Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2011

Naše fobije

Ne samo v italijanskih časopisih, pač pa tudi drugod sem zasledil komentarje na  letake, kakršen je visel v eni od prodajaln kebabov v Bologni: “Spoznavajte islam in muslimane.” Na prvi pogled je to nekaj, kar je pohvale vredno. Le zakaj bi ne spoznal soseda, če že morava živeti “pod isto streho”?  Kolikor gre pri tem za poznavanje islama kot takega in muslimanov kot takšnih,  nimam nič proti in me tak plakat tudi nagovori in ga tudi odobravam. Drugo vprašanje pa je, kdo je ta plakat napisal in s kakšnim namenom. Od tu dalje pa se razpleta druga zgodba. Spomin mi poroma v čas pred dvajsetimi leti, ko sem na nekem simpoziju zastavil uglednemu Slovencu vprašanje: “Ali Cerkev v Sloveniji spremlja islam?”  Mož je prebledel in z odgovorom nekaj motovilil, bil je pač v veliki zadregi, sam pa sem se počutil neprijetno in spoznal, da sem drocnil v tisto sršenovo gnezdo, ki se ga vsi izogibamo, pa vemo, da je in da lahko tudi ima sila sitne sršene.

Na vse to sem se spomnil, ko sem v našem časopisu prebral članek: “Si tudi ti islamofobik?” In to na naslovni strani. S takšnim načinom pristopa k islamu se ne morem strinjati, pa ne zato, ker o njem le nekaj vem, vem pa tudi, kaj omenjeni plakat pomeni in zakaj je nastavljen prav tam, kamor zahaja določena populacija.

Zopet spomin: Bilo je pred pol stoletja, ko smo pri maši v ljubljanski stolnici pri pridigi poslušali prof. Kimovca. Kar nekaj nedelj je, za tisti čas zelo delikatno, govoril o pastirskem pismu, ki so ga tedaj napisali nemški škofje. V njem so opozarjali Nemke, naj resno premislijo, preden sklenejo zakon z muslimanom, kajti tu ne gre samo za  religiozno razliko, pač pa tudi za  kulturno,  predvsem pa na drugačno gledanje na spolnost, kot ga poznamo Evropejci. Mi mulci smo se  tedaj muzali, češ, kaj ta starček to melje, ali ga morda v teh letih (imel jih je okrog 80!) razganja?! Šele nekaj let pozneje, ko sem se z islamom nekaj več srečeval, sem spoznal, kako je bil prof. Kimovec – ugledni profesor germanistike –  moder in tudi pameten, da je to javno nam vsem v “nos povedal”, mi pa si velikokrat o tem ne upamo spregovoriti!

Ljudje se moramo med seboj spoštovati, ne glede na vero,  narodnost ali raso. O tem ne bi razpravljal. Moti pa me, če jaz kot Evropejec ne smem izraziti svojega krščanstva v tej ali oni muslimanski državi. Prav tako me moti, da se muslimani ne prilagajajo naši evropski kulturi, ampak velikokrat zahtevajo, da se mi prilagajamo njim, ko pridejo v Evropo! Seveda so izjeme, a so res le izjeme.

Omenjeni plakat ima  svoj namen, ker ni obešen samo v Bologni, ampak jih dobite po vsej Evropi. Kakšen je ta namen? Preprosto: ljudi pridobivati za islam! Ne jih informirati! Od tu dalje se začenja nova zgodba, ki je poznana marsikomu. Evropejka zanosi, partner musliman ji vse mogoče obljublja, nekega dne pa izgine in čez nekaj let pride po otroka in ga ugrabi … Teh zgodb so polne TV oddaje. Ali pa oni Janezek, ki je nasedel podobnemu plakatu,  dobil štipendijo, lepo študiral, prišel do diplome nekje v Indiji Koromandiji in potem so pred njim postavljeni pogoji – ker je denar sveta vladar, je tudi ta Janezek pozabil, kaj je bil prej. Naprej ne bom pisal …

Fobije gor, fobije dol! Ob vsem tem je najvažnejša treznost, pa tudi spoznanje, zakaj je nekaj nekje in kakšen pomen to ima! Ker pa zlasti mladi danes živijo v nekem računalniškem sanjskem svetu, ne samo da vseh teh vab ne vidijo, saj jih  niso  niti sposobni prepoznati, ker jih nanje nihče ne opozarja. Če bi slučajno kakšen mulc ali frklja to prebrala, pa naj se le zamisli. Odrasli pa se lahko na to požvižgate, saj ste že dovolj stari in če vas življenje ni dovolj nagarbalo, se vsaj sedaj ne pustite zgarbat ob takšnih vabah, kot jih ponujajo podobni plakati! Če pa se s tem ne strinjajte, pa vam svetujem, da greste pod hladen tuš. Verjetno veste, da človek tokrat najbolj trezno razmišlja, saj je tedaj njegov miselni potencial na višku, mogoče boste lahko prišli do podobnega zaključka?

Advertisements

Read Full Post »

Božja bližina nam lahko zelo spremeni življenje. Ko kdo dopusti, da se mu Kristus resnično razodene, tedaj začuti Božjo navzočnost. Kristus nam ostaja vrata k Bogu. Pomembno je, da se zavemo, da je ta Kristus resnica, ki nas odreši našega zla in uvede v nov način stika z Njim. Tedaj se srce odpre za služenje Njemu. V tem je zaobsežena vsa skrivnost, zakaj so nekateri ljudje tako odprti za potrebe drugih. To ni zato, ker imajo v sebi socialni čut, ampak zato, ker je njihovo srce odprto za služenje Bogu. Prav skozi to služenje se podzavestno odpremo svetu in tako zaznamo potrebe v času in okolju, v katerem živimo.
Drug drugemu lahko pomagamo najti Kristusa, toda samo Kristus nam razkrije potrebo po njem in nas pripelje do srečanja z Bogom. Bog govori s človekom neposredno. Božja misel je izražena tudi v Svetem pismu: “Večno življenje pa je v tem, da spoznavamo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa” ( Jn 17,3).
Koliko je misel o Božji bližini zakoreninjena med nami, bi bilo zanimivo razmišljati. V Credu v Družini sem prebral, da so bili pri maši oni dan na Občinah pri Trstu štirje moški in še eden zraven. Nič posebnega, so vsaj ti možje – bili so v množini – čutili potrebo po Božji bližini, zato so prišli. Prepričan sem, da je bil še kakšen otrok, pa gotovo še kakšna ženska, torej le niso bili samo  4+1 in še kdo je koliko???!!! Ker so prišli k sv. Jerneju, so vsi skupaj z duhovnikom, ki je maševal, čutili potrebo po Bogu. To je znatno več kot razpravljati o Slavoju Žižku in njegovi trditvi o sopotniku, ki je lahko ideološki sogovornik ali pa marksistoidni svet, ob katerem se spotakne le še malokdo.
Vsi skupaj pozabljamo, da je danes važnejše misliti, kako pomagati človeku, da se otrese brezbrižnosti, pa ne samo glede vere v Boga, ampak tudi glede vere v življenje, glede okolja, ki ga obdaja, kot pa kopati po komunističnih fosilih. To nas opominja, da nekdo, kdoroli je že to, ni pri sebi nekaj razčistil.
Nerazčiščena, nepredelana, nepreraščena preteklost je kot nezaceljena poškodba pod hrasto (grinto).To velja za osebna doživetja, kot za širša, družbena. Mirno lahko živijo le tisti, ljudje, ki so se pomirili s preteklostjo, ki so jo pustili zadaj, jo sprejeli kot stvar, ki je bila in je odšla in ne prizadeva, ne boli, ne razburja več. Dokler se ta nerazčiščena pretklost ne usede, kot mulj v vodi, ni miru, ni novih svobodnih poti. Prav tega nas je prišel učit Gospod. Kruta je bila njegova pot, čez Kalvarijo je vodila, pot do popolne izmiritve. Vendar je istočasno odprl vrata tako iz pekla, kakor nebeška, kamor je odšel pripravit prostor za svoje. O tem razmišljajmo in ne o stvareh, ki ne vodijo nikamor! S svojim ognjem, s svojim pričevanjem – življenje v Gospodovem duhu – bomo postajali bližji drug drugemu, ne pa ob spotikanju  od druge, pa tudi če  so še tako veliki kalibri, kot so komunistčni, ateistični, marksistični liderji, ali pa Slavoje Žižek. Ti bodo ostali to, kar so – lahko pa se bo tudi njih dotaknila Božja roka, to bo odločil On.
Kdaj pa se bo Božje spoznanje dotaknilo nas vseh in bomo začeli razmišljati, da je mnogo važnejše opozarjati, odkrivati in opominjati mlade in manj mlade, da naj iztopijo iz ravnodušja, naj odkrivajo Božjo bližino tam, kjer so, da bodo tako našli smisel svojega življenja.

Ambrož Kodelja

Read Full Post »