Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2011

 

V zadnjem času sem se srečal z lepim številom diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog. Znanci, prijatelji pa tudi njihovi otroci so mi jih poklonili in ko sem jih prebiral, sem iz njih spoznal, nekje več, drugje manj, precejšen trud, ki je bil v ta dela vložen. Seveda se ne da vedno z vsem strinjati in so tudi primeri, ko bi delo ne “šlo skozi”, če bi mentor poznal podrobnosti razmer, ki jih je diplomant obdeloval. Pa o tem naj sodi kdo drug.
Na ljubljanski Teološki fakulteti je z odliko zagovarjal doktorsko nalogo frančiškan p. Silvin Marijan Krajnc z naslovom “Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote” s podnaslovom “Njun prispevek k podobi katolištva na Slovenskem pred drugo svetovno vojno in po njej.” Delo je izdala založba Brat Frančišek – 2011. Drugi ponatis.
Knjigo sem večkrat prebral in bom verjetno še segel po njej, ker je avtor določena poglavja obdelal zelo natančno in tudi pravično, kar je velikokrat težko. Obenem pa ne morem mimo dejstva, da mu je treba čestitati za lep, tekoč, jasen in razumljiv jezik, kar knjigo približa tudi preprostemu bralcu, hkrati pa je ostal na akademski višini.
Doktorska naloga ima sedem poglavij, in sicer: Zgodovinsko obdobje, v katerem sta delovala omenjena patra, Osrednji pastoralni problem ob koncu 19. stoletja do 2. vatikanskega cerkvenega zbora, Življenjska pot p. Angelika in p. Romana, Delo bratov Tomincev na socialnem in družbenem področju, Oznanjevalca edinosti Cerkve v času komunizma, Delovanje na pastoralnem področju in še zadnje Presoja njunega dela v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora in drugih novejših cerkvenih dokumentov. Ob koncu sledi še povzetek v angleščini in priloga z bibliografijo p. Angelika in p. Romana Tomineca.
Nekatere je omenjeno delo nagovorilo predvsem v njuni socialni dimenziji, ki je bila zelo dejavna pri ljubljanskih frančiškanih na Tromostovju v obdobju pred zadnjo vojno in med njo, dokler je niso ukinili, čeprav je neka oblika pomoči potekala stalno, na pol ilegalno. Iz tega obdobja bi rad pripisal droben spomin na to delovanje. Na sedanji Dunajski cesti, nekoč Tyrševi, kjer je danes Gospodarsko razstavišče, sta stali dve cerkvi – stara pokopališka sv. Krištofa in ob njej prizidana Plečnikova sv. Cirila in Metoda. To so leta 1957 prenesli na sedanjo lokacijo. Na drugi strani ceste pa je imela moja teta mesnico “Mesarija Zevnik”. Spominjam se, kako je nekajkrat na teden šel iz Ježice proti centru frančiškanski brat z vozičkom in se ustavljal v raznih trgovinah in tudi v tej mesnici. Oddal je čisto platneno vrečko in dobil drugo polno. Zahvalil se je in odšel dalje. Tako je lahko pri Frančiškanih na Tromostovju delovala kuhinja za reveže, kot so jo nekateri imenovali. Malokdo ve, da so tam velikokrat dobili topel obrok v medvojnem času tudi primorski begunci, pa tudi nekateri tigrovci in primorski komunistični aktivisti – po vojni pa so prav ti, za zahvalo, zelo udrihali po Cerkvi! Frančiškani pri delitvi hrane niso nikoli delali razlike, razdelili so, kar so imeli …

 

Advertisements

Read Full Post »

Povojno obdobje je p. Silvin izredno dobro obdelal in tudi pravično. Pošteno je, da se pove, da tudi v hiši, kjer je več ljudi in so vsi dobili enako formacijo, ne mislijo vsi po istem kopitu, ampak ostaja vsakdo samostojna osebnost. Titova Jugoslavija, kot jo danes imenujemo, je pač imela s Katoliško Cerkvijo svoj namen, kar se je odrazilo pri ustanovitvi duhovniškega društva CMD. Danes, po toliko letih, le lahko pošteno povemo, da je bila glavnina članov te organizacije poštena in zvesta Cerkvi. V marsikaterem primeru se spozna, kako so duhovniki znali ribariti v tem čudnem času, da so lahko kolikor toliko nemoteno delovali in opravljali svoje poslanstvo. P. Silvin je to samostansko plovbo na Tromostovju odlično obdelal in mu lahko čestitamo.
Moji spomini na ta čas so zelo pestri. Bilo je na veliko noč 2. aprila 1961. Ob 20.45 je umrl p. Angelik. P. Roman v njemu lastnem baročnem stilu telefonira na policijsko upravo, če lahko zvonijo. Odgovor je bil: ”Ne!” On pa: “Hvala, klanjali pa se vam ne bomo!” in odloži slušalko. Kmalu za tem zazvoni telefon in dobijo dovoljenje, da lahko zvonijo eno minuto. “Zvonili smo pet,” je povedal p. Roman.
Ob obisku p. Romana pri apostolskem nunciju v Beogradu smo spoznali, da so bili vsaj nekateri, ki so nuncija obveščali o stanju Cerkve v tedanji Jugoslaviji, še zlasti v Sloveniji, velikokrat zelo pristranski. Na dogodke so gledali s svojega zornega kota in niso upoštevali določenih pastoralnih razlogov, zato je bil tudi nuncij velikokrat napačno obveščen o dejanskem stanju, kar je imelo tudi kar nekaj negativnih posledic pri posameznikih kot tudi za samo lokalno Cerkev. To se bo jasno videlo, ko bodo odprti vatikanski arhivi iz tega časa.
Marsikdo se p. Romana spominja kot kateheta in profesorja. Nepozabni so spomini na prvi vzorno urejeni (menda v Ljubljani edini) stenski časopis v samostanski veži, na patrovo prilagodljivost glede urnika maš za dijake in študente pa tudi na prvi študentski verouk, če ga lahko tako imenujemo, ki je v tistem času  opravil svoje poslanstvo.

Read Full Post »

Mimo moje rojstne hiše vodi pešpot z železniške postaje Plave mimo Zagore, Zagomile na Sv. goro, s katero smo bili vedno povezani. Menda je p. Roman obiskal svetogorsko svetišče prvič skupaj s p. Angelikom leta 1908. Po vojni pa je p. Roman obiskal Sv. goro v času, ko je bil svetogorski gvardijan p. Ladislav Pintar (od leta 1948 do 1953). Razglednica, brez datuma, ki jo je poslal p. Angeliku, ima njegov podpis in še od svetogorskega gvardijana p. Ladislava Pintarja, br. Justina in br. Rudija. Spominjam se, da mi je p. Roman pri izpitu postavil vprašanje: “Kakšen stil je imela stara svetogorska cerkev?”, potem pa dodal: “No, ja, vi jo niste videli, videli pa ste vsaj kakšno razglednico?”.
Povojne razmere so bile za romarje na Sv. goro zelo neprijetne. Tisti, ki so prihajali z vlakom iz Gorenjske, so jim velikokrat izklopili vagon na Mostu na Soči, ker so rekli, da gre samo ta do Nove Gorice, drugič se vlak ni ustavil na postaji Solkan in so jih zapeljali do Prvačine in tako dalje. Zato so začeli uporabljati železniško postajo Plave. P. Roman je vsako leto v sredini meseca oktobra poromal s svojimi študenti na Sv. goro. Niso šli skupaj, ampak v manjših skupinah. Iz vlaka so izstopili v Plaveh in se nato podali peš naprej. Redno je prišla dober teden pred tem datumom na naslov moje mame dopisnica s sledečo vsebino: Velecenjena gospa! Ta in ta dan, popoldan, Vas in Vaše domače obiščem (številka), če Bog da in tudi vreme. Z globokim spoštovanjem p. Roman. – Številka je povedala, koliko jih bo, vreme pa, če bi jih slučajno ne zaustavila policija in poslala nazaj na prvi vlak za Ljubljano, kar se je dogodilo kar nekajkrat. Tako smo redno pripravili čaj, mama je spekla kruh in ker smo imeli pri hiši čebele, še med in sveže maslo. P. Roman nas je redno obdaril z bomboni, mamo pa z zavitkom kave. Pri nas doma so se dobili vsi in skupaj odšli naprej. Še pred nekaj leti se je oglasil neki gospod z družino in omenil, da je pri nas kar nekajkrat malical s p. Romanom … Takšno organizirano romanje je bilo za tisti čas tvegano in ste lahko mimogrede prislužili nekaj dinarjev globe, ali pa kakšen mesec zapora. P. Roman se je vsega tega zavedal, zato je tudi tvegal in s tem utrjeval medsebojne vezi, ki so povezovale župnijo.
Iz teh drobnih utrinkov ob dizertaciji p. dr. Silvina spoznamo, da se je komunistična oblast mnogo bolj bala p. Romana kot njegovega brata p. Angelika, saj je p. Roman imel izredno velik vpliv na izobražence kot tudi na vernike, ki so obiskovali frančiškansko cerkev na Tromostovju v Ljubljani. Ob koncu pa ne smem mimo še ene ugotovitve: p. Roman je velikokrat poudaril: “Najlepše spomine pa imam na spovedovanje. Koliko let sem prebil v spovednici, ve samo Bog. Prav tako tudi samo Bog ve, koliko gorja sem poslušal in tolažil, kot sem vedel in znal z Božjo pomočjo.” … Naj gre zahvala doktorantu za odkrivanje vsega tistega, kar bi o tem času lahko šlo v pozabo, Bogu pa v zahvalo, da smo se z osebami iz tega časa srečevali, so nas obogatile in jih poznali.

Read Full Post »

(Notranje hrepenenje je naš otok miru)

“Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi,” je zapisal sv. Avguštin v svoji znameniti knjigi Izpovedi. Ta knjiga je v zgodovini teologije prva knjiga teologa, ki govori o sebi, in sv. Avguštin je to bil. Redno je natančno opazoval utrip svojega notranjega življenja ali utrip svoje duše – svoj nemir, mir, radost, stisko, pozneje pa celo hrepenenje po Bogu.
Ob sv. Avguštinu, če ga prebiramo, spoznamo, da tudi človek, ki navzven ne kaže svoje vernosti ali je lahko celo neveren, ob določenih trenutkih v svojem temelju zahrepeni po Nekom. To so trenutki, ko si zaželimo, da bi bili v sebi srečni, veseli, zadovoljni … Hrepenenje po Bogu se odraža tudi v drugih načinih. Na primer: nekdo je ves zavzet za karitativno delo. Tudi to dokazuje hrepenenje po Bogu. Delati dobro – v ospredju je dobrota, to je misel na druge. „Kjer dobrota je, ljubezen, tam prebiva Bog!“ Isto se dogaja pri zaljubljenosti. Partner si zavestno želi sopartnerja, nekaj ga žene v njegovo bližino … To je hrepenenje po njem in Njem!
Ko pridemo v kak precep, se zavemo, da nas še tako veliko delo, imetje, celo bližina z najdražjim ne bodo pomirili, ampak šele ko spoznamo Boga, po katerem hrepenimo skozi te dogodke, se podzavestno umirimo v svojem iskanju. Sv. Avguštin je to človekovo stanje zanimivo opisal kot hrepenenje po sreči, po Božji bližini, ki jo čutim ob nekom, po katerem hrepenim. Vse to lahko imenujemo hrepenenje po resničnem veselju ali po moji in tvoji sreči.
Hrepenenje v človeku ima sila velik pomen. Kdor potlači svoje hrepenenje po nečem, kar ga osrečuje, to običajno nadomesti z odvisnostjo. Prav odvisnost pa človeka znova potiska v stanje, da zadovoljuje svoje potrebe. Sem spadajo deloholiki, takšni in drugačni odvisniki od pijače, drog in podobnega … Ta odvisnost naredi človeka nenasitnega, zato se njegovo življenje pogosto vrti v začaranem krogu in končno v tem krogu tudi obleži.
Sv. Avguštin pravi, da je pot iz tega stanja, pot do osebnega miru v tem, da svojo odvisnost spremenimo v hrepenenje. Kdor je v stiku z lastnim hrepenenjem, se kmalu spravi z življenjem, kakršno je. Ni nujno, da se nam izpolnijo vse naše želje, še manj, da živimo popolno življenje, ampak priti moramo do spoznanj, da tudi za nas ostaja nekaj, kar nam bo izpolnil samo Bog. Ko to začutimo, nas lastna poklicna neuspešnost sploh ne zadene, še manj takšen ali drugačen predsodek.
Notranje hrepenenje je naš otok miru, ki presega vse, kar se ob nas dogaja. Osvobaja nas nemira, ker vemo, da le Bog lahko izpolni naše hrepenenje. Tako se počasi umirimo in zaživimo življenja vredno življenje.

Read Full Post »