Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2010

Opazujemo se

Ljudje smo se vedno opazovali…

11. junij je imel vsaj zame dva zanimiva dogodka. Na trgu sv. Petra v Rimu se je s papeževo mašo zaključilo leto duhovništva. Tja sta me povabila sobrata ob obisku, prav istočasno pa smo imeli pri nas šolsko mašo ob zaključku šolskega leta. Po maši me poišče ena od naših profesoric in mi v zahvalo izroči knjižico z naslovom: Za novo tradicijo, s podnaslovom:  Pismo duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem v letu evharističnega kongresa. Avtor je mlajši slovenski diplomat.
Knjigo sem z velikim užitkom prebral, zato sem sklenil, da še enkrat sežem po njej in ji posvetim malo več časa. Ko sem ob ponovnem branju spoznaval posamezne sobrate duhovnike, neglede kje so – nekaterih si niti nisem skušal priklicati v spomin kdo naj bi bili, – in knjigo odložil, pa sem o tem delu dobil drugačno sliko. Nekaj podobnega sem prebiral pred leti z naslovom: Moje oko je pero. Kot takrat, tudi sedaj, sem se ob branju zamislil.
Ljudje smo sevedno opazovali, kjerkoli smo se že nahajali in kakršni smo že. To naše opazovanje ima lahko za vsakega od nas svojo obogatitev, ali pa tudi ne. Obogateni smo, če  pri kom spoznamo nekaj, kar nas oplemeniti in razveseli, presenečeni pa smo,  če ob takšnem početju doživimo razočaranje, pa neglede kdaj, kaj in kako.
Vedno je bilo in bo, o tem sem trdno prepričan, moderno, aktualno, pa tudi vabljivo pisati o duhovnikih. Na to me je pred leti opozoril Pavle Zidar, ko mi je podaril svojo knjigo Hokus pokus kaplan in še pripomnil: »Vedno bo zanimivo predvsem vse tisto, ki je pri vas duhovnikih pikantno, nekako tako, kot pekoča paprika na golažu, na takšnem, kot ga znajo skuhati samo Srbi – da resnično v ustih zapeče!«
Sam bi si ne upal napisati, kaj doživlja mož, ki je pri ženi ob porodu. Čeprav mi je prav te dni neki nekdanji moj dijak ves vesel povedal, da je dobil sina in mu dal ime Jakob, da pa je bilo zanj ob ženinem porodu strašno, res strašno …  Prav tako ne vem, kakšni so občutki med možem in ženo, če nastopijo tihe ure, ali tihi teden, še manj tihi mesec, kakor koli hočete imenovati to naelektreno stanje, ki tako ali drugače nastane med dvema, ki živita pod isto streho pa še za istimi vratmi. Da kakšnega drugega zakonskega poglavja ne bi omenjal. Če ga poznam, ga poznam zato, ker sem o tem bral, ali mi je kdo kaj povedal, nisem pa vsega tega kot duhovnik doživel. Zato tudi pri pastorali z zakonci, ko se z njimi srečujem, govorim, razpravljam, se pogovarjam do določene točke. Dalje ne grem, ker tam nisem doma. Da ni pri vseh duhovnikih vedno tako, me je o tem ošvrknil slovenski politik, ko sta mi z ženo prišla voščit o veliki noči, pa je ob pogovoru o velikonočni spovedi namignil, da je dobil občutek, ko je šel k spovedi, da ta in ta duhovnik zna o zakoncih vsaj za eno štengo več, kot mi poročeni, ki to živimo … »  Zanimiva klofuta za nas duhovnike, vsaj jaz jo tako razumem! In kaj naj rečem o delih, ki govorijo o duhovnikih in so namenjena nam duhovnikom? Vesel sem, da so, vsaj zame so zanimiva, če so za druge, naj povedo sami, vedno sem jih in jih bom z zanimanjem prebiral. Ob njih pa si bom ustvaril svoje mnenje. Do tega imam pravico, kot ima pravico svoje napisati avtor, ki se je spustil na to področje. Neglede na to, kaj takšno delo komu pove – ali ga nagovori, ali pa ga celo zamori. Duhovnik lahko ob tem doživi tudi to, saj je človek, še zlasti, če ob branju spozna, da je sam, četudi si skuša poiskati sodelavce, pa jih ni, ker jih ni … Lahko je za vse to kriv sam, kaj pa če ni, če je tu zatajila zvastoba veri, lahko tudi nevzgojenost in neodgovornost tistih, ki spadajo pod župnijski zvon.  Pa še marsikaj drugega bi se dalo osvetlit ob takšnem branju …
Na koncu mi je prišel živo v spomin ta dogodek: Moj profesor in slovenski filozof dr. Janez Janžekovič, mi je po nekem izpitu takole ošvrknil: »Veste tudi osem je nekaj, ni pa to deset! Ker ste že slepomišili in med Avguština upletli Kocbeka vedite, da bomo do sodnega dne v filozofiji  imeli vse mogoče listje, podobno tistemu, ki je bilo, je in bo pri tistih, ki so v življenju naredili ošvrkek (ime za ovinek!) in niso postali to, kar bi morali, pa jih tam notri, čisto na dnu, vedno nekaj zbada … »
Advertisements

Read Full Post »

Testamen ali oporoka in bioloèka oporoka

V tisku je bilo sporočeno, da sta vodstvi Evangeličansko-metodistične in Valdežanske Cerkve v Trstu odločili, da prebivalstvu neglede na versko prepričanje ponudita vpis v register tako imenovane biološke oporoke.
Kot zanimivost naj dodam, da so že nekateri naši občinski sveti imeli na dnevnem redu svojih sej tudi to zadevo in je bilo iz pisnih sporočil zaznati, da so občinski odborniki pri glasovanju bili za, nekateri pa tudi proti. Kakšne večje razprave pa v našem zamejskem prostoru ni bilo opaziti.
Kaj je oporoka?
Oporoka je pisni akt, ko se nekdo pri polni zavesti odloči in to tudi pisno stori, kako naj se njegovo imetje porazdeli po smrti. Ta akt mora vsebovati datum, podpis in naj bi bil napisan na roko. Lahko se tudi sodno overi, podpiše s pričami, obenem pa oseba, ki je oporoko napisala, imenuje izvršitelja oporoke. Skoraj vse države po svetu imajo podobne zahteve glede veljavnosti oporoke ali testamenta. Obstajajo tudi pravne razlike, ki so posebnost te ali one zakonodaje.
Prav bi bilo, da bi vsak, ki ima imetje, pravočasno poskrbel za pravilno porazdelitev ali pravilno zapustitev tega, kar pač ima. V nekaterih poklicih je skoraj uzakonjeno, enako imajo tudi nekatera cerkvena gibanja kot tudi različne veroizpovedi, da mora oseba, ki je član take skupnosti, imeti tudi oporoko, izvršitelj oporoke pa mora vedeti, kje je ta shranjena oziroma kje se nahaja. Iz naše slovenske zgodovine poznamo, kako so kmetje redno poskrbeli, da je bila oporoka pravočasno napisana, še prej pa so se dediči domenili, kaj kdo deduje. Seveda ni bilo vedno vse najlepše in najboljše, bili so tudi grenki trenutki. Oporoke so bile svojčas mnogo bolj v zavesti naših ljudi kot danes.
Kaj pa je biološka oporoka?
Biološka oporoka je uradni zapis, s katerim polnoletna oseba, ki meni, da je zdrava, določi, kako naj zdravnik z njo ravna pri neozdravljivi (terminalni) bolezni, ko ne bi bila več sposobna odločanja in komuniciranja. Katere terapije je pripravljena sprejeti in katere ne. Ali želi darovati svoje organe, biti upepeljena in ali želi civilni ali verski pogreb. Če verski, katere veroizpovedi. Nekatere točke iz biološke oporoke poznamo tudi pri raznih društvih, npr. darovanje organov. To se že v veliki meri izvršuje.
Je pa tu nekaj vprašanj: Cerkev ne nasprotuje upepelitvi in v našem okolju je  takih pogrebov malo. Če pa so in so cerkveni, so pa komični, saj najprej prinesejo mrtvega v cerkev, kjer je maša s poslednjim slovesom, potem pa se svojci in seveda tudi duhovnik čez nekaj dni še enkrat zberejo ob žari na pokopališču pri pogrebu. Tega drugje ne poznajo, ampak je normalen verski pogreb z žaro. Pri nas pa se vidi, da nekdo želi oskubit svojce pokojnika in se to prakticira. Seveda naivna duhovščina temu naseda. Če pa se pogrebnemu podjetju nekdo upre in zahteva pogreb z žaro, pa nastane kraval, kar to potrjuje. Zopet je res, da je italijanska škofovska konferenca dala neki napotek, ki pa je samo napotek, ni zaukazano. S tem je pač podprla dvojne stroške, ki nastanejo ob pogrebu, kar se zopet ne da zanikati!
Verski pogreb ni zakrament, ampak je zakramental. Z verskim pogrebom se počasti pokojnika, da je živel v povezavi s Cerkvijo. To pomeni, da je bil veren, je Cerkvi pripadal, živel po njenih navodilih in se seveda za Cerkev tudi zanimal. Prav komično je, če se ob cerkvenem pogrebu napiše: » … Pokojnica ni hodila v cerkev, ne vem, koliko je bila verna. Pri njej doma si dobil bronasti kip Tita, … a imela je svojo tiho vero. Ko je stari župnik živel osamljen, ga je večkrat obiskovala in mu podarila nov klobuk …« Še bolj drastična je bila zahvala, ki sem jo opazil pred časom: »Ob smrti XX se iz srca zahvaljujemo č. g. duhovnikom …,« spodaj pa podpis: »Vse tri globoko žalujoče vdove z družinami.« Zelo čudno, lahko rečemo neresno izpade duhovnik ob podobnih pogrebih. Strinjam se s tem, kar si je upal nekdo ob nekem pogrebu zapisati: »Pri slovesu XX, ki ni nikoli bil v domači cerkvi, saj ni bil veren, je duhovnik izpadel kot pustna šema, ko je delal svoje delo na pokopališču.« Zopet pa je res, da so cerkveni pogrebi pri osebah, ki niso bile verne, bolj nekakšna uteha še živim, ki pa so verni, kar zopet ne smemo zanemariti. Ob pogrebu so ljudje zelo ranljivi in tudi občutljivi, zato je prav, da smo še zlasti duhovniki tedaj taktni. Res pa je tudi, da duhovniki ob takšnih primerih ne moremo biti kot neke pustne šeme, tam le zato, da »pokojnega ne zagrebejo kot psa!«. Včasih je vse to zelo težko uskladiti, čeprav obstajajo tudi cerkveni predpisi, ki dovolj jasno določajo, kako in kaj.
Biološka oporoka ima še eno točko. Kako naj popolnoma zdrava oseba določi, kako naj zdravnik ravna z njo, ob neozdravljivi bolezni in ko ne bi bila več sposobna odločati ali komunicirati. Glede biološke oporoke pa bi se dalo preprosto reči: vnaprejšnja zelena luč za evtanazijo, ko se pri meni odkrije neozdravljiva bolezen ali ko pridem v stanje, ko ne bom več zmožen svobodno odločati ali komunicirati. Pripomnimo pa, da bodo o tem odločali drugi, ne tisti, ki je biološko oporoko napisal. Je pa s tem takšna oseba obremenila vest tistih, katerim je življenje po Božji zapovedi sveto!
Če se v življenju držimo moralnih načel, ki nam jih oznanja Kristus in seveda z njim Cerkev, imamo vero, kako naj bo, da bo v življenju prav, potem se za takšno odločitev ne moremo odločiti. Sem kristjan. Tudi na smrt gledam v luči Jezusovega sporočila. Trpljenje sprejemam, ker je del mojega pogleda na svet in bi bilo zame škodljivo, nezrelo in nepošteno, da bi se delal, kot da nisem to, kar sem. Sem kristjan in izhajam iz evangelija in kot ga Cerkev oznanja še danes, je zame živi evangelij, ki ga oznanjamo in iz njega tudi rastemo. Tu gre za vprašanje vere, saj veliko stvari z razumom ne bomo nikoli dojeli. Sem gotovo spada tudi skrivnost trpljenja.
Vernik bi vsekakor moral poskrbeti tudi za to, kaj bo z njegovim imetjem po smrti. Tu smo si edini. Prav tako ni problemov glede darovanja organov. Kakšen pa naj bi bil njegov odhod, če neozdravljivo zboli, pa verni prepuščajmo Božjemu usmiljenju.

Read Full Post »

Črne sile

Kadar koli je v Primorskem dnevniku stran posvečena KLOP-u jo najprej preberem, to pa zato, ker me zanima, kako ti mladi, ki to stran oblikujejo pristopajo do določene teme. Seveda z vsem se ni mogoče strtinjati, vesel pa sem, da vidim njihov pristop, obenem pa spoznavam njihov pogled na to ali ono temo.
Ni pa me nagovorila stran, ki je imela naslov: »Klop se je soočil s »črnimi silami.«  Pisci so tu obravnavali satanizem. Zanimivo, nihče od zamejskih katehetov se ni ob tem zapisu obregnil. Mogoče so se pri urah verouka, še zlasti na naših višjih šolah? V kolikor pa so te zapise pustili ob strani, pa vsekakor to ni bilo najbolje …
Ko govorimo o tej temi, moramo poznate dvoje: satanizem in satanistične sekte. Velika večina tistih, ko o tem pišejo to dvoje ne ločujejo in niso o tem na jasnek, kaj je eno in kaj drugo. Satanizem je verovanje v satana. V satana lahko nekdo veruje, ki pa ne spada v satanistično sekto.  Sekte pa so verske ločine, ki satana častijo in ga imajo za boga. Vse oblike sekt – ali verskih ločin – imajo to značilnost; da jih je nekdo ustanovil, dal jim je neki »verski program« in seveda tudi ritual ali obredje. Kdor je član katere koli sekte, je prepričan, da je zanj samo v tej sekti zveličanje, zato živi po njenih pravilih in jo tudi skuša širiti. Ko govorimo o sektah moramo biti zelo previdni, ker so v ozadju velikokrat tudi drgi motivi, kot neuravnovešenost posamezne osebe, lahko neka verska blaznost, določeni osebni interesi, velikokrat celo ekonomski  … Vse to velja tudi za satanistične sekte. Vse to, o kom nas je informiral tokrat KLOP pa na žalost nima prav nobene povezave s satanizmom, še manj s satanističnimi obredi. Ne smemo si zatiskati oči, satanistične sekte obstajajo – jih je več in so zelo ralične, skupno pa jim je to, da je pripadnikom teh sekt – njihov bog satan. Zakaj nekdo postane član takšne sekte? Kje so njhovi »templji«? Kdo jih vodi? Kaj vse se tam dogaja? To naj ostanejo odprta vprašanja. Dejstvo je v tem, da je pri človeku, ki spada v satanistične sekte religioznost nenavadna, lahko rečemo celo napačna.
Res je, da ima religioznost različne ravni. Ljudje se bodo vedno zadrževali na religiozni ravni, na kateri si pač vsak po svoje oblikuje pot odrešenja. Tega ne smemo podcenjevati.Tisti pa, ki je resnično veren, mora tudi sprejeti možnost, da je zavestna raven, ki presega njegovo religiozno videnje sveta. Ko pa to spozna se bo pripravljen podati na notranjo duhovno pot.
Na naši duhovni poti pa pridemo tudi v stiske in trdovrane uveljavljenosti svoje prisotnosti. Tu pa se srečujemo z demoni, sencami, hudiči, pošasti – poznamo mnogo imen za to. Celo Jezus se je srečal s hudičem.  Vedeti moramo, da ni naključje, da je Jezusova preiskušnja (skušnjava) postavljena v puščavo. V duhovnem svetu puščava pomeni duhovno odmaknjenost, vsak, ki si želi globljega duhovnega spoznanja ali doživetja gre v »puščavo« in se tam sooča s svojo osebno senco. Demoni pa so in ostanejo obrnjena stran naše osebne zavesti, ko na sebi demoniziramo – tisto, kar ne smemo sprejeti – česar se moramo znebiti. Bistvo demonske obsedenosti je v tem, da temno stran lastne zavesti projeciramo navzven, na druge. Tako postane razlika med materijo in duhom, telesom in zavestjo, med človekom in Bogom nepremostljiv prepad.  Prva naloga je prav v tem, da to spoznamo, ko uvidimo v sebi slabo in negativno, vse to integritramo v svojo zavest in storiti vse, da zlo, ki ga vidimo zunaj sebe, v drugih, prpoznamo v sebi. Tako demone v sebi ne potlačujemo, zopet pa je res, da čim bolj se borimo proti tem temnim silam, tem večjo moč imajo. Rešitev iz takšnega stanja ostaja samo stik s Cerkvijo in zakramenti.
Seveda vsega tega naš ljubiu KLOP tokrat ni upošteval, nasprotno, pokazali so celo, da jim je vse to tuje…

Read Full Post »

O Marija Višarska!

Od svojih in tujih bremen obtežen

stojim pred tvojimi vrati

s prgiščem prošenj v raskavi dlani

za tiste, ki so se mi priporočili k tebi

v molitev.

Dolij olja, kjer plamen

vere v prihodnost ugaša!

Naj Sveti Duh razsvetli naše misli,

da ne zaidemo,

ko tema nas nenadna zaloti

od zaverovanosti v lastne moči

oslepljene sredi poti.

Naj tedaj tvoje dobrotne roke

usmerjajo naše blodne korake tja,

kjer Sin tvoj nas ob ognju

s kruhom in pečenimi ribami čaka.

O Mati Višarska,

ki so ti vse govorice

v kateremkoli jeziku domačne,

izprosi božji blagoslov za moj narod,

da bo srečno prebrodil čase temačne,

ki so pred njim.

Naj zre kot Ti z višin tromeje,

ki si jo izbrala za svoje svetišče,

z blagohotnim pogledom

na svoje sosede,

s katerimi si ta prostor deli.

Naj rod, ki pride za njim,

trdoživ in neupogljiv

kljubuje viharjem

ter te v svojem jeziku časti. Amen!

Read Full Post »

Vedno sem jo nagovoril z velikim spoštovanjem: sestra Apolonija, ob upokojitvi pa sem jo ogovoril s sestra Polonca. Začudeno me je pogledala. Zapazil sem, da ima solze v očeh. Po krajšem pogovoru čez nekaj minut pa mi je le tiho rekla: »Prav težko sem zapustila šolo, saj sem tam bila samo pol stoletja in ves ta čas ravnateljica. Si predstavljate, koliko matur je šlo mimo in koliko naših dijakov je danes razkropljenih po vsem svetu? … Na vse to me znova spomnijo kartice, ki jih dobivam ob praznikih … «
Z nečakom, znanim poslovnežem, sva ji pripravila presenečenje. Obljubila sva ji, da jo bova z Bavarske, kjer preživlja večer življenja, čeprav še vedno zelo aktivno, saj dnevno daje lekcije, piše, prevaja in, kot pravi, ima sedaj tudi znatno več časa za molitev, odpeljala na Brezje. Ni bila tam velikokrat, vendar kadar je bila, se je vrnila v svoj bavarski raj srečna, ker je »okusila delček svojega doma«, ki ga je izgubila kot petletni otrok.
Najin tokratni načrt niso bile Brezje, ampak njena rojstna vas, ki je več ni. Kot petletno deklico so jo skupaj s starši Nemci izselili s Kočevskega – najprej na Bizeljsko, potem na Bavarsko in tako rojstnega kraja ni videla nikoli več. Zaprosil sem znanca, ki je lovec in Kočevsko zelo dobro pozna, da nas je počakal v Kočevju na trgu pred cerkvijo. Ker je danes Slovenija prekrižana z avtocestami, je zelo preprosto tujca nagovoriti, da ga popelješ na Brezje, v resnici pa zaviješ nekam drugam. Pred mestom je prebrala napis Kočevje. »Oh, se mi je dozdevalo, da danes ne bomo romali, ker nič ne molimo, ampak samo klepečemo,« je vzkliknila in nadaljevala, »vidva pa sta zelo prebrisana. Če bi obiskovala mojo gimnazijo, bi vaju ne pustila k maturi, ker zavajata poštene ljudi!«
Pred cerkvijo v Kočevju smo presedli v džip in se odpeljali proti njeni rodni vasi. Zelenje, lepa cesta in tu pa tam celo srnjad, ki se je brezskrbno pasla – svojstvena lepota te pokrajine. Zavili smo na stransko cesto in se ustavili pred lepim novim križem, ki je sameval ob cesti v zaraščeni pokrajini. »Tu smo, tu ste bili rojeni, sestra, in tu nekje je bila tudi vaša hiša,« nas je ogovoril lovec. Ona pa: »Ne, ne, nikjer ne vidim tiste hruške, po kateri sem plezala in je imela tako dobre sadeže! Prav tako ni nikjer tistih velikih smrek, ki so rastle za hišo, tu je ena sama divjina!« Naš spremljevalec pa je dodal: »Vse hiše so v tistih čudnih časih podrli, kamenje, ki je bilo obdelano, odpeljali drugam, ostalo je zarastel gozd. Lesene zgradbe so podrli ali požgali, zato je tudi sledov od hiš zelo malo ali skoraj nič … Hoteli so zabrisati vsako sled za vami, dragi Kočevarji! Pred leti pa smo postavili ta križ, ki priča, da je tu bila nekoč vas in življenje …« Nastala je grobna tišina. Zgovorni poslovnež je kar naenkrat utihnil in začel: »Kaj bi si mislil moj oče, če bi bil še živ, ko bi sedaj bil tu? Hvala Bogu, da ga sem ni bilo nikoli!« Sestra je sedla na tla in proseče izjecljala: »Prosim, pustite me samo, bodite tako dobri, lepo prosim!« Obzirno smo se odstranili in šli na kratek sprehod po goščavi, z željo, da bi odkrili vsaj kakšno sled o kakšni zgradbi, pa je nismo … Ko smo se vrnili, je sestra še vedno sedela na tleh, vsa sključena in zgrbančena, in molila rožni venec. Polglasno sem jo vprašal: »Sestra, bi šli?« Ona pa je tiho in proseče izjecljala: »Gospod, lepo prosim, nakopljite mi prgišče zemlje! Lepo prosim, da jo odnesem s seboj, ko bom odšla k mojim, mi jo bodo dali v krsto, da me bo spremljala …«

Read Full Post »