Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2009

c_pr_6Branje našega zamejskega dnevnika ob jutranji kavi mi nadomešča »cuker in piškote«. Pred leti mi je naša znana obmejna literarna gospodinja svetovala naj ne bi bral v tem dnevniku rubrike Žarišče, ker bom imel prebavne motnje. No, teh se najlaže rešimo s pravim brinjevcem. Tega žal na našem Krasu ni več, saj imamo samo »falš šnops«. Ker pa so mi pleterski menihi ob jubileju poslali steklenico pristnega pleterskega brinjevca (ne vem, če je tudi požegnan!), sem se odločil, da preberem članek, ki je bil v omenjeni rubriki in je razmišljal o duhovniku. Mimogrede, pritegnil me je tudi pisec, ki ga poznam samo po fotografiji, je pa moj sobrat, ki zjutraj prebere štiri dnevnike v treh jezikih, imel s tem avtorjem prav zaradi mene pravi spopad in to še po nedeljski maši, ki se je  hvala Bogu končal z zelo častnim športnim rezultatom 0 : 0 ali neodločeno.
Vedno je bilo moderno razpravljati o duhovnikih. Znanka, ki za italijanski časopis redno pripravlja razvedrilno stran, mi je povedala, da nima noben stan toliko vicev in potegavščin, kot jih imamo prav mi duhovniki, in to od zabavnih pa do sila mastnih (prav prašičjih!!!). Četudi je nas duhovnikov vedno manj, smo vsaj za vice še vedno »ponucani« in kot kaže bo tako tudi naprej!
Te dni sem si čisto slučajno skušal osvežiti znanje iz filozofije, pa sem brskal po stari skripti, ki jo je napisal že davno umrli dr. Janez Janžekovič. Na robu neke strani sem si ob predavanjih zapisal tudi tole profesorjevo modrost, ki je kot nalašč za to temo: »Avtorji, ki pri svojih delih velikokrat uporabljajo duhovnike, imajo nekje v svoji skriti kamrici neko nepotešeno željo. S tem dokazujejo, da so si pri življenjski odločitvi izbrali napačno pot!« – Stavek je zanimiv. Če se ob njem zamislin, se spomnim  na nekega našega slovenskega pisatelja, ki kar ne more iz svoje kože, če v svojih delih ne soli pameti duhovnikom, potem bo to verjetno tudi držalo. Sicer pa sem se prav te dni v hribih razjezil nad izjavo nekega slavista, ki mi je vpričo žene rekel: »Če bi še enkrat bil mlad, bi postal duhovnik!« Boljša polovica je skremžila lice, jaz pa sem kratko zarobantil: »Poslušajte, imate štiri otroke, to je vaše duhovništvo – sanje pa že enkrat pustite pri miru!« in sem jo mahnil naprej, prepričan, da za pranike od njega ne bom dobil nikoli več voščilnice.
Seveda je duhovnik zelo čislan, če je kulturnik, glasbenik, športnik, zidar in »malavar«, »šuštar« in mizar, pa »žnidar« ali kovač,  vodni in električni inštalater, motorist in biciklist, seveda tudi pevec in pivec, pa organizator in finansier »fešt« in vsega kar k temu spada. Ko pa čisto na rahlo pritisne na tisto tipko, ki ji pravimo duhovnost in iz katere izhaja beseda duhovnik, potem pa pri marsikom zacvili in zaškriplje in pride do vseh znanih »ravsov«, ki jih v našem ljubem zamejstvu mi duhovniki prepogosto  doživljamo in kot izgleda  jih bomo še do sodnega dne…
Ni važno, kaj si kdo o duhovniku misli. Prav tako tudi ni važno, kaj komu duhovnik pomeni. Najvažnejše je: Duhovnik mora biti mož molitve. Z molitvijo in ob molitvi usmerja svoje delo in oblikuje vse, ki so mu zaupani. Zato se tudi ne sme ozirati na to, kaj bodo zaradi tega in tega rekli ljudje. Koliko jih bo zgubil in koliko pridobil. Vernik nima vere zaradi duhovnika in v cerkev ne hodi zato, ker mu je ta in ta duhovnik všeč, ampak zaradi Boga! Vse ostalo ob duhovniku je postranska stvar, saj je duhovnik najprej človek, kot je družinski mož najprej človek in šele potem oče! Vera pri nekom raste ali pa pada iz njegove notranje povezave z Bogom. Duhovnik mu ob tem lahko samo pomaga, če je on dovzeten za to! Ob takšnih velikokrat odvečnih razpravah velja sledeče: Duhovnik je dolžan za vse, ki so mu zaupani, moliti! Če tega ne dela, se je izneveril svojemu poslanstvu. Svet ti postane čisto drugačen, če ti vrata vanj odpira molitev. To velja za slehernika! Človek je živo bitje, četudi se prvič srečaš z njimi, nam molitev krajša razdalje. Tu mislim na tisto molitev, ki prihaja iz srca, ne pa na molitev z jezikom, kot moli mlinček… Prav bi bilo, da bi zato tudi verniki molili za svoje duhovnike in za duhovnike nasploh. Če bomo to upoštevali bomo kmalu spoznali, kako smo drug drugemu potrebni in koliko medsebojne pomoči drug drugemu podarjamo…

Read Full Post »

goli8006simalanhm1

V četrtek 9. julija je poteklo šezdeset let, ko je tedanja jugoslovanska oblast pripeljala na Goli otok prve zapornike.
Otok obsega 4,7 kvadratnih kilometrov. Najvišji vrh z imenom Markoni ima 230 metrov. Na tem otoku je znai Titov kipar Antun Avgustinčič odkril enega najlepšeih in najboljših vrst marmorja v Dalmaciji. Že v stari Jugoslaviji sta slovenski politik Anton Korošec in knez Pavle Karadžorževič iskala možnost za odprtje večjega zapora ne enem od jadranskih otokov, kamor bi ob morebitnem poskusu komunističnega preobrata izolirali obsojene upornike iz tedanje Jugoslavije. Načrt je prihitela druga svetovna vojna. Ideja je vzklilaponovno v novi Jugoslaviji, po sestanku informbiroja, ko so po Stalinovem diktatu sprejeli resolucijo, s katero se obsodili vodstvo Komunistične partije Jugoslavije, češ da je »krenilo z marksistično- leninistične linije«. Vodstvo informiroja je naročilo Titu, da podpre resolucijo in odstrani jugoslovanski partijsko vodstvo. Tito tega ni storil, zato je v Jugoslaviji prišlo do paničnega lova na čarovnice. Iskali in odkrivali so dejanske in namišljene simpatizerje resolucije informbiroja. V tistem času je bila tudi močna prisotnost Rdeče armade na Madžarskem, obenem pa tudi gonja proti Jugoslaviji. Vse to je pospešilo iskanje primernega kraja za izolacijo Stalinovi petokolonašov, ki naj bi jih bila Jugoslavija polna.
Otok je odkril tedanji jugoslovanski notranji minister Krajačić in to predlagal Kardelju. Ta je skupaj z najvišjim partijskim vodstvom sprejel odločitev za odprtje delovnega taborišča – »centra za prevzgojo« – na Golem otoku. Njegova zgodovina se lahko razdeli v dve obdobji: čas gulaga 1949 – 1956, ko je bil Goli otok imenovan tudi  »Titovi Havaji«, kamor so deportirali politične obsojence, informbirojce, kot tudi veliko nedolžnih ljudi.
goli8007simalanot1

Drugo obdobje se začne po letu 1956, ko iz Golega otoka umaknejo politične zapornike in sem naselijo najhujše kriminalce iz tedanje Jugoslavije. V tem času so bivalne prostore posodobili, ne samo zaradi določenih mednarodnih kontrol, ki jih takšni zapori imajo, pač pa predvsem zato, da so zabrisali sramotno neznosno stanje, ki so ga bili deležni prvi zaporniki. Na Golem otoku so zapore dokončno zaprli leta 1980. Goli otk obstaja še naprej nenaseljen tako, kot je bil pred pedestimi leti.
V času »Titovih Havajev« so med kaznjenci vladali nenormalni odnosi. Vemo, da si kaznjenci v vseh zaporih sveta med seboj v glavnem tudi pomagajo.Tu je bilo obratno. Uprava je vzpostavila vzdušje, da so kaznjenci sami drug drugega na različne načine maltretirali. To je bila svojstvena taktika tedanje jugoslavanske Udbe in danes se samo čudimo, kako je možno, da se je kaj takega sploh lahko dogajalo.
goli8008simalanti9Goli otok je pri nas, kot v svetu postal znan  kot primer, kako se nad človekom sproži prihični pritisk in se v tem psihičnem tlačenju ne samo živi, ampak tudi misli. Nad 50.000 zapornikov je tu doživljalo svojo Kalvarijo. Od tej je samo na otoku urlo zaradi žeje, podhranjenosti in najrazličnejših bolezni, kot tudi zaradi samomorov nad 5.000 ljudi …
Minulo je 29 let od zaprtja tega najbolj znanega jugoslovanskega gulaga. Mnogim, ko slišijo to ime se vedno sproži boleč spomin, ostalim, ki na srečo niso okusili tega gorja, pa predstvalja tisti del zgodovine, ki govori o načinu odstranjevanja in izoliranja nasprotnikov tedanjega jugoslovansko-partijskega vodstva, tudi za cenjo trpljenja povsem nedolžnih.

goli80015simalannd3Ob koncu si upam zapisati: »Kadarkoli sem že bil tam, bil sem večkrat, vedno dobim potrditev, da je ta otok kljub nenaseljenosti ohranil živo pričevanje na kakšen način je jugoslovanska socialističba revolucija žrla svoje lastne otroke … »

Read Full Post »

mountains_medBliža se čas počitnic. Mnogo je načinov, kako jih preživimo. Občutek spočitosti pa ne nastane sam po sebi, zanj je treba nekaj storiti, zato nekaj misli.
Potreba po morju in soncu, po hribih in svežem zraku se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane s potovanjem, kot s turizmom. Odkrivanje naravnih lepot, ki jih je razkošno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vratih in ima vedno čas za človeka, ki gre mimo, trenutki tišine ob zahajajočem soncu, ali ob tabernaklju v cerkvi – vse to spreminja navadni turizem v nekaj veliko globljega, da tako lahko postanejo  počitnice – naše počitniško ROMANJE!
Kristjani, ki gredo na počitnice kot turisti, lahko odigrajo pomembno vlogo pri povezovanju človeštva, v vesoljno bratstvo, ki ga je Jezus s vojim prihodom na svet začel in ga je svojim učencem zaupal, kot zgodovinsko nalogo.
So vrednote, ki jih ne moremo kupiti, enako ne plačati, so pa za vsakega na počitnicah neprecenljive vrednosti, saj obogatijo tistega, ki jih daje in tistega, ki jih sprejema.
Zavedati se moramo, da bo turizem cvetel in uspeval tudi kot gospodarska panoga, predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi tako stojimo pred velikim izzivom, neglede kje nas je Božja ljubezen naselila, ali pa pripeljala, ob lepotah narave, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, pa tudi z našo srčno pridnostjo, ki jo lahko zapazi vsakdo, ko se ustavi ob nas, ali pa nas kjerkoli spozna…  –   BOG Z VAMI NA POČITNICAH!

Read Full Post »