Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2010

Kadar koli sem se znašel v kakšnem arhivu, sem se počutil kot miš v mišnici. Ta občutek me je navdajal tudi v juliju, ko me je znanec pobaral: “Si še vedno radoveden, kot si bil?” “To ni najlepša čednost, je pa vsekakor moja hiba! Kaj hočeš, tako je!” sem mu odgovoril. “Prav, pojdi z menoj in boš nekaj zanimivega videl!” Obstal sem, ko sem zagledal originalni Hitlerjev podpis s pripisom. Nisem oboževalec diktatorjev, me pa je streslo in ker je bila napisana vsebina zanimiva, vam jo predstavim:

Brez kopije

strogo rezervirano

samo za Fürerja 14. avgust 1943.

1. poročilo zasedanja

Predlog VI (po Bauerju). Po sprejemu nekaterih sprememb, v potrditev Fürerju.

Po končni zmagi se ukinejo takoj in brezpogojno vse vrste verstev (veroizpovedi) ter se za novega Mesijo proglasi ADOLF HITLER. Ne samo v velikem nemškem kraljestvu, temveč tudi v osvobojenih, zasedenih, anektiranih deželah, protektoratih, vladavinah itd.

Začasno so od tega izključeni zaradi politične presoje mohamedanci, budisti in šintoisti. Fürer je nekako središče med odrešenikom in osvoboditeljem, vsekakor božji poslanec, ki mu pripadajo božje časti. Cerkve, kapele, templji, ki pripadajo skupaj z drugimi prostori češčenja najrazličnejšim veram, se morajo spremeniti v svetišča Adolfa Hitlerja.

Enako se morajo teološke fakultete, univerze spremeniti k novemu verovanju. Posebno skrb naj posvečajo izobrazbi misijonarjev ter potujočim pridigarjem, ne samo v Veliki Nemčiji, temveč naj ustvarijo verske skupnosti za oznanjevanje, da bi se širili centri te organizacije še drugod po svetu. (S tem bo manj težav zaradi prenehanja monogamije saj se v novi nauk vnese zapoved prilagajanja.)

Za zgled lahko služi podoba viteza Grala Lohengrina, ki je postal v keltsko-germanski fantaziji in uživa tradicionalni sloves. (Podobno, kot je saga že dolgo simbolična v Viljemu Tellu v Švici. )

S primerno propagando naj bi zakrili bolj kot doslej izvor Fürerja, prav tako kot bi njegov odhod nekoč bil brez sledov objet v popolno temo. (Kot da se je vrnil v Gralov grad.)

(Sledi lastnoročni pripis Adolfa Hitlerja z njegovim podpisom!)

Nekateri boste rekli, da pogrevam staro šaro. Drugi bodo modrovali, češ koga to zanima, tretji mogoče pripomnili, le kaj to piše … Vsakdo si lahko misli svoje in po svoje. Je pa na tem zaprašenem lističu, ki je ležal na dnu nekega predala kar nekaj časa, le neka resnica. Ko človek uvidi, da bo zmagovalec, se ga polasti neki kult, neglede kakšen.Ta kult božanstva pa ni bil prisoten samo pri Fürerju, ampak se delček tega skriva v napuhu vseh tistih, ki tako ali drugače stojijo v prvih vrstah ali jih zavzemajo. – Na koncu pa pride pri marsikom do česa takega kot pri Hitlerju, v takšni ali drugačni obliki …


Advertisements

Read Full Post »

EDI STANIČ
Rojen 29. maja 1947 v Gorici (IT)  umrl 24. oktobra 2000 – pokopan v Kanalu 25.10.2000


Ob deseti obletnici smrti Edija Staniča

 

Znanec mi je posredoval tale perzijski pregovor:
“Verjemi, če hočeš,
da so se gore premaknile,
nikakor pa ne verjemi,
da se lahko spremeni človekov značaj!”

Skoraj ne morem verjeti, da je minilo že desetletje, odkar se je Edi za vedno preselil v svoj Kanal, čeprav ne več za cerkev, kjer je veliko let domoval z družino, ampak k sv. Ani, kjer ima marsikdo od nas vsaj koga, ki ga je poznal in cenil. To je naša kanalska božja njiva …

Nisva se veliko srečevala, čeprav sva bila znanca več desetletij. Iz časa, ko je bil dijak, pozneje študent, uslužbenec v anhovski cementarni in seveda po osamosvojitvi Slovenije kot prodoren in vizionaren politični delavec. Najini stiki so bili bežni, a mirno lahko rečem, da so bili zelo bogati. Običajno mi je natrosil kar precej stvari, da sem jih lahko premleval, velikokrat z grenkobo, čeprav sem marsikaj, kar mi je povedal, tudi sam poznal že pred tem.

Usojeno, lahko tudi podarjeno, mu je bilo, da je bil generalni sekretar stranke Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in da je ta prav v njegovem času imela najboljši volilni rezultat. Prav zato smo ga cenili, ga tudi na tiho podpirali vsaj z molitvijo, ker smo sanjali, da bo stranka SKD čez čas postala najmočnejša politična stranka v tedanji Sloveniji. Ko smo ga opazovali na javnih nastopih, na televeziji, smo z lahkoto zaznali, da so njegove misli zelo pronicljive, saj je bil odličen analitik, obenem pa tudi zelo dober organizator. Bil je eden redkih slovenskih politikov, ki svojega krščanskega prepričanja ni nikoli skrival! Ne morem mimo drobne knjižice, ki mi jo je sam poklonil in sta jo pod njegovim vodstvom izdala regionalna odbora SKD Slovenska Istra in severna Primorska v septembru 1999. Ta zbornik vsebuje referate, ki se še danes berejo kot uspešnica slovenske katoliške politike, z vsebino, ki je aktualna tudi danes, o njeni realizaciji pa vsaj sanjamo …

Ko se po dobrem desetletju in še letu povrh zaustavljam ob tej mali brošurici, ne morem mimo Edijeve bolezni, ponovno pa spoznavam, kako so še prej, preden ta le ni bila tako huda, v sami stranki SKD spretno, a vztrajno komando prevzemale razne dame, ki so bile dobronamerno, velikokrat pa zelo sporno profesionalne, istočasno pa namerno infiltrirane z mišljenjem nekaterih sorodnih strank in zato namerno nastavljene, da se Edijeva vizija SKD-ja zruši. To pa predvsem zato, ker je ta vizija bila njegova in ne od koga drugega! Počasi, a previdno so te primadone odletele tja, kjer so lahko še naprej briljirale in končno pripeljale stolčke, ki so jih zavzele, na “nago rit”. To politično napako so vsaj nekateri odgovorni v stranki SKD spoznavali pravočasno, čeprav je bila vidna in je na koncu slovensko krščansko politiko tudi neslavno povozila.

Edi se je vse do prerane smrti trudil, da bi povezal in končno združil tedanji SKD in SLS. Žal se je to zrušilo in tako našo ljubo domovino pripeljalo v nezavidljiv položaj, saj smo ena od redkih evropskih demokratičnih držav, ki v parlamentu nima zastopane stranke s krščanskodemokratsko usmeritvijo. Vsega tega Edi ni dočakal, dočakali pa smo mi. Seveda se včasih začudeno oziramo nazaj, pozabljamo pa na vse zgrešeno, in na to, da so za to krivi tisti, ki bi to morali pravočasno preprečiti. Marsikdo od teh je danes nagrajen s primernim stolčkom, četudi bi po vseh moralnih načelih moral biti odstavljen. V politiki so bile in bodo vedno neke razpoke. Nekateri gredo preko in se vanje ne spotaknejo, druge pa lahko to veliko stane in jih lahko celo uniči. Kljub vsem: „Edi nam je ostal vzor kristjana in politika!“

Read Full Post »