Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2011

Evropska civilizacija je v svoji zgodovini vedno razvijala vrednote skozi pojmovanje nekega naroda in ob njem. To se vidi iz govora o človekovih pravicah. Te so zaobsežene v dejstvu, da vsak človek svobodno živi svojo družbeno, kulturno, jezikovno in tudi duhovno pripadnost. Zelo opevani pojem enakopravnosti je bil v nekaterih totalitarizmih zvodenel, saj ni bila ljudem vedno upoštevana, celo zagotovljena njegova enakopravnost v vsej njegovi identiteti. Vsak od nas je kot bitje nekako navezan na svoj dom in eden od temeljev Evrope je prav narodna domovina, ki je obenem prostor narodnega kulturnega življenja. To nas opozarja, da bo tudi bodoča narodna suverenost obstajala naprej, zato bi morale tudi evropske institucije skrbeti, da ostane Evropa domovina narodov. Seveda tudi narodov, ki so v Evropo šele prišli ali bodo prišli. Čeprav bodo imeli svojo kulturno zgodovino, se bodo prej ali slej morali vključiti v evropski prostor in prilagoditi evropski kulturi. To pa je nekaterim evropskim prišlekom manj razumljivo, zato vztrajajo pri svoji neevropski kulturi in neevropskih navadah. To pa je nam vsem predobro poznano.
Duhovni okvir nekega naroda predstavlja narodna bit. Pri našem narodu je to slovenstvo. V tej besedi ni zaobsežen samo fizični pogoj našega narodnega obstoja, ampak mnogo več; to je naša lastna kultura, naš jezik, naša zgodovina, pa tudi naše razumevanje in položaj v svetu in tudi naša nadaljnja usoda. Ali kaj je in bo z našo identiteto!
Za nas Slovence je jedro naše identitete naš slovenski jezik. Spomnimo se, kako nas je z jezikom povezal Trubar in prav z jezikom zsrisal naše narodno ozemlje. To naj bi doumeli vsi, ki kakor koli skrbijo z naš narod. Prav zato se je oblikoval pojem slovenstvo – to je pojem, ki zajame vso našo narodno bit.
Slovenstvo bo obstalo, četudi bi slovenski narod pahnili na obrobje Evrope, ker bo v svojem jedru ohranilo našo duhovno stavbo z našo narodno zgodovino. Čeprav je to „dkupni krik“ katere koli naroda. Prav zato je preživelo grštvo, ki je že davno potonilo, ker je imelo svojo narodno zgodovino. To sem zapisal zato, ker imam občutek, da ima danes marsikateri Slovenec pojem slovenstvo za nespamet. Saj govorimo samo še o akciji, ciljih, projektih …, medtem ko se o poslanstvu nekega naroda – konkretno našega slovenskega – pri nas ne razpravlja veliko. Našega slovenskega poslanstva res ne moremo primerjati s poslanstvom kakega večmilijonskega naroda, kljub vsemu pa smo tudi mi s svojim poslanstvom pripomogli k obogatitvi evropske duhovne zakladnice. Naš prispevek pa je v tem, da smo za lastno ceno ohranili našo narodno samobitnost, z jezikom in kulturo, vse to pa ostaja v evropskem zgodovinskem toku nepogrešljivo.
Vsak od nas mora v sebi udejanjiti z lastnim življenjem naše narodno poslanstvo in njegovo vrednoto. Vzpodbudno je stališče škofa A. M. Slomška, ko pravi, da je pripadnost  naroda osnovna danost nekega naroda … Prav tako je narodna vrednota v Sv. pismu med najvišjimi na zemlji…

Read Full Post »

Kristjan naj posreduje resnico

 Marsikje po Evropi še vedno živijo ne samo posamezniki, ampak celo politične stranke v nekakšnem “dogovorjenem molku”. Vplivne osebe, politiki, pa včasih tu in tam celo kakšen cerkveni dostojanstvenik, naredijo vse, da bi se razpravljalo in tudi pisalo predvsem o sedanjosti, preteklost pa naj se pusti ob strani. To radi poudarjajo zlasti tisti, ki so pred političnimi spremembami v Evropi bili vpleteni v najrazličnejše politične procese. Razlog za vse to je v pretekli politični propagandi, ki je za seboj pustila mnogo ovir, da se o teh problemih ne razpravlja v parlamentih, piše po medijih, kot tudi ni zaželeno, da se jih omenja v vzgojnih sistemih. Vemo pa, da je težko živeti v družbi, ki ni razčistila s svojo preteklostjo.
Sedanja evropska politika zelo težko sprejema krščanske vrednote, zato tudi ne želi razreševati takšne polpretekle dogodke ali temu celo nasprotuje. Temu smo priče zlasti po celotnem bivšem vzhodnem bloku in ne samo v Sloveniji. Če malo bolj natančno postrgamo “z malo žlico” po dnu našega zamejskega kotla, pa bomo to šele v bodočnosti zaznali tudi pri nas. Vse to pa vključujejo analize posledic sprememb, ki jih je v življenju Slovencev pustila revolucija, ali lepše, politične posledice zadnje vojne, ko so se prav po njeni zaslugi 50 let vztrajno zanikale krščanske korenine naše slovenske kulture. Pošteno in pravično pred sedanjostjo in bodočnostjo našega naroda je, da se ta dediščina poudarja, ker se nanaša na našo narodno identiteto. Če se zanemari prva, se zanemari tudi druga kot tudi naš narodni odnos do krščanstva in njegovega vpliva na nekdanjo marksistično oblast v Sloveniji.
V realsocializmu smo poznali “sociologe religije”. V družbenem in političnem življenju so bili zelo upoštevani, saj so bili pomočniki tedanjih komunistov. Podpirali so njihovo nadvlado na najrazličnejših področjih tedanje družbe. Njihov namen proučevanja religije je bil v tem, da bi vero (religijo) izbrisali iz družbe. Razglašali so jo za škodljivo tedanji “napredni ateistični” družbi. Izdelali so celo načrt, kako bi jo iztrebili iz družbene zavesti. O vsem tem imamo napisanih kar nekaj knjig in razprav.
Ko pa je prišla politična in ekonomska tranzicija, pa je bilo za veliko večino privržencev bivših režimov pomembno samo to, da obdržijo svojo politično vlogo v družbi kljub nastalim spremembam. To se je kazalo po tem, da so organizirali svoje politične in volilne kampanje in z njimi poveličevali komunistične liderje. Z intenzivnimi političnimi in volilnimi kampanjami jim je to tudi uspelo. V tem stanju se je znašla tudi Cerkev v Sloveniji. Zavedala se je, da je nujno vzgajati osveščene vernike, kot jih je vzgajala vedno, vendar sedaj,  po smernicah drugega vatikanskega koncila. Slovenski kristjan bo moral biti samostojen, pa naj bo klerik ali laik, in biti pripravljen prevzeti naloge v družbi in posredovati sedanjemu Slovencu resnico o človeku in družbi. Prav zato bo vedno na udaru struktur zla, kot je zapisal Janez Pavel II., ker si bo prizadeval za poštenost, dobrobit naroda in človeštva. Od tu dalje pa se piše in nastaja nova zgodovina in to ne samo v Evropi, ampak tudi pri nas Slovencih.

Read Full Post »

Kultura,ki pretrga stik s svojim izročilom , usiha.

Tudi danes ima človek potrebo po veri, zato se vrača k njej. Drugo vprašanje pa je, kakšno vero si želi. Velikokrat ljudje nimajo pravega občutka, katera duhovnost ponuja več. Čut lagodnosti je človeku prirojen, zato velikokrat izbira to, kar je manj zahtevno. Zadnje čase pa opažamo neko novost. Ta je v tem, da če so svojčas, še zlasti v komunističnih režimih, Cerkvi nadevali oznako razredni sovražnik, jo danes imenujejo razredni tajkun. Priznati moramo, da v zahodni Evropi Cerkev ni revna, zato je tam manj ideoloških predsodkov in več predsodkov glede cerkvenega bogastva (tajkunizacije).
Če je v polpreteklem času veri odvzemala svobodo politika, je danes drugače – pri civiliziranem evropskem človeku jo omejujejo predsodki. Spet se lahko vprašamo, koliko so ti upravičeni ali koliko so utemeljeni. Velikokrat imamo predsodke do vere predvsem zato, ker smo jih prejeli ali podedovali od prednikov, sprejeli od neverne ali površno verne okolice. Največkrat pa temeljijo na verskem neznanju,nepoznavanju pravega nauka, prave zgodovine, pravih dejstev. Namreč kakor napreduje tehnični napredek in mu v vsakdanjem življenju sledimo, tako raste tudi poznavanje kulturnih, verskih in zgodovinskih dejstev, ki so pogosto drugačna od teh, ki smo jih pridobili  na ravni  osnovnega izobraževanja. Prav tako mora v nas rasti tudi versko spoznanje. Če za to ne skrbimo, hitro podležemo nekritičnemu posploševanju, počeznemu  spotikanju in izkrivljanju, s tem pa odmikanju od bistva.
Vsaka kultura (in vera tudi sodi vanjo), ki pretrga stik s svojim izročilom, usiha in je zapisana pozabi. Noben nauk, nobena tehnična teorija pa ne seže tako globoko v človekovo srce kot vera. Vera ni neki stranski produkt pri človeku, ampak je del njega, saj odraža njegovo notranjost.
Iz človekovega nemira in iskanja izvirajo umetniška dela, napredujeta znanost in tehnika, nastajajo pa tudi vojne in nasilja vseh vrst. V ožjem in širšem krogu. Ne glede na ves napredek, udobje in vseh vrst ponudb za zadovoljevanje človekovih želja in potreb, namreč vedno znova ugotavljamo, da nam ne prinašajo tistega pravega, globokega zadoščenja in miru, po katerem nezavedno hrepenimo. In tako še po 1500 letih lahko pritrdimo velikemu mislecu in iskalcu sv. Avguštinu, ki je po letih iskanja, greha in spreobračanja zapisal: ”Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi!” Mir pa je vedno doma, v srcu. Če je tam mir, se širi tudi navzven. Prav zato lahko za mir na svetu največ naredi prav vera. Če je tam mir, se širi tudi navzven. Prav zato lahko za mir na svetu največ naredi prav vera. So misleci, tudi v slovenskem svetu, ki trdijo, da je edina možnost našega preživetja ateizem. To pa zato, ker v terorizmu vidijo način mišljenja vernih: “Če Bog je, je vse dovoljeno, tudi to, da spustiš v zrak tisoče mimoidočih …” Res je, da se vera lahko tudi zlorabi, tega nihče ne zanika, obenem pa ne smemo pozabiti, da je bila vera v celotni zgodovini vedno v službi človeka. Prav zato nihče ne more narediti več za mir na svetu, kot lahko naredi vera. Je pa res tudi nasprotno: nihče ne more narediti toliko slabega kot tisti, ki vero zlorabi, saj sta mir in vojna tesno povezana s človekom in sta odraz dogajanja v njegovem srcu. V Evropi živijo druga ob drugi najrazličnejše kulture. Teh je danes znatno več, kot jih je bilo pred pol stoletja. Ob teh kulturah so prav tako tudi najrazličnejše veroizpovedi. Ni dovolj, da so te med seboj strpne in se prenašajo, kot se včasih reče. Mnogo važnejše je, da se preselijo “eno nadstropje više”, to je, ob toleranci mora med njimi rasti tudi spoštovanje. To je medsebojna pozitivna naravnanost. Drug drugega moramo biti sposobni podpreti v dobrem ali pozitivnem, ki ga premoremo.
Nekateri sociologi so prepričani, da bi prav večje spoštovanje različnih veroizpovedi vrnilo Evropi novo moč in življenjskost. To zaznavamo v Franciji, kjer namesto negativne laičnosti, ki vero izključuje iz javnega življenja, podpirajo pozitivno laičnost – vključevanje vere kot pozitivnega družbenega dejavnika.

Read Full Post »

V zadnjem času sem v našem zamejskem tisku prebral nekaj člankov o Edvardu Kocbeku. Pravilno je, da se piše in tudi o njem razmišlja. Je pa zopet res, da je težko uskladiti različne poglede na Kocbeka, pa tudi na njegove izjave in misli, ki jih je zapisal. To je razumljivo, ker je pač veliko pisal in kdor veliko piše, velikokrat pade tudi v “nemilost navzkrižnega ogenja.” Obenem pa naj povdarim, da je še veliko njegovih rokopisov neobdelanih, kot tudi neobjavljenih. Kljub temu bi k omenjenima člankoma rad dal nekaj dopolnil, kar vem, da je le malo drugače, kot se pri nas večkrat o njem piše in razpravlja, saj sem s Kocbekom samim imel kar nekaj stikov, pa tudi zato, da tisti, ki jih ta tema zanima, lahko spoznajo še drugo plat, ki je morda komu manj poznana.

Kocbek in krščanstvo

Rad je pisal o veri in vernosti. Poudariti pa moramo, da je zanj bila pristna vera  “osebno doživljanje božjega”. Kocbek je bil vse življenje tudi Cerkvi zvest kristjan, ki je s svojo družino redno obiskoval nedeljsko mašo, kar je tudi izjavil njegov sin Jurij. To je tudi na njegovem pogrebu izrecno poudaril ljubljnaski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je vodil pogreb. Moja pripomba o tem je samo ta, da sva se kar nekajkrat “srečala” v vrsti pred spovednico v uršulinski cerkvi v Ljubljani, kjer je spovedoval dr. Anton Strle, in da sem ga ne samo po spovedi, ampak tudi drugače velikokrat “ulovil” zamišljenega v klopi v sredi uršulinske cerkve na desni strani.  Kolikor je nanesel pogovor o božjem, ste takoj zapazili, da se je redno zatopil v neki duhovno-kozmični svet, ki je bil resnično njegov. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je bil zelo kritičen do klerikalne politike, pa tudi do krščanskega integrizma, ki je doživel zavrnitev na II. vatikanskem koncilu. V tem smislu je bil za nas Slovence Kocbek predhodnik koncilskega duha.

Kocbek in OF

V omenjeniem zamejskem tisku v obeh zadnjih člankih je o tem kar nekaj netočnosti. Kocbek ni samo s skupino krščanskih socialistov soustanovitelj OF. Organizacijo OF je soustanovil s strani  kristjanov, ob Kocbekovem krogu, takratni najmočnejši sindikat na Slovenskem JSRZ. To članstvo je bilo ob ustanovitvi OF-a najštevilnejše. JSRZ je bil krščansko socialistično usmerjen po idejah Janeza Evangelista Kreka. Predsedoval pa mu je Srečko Žumer, Tone Fajfar je bil tedaj tajnik in Aleš Stanovnik odvetnik sindikata, obenem tudi njegova politična glava. Prav zato je Kocbek zahteval naj Aleš Stanovnik postane član Izvršnega odbora OF, sam pa se je vedno imel za kulturnika in simpatizerja krščanskih socialistov. Stanovnika je Kocbek predlagal zato, ker je bil politik in avtoriteta v krščanskem sindikatu. A ker je bil Kocbek kot kulturnik javno bolj uveljavljen in po mnenju partije politično neambiciozen, je bil zanjo sprejemljivejši. Kocbekov krog je obsegal predvsem socialno in kritično usmerjene kristjane intelektualce, ki pa so po številu, glede na število članov partije, bili kar številni. Poznano pa je, da so borci in aktivisti NOB-ja bili po večini katoličani.

Kocbek in Dolomitska izjava

Ob Kocbekovi resignaciji zaradi podpisa Dolomitske izjave je važno, da se ve, da drugea izhoda ni imel.

–       Če bi je ne podpisal sam, bi jo Brecelj in Fajfar, ki sta bila tedaj že na tihem člana partije, in bi tako ne bil dosežen niti načelen dogovor, da krščanska skupina ostane kot taka kolektivni član OF.

–       S podpisom je Kocbek lahko rešil razkol v OF, ki bi ogrozil odpor. (Podobno je ravnal tudi Stanko Premrl – Vojko, ki ni hotel organizirati vzporednega odpora.) Če bi do razkola prišlo, bi sledila še hujša revolucionarna represija in množične likvidacije krščanskih aktivistov.

–       Kocbek je s tem podpisom sicer moral privoliti k ukinitvi samostojnega aktiva krščanskih socialistov, a je le tako preostale aktiviste zaščitil pred likvidacijo, ki jo je partija že na tihem izvajala.

Pahor in Kocbek

Še besedo o Pahorju, ki naj bi silil Kocbeka k izjavi o povojnih pomorih vrnjenih domobrancev, podani v znanem intervjuju za Zaliv leta 1974. To zadevo je Pahor ponovno natančno pojasnil v intervjuju v Sobotni prilogi Dela pred meseci, ko je odgovarjal na očitke Ivota Svetine. Kocbek se je sam zavedal, da mora breme zamolčevanja povojnih pobojev vreči iz sebe. O tem piše v svojem dnevniku, ki je delno(!) objavljen(!). Je pa o zadevi spregovoril že leta 1946(!) na seji CK KPS, ko se je končno vrnil iz Beograda v Slovenijo. Zahteval(!) je pojasnilo(!) partije(!) o terorju, ki ga je izvajala po vojni, in sicer: kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci, zakaj se izvaja nasilna kolektivizacija kmetov in zakaj preganjanje Cerkve in množično zapiranje duhovnikov.

Kocbekov intimni prijatelj

Brejc – Jože Javoršek ni bil nikoli Kocbekov intimni prijatelj. Pred vojno je bil sodelavec pri reviji Dejanje. V vojni pa do podpisa Dolomitske izjave Kocbekov kurir, ki se je prišteval h krščanskim socialistom. Da pa si je “rešil kožo”, ker je kritiziral podpis Dolomitske izjave, za kar ga je VOS obsodila na smrt, je vstopil v partijo po znanem pogovoru s Kidričem. V povojnem času, ko je bil dr. Josip Vidmar predsednik SAZU-ja, je bil Jože Javoršek njegov tajnik in je seveda hlapčevsko sodeloval v gonji proti Kocbeku.

Kocbek politik

Zelo pogosto se poudarja, da je bil Kocbek naiven politik. Če skrbno(!) beremo njegove zapise spoznamo, da je bil odličen(!) politični(!) analitik(!), saj je že leta 1952(!) napovedal npr. razpad Jugoslavije, ki ji bo sledila mednacionalna vojna; titoizem je označil le za obliko stalinizma itd. Vse to in še marsikaj lahko beremo v Osvobodilnih spisih II., ki jih je izdala založba 2000. Je pa res, da Kocbek ni bil operativni politik, kot je bil recimo Aleš Stanovnik, saj je bilo njegovo osnovno delovanje posvečeno leposlovju, filozofiji in kulturi.

****

        Vse to sem o Kocbeku napisal ne samo zato, ker sem ga osebno poznal, ampak, predvsem zato, da bi vsi, ki Kocbeka cenite, ali pa ga ne, spoznali tudi drugo stran  njegovega življenja in delovanja in tako laže prišli do nekega osebnega zaključka o njem, ki je lahko takšo ali drugačno.

Read Full Post »

In memoriam dr. Joško Šavli
1943 Zatolmin  –  Pevma (GO) 2011

V sredo 16. marca, na god sv. Hilarija, zavetnika mesta Gorice, so na tolminskem pokopališču k večnemu počitku položili tolminskega rojaka dr. Joška Šavlija. Ob njem mi spomin poroma v tiste stare čase, ko so po naših planinah planinarili posamezniki, rekli smo jim samohodci. Bili so za tedanji čas svojstveni; okovani gojzarji, volnene dokolenke, s hlačmi do kolen, ali “pumparce”, s  klasičnim  nahrbtnikom, pa tudi z obveznim pokrivalom, ki je bil običajno široki klobuk. Če ste jih srečali, so se zelo radi pogovarjali, bili so velikokrat zelo radovedni, še zlasti o kraju kjer so se nahajali. Mene so premnogokrat  presenetili z odličnimi zemljevidi, celo  avstrogrskimi specialkami, kjer je bilo označemo marsikaj, kar je že davno “odpihnil” čas.

Takšen t’minski samohodec je bil tudi dr. Joško Šavli. Rojen v Zatolminu davnega 22. marca 1943. Njegova življenjska pot ga je vodila iz Tolmina v Ajdovščino, kjer je maturiral na ekonomski srednji šoli in ohranil na tedanje sošolce najlepše spomine. Redno se je z njimi družil, nadaljeval na Univerzi v Ljubljani, tu je diplomiral 1967, študij dopolnil na Dunaju z doktoratom 1975, ga nostrificiral na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah, poučeval na srednji šoli v Kopru, bil nekaj časa v Rimu, pomagal pri slovenski oddaji radija Vatikan, delal v proizvodnem sektorju in leta 1978 je prišel na Poklicni zavod Ivan Cankar v Gorici in od leta 1985 pa do upokojitve poučeval na Tehničnem zavodu Žiga Zois, kjer sva bila kar dve desetletji kolega. Kar nekaj sveta je prevandarl, preden je pristal v Pevmi, simpatični  obrobni briški vasici, kjer je na svojem domu 11. marca preminil v 68. letu starosti.

Njegova knjižna bira je izredna. Od Venetov, Knežjega kamna, slovenske lipe, slovenskem nageljnu, o Zlatorogu, o grboslovju in kdo ve še o kom vsem. Pisal je v slovenskem, italijanskem, angleškem in nemškem jeziku. Prevode njegovih člankov zasledimo v bolgarščini, makedonščini, srbščini, hrvaščini, ruščini, madžarščini, švedščini, poljščini, ukrajinščini, francoščini, japonščini, pa kdo še ve v katerem jeziku … Upam si trditi, da je v mestu ob  Šoči danes malo podobnih, ki bi se o tem z njim lahko kosali. Res pa zopet je, da se nekateri niso strinjali z načinom pisanja in raziskovanja, ki je bilo dr. Šavliju lastno. Morda je tu tudi zrno resnice, je pa zopet res, da je velikokrat bila v ozadju zavist, saj to, kar je on spubliciral zmore malo kdo!

Dijaki na šoli so ga cenili, redno se je trudil, da jim je poleg obvezne snovi, dodal še kaj o slovenski kulturi in

zgodovini. Bil je obziren, včasih tudi prezahteven, tudi kakšna “profesorska poklican muha”  ga je občasno pičila. Ko je zapazil, da kdo od dijakov ne sledi, ga je običajno zelo originalno nagovoril, recimo: “Ti, poslušaj,  ali imaš na vrtu palme?” “Ne, gospod proferor radič!” Dvomim, ker so tvoje misli na Hvajih! Ne, gospod profesor, pri noni, kaj bo skuhala za kosilo, ker sem lačen!” ga je dijak nagovoril nazaj.Vedno je bil pravičen in tenkočuten profesor. Seveda so bile ure, pa tudi pogovori velikokrat zabeljeni s prav mastnimi ocvirki o tedanji slovenski politiki, saj je celo skoval znano besedo “udbomafija”, ki smo jo Slovenci po njegovi zaslugi tudi osvojili. Imel je izostren čut za politično-ekonomske dogodke. Kar celih pet let prej je na veliko trobil o zlomu naših dveh slovenskih zamejskih bank. Na veliko veselje so tedaj vsi po vrsti iz tega brili norce, ko pa je “slovenska bančna zamejska bomba eksplodirala”, pa so drug za drugim začeli z vprašanji: “Ja, Joško, kako pa si ti to vedel?” Odgovor je bi: “Šema, ali si slep! Ne vidiš, kako se na veliko krade! Udbomafija! Boš videl kdo bo sedaj bogat! … ”  Vse te ugotovitve niso zrasle samo na njegovem prefinjenem opazovalnem zelniku, ampak predvsem ob pogovorih s kolegi, ki so vodili ne samo slovensko, tudi tedanjo evropsko, ali celo svetovno ekonomijo.

Njegov odnos do Boga je bil sila preprost, nikoli se ni spuščal v nepotrebne teološke debate. Motile pa so ga razne pomankljivosti v Cerkvi. Velikokrat, ste ga med tednom srečevali na Sv. gori, še večkrat na Kostanjevici, kjer se je kar precej časa zadrževal  v cerkvi, sam s svojim Bogom. Tudi v hišno kapelo šolskih sestre v Gorici, kjer je bil na kosilu, je ničkolikokrat zavil…

Na prvi pogled je bil osamljen, morda tudi rezerviran, v resnici pa je kontaktiral z zelo širokim krogom znancev in prijateljev iz zgodovinskega, poličnega, ekonomskega, etnografskega, pa tudi umetniškega področja. Poznal je red in natančnost, še zlasti pri raziskovalnem in študijskem delu. V spominu mi je ostal pogovr na slovenski televiziji. Kako umirjeno, dosledno, tehtno in verodostojno je z lepo plemenito slovensko besedo oblikoval odgovore in tako osvojil gledalce. Oddaja je marsikomu ostala v nepozabnem spominu. Isto se je dogodilo ob pogovoru, ki ga je imel za avstrijsko televizijo na Dunaju. Dve uri trajajoč uglajen nastop z odličnim znanjem nemščine je  v Avtriji zbudil nadpovprečno zanimanja in če ste tisti teden listali  avstrijske časopise, ste lahko zapazili zavidanja vredne komentarje, ki jih Avstrici zlepa ne naklonijo tujcem. Slovenija ga je ne samo pred, tudi po osamosvojitvi odpisala! To ga sploh ni prizadelo! Marsikaj je nam, ki živimo tu ob Soči o dr. Šavliju nepoznano. Bil je preskromen, da bi to in ono o sebi “trobil naokrog”, raje je držal zase in na sprehodu v Pevmskem parku ob požvižgavanju obujal spomine na t’minske hribe, Dunaj, dijake, znance in prijatelje, radijske in televizijske oddaje in na vse, ki so se z njim v življenju srečevali, obenem pa sanjal in koval načrte o vsem, kaj bo še napisal …

Read Full Post »

Brez revežev ni odrešenja

V Gorici je bila razstava in tudi posvet o inkviziciji in njenih najrazličnejših prostorskih in časovnih inačicah. To je pohvale vredno in vsa čast tistim, ki so to pripravili. Upajmo, da bodo referate in pogovore tudi objavili.

V zamejskem dnevniku pa sem prebral tole »Iz vprašanj in posegov iz publike je pronicnila zanimiva in koristna razlaga o vlogi sedanje vatikanske Kongregacije, ki je nadomestila inkvizicijo. Nadzor nad ortodoksnostjo je še sedaj zelo močan – pomislimo na zavračanje drugačnih srednje in južnoameriških gibanj Cerkve osvoboditve ali odklanjanj podpore škofu Romeru …« Takšen zapis me krepko moti. Cerkev je institucija, ki ima svojo teologijo, svoj ustroj in tudi svoj red, čeprav se prav ta kdaj sprevrže tudi v nered. V teologiji so bila in bodo vedno nova spoznanja, odkritja in tudi nove razlage o Cerkvi in teologiji. Pisec omenjenega članka ali morda tudi razpravljavci pa, kot kaže, o vsem tem niso prav na tekočem. 13. februarja letos se je v stolnici v Brasilii poslovil nadškof Joao Braz de Aviz, ki je postal novi prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Nasledil je kardinala Franca Rodeta, ki mu je potekel mandat. Pred prihodom v Rim smo lahko prebrali obširen intervju z njim. Tam pravi o teologiji osvoboditve (napačno je citirano zgoraj – Cerkev osvoboditve!) takole: “Pomoč siromašnim, za katere se zavzema teologija osvoboditve, je evangeljska rešitev.To povdarjam zato, ker je danes ta še kako potrebna za zveličanje … Obenem je prav to poudarjanje  tudi odgovorno ravnanje Cerkve. S tem Cerkev opozarja na zelo razširjen pojav družbenega izključevanja.“ Janez Pavel II. je izjavil: »Teologija osvoboditve ni le koristna, ampak tudi potrebna.« Na to sta opozorili obe navodili Kongregacije za verski nauk v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav tako je Janez-Pavel II omenil, da sta bili ti dve dopolnili »marksistična metodologija in razlaga stvarnosti iz vsakodnevne izkušnje“, daljnosežni napovedi razpada  marksistične ideologije. (To se je uresničilo v Evropi z razpadom berlinskega zidu!)  Sedanji papež je ob zadnjem obisku brazilskih škofov “ad limina apostolorum” v Rimu v svojem govoru poudaril: »Menim, da teološko prizadevanje za ločitev prizadevanja za uboge od ideološko pogojene različice teologije osvoboditve še ni zadostno uresničeno«  Cerkev ni nikoli imela negativnega mnenja o teologiji osvoboditve, kot taki. Bili pa so pomisleki, kam ta spada in v kateri del sveta. Prav tako so še danes pomisleki na najrazličnejše razlage, ki so mejile bolj na marksistično-leninistično doktrino, kot na Kristusov nauk. Tu so bila in so še razhajanja, zato teologijo osvoboditve ne moremo primerjati z inkvizicijo. Kdor tako misli, ali celo govori, kaže ne samo na nepoznanje tega področja, ampak tudi na neznanje o veri in Cerkvi nasploh.

Nisem še pozabil, lahko tudi niste vedeli, da je na božič 1997 v zagrebški katedrali nadškof Josip Bozanič v božični  poslanici hrvaškemu narodu podal ostro kritiko strukturnega greha, ki je ustvaril kriminal privatizacije in druge socialne nepravilnosti, ki tarejo mlado hrvaško državo in njene državljane. Hrvaški politični analitiki so v tej nadškofovi  poslanici leta 1997. zaznali začetek konca najmočnejše vladne stranke – HDZ-ja. Izraza »strukturni greh« si ga nadškof ni izmislil. Vzel ga je iz teologije osvoboditve in sicer iz knjige španskega jezuitska, uglednega teologa p. Jon Sobrina. Knjiga ima naslov: „ Brez revežev ni odrešenja“. P. Jon Sobrina je velik del življenja preživel v El Salvadorju, in to v času državljanske vojne. Danes je ugledni profesor teologije na jezuitski univerzi Srednje Amerike v San Salvadorju. Je pa tudi eden od urednikov v španskem jeziku ugledne teološke revije Concilium. Ta izhaja tudi v slovenščini. (Omenjena knjiga;  Brez revežev ni odrešenja,  izide še ta mesec  v hrvaškem prevodu!)

Še vedno nekateri mislijo, da lahko pišejo o vsem mogočem, kamor spadajo tudi teme o veri in Cerkvi. Premalo upoštevamo, de je neko znanje in poznanje le potrebno, da ne bi v nedogled streljali kozle.

Read Full Post »

Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof, psihoanalitik in kritik sodobnosti, ki je za svoja dela prejel številne znanstvene nagrade. Je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije v Milanu. Pred kratkim je založba Modrijan izdala odmevno knjigo Grozljivi gost – nihilizem in mladi, njegovo prvo delo v slovenščini. Po njegovem mnenju niso bili mladi še nikoli tako problematični kot zdaj. Ukvarja se z vprašanjem, zakaj njihovo srce tava v depresivnem niču in eksistencialni praznini, ki jo lahko za hipec omilijo kvečjemu droge, alkohol in seks. To so tujci v svojem anonimnem življenju, pravi, obsojeni na plehko životarjenje v puščavi vrednot, ki iščejo zabavo, ker ne znajo uživati. Letos je prišel v Slovenijo kot gost festivala Vilenica. Zanimivo je, da je bila žena, s katero je bil poročen 40 let in mu je lani umrla, Slovenka.

Kdo danes razume mlade?

Oglaševalske agencije in tržniki, in to veliko bolje kot njihovi starši in učitelji!

Če pogledamo revije za mlade, se vse vrti okoli spolnosti in zapeljevanja. Pristna čustva so postala nepotrebna, moteča. Vse je hlastanje za srečo in zabavo. Zakaj se je to zgodilo? Mladi so se znašli v takšnem položaju, ker prihodnost zanje ni več obljuba, ampak grožnja. Ko prihodnost na sedanjost ne deluje več kot motivacija, starši izgubijo avtoriteto, saj se spremenijo v otrokove pogodbene stranke: »Če boš izdelal razred, ti bom kupil motor. Če boš diplomiral, ti bom kupil avto.« Ko starši izgubijo avtoriteto in postanejo otrokovi prijatelji, je katastrofa neizogibna, kajti mladi si želijo avtoritete, čeprav tega ne pokažejo. Živijo v absolutni sedanjosti. S prihodnostjo se nočejo obremenjevati.

Mar to pomeni, da mora biti vse instant?

Da. Vse je sedanjost in prav v tem pomenu govorim o nihilizmu. Nietzsche ga je opredelil kot odsotnost namena in vzroka. Če tega ni, se vrednote izpraznijo. Mladi od 15. do 30. leta imajo največjo biološko, spolno in umsko moč, a jih naša zahodna družba zanemarja, ne uporabi jih.

Jih sploh potrebuje?

Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«. Kako bi se lotili problema mamil? Delim jih v dve skupini. Prvo sem poimenoval anestetiki. Človeka potegnejo iz tega sveta in ga osvobodijo čutenja. Sem sodita hašiš in heroin. V drugo skupino pa spadajo droge, ki nam dajo več energije in moči, da lahko dosežemo čedalje višje in zahtevnejše cilje, ki si jihzastavljamo v naši družbi, v kateri je vse podrejeno učinkovitosti. Sem sodi na primer kokain. Jaz bi vse droge legaliziral, če bi lahko s tem ukrepom pristrigli peruti mafiji. O kulturnem vplivu Amerike nimate dobrega mnenja. Zakaj se vam zdi tako nevaren? Mislim, da je ameriški model skvaril evropsko kulturo. Temelji na potrošništvu, potrošništvo pa je ena od oblik nihilizma. Vse se mora končati v niču. Čeprav avto še dobro vozi, ga je treba zamenjati in kupiti novega. Če se vam pokvari hladilnik, ugotovite, da nadomestni del stane več kot ves hladilnik. Roka uporabnosti nimajo samo živila, ampak vsi izdelki. Tako izgubljamo odnos do stvari, ne navežemo se nanje. Vse postane nepomembno, saj je vse ena sama konfekcija.

In še sami postanemo stvar.

Seveda. Ameriška kultura je kultura potrošništva, in ker sami Američani nimajo veliko zgodovine, izkoreninijo zgodovino vseh drugih. Tudi vojn v Iraku in Afganistanu so se lotili brez občutka za zgodovino obeh držav. Če bi si malo prebrali zgodovinske knjige, bi ugotovili, da se je tudi Aleksander Veliki v Afganistanu opekel. Ne razumejo, da patriarhalna družba muslimanov razpade, če jim uvozijo svoje navade in osvobodijo žensko, kajti muslimani se bolj bojijo spolnosti kot politike. Zakaj mislite, da Američanom Evropa pri tem pomaga? Ker je za nas Zahodnjake denar postal simbolni generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno. Toda z lepoto smo vendar obsedeni, gojimo kult lepote. Da, ampak plastične. Imeli smo lepoto, imeli, toda zdaj je tudi ta podlegla ekonomiji. Umetniško delo postane umetniško delo samo, če se pojavi na tržišču. To je zame konec Evrope in zaradi tega sem žalosten. Zdaj si na primer ne moremo več zamisliti, da bi se v takšni kulturi lahko rodili Kant, Beethoven, Goethe. Rojevajo se lahko samo lovci in lepa dekleta. Komercialna televizija ima pač posledice. V knjigi ste zapisali: »Inteligenca in učenje ne delujeta, če ju ne žene srce.« In da je čustvena vzgoja nujna kot preventiva. Kako si to predstavljate? Vzgojo razlikujem od izobraževanja. Pri izobraževanju gre za podajanje intelektualnih vsebin, pri vzgoji pa za vzgojo čustvenega aparata. Učenje se dogaja prek erotičnosti, kot je trdil že Platon, prek očaranosti. Vsi smo se veliko bolje učili pri tistih predmetih, pri katerih so nas znali učitelji pritegniti, fascinirati. Um se odpre, samo če je srce očarano. Pri čustvenem razvoju so tri stopnje. Na začetku je impulz. Z vzgojo ga preoblikujemo v čustvo, čustvo pa z vzgojo preoblikujemo v občutek. Občutek je čustvo plus zavest o tem čustvu. Tisti, ki se imajo radi, lahko v hipu vedo, kaj drugi doživlja, ker se imajo radi. Naši mladi pa so obtičali na stopnji impulza. Izraža se z gibom. Če želijo mladi priti do čustev, potrebujejo ekstazi, sicer se do njih sploh ne morejo dokopati. Občutek ni biološka danost, treba ga je vzgojiti. Tega se naučimo tudi tako, da beremo literaturo. V književnosti lahko namreč spoznavamo, kaj so bolečina, ljubezen, dolgčas, obup, tragedija, žalovanje. In ko beremo o teh občutkih, jih lahko prepoznavamo v sebi. Zdaj mladi doživljajo občutenja, ki jih ne znajo poimenovati. Če jih vprašate, kako se počutijo, znajo odgovoriti kvečjemu, da slabo. Čustva pa je treba poznati in vedeti, kako se razvijajo, kajti če poznam žalost in vem, kako nastane in se razvija, ne bom obupal. Če pa niti ne vem, kaj se dogaja v meni, potonem v brezup. Mladi izgubljajo jezikovno sposobnost poimenovanja občutkov. V Italiji so opravili statistično raziskavo o tem. Pokazala je, da je leta 1976 gimnazijec v povprečju poznal 1500 besed, leta 1996 pa samo še 600. Manj ko imate besed, manj lahko razmišljate in teže ubesedite, kar čutite. Pa saj so čustveni invalidi. Da, čustveno so nepismeni. Mislim, da je to tudi posledica tega, da je spolnost tako dosegljiva in lahkotna. Če je med željo in izpolnitvijo želje časovni interval, se lahko razvijajo domišljija, idealizacija, simbolni jezik, fantazija in konec koncev duša. Pri takojšnji zadovoljitvi želje pa spolnost ni več nič drugega kot hidravlika, praznjenje.

Če bi bili ravnatelj, po kakšnem merilu bi izbirali učitelje?

Naročil bi jim, naj opravijo teste osebnosti, kajti ne zadostuje, da učitelj obvlada svojo snov. Znati mora tudi komunicirati in učence fascinirati. Učimo se na podlagi posnemanja vzornikov, ki nas očarajo. Kdor pa ne zna komunicirati, ne zna fascinirati in torej ne more biti učitelj. Kdor želi poučevati, mora imeti posluh za čustveno plat učencev. In če mu pri tem spodleti, mu ne bo uspelo niti podati določenega znanja. Mladi do dvajsetega leta še bolj malo uporabljajo možgansko skorjo, pri njih je dejavnejši srednji del možganov, ki skrbi za čustvenost. Šele čustva omogočajo izobraževanje.

Nihilizem, ta grozljivi gost, kot ga imenujete, je strašanski strup. Kako se bojevati proti njemu? Ne moremo se! Mladi so samo eden od primerov nihilizma. Drži, da nimajo eksistencialnih problemov, a imajo zato kulturne. Ne smemo namreč pozabiti zelo pomembne stvari: krščanstvo je v našo zahodno kulturo vneslo neizmeren optimizem. Človeku je razodelo, da ne bo nikoli umrl. Stari Grki so, nasprotno, trdili, da je človek smrtnik. Zaradi krščanstva smo na prihodnost vedno zrli optimistično.

Ne samo zaradi krščanstva, tudi socializem je bil takšen.

Res je. Krščanstvo pravi: preteklost je bila izvirni greh, sedanjost je odrešitev, prihodnost bo zveličanje. Tudi znanost deluje enako: preteklost je bila nevednost, sedanjost je raziskovanje, prihodnost bo napredek. Marx je mislil podobno: preteklost je bila krivičnost, sedanjost je revolucija, prihodnost bo pravičnost na Zemlji. Celo psihoanaliza je krščanska: preteklost je travma, sedanjost je analiza, prihodnost bo ozdravitev. Vsa zahodna kultura je prežeta s krščanstvom. Ratzinger hoče poudariti krščanske korenine Evrope in jaz, čeprav nisem kristjan, mu dam povsem prav. Krščanske niso samo korenine, ampak tudi deblo, veje, plodovi in listje. Na Zahodu je vse krščansko. Nietzsche je rekel, da je Bog mrtev. Ampak kaj to pomeni? Pomeni, da je prej živel. Vzemimo srednji vek. V književnosti so takrat opisovali pekel, vice in raj, likovna umetnost je bila v znamenju svete umetnosti (arte sacra), ženska je bila angel, Bog je obstajal. Če iz srednjega veka iztrgam Boga, ničesar več ne morem razumeti o tem obdobju. Če pa iz sodobnega sveta iztrgam besedo Bog, lahko ta svet še vedno odlično razumem. Ne razumem pa ga več, če odmislim besedo denar ali besedo tehnika. Bog je torej res umrl. S tem pa se je sesul ves krščanski optimizem.

To je po eni strani morda dobro.

Zelo dobro, vendar pa nismo iznašli ničesar, kar bi nam dajalo upanje v prihodnost. Tehnika omogoča razvoj, ne pa napredka. Razvoj je kvantitativno povečanje možnosti, napredek pa je kvalitativno izboljšanje življenja in komunikacije med ljudmi. Čeprav so mladi zdaj dobro omreženi in oboroženi z mobiji, živijo v komunikacijski puščavi. Razumete njihovo nasilje kot sredstvo komunikacije?

Da, toda to sredstvo je nizkotno, elementarno. Nasilje je tudi posledica pomanjkanje besed in pomeni kolaps komunikacije. Če nimam besed, mi preostanejo samo gibi. Človeštvo se je razvilo od gibov do besed, zdaj pa se od besed vračamo h gibom. Če mladi doma niso deležni razumevanja in imajo v šoli učitelje, ki ne znajo komunicirati, njihovi vrstniki pa so enako izgubljeni, kaj jim preostane? Droge? Samomor?

In lokali, v katerih lahko popivajo. Pa internet in televizija. Mladi človek se nima več kje socializirati. Včasih so se dobivali v cerkvi pri kakšnih veroučnih skupinah, pri tabornikih ali skavtih ali celo v organizacijah, ki so bile podmladki političnih strank. Tam so se učili socializacije in komunikacije, zdaj pa tega ni več, ostala je samo še televizija.

Ko človek prebere vašo knjigo, ugotovi, da so mladi, ki normalno odrastejo, pravzaprav nenormalno redki. Res je. Ko sem se na Vilenici v Gorici pogovarjal z nekim mladeničem, mi je potožil, da se s svojimi vrstniki ne more več o ničemer pogovarjati, ker ga nogomet ne zanima in se mu ne da ves čas govoriti o lepih dekletih, zato je postal za tovariše popolnoma nezanimiv.

Toliko potenciala gre v nič.

Naši mladi bi se morali zavedati, da njihova konkurenca niso sošolci, ki so najboljši v razredu, kot je bilo včasih. Njihova najhujša konkurenca so zdaj mladi Kitajci in Indijci. Na harvardski univerzi so lani razpisali 60 štipendij in 48 so jih dobili Kitajci s Kitajske. Tudi v Indiji so mladi strašni, informatika je tam na zelo visoki ravni. Še dobro, da obstaja alternativa. Da, toda po drugi strani to pomeni, da je kultura, ki jo imenujemo zahodna, v zatonu. Morda se bo naša civilizacija tako končala. Na jok mi gre, ko pomislim na to. Toda krivi niso mladi, krivi so odrasli, ki ne vlagajo vanje. Kje vidite glavni vzrok? Ker je denar postal edina simbolna vrednota med vsemi vrednotami. Tudi nekdaj je bil, toda za protiutež je imel še druge, na primer čast, družbeni položaj, dostojanstvo, celo razredni boj. Zdaj je kot edina pomembna vrednota ostal samo denar. In tako smo sprejeli brutalni kapitalizem po ameriško. Danes vidim veliko zalogo človeškosti, kakršno smo poznali nekoč, v slovanskih deželah. Tudi v Sloveniji? Onkraj Slovenije. Do Urala. Problem je v tem, da je ameriška kultura že pojedla Španijo, Anglijo, Francijo, Nemčijo. Nekaj možnosti humanizma in človeškosti zato vidim v slovanskih državah. Na primer v Srbiji? V srbsko-hrvaški vojni sem navijal za Srbe, ne za Hrvate. Ne smemo gledati komunizma, zanimati nas mora antropologija slovanskih narodov. Stopnje solidarnosti, ki še obstaja v slovanskih državah, v zahodnoevropskih državah ne najdemo več. Vzhodna Evropa kot rešiteljica Evrope? Prihodnost Evrope bo odvisna od Vzhodne Evrope, če se seveda ne bo medtem amerikanizirala tudi ona. Prav zato je treba širiti »našo« kulturo, ne pa ameriške. Pa smo prišli do žarka optimizma. Optimizem in pesimizem sta značilnosti ljudi, ki niso prodane duše. Ljudi, ki imajo še druge vrednote, ki kompenzirajo vrednoto denarja. Če pa ima človek kakršno koli pobudo in je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, kakšen bo donos, smo že v Ameriki.

Read Full Post »

Older Posts »