Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2009

25-marecSte si kdaj zastavili vprašanje, kateri so največji problemi v naših družinah danes?
Največkrat je to nezmožnost staršev postaviti stik med otroki ali kot temu pravimo razhajanje v družinski generaciji, ali preprosteje:  medgeneracijski problem. Da do tega pride, je velikokrat vzrok, da ni med možem in ženo prave intimne povezanosti, ker je med njima kup travm, ki sta jih lahko že prinesla v zakon iz njunih izvornih družin. Osebno odgovornost rada prenašata na druge in ta njuna neprilagodljivost postane tako močna, da istočasno nehote prenašata rane iz otroštva ne samo drug na drugega, ampak jih čutijo tudi njuni otroci.
Podzavestno nas obremenjuje tudi naša slovenska zgodovina, saj velika večina naših slovenskih staršev ni spoštavila kakovostnega stika do lastnih otrok. Otroci so bili veliko časa sami, velikokrat celo odrinjeni od skrbi staršev, ker so ti bili prezaposleni. To se dogaja tudi danes. Včasih se je to celo opravičevalo, češ  da otrok vse to že bo sam tako ali drugače nekoč nadoknadil. Treba pa se je zavedati, da če otroku v določenem obdobju ne damo ali zanj ne naredimo,  tistega kar bi mu v tem času morali dati ali zanj narediti, se to ne popravi nikoli več in otroku bo to za vedno manjkalo. Ob tem smo našo osebno odgovornost za otrokovo življenje tako prenesli na druge, sebe pa nekako peremo, češ, bo že bolje … Pozabljamo, da so naši možgani v določenem obdobju smo izredno sprejemljivi, vzpostavljajo se povezave s spominom, oblikuje se  inteligenca, razvija se čustvena odzivnost, prav tako se v oblikuje socialni čut in ne nazadnje je tu  tudi versko oblikovanje.
Pomemben problem je tudi varna pripadnost. Preden pride do pravega odnosa varne pripadnosti, je potrebno veliko časa, saj se ta spleta v odnosih z ljudmi, s katerimi prihajamo v stik, predvsem pa s tistimi, s katerimi živimo. Varno pripadnost otrok odkrije, ali jo celo doživi, in jo tudi spozna v trenutku, ko se zave, da ljudje, ki so ob njem, niso hudobni, ne delajo tako, da ogrožajo druge, ali preprosto nimajo hudobije v sebi.
Prva leta življenja so za otroka neprecenljiva, še zlasti za čustveno vzgojo. Pomembno je, kako se mama čustveno odziva na otroka. Če čuti, da je zanjo otrok preveč obremenjujoč, morda prezahteven, če je zanjo stik z otrokom celo prenaporen, potem se mati velikokrat zadovolji s površnim stikom do otroka.
Vse več je negativnih pojavov, ko se odrasli otroci zelo pogosto vračajo domov, morda prepogosto, ali pa celo ostajajo doma. To se velikokrat dogaja zato, ker ob mami iščejo tisto, ki jim pripada iz otroštva in je tu nekdo – tokrat mama – ki jim lahko  to da, seveda je to v tej otrokovi starostri zgrešeno. Lahko je tu še ena nevšečnost, ko je mati preveč navezala otroka nase. Ker ga preprosto ni spustila v svet, ga ni bila sposobna postaviti na lastne noge, ga ni naučila odgovornosti zase, kot tudi ne, da bi zase skrbel sam. Vse to mu je pač obljubljala, zaradi napačne mamine navezanosti je otrok ostal v varnem domačem gnezdu, prost vseh skrbi in težav. To podzavestno upanje se otrokom velikokrat ne uresniči, saj se takoj pojavi resem dvom, ali lahko mama obudi svojo materinsko nežnost in rahločutnost pri otroku, ki je star že nad trideset let, še zlasti, če jo ta stalno kritizira in ima dom za »Mutterhotel ali Hotel mama«, kjer dobi hrano in vse ostalo, za kar bi se moral potruditi sam. Tu mu je vse to dano zastonj, drugje bi marsikaj od tega moral plačati.
V takih primerih je zelo važno, da mama ravna kritično in tudi razume stisko, ki jo otrok doživlja. Vsekakor je ob vsem tem velikokrat prisotna tudi bolečina, na eni, kot na drugi strani, ali je ta pri mami ali otroku. Če mama ta občutek bolečine spozna, je to vsekakor bolje, kot da bolečino otrok odnese v svet.

Advertisements

Read Full Post »

easter1V letošnjem postu sta me po več letih obiskala starejša zakonca. Njuno življenje je bilo povezano z železnico. Mož je bil železničarski delavec, ona pa snažilka in je čistila potniške vagone. Poročila sta se že v letih in dobila sina, ki jima je pred dobrim desetletjem umrl. Prav ob smrti tega fanta smo se spoznali. Zašel je v neko čudno družbo, jemal mamila in začel počasi hirati. Nekaj ur pred  smrtjo so me poklicali k njemu. Ko sem prišel, je bil še pri zavesti. Govoril je zelo težko, bolničar – redovnik – me je prosil, naj ostanem, naj ga ne zapustim, saj sta ga starša zelo malo obiskovala. Ostal sem, mu s čajem močil usta, brisal znoj s čela in doživljal njegov odhod, ki se mi je dozdeval, da je podoben dogorevajoči sveči. V ranem jutru, ko je v mesto pripeljal prvi delavski vlak in so se z njim pripeljali delavci na delo, je izdihnil. Še zadnjič sem ga pogledal, prekrižal, bolničar se mi je zahvalil in rekel: »Še vas bom potreboval!«
Živo ob obisku, teh dveh starejših zakoncev, so mi prišle te ure pred oči. Čeprav skrušena, postarana, na prvi pogled brez volje do življenja, pa vendar, ko je pogovor stekel, sem začutil njuno globino. Bogu sem bil hvaležen za nenapovedani obisk, pa še za misel, ki  mi jo je oče podaril ob odhodu. Takole je rekel: »Veste, zbolimo in utihnemo, velikokrat zato, ker ne vidimo poti naprej. Zbolijo prijatelji in zanje ne vemo, za vedno odidejo najdražji in molčimo in se oziramo nazaj, nekako tako, kot za odhajajočim vlakom, in se  sprašujemo zakaj. Če pa imamo vero, vidimo pot, ki je pred nami, kljub vsemu, kar je bilo, dragi naš gospod, vero, veste, vero, oznanjujte v vstajenje, ki ste jo pokazali ob našem fantu, ko ste ostali ob njem, drugo pustite, vrzite proč, proč z nepotrebnim ki nas vse preveč obremenjujejo …«
Vstajenje in Velika noč, to sta viška leta. To je vrh naše življenjske gore, iz katere vidimo pot, ki je še pred nami, pa ne vemo, kolikokrat se bomo spotaknili na njej! Kako hitro pride na tej poti padec! Diagnoza rak, nesreča, izguba službe, odhod najdražjega, kaj vse se nam lahko še dogodi …      Pogled z gore odrešenja nam vliva moč. Vsaka nedelja je mala velika noč, je vrh gore, s katere kristjan s svojimi velikonočnimi očmi  drugače zaznava življenje pa tudi svet, v katerem živi. Prekinjamo ritem vsakdanjika in se zaustavljamo ob domačih. Ob praznovanju vsake nedelje ne praznujemo samo evharistije, ampak tudi doma praznično obedujmo skupaj z najbližjimi. Čeprav se tega vedno ne zavedamo, obhajamo z vsakim takim obedom znamenje upanja, da je življenje več kot nenehno ponavljanje in prav s prazničnim nedeljskim kosilom vstopamo v sveti ritem večnosti. To  naj bo vaša velika noč. Poročeni; ohranjajte jo!  Aleluja!

Read Full Post »

easterSirski kristjani na velikonočno jutro zapojejo prelepo pesem. Ta opeva, kako Mati sreča na poti h grobu rablja, ki je snemal Sinovo telo s križa. Najprej se njuna koraka zaustavita, potem drug drugega zvedavo s kančkom zadrege pogledata, nato rabelj s tresočim glasom spregovori: »Nisem bil grob, nisem bil hiter, počasi, počasi sem ga snemal… nisem mu zadajal bolečin, saj ni čutil, bil je mrtev … » Mati pa mu mirno odgovori: »Hvaležna sem ti za vse to, On je moral zame in zate pretrpeti, za nas vse… sedaj ga v grobu ni več, On živi … » Rabelj nadaljuje: »Kdo ga je ukradel iz groba. Še tu mu niso dali miru …?« Marija pa zaključi: »Večno živi in ko mene in tebe več ne bo, bo On še naprej živel …« Prečudoviti realizem nadzemskega je v to pesem vtkala preprosta duša, daleč od zgodbic, ki nam jih ponuja rumeni tisk, ali pa razvlečene nadaljevanke, brez konca…

***

Bila je nejevoljna, ko je vsaki dan po kosilu pomivala posobo. V postu pa ji je prišel prav ob tem opravilu priblisk. Zaznala je, da ima ob sebi nevidnega prišepetalca, ki ga do sedaj ni zaznala. Šepetalca, ki ji odvrača pogled in uho od vsega blišča in trušča tega sveta (zato ne mara veletrgovin), s komaj zaznavnim šepetom: »Poglej koliko lepega ti ponujam! Kaj je tisti navidezni bleščavi svet v primerjavi s tem, ki te obdaja? Ali ti ne prinaša polno veselja, globoke pomirjenosti in zadovoljstva … ?« Nad tem zavedanjem se je zamislila. Od tedaj jo razveseli vsaka mala živa stvar – rožice, trava, veja v drevesu, živalice, nebo, oblak, pa celo dež. Spoznala je, da megla zna celo čarati. Ne zavije nas samo v svoj mokri sivi dolgčas – ampak tokrat vidimo bolje druge stvari!

***

Vsako novo stanje je novi izziv, nekakšna nova domača naloga. Tudi besede, ki ste si jih pred davnimi leti dali pri poročni obljubi: … v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju … In tisti, ki je zvest, ali lepše: zvestoba sama, nas lahko dobrohotno spominja na vse to in vspodbuja v to smer… Kaj naj bi hoteli še več? Moj jarem je sladek in moje breme je lahko, nam je oznanjal! – Če pritisne preveč, breme prinesemo prednej … »In imel boš življenje v izobilju!« kako čudovito, brez vseh dolgovezni razprav in vsakovrstnih modrovanj. Če spoznamo Njegovo modrost, ki se nam podarja v velikonočnem jutru, potem ne rabimo nič več. To je moja in tvoja ALELUJA! To je dovolj za naš vsakdanj!

Read Full Post »

flŽivimo v času, ko se vedno bolj loči duhovnost od vere. Različne so teorije glede duhovnosti in vere. Nekateri trdijo, da duhovnost obstaja, odkar obstaja človek, vera pa se je pojavila šele pred dobrimi 5000 leti in bo postopoma izginila, saj se zlasti v današnjem času duhovnost razvija zunaj velikih verstev. Zlasti zadnjega ne moremo zanikati. Zasledil sem dve zanimivi raziskavi. V prvi se to takole tolmači: Pod pojmom vera razumemo to, kar se dogaja že od vsega začetka, odkar se je človek zavedel svojega obstoja. Drugi pa trdijo precej drugače, češ da se pojem vere ali versko izkustvo, razume kot to, kar se danes dogaja zunaj katere koli Cerkve, ali cerkvene inštitucije. Delček tega spoznavamo vsi, saj postajajo – nekje bolj, drugje manj – verske ustanove nekakšni preživeti fosili. Tudi tega ne moremo zanikati. Zopet pa ne moremo mimo dejstva, da je danes močna lakota po duhovnosti, še zlasti pri tistih, ki ne dobijo njim ustrezajoče »duhovne hrane« po naših cerkvah, molilnicah, mošejah, templjih pa tudi sinagogah. To duhovno lakoto občutijo še posebej tisti, ki so s svojim spoznanjem, lahko tudi proučevanjem, na novo odkrili veličino in prostranost vesolja. Pri njih je iskanje duhovnosti usmerjeno v konkretno, njim najbližjo obliko duhovnosti. Zaživeli bi jo lahko v Cerkvi še zlasti, če so kristjani. Ker pa je zanje ta pot preprostejša in tudi bolj praktična, z lahkoto pridejo v novodobno zablodo, ki jo preprosto imenujemo »new age«. Istočasno pa vemo, da v resnici ni nobenega konkretnega gibanja, ali enotne duhovnosti s tem imenom. Prav zato ne smemo mimo iskalcev duhovnosti, in teh ni malo, ki so pripravljeni na vse, pa naj bo to vraževerstvo, magija, animalizem, panteizemm, joga … samo da bi nekaj odkrili in iz tega živeli. To je ponovni dokaz duhovne lakote, ki dejansko obstaja tudi danes. Posebno poglavje je tu mladina. Vsi skupaj, še zlasti duhovniki, si zatiskamo oči in nočemo spoznati, da sekularizirani mladi svet uporablja znanstveni pa tudi mehanični pogled na svet, da bi skozi ti dve smeri odkril bistvo, lahko tudi Bistvo(!), ki vse vodi. Sedanja postmodernistična mladina ne sprejema ločevanja duše od telesa, ampak hoče duhovnost, ki vključuje telo s spolnostjo vred! Njih ne zanimajo dogme in doktrine. Odgovor na sodobne potrebe, vizije, celo zahteve je naprimer Taize v Franciji. Uspeh tega ekumenskega kraja je prav v tem. Tu se skozi vse leto zbira na desettisoče mladih iz vsega sveta, da tam preživijo vsaj en teden, če ne več. Privlači jih svoboda. Nihče jim ne vsiljuje nikakršne dogme. Zelo dolgi liturgični obredi so brez pridig, vendar z veliko petja, poslušanja orgel, prepevanja psalmov in himnov. Mladi se zbirajo po skupinah, kjer razpravljajo o duhovnosti, o Svetem pismu, pa tudi o drugih stvareh. Vse, od molitev, petja, bogoslužja, poslušanja orgel je zelo preprosto, mirno, res se ponavlja, je pa vmes veliko tišine in začuda, mladi spoštujejo tišino. Ni važno, kakšno stališče kdo zavzema do vsega tega, na koncu moramo priznati, da je Taize eno od duhovnih znamenj našega časa, ki jih Cerkev vse premalo upošteva.

Read Full Post »