med verstvi se običajno odvija med verskimi, ali tudi filozofskimi institucijami, dialog med verujočimi odvija pa v našem vsakdanjem življenju, to je dialog življenja, v katerem se prepleta življenje verujočih, ki pripadajo različnim veroizpovedim. Ta v preizkušnjah, spoznanjih, pa tudi veselju. Takšno medversko sodelovanje je sodelovanje zaradi skupnega dobrega, ki je potrebno za življenje vseh, ki se nahajajo v takšnem versko mešanem okolju.
Tako spoznamo, da je bistvo verskega dialoga iskanje medsebojnega razumevanja in sožitja  med dvema verskima pogledoma na podlagi razuma, pri iskanju skupnih točk, ki so potrebne pri njunem soglasju, ali tudi nesoglasju.
Pri dialogu ne sme prevladovati hlinjenje, zato se ne gre  za to, ali smo do drugače verujočih prijazni, všečni …  Tu ne gre za pogajanja kot tudi ne za to,  da bi ob dialogu ustvarili neko univerzalno religijo, v katero bi strpali nekaj tega in nekaj onega, ampak za iskren medverski pogovor, ki nas med seboj seznanja in plemeniti.
Vsako verstvo je imelo in bo tudi v bodoče imelo svojo istovetnost, ki je njemu lastna, ob tem pa morajo imeti tisti, ki se v verski dialog spuščajo, spoznanje, da je Bog na delu v vseh, ne samo v nekaterih, kot se je že velikokrat dogajalo. in to  predvsem v duši tistega, ki ga išče iskreno!

Read Full Post »

Dialog

2menNoben dialog ni sestavljen iz sklepanja kompromisov, kot jih poznamo pri pogajanjih ali diplomaciji. Pri dialogu je najvažnejše skupno iskanje, želja, da odkrijemo nekaj, kar bo ostalo obema stranema skupno in trdno. Pri vsakem dialogu sta potrebni obe strani, ali celo več strani. Potrebujemo drug drugega, da dialog lahko zaživi. Najprej moramo razmišljati o smislu, ki naj bi ga bo dialog imel pri obeh straneh, ki sta vanj vključeni brez tretje strani, ali brez posredovalcev. Vse mora potekati na ravni enakovrednih in enako pomembnih, tu ne sme imeti nihče prednosti, ali večjih pravic.
Velike napake pri dialogu so se v zgodovini dogajale, ko je prevladovala prioriteta ene strani nad drugo. Ob tem je prišlo v ospredje to, da namesto da bi iskali del resnice, ki je pri obeh, se je druga stran trudila zastopati nasprotno stališče. Priče smo bili najrazličnejšim nasprotjem in protislovjem, ki so še vedno breme za pravi dialog, ne glede na  področje. Takšna početja so vedno vodila k obojestranski osiromašitvi ne samo zato, ker se je tako spregledalo bogastvo enih in zagovarjalo stališče drugih, pač pa tudi zato, ker svojo lastno tradicijo, ki je del dialoga, lahko tako napačno interpretiramo.
Nujno je drugega odkrivati s tistim, kar ima v sebi dobrega in ga prav zato tudi poslušati. Pri tem nas ni nihče silil, da naj zanikamo resnico. Ob tem pa naj bi se trudili spoznati, da obstaja tudi drugačna pot urejanja problemov, da so še druge sprejemljive izhodiščne točke, pa tudi drugačni načini pogovora ali celo druge besede …
Čim bolj trdno smo prepričani o tem, kar je bistveno, tem bolj bomo pripravljeni na sprejetje raznolikosti, še zlasti  tiste raznolikosti, ki ne ogroža bistva.
Pri dialogu se pogovarjamo vedno kot enak z enakim. Tu ni nadrejenega in ne podrejenaga. Obe strani sta v enaki vlogi in na isti višini, zato svojo identiteto v dialogu ne potiskamo v izolacijo ali ospredje, ali nasprotovanje drugim. Celotni dialog je podoben življenju. To se prepleta med dobrim in slabim, med veseljem in žalostjo, tako se tudi dialog suče med odkrivanji in spoznanji, med strpnostjo in razumevanjem, pri tem pa je potrebna še velika mera srčne kulture. Če te ni, dialog ne bo nikoli zaživel.

Read Full Post »

Zadnje čase sta v našem slovenskem zamejstvu v Italiji bila objavljena dva članka o Cerkvi.

V prvem nas člankar poduči, kako je s Cerkvijo v Italiji, »ko Vatikan vsiljuje italijanski politiki in javnosti svoja stališča, ki niso vedno premočrtna, jasna in splošno sprejemljiva«. K temu je treba pripomniti, da je enoVatikan, kar pomeni državo, drugo pa je nauk – ali učenje – Cerkve.
Neglede na to, kateri veroizpovedi kdo pripada, bo prej ali slej spoznal, da vsaka vera daje določene smernice za življenje, v teh smernicah pa so določila – zapovedi, ki jih verni sprejme, ali pa se od nje oddalji in ni več član tiste verske skupnosti. Ljudje smo svobodni in se odločamo po lastni vesti in prepričanju. Eni sprejmejo določene zahteve, drugi se nanje požvižgajo. Pri marsikom je tako: »Za Cerkev se ne zmeni, ko pa jo potrebuje, pa od nje velikokrat zahteva stvari, ki mu na žalost ne pripadajo!« Tako pride do zelo zanimivih trkov med tistimi, ki uradno Cerkev zastopajo ali jo vodijo, in med tistimi, ki se imajo za verne, pa v cerkev ne hodijo. V ozadju vsega pa je in ostaja versko neznanje in nepoznavanje cerkvenih predpisov. Znani teolog Hans Kung je zapisal:
»Največ ljudi se bo zveličalo zaradi verskega neznanja!« Tudi to misel lahko sprejmemo v luči vere – osebne vere, ki jo imamo, ali pa samo mislimo, da jo imamo …
V drugem članku pa takole piše: »Upam si reči, da prihodnost Cerkve, ki jo razumem kot skupnost (ne kot profitno društvo…), sloni na laikih in na njihovem preživetju, zato, da se bo krščanstvo … uveljavilo, ne več kot družbenopolitična stvarnost, temveč kot stil življenja, ki človeka v svoji totalnosti poveže z Bogom in mu daje možnost, da prek odnosov, ki jih kristjan ima z Bogom in z ljudmi, izboljša stanje na svetu… » Misel je zelo lepa in vzpodbudna, vendar s kopico vprašajev. Tisti, ki imajo v Cerkvi kakršno koli vlogo, so se vedno trudili, da bi ljudi, tokrat vernike, župljane, člane kakršne koli skupnosti, povezali v eno. Ali jim to uspe ali ne, pa ni vedno odvisno samo od njih, ampak in predvsem tudi od tistih, ki v takšni skupnosti živijo. Upam si trditi, da bo vedno več članov Cerkve, ki za Cerkev vedo tedaj, ko jo bodo potrebovali, drugače pa jim je odveč, v najboljšem primeru jo taki puščajo ob strani, ne bodo pa se povsem odmaknili, previdno si bodo puščali vrata odprta »za vsak slučaj.«
V luči Svetega pismanam bodo takšne misli lažje razumljive. »Ko je Janez končal svoj tek, je govoril: Nisem tisti, za katerega me imate, a glejte za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog… (Apd 13,25) Te Janezove besede naj bi našle mesto v srcu vsakega, ki se ima za vernega. Ko se nas bodo dotaknile, tedaj bo naša odgovornost do Cerkve precej drugačna, kot je danes. (Tudi po naših zamejskih župnijah!) Končno, ali ni zanimivo: »Česar je polno srce, to usta govore,« tako potrjuje naš slovenski pregovor.

Read Full Post »