Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2010

In memoriam najstarejši Slovenki

V četrtek 2. septembra je umrla najstarejša Slovenka, stara 110 let, le dva meseca pred 111. rojstnim dnevom, ki bi ga imela 30. oktobra. V družini je bilo deset otrok, ona je bila deveta. Osnovno šolo je obiskovala v domačih Desklah. Leta 1915, v času prve svetovne vojne, se je družina skupaj s sovaščani umaknila najprej na Dunaj in potem na Bruck an der Mur. V cesarskem mestu je delala v tovarni čokolade, v taborišču Bruck pa obiskovala gostinsko-gospodinjsko šolo kot skoraj vsa tedanja dekleta. Iz tega obdobja se je rada spominjala neke Brike, ki je tam s hčerko imela majhno trgovinico, v kateri se je dobilo vse od šivanke do bombonov in celo suhe fige. Kot zanimivost naj povem, da je tista hčerka bila naša doberdobška teta Brika, ki je bila za našo vas živi leksikon. Čeprav sta ena kot druga želeli, da bi se kdaj srečali, do tega ni prišlo. Leta 1918 se je skupaj z drugimi vaščani vrnila v porušene Deskle. Na prostoru, kjer je danes Kulturni dom, so si postavili barake, ob njih pa si uredili vrtove. Za ograje so posadili fižol, ki so ga imenovali turk, to pa zato, ker rdeče cveti. Leta 1929 se je poročila z vaščanom Rudolfom Mavričem. V zakonu nista imela otrok in leta 1967 je postala vdova. Stanovala je ob cerkvi, na kraju.  kjer je bila pred prvo svetovno vojno župnijska cerkev, nasproti župnišča, in bila vedno povezana z domačo župnijo in z domačim duhovnikom. Imenovali smo jo Tinca Šomlajeva, moža pa Dolfo Šomlajev. Po značaju je bila plaha, vendar prijazna in ustrežljiva. Mož Dolfo je bil zadržan, se je pa vsaj včasih tudi razgovoril. Njun dom v bližini cerkve in župnišča je bil zanimiv. Nas mulce, če nas je videla, da je nismo obiskali, je naštela, prav tako so to bližino cerkve in župnišča izrabljali tudi tisti, ki so budno spremljali politično življenje v vasi.
13. junija 1945 so v Deskle vkorakali anglo-ameriški vojaki in vas je prišla pod cono A. Razmejitvena črta je tekla v Paljevem ob cerkvi sv. Kvirina, v kateri so se naselile zasedbene čete. Vojaki, ki so bili najprej sami Indijci, razen dveh oficirjev, so zavzeli vojaške postojanke. Deskle so dobile dve šoli. To je bil menda edinstven primer v tedanji Julijski krajini. V Gornjih Desklah je bila partizanska šola, v spodnjih pa anglo-ameriška. Obe seveda s slovenskim učnim jezikom. V partizanski šoli so imeli tovarišice, nad tablo je bil križ, ob njem pa Titova in Stalinova slika. V anglo-ameriški šoli pa je bil nad tablo samo križ, ob raznih dogodkih so vojaki prinesli ameriško zastavo, nekajkrat pa celo Rooseveltovo in Churchillovo sliko. Tu so poučevale gospe in gospodične. Po dolgem času je duhovnik spet imel v obeh šolah redni verouk. Na prvi pogled je tedaj v župniji vladalo mirno in lepo vzdušje, a v resnici ni bilo tako. Zavezniki so imeli svojo propagando. Po umoru duhovnika na Gorenjem polju Vinka Zavadlava (+ 15. september 1946.), je zavezniški oficir opozoril deskljanskega duhovnika Filipa Kavčiča: “Ali ne veste, da Vam grozi isto? Vi imate sovražnika v neposredni bližini. Ovadite ga in mi ga bomo zaprli, Vam pa damo zavetišče.” (Povedal je ime moža – Rudolf Mavrič, ta je bil soprog od Tince.) Duhovnik pa je odgovoril: “Ne vem, zakaj naj bi bil ta mož moj sovražnik? Ovadil ga ne bom, ker nočem, da bi bil kdo zaprt zaradi mene. Vi boste odšli, jaz pa ostanem na svojem mestu tudi po vašem odhodu. Tudi tedaj želim vsakemu pogledati mirno v oči!” Danes ni nobena skrivnost, da sta obe obveščevalni službi sodelovali, kot sodelujejo razne obveščevalne službe tudi danes. Anglo-Američani so posredovali jugoslovanski vojski (tedaj smo jim rekli partizani) v cono B določene podatke, oni pa so jim dajali svoje. V deskljanski župniji je bilo kar nekaj skrajnežev, ki so prirejali demonstracije proti zaveznikom, obenem pa budno spremljali, kaj se je dogajalo v vasi, in to posredovali v cono B, kar se je potrdilo po 15. septembru 1947, ko je Jugoslavija zasedla cono A in so začeli ljudje izginevati. Tiho se je šušljalo: “Vzela ga je noč!”
Naša dobra Tinca Šomlajeva je za vse to vedela. Videla je napisane lističe, kdo in kdaj je šel v župnišče in kdaj je iz njega odšel. Bili so na oknu, skupaj s tistimi, ki so jih prinašali drugi. Veliko jih je skurila. Pa je bil ogenj v strehi: »Kam si dala?!« Ona pa: »Veš, Dolfo, Bog vse vidi.« On pa: »Jaz njega ne vidim!« – »Muči, muči, ti pravim!« je pomomljala … Prav tako je vedela, kje je bila v vasi “komanda mesta”, kjer so se ti naši “varuhi svobode” sestajali, in kdo bo šel zvečer v Grljevšče, v svobodi pa v Solkan, k tovarišu, kot so tedaj rekli uslužbencu UDBE in še kam drugam in zakaj.
Kako čudno se je vrtela ta naša vaška zgodovina in koliko skrivnosti odnašajo s seboj naši starejši, v veliko škodo mlajšim, ki vsega tega ne želijo vedeti. Ko bi vse to bolje poznali, bi drugače vrednotili čas in razmere, v katerih živimo. Hvala, draga Tinca Šomlajeva, za vse, kar ste lepega in dobrega naredili nam vsem, ki smo vas poznali. Mogoče vas je Bog obdaril s tolikim številom let prav zato, ker ste preprečila marsikatero gorje, ki se zaradi vaše presoje ni zgodilo, pa vam za vse to nihče nikoli ni bil hvaležen, kljub vsemu, ste ostala dobra in poštena. Ta zapis naj vam bo tiha in iskrena zahvala. Miren sen naj vas spremlja na naši deskljanski božji njivi. Zbogom, draga Tinca!

Read Full Post »

Nasprotja v umetnosti

Čisto slučajno sem “stegnil jezik” in nagovoril skupino, ki je sedela pri sosednji mizi v zagrebški kavarni Vatroslav Lisinski, če je še prosta stolica, ki je bila za njimi, da bi jo prinesel k naši mizi. To je bilo dovolj, da se je razvil pogovor in tako me je prav ta skupina povabila na koncert. Vabilu sem se odzval z velikim veseljem, še zlasti, ker bodo izvajali Schönbergov drugi kvarte za godala. Dama, ki je imela v tej druščini glavno besedo je še pripomnila: “Boste presenečen! Ne povem pa zakaj! Pridite!” Mislil sem si svojein tako sem se v prijetnem avgustovskem večeru znašel na tem koncertu.
Po prvem stavku orkester utihne, na odru ugasnejo luči, in vsi nekam čudno gledamo  in čakamo, kaj sedaj? V kotu odra se prižge sveča, v njenem siju pa vidim tisto zgovorno gospo, ki je tedaj ob mizi imela glavno besedo. Najprej nas lepo pozdravi potem v čudovitem kramljajočem tonu začne pripovedovati:
“Ali veste kdaj človek poje? Preprosto, ko je vesel! Prav zato je glasba dekla ob kultu našega dobrega vzdušja. Zato ste tudi vi prišli nocoj sem. Skladba, ki jo poslušate – slišali ste prvi stavek – je nastala na Dunaju v času, ko je to cesarsko mesto imelo Mahlerja in podobne komponiste. Schönbergova glasba pa se je zelo razlikovala od tedanjih komponistov. Ne pozabite, to je bil tudi čas, ko so na Dunaju na veliko prebirali Freudove knjige in si osvajali nove, za tisti čas zelo drzne poglede na spolnost ki je tedanje dunajske meščane med seboj sprla. V takšno ozračje pride  praizvedba Schönbergovega  drugega kvarteta za godala. Stroga elita, ki je sledila tisti večer temu koncertu, je bila, kot so tedaj govorili, zlikana z belimi srajcami, akademiki, literati, novinarji, med njimi tudi fijakerji in tisti, ki so glasbo ljubili, pa tudi takšni kot vedno, ki so radovedni kaj sploh bo.Vsem je bila ta glasba za tisti čas nova.
Sama skadba je zanimivo sestavljena in za tisti čas precej nenavadno. Ima štiri stavke, Prva dva sta zelo ohlapna in svobodna, s klasičnim harmonijskim ključem. Tretji in četrti stavek pa sta atonalna in predstavlja nam vsem dobro poznano Schöbergovo atonalno glasbo. Prav tam, kjer se ta skladba izmika tonalnosti, se pojavi človeški glas iz poezije Stefana Georga. Ali veste kako se je zaključila ta praizvedba, ki jo je poslušala dunajska glasbena elita in so jo sestavljali verni in neverni, poznavalci glasbe in oni, ki so jo samo poslušali? Ob koncu koncerta je nastala splošna zmeda, s kričanjem; ubijte skaladatelja, nekaj ljudi je igralo na inštrumente, drugi so se pretepali, tretji kričali, nadrealna scena z nadrealnim prizorom.
Ob vsem pa je zanimiv zapis istodobnega glasbenega kritika. Takole je zapisal: “Sam te glasbe ne razumem, jo tudi preziram. Skladatelj mi je apatičen, verjemite mi, da se še nikoli nisem obnašal tako in verjetno tudi se ne bom nikoli več, kot sem se po tem koncertu. Ne razume, kaj mi je bilo. Ob glasbi je spregovorilo moje telo in ne moj razum, ker sem občutil neko nenavadno fizično bolečino, z globoko grozo pred smrtjo, ki jo je v živo odigral ta Schönbergov kvartet.”  – Gospa je upihnila svečo, na odru so zasvetile luči in mi smo spremljali koncert naprej …
Ob tem vidimo, kakšno moč je imel ta dogodek, ko je običajni glasbeni užitek, ki je bil drugačen, kot so ga bili poslušalci navajeni, te vrgel s tira. V sodobni umetnosti  zapažamo neverjetna nasprotja, malokdaj pa nas prav ta sodobna umetnost tako nagovori, da bi v nas vzbudila strast, izzvala neko ekstazo, nas vrgla s tira vsakdanjosti, to pa zato, ker ni sposobna, da bi gledalca, ali poslušalca v glasbi, “zarezala do kosti”.  Tu se ponovno potredi, da je ena od nevralgičnih točk naše kulture  v odtujitvi med protislovji in obstoječim, ker ta izhaja iz prevladovanja načel nad razumom in drsi v prevlado “mesa” nad Besedo in  pristane pri gledalcu, ali poslušalcu v vsakdanji plehkosti,

Read Full Post »

Spletno stran: www.parrocchiadoberdo.it online!

Read Full Post »

Kot vsako leto, bomo tudi letos pred vahti – praznikom vseh svetnikov – priče praznovanju HALLOWEEN-a. Na prvi pogled je to maškarada, ki so jo vnesli v naše kraje tisti, ki so kakorkoli imeli stik z anglosaškimi deželami.
Halloween je praznik magičnega – skrivnostnega in okultnega, ki nima nobene povezave ne z našo kulturo, še manj s krščanstvom in praznikom Vseh svetnikov. V angleščini se večer pred Vsemi svetimi imenuje » All Hallowed Eve«. Iz tega je nastala beseda Halloween.
Stara irska legenda pripoveduje o hudobnem in skopuškem kovaču Jacku, ki je umrl na večer pred praznikom Vseh svetnikov zaradi ciroze – razpada jeter, ker je bil pijanček. Ko je hudič prišel po njegovo dušo, ga je Jack prevaral, tako, da mu je moral izpolniti nekatere želje, med drugim tudi te, da ga pusti pri življenju in se odpove njegovi duši. Jack je umrl leto dni potem, ker ni poznal hudih posledic ciroze jeter. Ker so ga v nebesih zavrnili, v pekel pa ni mogel priti zaradi dogovora s hudičem, je izrezal veliko glavo repe tako, da je vanjo lahko postavil svečo, in se vrnil v svet živih. To je bila neka vrsta okultnega ali praznovernega dejanja.
Irci, ki so se okoli leta 1890 zaradi lakote množično izseljevali v Ameriko, so tam našli buče, ki so bile v nasprotju z njihovo domačo repo  dovolj velike, da so jih lahko izdolbli in vanje postavili svečo. Buče so tako zamenjale repo, ker so verovali v praznoverje, da se bodo razburjeni duhovi mrtvih, ki so se tako kot Jack poskušali vrniti domov, izogibali njihovim hišam. V to igro so vpletli otroke. Našemili so jih v razburjene duhove, češ da ti ne najdejo miru niti v nebesih in zato obiskujejo ljudi z razsvetljenimi bučami. Ko pridejo tako našemljeni otroci v hišo na vratih zakričijo: » Trick or treat!« To pomeni ukana ali zabava ali zvijača ali zabava.V zameno pa dobijo slaščice. Izvor tega vzklika pa ima čisto drugačni pomen. »Trick or treat« – pomeni v prvotnem pomenu »prekletstvo ali žrtvovanje«. Ob tem smo spoznali dvoje. Legendo o kovaču Jacku in pomenu pozdrava trick or treat – prekletstvo ali žrtvovanje.
Legenda je sestavljena iz dveh laži. Prva, da je človek lahko bolj zvit od hudiča in da se »vrata pekla nekomu lahko zaprejo«, s tem zavračamo možnost človekovega pogubljenja. Vse to sloni na učenju satanističnih sekt, češ da hudič usliši željo ali človekovo prošnjo in da človek lahko s hudičem sklene kakršenkoli dogovor. Iz zgodovine pa je poznano, da so v ozadju Halloweena tudi satanistični obredi in takšna ali drugačna obredna žrtvovanja.
Ob tem spoznamo, da je Halloween v bistvu magija. Prav zato bi morali biti pri tem starši zelo pozorni, saj se njihovi otroci tako srečujejo z okultizmom, ali še slabše, celo se ob takšnem praznovanju v njem vzgajajo. V otrokovem čustvenem svetu, pa je tu še ena nevarnost. Halloween ima povdarek na strahu, smrti, duhovih, čarovništvu, nasilju in predvsem demonu – hudiču. Prav zat se kristjani teh prireditev ne udeležujemo.
V Sv. Pismu imamo več kot 150 odstavkov, kjer je jasno napisano, da se verni  človek, še zlasti kristjan, ne sme zatekati k magiji, ezoterizmu in okultizmu. Tako se ob Halloweenu krši prva Božja zapoved: » Ne imej drugega Boga poleg mene!« Tega pa se mora kristjan zavedati, posebej pa še verni starši, ki jim ne sme biti vseeno kako se njihovi otroci vzagajo. Kristjani poskrbimo, da ob vahtih – dnevu vseh svetnikov, skupaj z otroki obiščemo grobove naših rajnih. Obudimo spomine nanje in ob svečki in cvetju zanje molimo.

Read Full Post »

Iz življenja
Znani nemški strokovnjak Walter Trobisch se je z ženo udeležil seminarja za zakonce. Sam pravi: “Bilo nas je dvajset zakonskih parov vseh starosti. Mladoporočeni se niso mogli dovolj načuditi, da so se morali drugi pari po tridesetih letih zakona še srečevati. Seminar so vodili trije zakonski pari. Na začetku vsakega srečanja so poročali na zelo oseben, toda zelo discipliniran način, kako so delali v svojem zakonu in poglabljali svoj odnos. Potem smo dobili dve vprašanji ali tri. Žene so šle v sobe, možje na prosto ali v knjižnico. Vsak zakonec je moral ločeno pisno odgovarjati na vprašanja. Po dvajsetih minutah je pozvonil zvonec. Sedaj so morali možje iti k ženam v sobe. Vsak je prebral, kar je napisal njegov sozakonec in vsak zakonski par se je moral dvajset minut pogovarjati o odgovorih. Potem se je skupina spet zbrala, eden od zakonskih parov je naredil uvod in dobili so nova vprašanja. Bilo je naporno, pogosto boleče, toda izredno zdravilno. Na koncu smo se pogovarjali dlje in globlje kot skozi vse leto. Opazili smo, kako je bil doslej naš pogovor poplitven, ne da bi se tega zavedali.«
O zakonskih prepirih
Iz življenja
Navajamo primer iz življenja, kjer je vse kazalo, da je zakon srečen:
“Gospa, kako vam gre?” “Hvala, kar dobro!” “Se z možem dobro razumeta?” “Da!” “Se nista še nikoli sporekla?” Tedaj se žena razgovori: “Enkrat sva se že. Pa še za tisto mi je žal. Po tistem ni med nama več tako lepo. Veste, zvečer ga ni bilo takoj domov, kakor sem pričakovala, pa me je jezilo. Bil je na veselici, saj mu jo privoščim. Mene ni vzel s seboj, menda tudi sam ni imel namena ostati, a družba ga je zadržala. Danes to razumem, a takrat sem bila slabe volje. Ko se je vrnil, sem mu dala to čutiti. Bil je morda malo utrujen, morda tudi sam nekoliko slabe volje, zato ga je moja nejevolja spravila s tira. Beseda je dala besedo, se v tonu zvišala in na mah sva se sprla. Pričela sva si drug drugemu očitati stvari, ki bi si jih prej nikoli ne bila. Ko mi je že vsega zmanjkalo, sem mu, da bi ga še bolj pičila, rekla, da ima druge, čeprav sem vedela, da jih ni imel. Takrat je kar pobesnel. Stole je metal po hiši.” Nato mučen molk, čez nekaj časa pa:”Veste, zato pa – saj pravim, ženski jezik! Nikoli se tega nisem tako zavedala kakor sedaj. Ženski jezik lahko veliko gorja naredi povsod, največ pa v zakonu. Šele čez teden dni je prišel k meni; a še takrat ne bi, ako mu ne bi bila dala polagoma čutiti, da se zavedam svoje krivde.”
“Ali ni bil vajin zakon pred tem prepirom lepši? Ali vam ni žal nepremišljenih besed, ki so zasekale rane?” “Je, pa še kako!”
Osvetlitev problema
Sporov se večinoma bojimo in jih imamo za nekaj negativnega, kar uničuje ali vsaj načne naše odnose, še posebej v zakonu. Vendar prepir ni vedno nekaj slabega. Ali deluje pozitivno ali negativno, je odvisno od tega, kakšna je v njem naša temeljna drža. Ali lahko verjamemo, da v boleči napetosti nastane nekaj novega, lepšega? Prepiri lahko poglabljajo odnos ali krepijo posamezno osebnost.
Katere pozitivne možnosti se odkrivajo v prepiru?
Lahko spoznam sam sebe. Čutim svojo tesnobo in napadalnost. Moje notranje življenje je budno. Učim se dajati prosto pot čustvom. Učim se, kako ravnati s svojo ali tujo napadalnostjo. Nagoni, kot so hrana, spolnost ali moč, se dajo preusmeriti. Spoznam svoje možnosti in svoje meje. Učim se sprejeti samega sebe. Spoznam druga stališča in s tem razširim svoja. Učim se strpnosti.
Na kaj je treba pri prepiru paziti?
– Nikdar ne sodi! Na primer: Ti si egoist, ti si hudobna, to si nalašč naredil … Povejmo le svoja čustva, občutke, da smo prizadeti, da se z nečim ne strinjamo. S sodbami, ki so večinoma enostranske in krivične, drugega le ranimo. Začne se braniti, vrne udarec.
– Poslušaj, kaj pravi drugi! Jemlji njegove dokaze resno! Pazi, kako razume stvar, in to upoštevaj!
– Razlikuj med čustvi in predmetom pogovora! Vedno gre za odnos, ne le za vsebino. Ker je na ženo jezen, mož kritizira kosilo, ki ga je skuhala. Kritika kosila je samo sredstvo, s katerim jo hoče prizadeti. Včasih se zakonca prepirata o vsebini, ranjena so pa čustva.
– Jasno povej, v čem vidiš problem! Spornega vprašanja ne smeš prikrivati s splošnimi trditvami!
– Kritika naj prizadeva samo določeno točko, ne vsega človeka! Ti si nemogoč, s teboj se ne da pametno govoriti – sta nekonstruktivni trditvi.
– Varuj se zlorab, kot so grožnje, fizično nasilje ali vpitje! S silo lahko sicer trenutno zmagaš, vendar boš bistveno načel medsebojni odnos in boš na koncu poraženec, ker se ti bo partner tako ali drugače maščeval. Nekateri imajo v prepiru navado vpiti, pa pozabijo, da sozakonec ni gluh in da jakost zvoka ne nadomesti moči dokaza. Tudi solze so lahko oblika psihološkega nasilja.
– Ne govori samo, ampak tudi poslušaj! Skušaj se vživeti v poglede drugega!
– Ne išči šibkih točk drugega samo zato, da ga prizadeneš! S tem ne prispevaš h konstruktivnosti, ampak ravno nasprotno. Tudi analiza ali diagnoza sozakonca nista primerni, še manj, da bi ga pošiljali k psihiatru.
– V prepir ne vpletaj otrok, staršev ali prijateljev, da bi bili razsodniki ali zavezniki – stvar se bo le še bolj zapletla.
»Svoboda« vesti
Iz življenja
Dandanes skoraj ni človeka, ki se ne bi zavzemal za svobodo vesti. Seveda se pod to krilatico skriva marsikaj. Velikokrat kar pravica – delati, misliti, govoriti ali pisati po lastni sodbi in samovolji. Nemški teolog Andreas Laun duhovito predlaga, kako bi morali v duhu »sodobnega« pojmovanja svobode vesti »popraviti« svetopisemsko poročilo o prvem človekovem grehu: »… Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo vredno poželenja, ker daje spoznanje. Odločila se je po vesti, vzela od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo. Tudi on se je odločil po vesti in jedel … Ko pa sta slišala glas gospoda Boga, sta ostala mirna in jedla dalje … Gospod Bog je poklical Adama in rekel: ‘Ali si jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?’ Adam je odgovoril: ‘Vsekakor, moja žena in jaz sva o tem govorila s kačo, pretehtala vse njene razloge in se po svoji vesti odločila jesti.’ Gospod Bog je bil s tem odgovorom zelo zadovoljen in je pohvalil zrelost Adama in Eve, ki sta še naprej srečno živela v raju in po svoji vesti jedla od vseh dreves.« Laun predlaga, da bi naslov »Prvi človekov greh« spremenili v »Prvo odločanje po vesti«…

Read Full Post »