Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2009

V tej knjigi ni važna veroidostojnost, ampak točnost vloge.

dan_brownDan Brown je leta 2004 izdal knjigo z naslovom Da Vincijeva šifra. Postala je uspešnica, ki jo v zgodovini v takšen obsegu skoraj ne poznamo. Film, ki so ga po njej posneli še vedno polni kinodvorane.
Zastavlja se vprašanje: »Kaj je tisto, kar v današnjem času daje tej knjigi in temu filmu takšno popularnost?« Tematika v knjigi obravnava zgodovino in je nekakšen zgodovinski roman. Način pisanja je zelo zanimiv, tako da bralca pritegne, še zlasti tistega, ki ni vešč zgodovine in ni poučen o veri in Cerkvi. V njej mrgoli zgodovinskih netočnosti, enako v zveti s Cervijo in vero. Kdor vse to vsaj malo pozna, takoj ugotovi, da je pisatelj razgrnil pred bralca celo paleto netočnosti. Prav zato je knjiga bila deležna veliko kritik, še zlasti v akademskih krogih kot tudi med poznavalci vere, Cerkve in med zgodovinarji.
Ob vsem tem plazu kritik pa se je dogodilo nekaj, kar bi običajen trezen bralec nikoli ne pričakoval. Namesto da bi ti posegi odvrnili zanimanje od knjige, je ta knjiga postala prav na račun vseh teh strokovnih kritik privlačna.
Skrivnost romana Da Vincijeva šifra je v tem, da se je Jezus poročil z Marijo Magdaleno. Obstajala naj bi skivnostna šifra, po kateri naj bi se to sporočilo posredovalo naprej po peščici ljudi. Imela naj bi otroka z imenom Sara in njen rod naj bi se ohranil do današnjega dne. (Kraljevska krvna linija se ni pretrgala!) Več kot dovolj vabljive snovi za današnjega človeka, ki komaj čaka, da izve nekaj pikantnega …  Tako se pred nas v knjigi razplete zanimiva zgodba iz prve Cerkve  v vlogi Marije Magdalene.
Če odmislimo točnost, verodostojnost ali  netočnost omenjene zgodbe v tem romanu, spoznamo nekaj, česar se niti ne zavedamo. V tej knjigi ne gre za verodostojnost njene vsebine, ampak za točnost vloge. Ta je tokrat odličen pokazatelj, kaj ljudje danes iščejo. Pred bralca so razgrnjene stvari, ki bi se v toku zgodovine lahko dogodile. Ali so resnične ali ne, to je za bralca postranska stvar, ker je prav brez te ugotovitve vsebina knjige dovolj privlačna in zanimiva.
Knjigo Da Vincijeva šifra  bralec doživi kot osebno osvoboditev svoje domišljije, ki se lahko še dalje zaustavlja ob najrazličnejših možnostih in fantazijskih ugotovitvah. Čeprav teh v knjigi ni, se lahko podzavestno spletle v bralčevi domišljiji in ga osvojijo. Tako je tokrat bralčev um ujet v neki »prisilni jopič« fantazije z vsiljenimi stališči in celo dogmami, kar v današnjem času imenujemo postmodernizem. Ob vsem tem je zelo važna ugotovitev, da je Da Vincijeva šifra tipičen primer, ki jasno pokaže, kako je tak način razmišljanja danes zelo razširjen in je tudi eno od znamenj sodobnega časa. Prav na takšna znamenja sobodnega časa, pa smo vse premalo pozorni. Ob tej knjigi je enkratna priložnost  za starše in vse, ki so danes vzgojitelji, da so pri mlajših budni na njihov način razmišljanja, ki je danes vsesplošen, je pa zelo velikokrat napačen.

Advertisements

Read Full Post »

marshall_titoDogaja se, da se še vedno dobijo tudi v našem ljubem zamejstvu, in to med takšnimi, od katerih najmanj pričakuješ, ki še vedno mislijo, da je v Sloveniji mogoče sedanje  stanje, pa naj bo to politično, ekonomsko in tudi versko, zaobrniti nazaj na stanje, kakšno je bilo nekoč. Ne zavedajo se, da so v veliki zmoti!
Ljudje se moremo, hote ali ne hote, sprijazniti tudi s posledicami našega izvora. Ta je lahko »tlakovan« s takšnimi ali drugačnimi krivicami, je pa lahko tudi »postlan« s takšnimi ali drugačnimi privilegiji. Če je nekdo tako ali drugače obremenjen, s kakimi  krivicami, nosi v sebi tudi psihološke posledice, ki ga nujno spremljajo, naj se jih zaveda, ali ne.
Če pa je bil nekdo tako ali drugače obdarjen s privilegiji, ga lahko doleti podobna usoda. Ko mu ti privilegiji obrnejo hrbet, malo jih je takih, ki jih uživajo vse življenje, to velja za marsikoga tudi tu v našem ljubem zamejstvu,  potem sta si oba podobna. Zdrknila sta na ledu in pristala na nagi zadnjici, pa neglede, kaj bodo ljudje rekli, ali kaj si sploh onadva mislita! Od tu dalje je realnost za oba enaka, neusmiljena, trda in kruta.
V Ljubljani so zopet začeli pogrevati staro temo o Titovi ulici. Na našem ljubem Sabotinu se občasno zbira  skupinica ob »pomandranem« napisu »Naš Tito« in zapojejo: »Druže Tito, mi ti se kunemo…«  V lepo urejeni knjižnici  preplašena knjižničarka ne ve, kako bi se vedla, če jo slučajno vprašate: »Gospa, kje pa je tista Jakčeva grafika, ki je imela Titov podpis in je leta in leta krasila to sobo?« Nekdo mi je rekel, da so jo najprej obesli v hodnik pred stranišče, ki ga uporabljajo uslužbenci, potem pa so jo deponirali v shrambo, kjer imajo pribor za kuhanje kave. (Živa groza in ubogi moj ljubi Jakac!)  V knjižnici mojega znanca, ki ga je Titov režim krepko garbal, je kljub vsemu ostala na častnem mestu knjiga s fotografijami Titovih portretov z maršalovim podpisom, ki mu jo je poklonil znani slovenski slikar! Kljub vsemu je znancu ta  knjiga dragocena in jo tudi rad pokaže obiskovalcem, če slučajno nanese pogovro na to.
Ena od slovenskih strank v Sloveniji je ob predlogu za  poimenovanja Titove ulice v Ljubljani   zapisala: »S priznanjem enemu največjih zločincev dvajsetega stoletja bi na svojstven način proslavili kulturo smrti in zatiranja, ki jo pooseblja Josip Broz Tito.«
Ob vsem tem se vidi, da so nekateri v našem ljuben narodu začeli s Titom, da bi obudili Tita! Postavlja se ponovno vprašanje: »Ali ni že enkrat napočil čas, da se neha lagati, živeti na lažeh, z lažmi in ob laži? Kaj vse so nas učili, čeprav je vsaj včasih nekje ob robu vsega tistega priblisknil drugačen žarek, ki pa se je izgubil v kričeči večini. Spomnim se sina znanega češkega pisatelja, ki mi je ob obisku leta 1968 rekel: »Živeli smo toliko let pod plahto resnice!« Ta nesrečna plahta resnice ne pesti samo našo slovensko zgdovino, ampak se še vedno ponavlja in kot izgleda se bo še, tudi v naši stvarnosti…
Pozabljamo pa, da se ni mogoče več vrniti na stare pozicije. Prihodnost je vedno pripadala tistemu, ki je znal pravočasno odskočiti iz prastare, zguljene in izrabljene dialektične krožnice. Ta modrost velja za vse, neglede na to, po kateri strani pluje njihova barka.

Read Full Post »

flower

LOČENI

V Pavlovem letu mi velikokrat pride na misel njegov citat: »Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerem je bil poklican«. (1 Kor 7,24) Ponovno pa sem se spomnil na ta Pavlov citat 21. aprila, ko je italijanski  statistični zavod ISAT objavil podatke o porokah. V Italiji je bilo leta 2007 drugič (ali večkrat!) poročenih kar 33.070 parov ali 13,2% vseh sklenjenih porok. V celoti je to leto bilo kar 3144 porok več kot leto prej. Če se zaustavimo pri statistiki, koliko zakonov se loči in koliko razvezancev se ponovno poroči, pridemo do neverjetnih podatkov. Če primerjamo civilne razveze, spoznamo, da se v Evropi letno civilno loči več kot 45 % zakoncev. Tudi v našem okolju ni bolje. So občine, kjer se letno civilno loči že 50 % poročenih, pa ne samo tistih, ki so mogoče v zakonu kratek čas, ampak tudi takšnih, ki so že na pragu zlate poroke. Kljub vsemu moramo biti pri teh podatkih nekoliko bolj natančni. Civilno se ne ločujejo samo tisti, ki so prvič poročeni, ampak tudi mnogi, ki so drugič, tretjič ali celo večkrat poročeni. Znana je ugotovitev, da je v zakonu, kjer je eden od partnerjev ločen,  možnost ponovne ločitve večja. Po statistiki gredo najpogosteje narazen tisti, ki so tretjič ali celo četrtič poročeni, medtem ko so  prvi zakoni stabilnejši.
Sodniki pravijo, da skoraj vsako ločitev doživljajo ljudje zelo boleče, malo je izjem. Običajno se med možem in ženo na sodišču slišijo obtožbe in žalitve, marsikje je v ozadju tudi nasilje, alkohol, zakonska nezvestoba, obtoževanja tretje strani, kot je pritisk enih od staršev zakoncev, pa celo finančni problemi in neuspehi v poklicu in na delovnem mestu. Skratka: »Vse polno obtožb, pa čeprav je pri marsikom bilo v začetku  precej drugače … »
Velikokrat se mi poraja dvom, da je ob teh tragičnih zakonskih dogodkih, bil majhen, lahko tudi večji spodrsljaj pri tistih, ki jih pripravljamo na zakon, to smo mi duhovniki! Zakonska skupnost, ki nastane s poroko, je zaznamovana z ljubeznijo in zvestobo. Posebno poglavje v zakonu je ljubezenska in življenjska zvestoba moža in žene, drug do drugega in seveda do Boga, če sta sklenila cerkveni zakon. Tisti DA, ki je bil izrečen pred oltarjem, je DA, ki zakonca opozarja, da ju Bog ljubi in tudi sprejema takšna kakršna, kot sta, z vsem dobrim pa morda tudi s kakšno slabostjo, ki sta jo skupaj prinesla v svoj zakon.
Vse premalo se poudarja, da v krščanskem zakonu zakonca nista sama – v dvoje, ampak je med njima še tretji, to je Bog, brez katerega zakon ne bo vzdržal. Kajti vsi ljudje imamo svoje težave in na vsaki življenjski poti so takšne in drugačne težave, saj brez teh ni življenja! Vprašanje  je le, kkao se jih lotevamo!
Kako globoke rane so pri tistih, ki so se ločili, povedo lahko sami. Vsi, ki imajo stik s Cerkvijo, doživljajo ob ločitvi tudi velik problem z njene  strani. Tu bi najprej omenil, da je vse preveč ločenihljudi, preveč zaprtih ali plašnih in si marsičesa ne upajo razčistiti s Cerkvijo. Eni in drugi trpijo, četudi velikokrat marsikdo tega ne pokaže. Če se približajo Cerkvi, jim pomagajmo vsaj z dobro besedo, napotimo jih tja, kjer jih bodo razumeli in jim skušali pomagati. Veliko pa bomo naredili že če jim obljubimo, da bomo zanje molili. Morda jim bo samo ena takšna misel že vspodbudila, da v težavi niso sami, ampak, da jim skuša križ pomagati nositi še kdo drugi.
Preprosta logika: »Bog je Zvestoba! Kdor ostaja zvest Bogu, zvestoba v njem raste, ker je Bog zvestoba! Ker pa ljudje niso zvesti Bogu se tudi Božja zvestoba od njih oddalji! Pri tistih, ki se cerkveno poročajo, se to redno povdarja. Tisti pa, ki se pridejo samo v cerkev poročit, pa nimajo niti interesa to poslušat, oziroma jih to ne briga!!! – Potem naj pa sami sebi prepišejo svoje velikansko zaupanje v lastno vsemogočnost!

Read Full Post »