Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2011

Založba Nova revija je v prostorih SAZU v Ljubljani predstavila v torek 23. 8. 2011. knjigo Slovenski zgodovinski atlas. Označili so ga kot temeljno nacionalno izdajo. S tem so hoteli poudariti, da je to knjiga, ki ima za Slovence temeljni nacionalni pomen. Prvi Zgodovinski atlas Slovenije je pripravil prof. Roman Pavlovič v begunskem taborišču v Spittalu v Avstriji leta 1948. Kot učni pripomoček je izšel še leta 1960 v Buenos Airesu.
Knjiga je bila na voljo tudi v knjigarni Družina, pa so jo septembra 2010 umaknili s prodaje. Delo bo v šolskem pa tudi v ljubiteljskem svetu vsaj za nekaj časa utrjevalo predstave o slovenski preteklosti. Priznati je treba, da je odlično napisano poglavja o Cerkvi v slovenski zgodovini in s tem bo odpadel marsikateri dosedanji predsodek, kar je pohvale vredno.
Obdobje 2. svetovne vojne in slovenska revolucija pa sta prikazana zelo enostransko, celo zavajajoče, so zapisali v Družini. Kot se lahko sklepa, je prav zaradi tega slovenski tednik Družina delo umaknila iz prodaje v njihovi knjigarni. Odločitev je njihova, ni pa najboljša. Ker je to obdobje napisano v “komunistični plozariji”, bi bilo mnogo bolje, če bi poskrbeli za dopolnilo, ki bi ga vložili v knjigo in bi bila bralcem dostopno – vsaj tistim, ki so jo kupili v knjigarni Družine. Ker pa tega ni nihče naredil, bodo vsi, ki bodo črpali gradivo za raziskovanje iz tega atlasa za to obdobje, še dalje “plozali” staro muziko in s tem mleli komunistično zavajanje. Tu so ga pri Družini krepko polomili!
Mene pa je pri listanju atlasa zbodla str. 50 z naslovom “Alpski Slovani v 7. in 8. stoletju”. Ta pojem so začeli uporabljati leta 1936. Leta 2002 je izšla knjiga nemškega zgodovnarja dr. Hansa Dietricha  Kahla z naslovom: „Der Staat der Karantanien.“  Knjiga je protislovensko usmirjena. Avtor se ukvarja s srednjim vekom, ima pa pri svojih zgodovnskih pristopih izrazito nemški pristop. Mimogrede: Ob izidu te knjige se je dr. Jožko Šavli razpisal prav o tej temi.“ Omenjeni avtor, zagrizen germanofil, zanika zgodovinsko vlogo Slovencev v Karantaniji in to ozemlje prikazuje zgolj kot slovensko in slovansko. Trdi, da so bile južne meje Karantanije na Karavankah. V to zgodovinsko podobo je vpetih tudi nekaj sedanjih slovenskih zgodovinarjev. Po takšni trditvi se znanstveno (ker je bila knjiga predstavljena na SAZU-ju – najvišji znanstveni ustanovi – je to torej znanstveno utemeljeno?) odreka Slovencem pravice v Avstriji, državo Slovenijo pa prikazuje kot državo, ki nima nobene povezave z zgodovino Karantanije, saj se v celoti nahaja južno od nje. S takšno trditvijo se nam Slovencem odreka vse, kar je starejše od Trubarja! Kot ocvirek pa še to, da je ta Atlas sofinansirala država Slovenija!
Atlas ima kopico podatkov, manjka pa mu tisto, kar bi moralo biti bistveno, to je osnova, na kateri bo bralec, še lepše, raziskovalec (šolar, študent, znanstvenik) gradil svoje – ne tuje – vedenje o naši zgodovini, kulturi in seveda duhovnosti. Upravičeno se zastavlja vprašanje: Ali takšno delo res predstavlja in podarja bralcu našo slovensko resnico in našo pravo zgodovino?

Read Full Post »

Župnija Doberdob ima od sv. Martina 2010. dalje tudi svojo osebno (personalno) znamko, za državo SLOVENIJO. Namenjena je razglednicam in pismom v državi Slovenija. Če pa poštno pošiljko pošiljate iz Slovenije v tujino, pa morate prilepiti dve znamki. Bila je na voljo v domači cerkvi in je razprodana.

Predstavlja cerkev sv. Martina na Doberdobu, obdano z lepimi drevesi

Read Full Post »

Videl sem te, da greš v cerkev.

Ne vem, kaj boš tam počel, mislim, da boš molil?

Prav vseeno mi je, ali boš šel pred oltar, sedel v zadnjo klop,

ali pa se zazrl v strop, boš imel zaprte oči, ali sklonjeno glavo … .

Prav tako me ne zanima, če se boš trkal na prsi,

šepetal besede molitve, ali molil rožni venec …

Vse to so zanimiva zunanja znamenja s katertimi

ni težko prevarati človeka.

Čakal te bom pred cerkvenimi vratmi!

Ko stopiš iz cerkve in boš med ljudmi,

tedaj se pripravi na srečanje z menoj.

Opazoval te bom, presodil ali pa obsodil.

– To pravico imam!

Želim vedeti:

–     Ali si se v cerkvi res pogovarjal z Bohom?

–     Si bil mogoče tam samo igralec?

–     Prav na tebi si želim prepričati,

ali molitev res spremeni človeka

in ga naredi boljšega?

Če spoznam, da si ohol, pohlepen, sebičen,

prepirljiv, zavidljiv, skopuh …

Bon spoznal, da se z Bogom ne znaš pogovarjati!

Tudi v cerkvi nisi bil zaradi Njega,

ampak zato da bi oboževal samega sebe!

Če pa;

–     bodo tvoje oči odprte za stisko bližnjega,

–     tvoje besede pomirjevalne in tolažeče,

–     tvoje srce bo imelo razumevanje za druge,

–     boš sposoben odpuščati …

Tedaj bom videl, da si v cerkvi se zares srečal z Bogom.

S teboj se bom veselil za to tvojo milost!

Read Full Post »

Prav gotovo veste, da so na jesen v slovenski Cerkvi premestitve. Eni duhovniki odhajajo, drugi prihajajo. Tako je tudi moj znanec dobil novega kaplana. Prvi teden je bilo vse v najlepšem redu in ga je neizmerno hvalil, potem pa je prišel ravs! Tako sta se neki večer sporekla in kričala, da so sosedje ob župnišču bili prepričani, da se bliža sodni dan … Dobra Jerca, ki jima gospodinji, je zbežala v cerkev, da bi Bog gospodoma dal pravo pamet … Problem je bil v tem: kaplan, ki je sicer zelo navihan, kar niti ni slabo, je župniku povedal, da bodo v kratkem imeli obisk, ki ga je on pripravil in povabil. Župnik pa, da če je že župnik, mora on najprej vedeti, kaj se dogaja “pod njegovo streho”, ker je za vse on odgovoren in potem, če je to dobro, bo, drugače se odloži. Kaplan pa se ni pustil in je kratko odgovoril: “Povabil sem jaz, odgovarjam jaz, skrbim za prostor jaz, pometel bom jaz, plačal bom jaz, Vi pa boste lepo zraven in tiho poslušali, pa pika!” – Da pa bi se ne stepla, ko bo ta žur, sem vmes prišel še jaz, da bi ju miril, saj imam dvakrat več kilogramov, kot jih ima ta župnik, in vsaj trikrat več od kaplanove teže.
V veroučni sobi se je zbralo veliko mladine in mi trije: kaplan, župnik in jaz. Ker imajo mlajši prednost, je kaplan lepo pripravil uvodno molitev, potem pa povedal, da bomo dobili obisk. V goste je povabil člane Hare Krišna. Župnik je prebledel, jaz pa sem mu ponudil štamprle, da bi vzdržal do konca. (Steklenico sem imel za vsak slučaj pripravljeno v torbi!) Ni ga še dobro zvrnil, ko nekdo potrka in v sobo vstopi pet mladih v sarijih, z obritimi glavami, s posebnim močnim glasbilom. Nastala je nenavadna tišina. Najprej smo prisostvovali molitvi gostov, potem pa je sledilo njihovo pričevanje. Z župnikom sva se spogledovala in dobesedno buljila, kako jih je mladina poslušala. Najbolj jih je nagovoril fant, star okrog petindvajset let, ki je povedal, da je bil krščen in birman, da pa mu Cerkev ni dala odgovora na njegova temeljna življenjska vprašanja. Najprej je šel v Indijo kot turist, drugič z željo, da bi spoznal Hare Krišno, in tretjič, da se pridruži članom Hare Krišna, ker je v tej veri začutil pravo življenjsko smer.
Edino vprašanje, ki so ga mladi zastavili, je bilo, kako si upajo v Ljubljani iti na Tromostovje v sarijih, obriti, s glasbilom in tam javno moliti. Odgovor je bil: “Mi živimo pravo življenjsko smer. Živimo čisto mladost. Vsako jutro vsaj eno uro skupaj molimo pred podobo Hare Krišne in se trudimo, da živimo trdno iskreno skupnost … To moč mi črpamo iz redne molitve.” “Koliko pa vi molite in kako vi živite?” je član Hare Krišne zastavil vprašanje mladim. Tedaj pa je prišlo do preobrata. Videli smo povešene obraze naših mladih. Nekateri so povedali, da se jim zjutraj mudi v šolo, da prepozno vstanejo, da bi molili, da imajo vse preveč drugih obveznosti, zvečer je šport, pa TV, pa žurke…
Gostje pa so jim kratko povedali: “Veste, mi vemo, da brez molitve ne moremo v Ljubljani na Tromostovje, vi pa vedite: če verujete v Boga, morate moliti, drugače boste v življenju doživeli polom!”.
Nekaj so nam še zaigrali in zapeli in potem smo se prijateljsko poslovili. Pred odhodom pa mi je župnik prišepnil: “Ti, Sv. Duh ima pa čudne ovinke! Danes je po teh čudakih nagovoril tudi mene in tebe, ne samo našo mladino!”.
Pa še to: “Zakaj je tako v naši Cerkvi, kot je!!!”.
Ni treba visoke filozofije, le malo pristnega pričevanja! Slovenska sestra/nuna v Mehiki pravi: “Ljudje vidijo, kako me živimo, in nam zaupajo, prihajajo k nam …”

Read Full Post »

Se počutite tudi vi prijetno, ko vam nekdo nekaj podari?  Znanka je že nekaj let proučevala kapelice v njeni okolici. Obiskala je vse, celo tiste kraje, kjer jih več ni in  jih je čas odstranil Tam so marsikje postavili skromen križ, so pa tudi kraji, kamor ljudje prinašajo cvetje kar na golo zemljo, ali na kup kamnje, kjer je stala kapelica.  Ob tem sem se spomnil na svetopisemski rek:  “Če boste vi umolknili, bodo kamni vpili!” In, marsikje to resnično velja. Vse naše cerkvice po hribih in dolinah, pa kapelice in križi, Božja znamenja po slovenski zemlji … V polpreteklem času so jih po Sloveniji kar nekaj porušili. Pa veste zakaj? Zato, ker so vpile, ker so jim drezale v dušo!  V kraju pa ni bilo marsikje miru, dokler jih niso na novo postavili …  Res je, da marsikoga kapelice ali križi po poljih ne motijo, niti ne vznemirjajo. Zopet zakaj? Zato, ker se nihče vanje ne poglobi, ko pa se, potem takšno znamenje dobi čisto drugo podobo, zanimanje, pa tudi pomen.
Podobno je z obiskom naših slovenskih cerkva tu v zamejstvu.Veliko ljudi pride k maši, pa marsikdo se vanjo ne poglobi. Očitno se v cerkvi ne počutijo tako slabo, da bi raje ostali doma,  na globoko pa se ne spuščajo iz Bog ve kakkšnih razlogov. Velikokrat tudi zato, ker jim nihče ni odprl vrat v globljo resničnost. Sami se pa tudi niso posebej trudili za to, česar niti dobro poznali niso. Zaklada na njivi ne najde vsak orač, ampak tisti, ki ga pa, proda vse …  Tu  pa se začne nova zgodba: “Duhovniki pa smo na tem ljubem svetu predvsem zato, da pomagamo ljudem, da pridejo do tega zaklada, za katerega je treba marsikaj prodati … Jezusov nauk ni za hec in Jezus ni  ribiče za hec nagovoril, naj pustijo ribe, ker bodo odslej ljudi lovili. Lovili, da lovili, ne  žgečkali, na dušo pihali, ali se jim prilizovali … Celo življenje vsak od nas, ki se ima, da je veren gradi svojo vero, kleše svojo podobo in končno lahko tudi dolgo tava v temi … Če pa ima kdo čas, da za nas moli, lahko tudi prej prikukamo iz teme na svetlo, kot sv. Avguštin, ki je imel mamo sv. Moniko…
Čisto slučajnos sem srečal petčlansko družino, ki je lazila pred menoj na Nanos. Ko jih dohitim, pozdravim in grem mimo. Tedaj zaslišim: “Hej, kam tako hitišm, saj imaš več kil, kot jaz?  Kaj se delaš tako fin, me ne poznaš?” Orzem se, razmišljam, kdo neki je to, potem pa mi le reče: “Saj si sedal  v klopi za menoj in si me vedno butal v hrbet, če nisem kaj znala? Sedaj pa si takšna furja, pri vseh kilih, ki jih nosiš …” Pred  kočo, pa se le razgovorimo: “Veš, vsega tega drobiža z možem vred, ne bi nikoli imela, če bi ne imela veliko srečo. Na svoji koži sem čutila, kako je molitev mojih tet v daljni Južni Afriki držala roke  Angela varuha ali pa stene Svetlobe, da se nisem lovila po stranpotih življenja, ampak imela občutek, da hodim po svetlem in za svetlobo, temne možnosti so pa kar drsele mimo, kot da jih ni, kot bi mi nekdo zastiral pogled nanje. Sedaj temu pravim, da sem hodila skozi svjo mladost, kot Izraelci čer Rdeče morje.
Roka nad nekom, ki ga varuje … Mimogrede: “V koči sv. Jožefa v Žabnicah, je počitnikova skupina šolarjev, z odraslimi. Niti enkrat niso molili, na soboto, ko je imela njihova dekanija romanje na sv. Višarje jih to ni zanimalo, na nedeljo, pa so jim starši pripravili pikni … “  Ob vsem tem smo vsi tiho, ker je molk najbolje naloženo zlato! Sprašujem se:”Kje je duhovnik tiste župnije?  Res je, da zaklada na njivi ne najde vsak orač!  Vendar: “Ali bodo bodo po svetopisemsko v tisti župniji morali kamni spregovoriti?”

 

Read Full Post »

Pripravljajmo se na smrt

Pred časom sta se dva naša zamejca razpisala v zamejskem dnevniku o duhovnikih. Dama je bolj sramežljivo pisala, drugi pisec pa je začel z Ukmarjem, češ, če bi ta postal blaženi ali celo svetnik, bi bil lahko zavetnik narodnih manjšin in bi to lahko pomenilo novi trend, ki zadeva vstop v duhovniški poklic v naših krajih.
Mene pa je podražila neka naša Kraševka, ki ima sicer sila zgovoren  jezik. Takole mi je rekla: “Barbana gor, Barbana dol! Če je to romanje namenjeno prošnji za duhovne poklice, za kar redno none pa tudi kakšen nono ali stric molimo tudi doma, ne samo na Barbani, me krepko moti. Kje so na tem romanju naše mlajše družine pa naša mladina? Vsi se dičimo, da imamo skavte pa katoliško prosveto pa zbore pa petje pa vse mogoče, kaj pa tu? Zakaj teh ni tu na romanju? Vsako leto ena in isti obrazi starejših! To ni romanje, kjer prosimo za duhovne poklic, če mladine ni zraven, saj bodo izšli iz teh vrst, ne iz vrst zamejskih nonotov in non! Drugo leto predlagajte, da bo imelo romanje na Barbano temo: „PRIPRAVLJAMO SE NA SMER!“ To je važno za nas none in nonote!”.
V našem tisku zelo pogosto beremo laskava poročila o delovanju katoliških organizacij. Vsako leto posvetimo kar štiri strani tem poročilom, da vidimo, kaj vse imamo … Isto je s skavti, čeprav nekateri pravijo, da to ni verska organizacija. Naj bo karkoli že, zbirajo se ob župnijah, cerkvi, po župnijskih dvoranah, v cerkvenih prostorih. Potem pa se zalomi, zakisa, ko je treba z župnijo sodelovati. Zakaj? Ali duhovniki nimamo pravega pristopa do mladih? Možno, saj smo bili rojeni v prejšnjem stoletju … Drugi si ne upajo nič spregovorit, ker … Saj veste, da so besede živi tajfelj, molk pa najbolje naloženo zlato, shranjeno v najbolj zavarovanem trezorju…
Ob tem sem se zamislil neko nedeljo, ko mi je sodelavec po maši takole zabrusil: “Vidite tisto stran v naši cerkvi? Ta sploh ni verna! Oni hodijo k maši zato, da hodijo! Nikoli niso šli na nobene duhovne vaje, nič verskega ne berejo, so tam. Naša politika si je prisvojila vero kot nekaj, kar se obesi zraven, enako katoliška prosveta, da se reče, da je to katoliško! – Poslušate radio Ognjišče?” “Malo,” mu odvrnem, “ker ga ne dobim, razen ko sem v avtu.” “Ste slišali, kaj tam plozajo naše organizacije?“ “Ne vem. Kaj?” “Samo o prispevku, da imajo premalo denarja, o drugem pa nič! Nikoli ne omenjajo vas duhovnikov. Kdo ste vi za njih? Cepci! – To je to! Potem pa poglejte ono drugo stran v naši cerkvi;  Poglejte one ženice! Izgarane, izmozgane, komaj hodijo, so pa vedno nasmejane, čeprav jih je življenje zelo zdelalo … Tu je odraz naše resnične vere!”.
Ta pridiga je bila zame tisto nedeljo in še ponedeljek dovolj za kosilo. Vi pa si mislite svoje. Je mogoče res, da je vera našim katoliškim politikom in prosvetašem samo privesek, ki so si ga obesili zato, da si nabirajo glasove na volitvah in člane po društvih? Mogoče pa je le res… Za to pa res nismo potrebni duhovniki!

Read Full Post »

Ob 80. obletnici duhovniškega posvečenja

Za ta zapis sta botrovala dva slučaja. Obiskal me je starejši gospod, ki domuje pod Šmarno goro pri Ljubjani, rojen v Vipavski dolini in je obiskoval slovensko šolo v Gorici. Zanimajo ga  upodobitve sv. Cirila in Metoda. V pogovoru mi pripomni: “V nadškofijskem arhivu v Gorici so mape naših pokojnih slovenskih duhovnikov zelo borne, to dokazuje, da je nekdo poskrbel za čistko!”  Nisem  rekel nič, ker vem, da je osebna mapa g. Jožeta Vošnjaka nekdanjega duhovnika iz Jamelj, pokopanega v Št. Janžu v Rožu na Koroškem vsebovala en sam popisan  list. Drugi slučaj pa je ta, da sem čisto slučajno odkril  orumeneli zapis Štefana Tonklija, mojega predhodnika na Grahovem in v Jamljah,  ker je zapis zanimiv, bi ga rad posredoval našim bralcem. Štefan Tonkli se je  rodil v Breginju  leta 1908. Osnovno šolo je obiskoval v Breginju in na Siciliji, kamor je morala družina bežati v času prve svetovne vojne. Na klasišni gimnaziji v Ljubljani je maturira 1927, vstopil v goriško bogoslovje in bil posvečen 30. maja 1931.v duhovnika. Njegove življenjske postajo so bile kaplan v Tolminu, Brestovica – Jamlje, Grahovo ob Bači, Gorica, odšel je v Argentino, se vrnil leta 1964, bil nastvaljen v Mavhinje in z upokojitvijo se je naselil v Zavodu Sv. Družine v Gorici, kjer je umrl star 79 let  8. avgusta 1987.Med zamejskimi duhovniki je bil svojstven. Saj je od leta 1939 do 1985 izdal 14 pesniških zbirk in to večine s psevdonimom Venčeslav Sejalec. Razen ene, je vse sam založil. Leta 1943 izide v Trstu prva njegova pesniška zbirka z naslovom Pesmi.  Bežni oblaki  1928 – 1948 izidejo v Gorici 1948. Po povratku iz Argentine izide zbirka Na križpotih cest stojim. Leta 1976. Zanjo prejme tržaško literarno nagrado Vstajenje. Sledile so še zbirke: Argentinski slovenski odmevi, Venec na grob materi in nato še osem zbirk. Zdnja njegova zbirka, štirinajsta po vrsti je izšla v Gorici leta 1985 z naslovom Soneti.Njegovo liriko so ocenjevali zelo različno. Nekateri so jo podcenjevali, drugi so v njej zaznali odraz trpljenja, ki ga je imel naš primorski človek v času fašizmu, pa tudi v komunizmu, tretji so se spotikali, da je ubiral preveč realistične strune, ki so bile blizu Simonu Gregorčiču. Očitali so mu celo, da ni šel po izpovedni poti, kot sta jo imela v tistem času Tone Vodnik ali Edvard Kocbek z njuno ekspresionistično liriko. Kljub vsemu, pa je plemenitost njegove pesniške izpovedi prav v njemu lastni umirjenosti, pa tudi razumljivosti, kar danes pri sodobni  poeziji velikokrat pogrešamo. Njegov lirični notranji svet se je odražal tudi na njegovem značaju. Prav zato je pričujoči zapis zanimiv.

Read Full Post »

Older Posts »