Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2009

julij 2009 007Poslušal sem predavanje, v katerem se je avtor trudil pojasniti, zakaj gre toliko zakonov narazen. Navajal je razlčične vzroke. Mislim pa, da je najvažnejši: »Vse preveč je zaročencev, ki si željo  sozaročenca po svojem okusu  in po svojih merilih, ne pa takšnega, kakršen je!« Takšna ugotovitev velja tudi za druga področja našega življenja.Vedno bolj se kaže, da si ljudje za življenje ustvarjajo svoja merila, ki temeljijo najprej na lastni koristi in šele potem pridejo na vrsto bližnji.

Podobno je tudi pri veri. Vedno več je »vernikov«, ki so si ustvarili osebno vero po lastnih merilih in lastni koristi. Tako so Boga »porabili« za dosego svojih lastnih in tudi samovoljnih ciljev. Ob tem pa se takšen tip vernika ujame v neljubo zanko: »Človek tako postane uničevalec svoje lastne človečnosti in istočasno zasužnjen s stvarmi, ki jih uporablja«. Ta človekova zabloda pa ne velja samo za predstavo o Bogu. Velikokrat velja tudi za našo predstavo o Cerkvi, duhovnikih in o vsem, ki je kakorkoli povezano z Bogom. Napačna lastna merila človeka večkrat zavedejo, da ni sposoben več pravilno oceniti ali preseoditi tega ali onega dejanja. Tako z lahkoto nasede medijsko-reklamnim trikom in seveda tudi medijski miselnosti, ki danes vse preveč kroji mnenje, pa tudi psiho sodobnega človeka – razumljivo tudi vernega.
Iz tega, na videz brezizhodnega položaja nas pelje Božja beseda, če ji prisluhnemo. Janez nam v evangeliju takole nagovori: »Boga ni nikoli nihče videl. Edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On je povedal« (Jn 1,18). Tako je Bog pečat in odgovor na naše iskanje resnice. On nam da razsodnost, do našega pravega spoznanja. Ker pa je Božje gledanje velikokrat drugačno od naših življenjskih meril, se nam zdi trdo in namesto da bi se ga oklenili, se raje izognemo in pademo pod vpliv konkretnih meril in želja, ki so na videz tudi koristnejša. Tako se bomo še naprej vrteli v začaranem življenjskem krogu in namesto da bi iskali pomoč in rešitev pri Bogu, bomo to iskali v navideznem begu od resničnosti in se utapljali v močvirju osebne samozadostnosti, ta pa ima za posledico kratkotrajno korist in kratkotrajno srečo.

Read Full Post »

Ugledni dami sem pred nekaj meseci v pogovoru mimogrede rekel: »Poglejte, kot kulturni ataše vaše države in seveda tudi vašega naroda in vaše literature ne naredite nič, da bi pri prevodih napisali v te knjige vsaj kratek komentar ali pa spremno besedo, kot se je običajno delalo.« Ni mi odgovorila, samo pogledala me je in pogovor zasukala na drugo temo.
SFRJKmalu zatem me je poiskala in mi izročila vabilo za sprejem, ob nastopu službe novega veleposlanika. Povedal sem ji, da me ne bo, ker mi ne ležijo takšna srečanja, pa tudi bi se ne počutil dobro v takšni družbi. Ona pa: »Po vas pride naš avto in seveda nekdo, ki vas bo spremljal, da se ne bi slučajno izgubili!«  Prepričan sem bil, da je to šala, zato tega tudi nisem jemal resno. Nekaj ur pred tem dogodkom zazvoni telefon. Sporočijo mi, da je avto na poti. Ni mi preostalo drugega kot ugrizniti še v to kislo jabolko. Vdal sem se in pripravil, bo pač kar bo …
Po uradnem – protokolarnem delu in po krajšem kulturnem programu se je razvil družabni del srečanja. Odkrito povedano, komaj sem čakal, kdaj bom lahko odšel, čeprav sem se prijetno počutil. Šofer, ki me je pripeljal, je še prej odpeljal nekoga drugega in v tem času se je čisto slučajno razvil pogovor z gospodom, ki je zelo dobro poznal naš narod in naše razmere. Mimogrede mi reče: »Vi Slovenci nimate diplomatske tradicije, kje so vzroki?« Skušal sem mu zelo preprosto povedati, da pač kot narod imamo svojo zgodovino in seveda kulturo, lastno državo, razen Karantanije, ta pa tako ni imela diplomatov v današnji obliki, smo dobili šele s sedanjo. Bili pa so Slovenci v najrazličnejših diplomatskih službah in, kot se je govorilo ali se govori, so bili tudi uspešni diplomati!« »To mi je bilo poznano, preden sem prišel sem,« je nadaljeval. »Velikokrat pa ne razumem vaših diplomatskih pogledov. Poglejte, meni redno, preden pridem v pisarno, prevedejo vse važnejše članke iz vašega dnevnega časopisja in važnejših revij. Ni mi jasno, kako lahko nekdanji jugoslovanski diplomat izjavi o razpadu Jugoslavije, da je bil glavni razlog za razpad Jugoslavije prihod na oblast Miloševič in njegova centralistična politika, ki je skušala odvzeti suverenost posameznim republikam. Potem pa še isti diplomat dodaja, da nobene miljarde Evrope ne bi rešile Jugoslavije, saj je bilo že prepozno, saj so se povsod že močno uveljavili nacionalizmi. Takšno izjavo lahko da samo politik, ki je bil zaverovan v jugoslovanski socialistični komunizem, ne pa diplomat. Ves svet ve, da je bil Miloševič samo grobar Jugoslavije, pogrebno podjetje pa je bil celotni ustroj te države in to od njenega nastanka do njenega razsula s Titom na čelu!« Na mojo srečo je prišel šofer in preprečil nadaljnji razgovor, čeprav me je sogovornik povabil, da bi ga ob priliki nadaljevala. Sam pa si ga ne bi želel nikoli več.
Ideja vsake suverene države je bila in tudi bo, kako naj oblikuje družbo suverenih ljudi, sem spadajo tudi diplomati, ki vedo, kako deluje beseda, kaj je zakon, vedo pa tudi, kaj je prav in kaj narobe. Za temi besedami se skriva vsa modrost razpada Titove Jugoslavije, pa seveda tudi slovenske diplomacije.

Read Full Post »