Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2011

V zgodovini Cerkve so bila najrazčnejša obdobja

Včasih me strese, kam pravzaprav drvimo. Pri pripravi na krst nam prinesejo družinski list, na katerem so otroci s tremi različnimi priimki. Pred poroko je pri pogovoru med zaročencema pogovor iskren in občutek imate, da bo to družina, na katero se bomo lahko tudi naslonili pri takšnem ali drugačnem delu v župniji. Čez dobro leto čisto slučajno izveste, da tam nekaj škripa in da bosta šla narazen. V marsikateri župniji sploh ni več porok, vsi pa vemo, da marsikje živijo mladi skupaj kar tako, ker je tako najbolje in ker kar tako tudi nimaš nobene obveznosti, saj ker smo kar tako, lahko gremo narazen, kadar koli hočemo, saj je to normalno, ker smo kar tako tudi najbolj svobodni … Ob birmi iz pogovora, ki ga imamo s starši birmancev, spoznamo, da so ti pripravljeni sodelovati z nami tudi po birmi. Potem pa se vse skupaj zalomi. Takoj pride ugovor: “Saj veste, ta pa ta in še ta obveznost, potem pa še šola, sploh ni časa, da bi prišel vsaj na nedeljo v cerkev … “  V vasi so mladi upokojenci (naj mi ne zamerijo, če jih imenujem mladi!). Včasih bi koga potrebovali, da kaj naredi. Odgovor: “Mi smo delali dovolj, naj delajo drugi! Kdo pa še danes dela za božji lon?!” – Takšnih naštevanj je za celo rešto …  Zakaj je to tako? Ni jim do skupnega občestva v Cerkvi. Vsakdo je lahko opazil, da ko so polena lepo naložena na kup – skupaj, lepo gorijo in dogorijo. Če pa se katero poleno iz  kupa skotali stran, počasi ugasne, ne dogori. In to je to – kup s kupa zvaljenih ugaslih polen!!! – Nič niso več polena, le pepel.
Kaj se dogaja? Zakaj vse to škripanje, pa kjerkoli že je? Vse te poti nekam vodijo. Kam? Preprost odgovor je, da vsi skupaj potujemo proti božjemu kraljestvu. V božje kraljestvo pa lahko vstopimo samo s spreobrnjenjem (Mt 4,17), je pa tudi božje kraljestvo nekaj, kar pričakujemo (Mr 13,28–39), prihaja pa tudi samo po sebi k nam (Mr 4,26).  V zgodovini Cerkve so vedno bila obdobja, ko so kristjani pričakovali več pa tudi boljše, kot pa so bili sami sposobni deliti z dobrimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Vsi smo poklicani – verni in neverni – da blažimo te rane, ki so vidne v našem času. Tako stopa v ospredje naše upanje. Seveda tega upanja ne smemo razumeti samo kot upanje v onostranstvo. Od takšnega upanja ostaja samo želja po večni sreči. Takšno upanje je že v bistvu odstranilo našo zemeljsko realnost, ki je ujeta v problemih in tudi trpljenju, ki nas dnevno obiskuje.
V kristjanu mora živeti tudi zavest, da je božje kraljestvo navezano na zemljo, ki ji tudi pripada. Tako smo kristjani dolžni sodelovati z vsemi ljudmi v prizadevanju za vse, kar je na svetu dobro, pa ne glede na področje. Gre torej za sedanjo povezavo med nebom in zemljo. Velikokrat se naše upanje razblini ob negativnih dogodkih in doživljamo tudi boleče izkušnje. Če pa tudi ob tem trpljenju vstopamo v svet Božjega, potem bomo spoznali, da četudi se ob nas marsikaj ruši, kljub vsemu iz vseh teh preizkušenj velikokrat zasije svetloba, ki nas navda z novim življenjskim zagonom.

Advertisements

Read Full Post »

Vsako leto pred  vahtih dobim podobno prošnjo. Pokliče me in poprosi, če jo popeljem k njenim. Vedno enako doda: “Od letala do letala!” Letos je prišla s sinom, ki sicer slabo govori slovensko, pa kljub vsemu se ima za Slovenca.
Prispeli smo na griček nad vasjo, kjer kljubuje stara cerkvica. Prazna je, brez večne lučke, saj že veliko let mašujejo v njej samo občasno. Postala je predzadnja postaja umrlih pred pogrebom. Ko tako spoštljivo stopamo po njeni notranjosti, naši koraki pa odmevajo pod obokom, mi spomin poroma v čas, ko so mnogi prav od tu izstopali v svetišče Svetlobe po krstu in tudi odhajali iz nje v večni sen in so sedaj za vedno ob njej … Ona pa je, kot vedno, podzavestno iskala po klopeh mesta, kjer so molili in klečali njeni, pa tudi sama z njimi…
Izstopili smo in se zaustavljali ob grobovih. Na rahlo z roko odmikamo razcvetele cvetove krizantem ob nagrobnikih in prebiramo imena: stric Jakob, teta Rozi, snaha Marija … V spominih zaživi navihani Miha pa vaški krojač Jur in tako dalje. Čisto v kotu na drugem koncu pokopališča so njeni. Z mahom porastel nagrobnik in obledele fotografije ji ponovno prikličejo v spomin vse njene, ki tu sanjajo večni sen. Sem priroma vsako leto vsaj enkrat. Tu je njeno romarsko svetišče, tu se vedno zanjo zaustavi čas, oživijo spomini, doživetja in tu se tudi velikokrat razjoče. … S sinom urejujeta grob in molčita, kot bi bila pred Njim v Njegovem svetišču.
Oddaljim se, sedem na napol podrt pokopališki zid in pogled se mi podzavestno zaustavi na vasi, ki se razteza na drugem koncu pobočja. Glavnina hiš je praznih. V nekatere že nekaj let ni nihče vstopil, pa kljub vsemu kljubujejo času in vremenu. Vedno znova pa me pritegne šelestenje vetra, ki potuje nad pokrajino. Podobno je neizpeti simfoniji, v kateri prepevajo vsi, ki jim je večni Krmar dal čast, da tu sanjajo svoj večni sen. Onadva tega ne slišita, saj nemo strmita v gomilo in stojita kot vkopana…
Sam ne vem, zakaj se mi je prav tedaj priklatila v razmišljanje Handkejeva drama, ki sem jo letos oktobra gledal v dunajskem Burgtheatru in ima naslov “Immer noch Sturm – Še vedno vihar.“ Drama traja kar cele štiri ure in pol. Kar strese me: kakšna podobnost med dramo in prizorom, ki je pred menoj! – Mati in sin tu, pred družinskim grobom! Handkejeva drama je pripoved o sinu, ki odrašča brez pravega očeta in to mu mati tudi očita takole: “Moj sin, ki nikdar ne boš naš in ne našega rodu, ti brez očeta iščeš nadomestilo, oporo in luč pri svojih prednikih!” Potem pa se mati v drami zaustavi, zazre v sina, ga strogo pogleda in s tresočim, na pol jokajočim glasom spregovori: “Da, to je naš kraj!” S takšnim spoznanjem pred nami zaživijo osebe in raste hrepenenje po drugem času, tistem v katerega neizbežno potujemo, kot pravi Handke v omenjeni drami: „ Ne šteješ več, ne obračunavaš čas, in tako, ti vsak korak postane neskončnost…“
Vsako pokopališče je naš kraj, pa če imamo koga od svojih tam ali ne! Tudi naše bo, neglede na to, ali bomo imeli zanemarjen ali urejen grob, ali nam bo kdo prinašal rože ali ne, ali bo vsaj kdaj gorela kakšna svečka ali nikoli … “Da, to je naš kraj!” – Moj in tvoj!

Read Full Post »

Znancu sem  prisedel v avto in se odpeljal proti domu,  kot običajno po desni strani vozišča.  Iz parkirišča je pred nama zapeljal velik črn mercedes. Moj voznik je pritisnil na zavore,  da je zaškripalo in se za las izognil trčenju.
Voznik mercedesa je stegnil glavo skozi okno in se začel dreti, moj sovoznik pa mu je pomahal in odplejal dalje.
Razmišljal sem: : “Ta človek naju je skoraj spravil v bolnišnico!  Vidite to je zakon tovornjaka, ki prevaža smeti.”Veliko ljudi vozi, kot bi bili tovorrnjak za smeti, polni frustracij, polni jeze in polni razočaranj. V trenutku, ko se  jim smeti naberejo do vrha, potrebujejo prostor, kamor bi jih stresli in velikokrat jih stresejo na tistega, ki ga najprej dobijo.
Tega ne jemljimo tragično. Raje se nasmehnimo in pojdimo dalje, pomahajmo jim, naj drvijo mimo nas…
Mi pa ne sprejemajmo njihovih smeti in jih tudi ne raztresajmo okrog, še manj pa doma, v službi, na ulici, na cesti.
Meja ostaja: “Uspešni ljudje ne dovolijo, da bi jim tovornjak za smeti uničil dan, še zlasti, če se v njem vozijo  takšni ali drugačni zdraharji!
Življenje je prekratko, da bi se zjutraj redno zbujali z obžalovanjem, Raje ljubimo tiste, ki se do nas obnašajo prijazno, obenem pa ignorirajmo tiste, ki so do nas neprijazni.
V našem življenju je 10% tistega, kar naredimo in celo 90% tistega, kar  sprejemamo v naše misli iz okolja, kjer živimo.

– Živite lep dan, brez smeti!

Read Full Post »

Ekoligija in humanizema sta dva popolnoma nasprotna pola, pa vendar ju sedaj zelo radi uporabljajo. Vsi vemo, da je ekologija veda o okolju, humanizem pa nazor, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva in skrbi za človeka. To je osveščenje o tem, kar je Bog zapovedal po svetopisemskem sporočilu v raju prvim staršem.
Spomin mi  poroma v leto 1974, ko je znani poljski filozof Henryk Skolimowski napisal vsaj za tedaj zelo odmeven članek s podobnim naslovom. V njem med drugim pravi: “Moderna tehnologija (op.: tu misli na računalništvo) nas je zavedla,  kot skupek življenjskih strategij … in se hkrati izkazala za ekonomsko kontraproduktivno …” To pomeni, da sedanja informacijska družba,  ne pozna smisla kvantitete. Ob tem navaja, da ni nevarno, če računalniki začnejo misliti kot človek, ampak je mnogo bolj nevarno, če človek začne misliti kot računalnik.  Ob tem nehote trčimo na sodobni način izražanja. To bi v enaindvajsetem stoletju ne smelo biti neločljivo povezano z računalniško tehniko. Vsi pa vidimo, da šole vedno bolj učijo učence operirati z računalniškimi sistemi, namesto s tistim sistemom, ki je za otroka ključnega pomena. Samo po sebi ni narobe obvladati računalniško znanje, ampak to, da iz naše zavesti izgineva občutek za realni, vidni, otipljivi svet in ravnanje z njim, pa tudi življenje v njem!
Vedno bolj prodira spoznanje, da je za naše tisočletje najpomembnejše (enako za prejšnja) filozofsko poznanje, ki je povezano s človekovim pogledom na vrednote in osebno razsodnost.  Informacijska družba postaja družba dezinformiranosti, ker nam informacije, ki so zbrane v računalniku, ne pomagajo niti toliko, da bi znali normalno živeti. Računalnik ni stroj modrosti, ker je stroj in kot tak ne pozna smisla kvantitete. Posebno še , ker  prav računalniki znajo kopičiti – delati kvantiteto – lahko tudi nekvalitetnih stvari, zato nam tudi ne more pomagati pri iskanju kvalitete življenja. Tehtnološka novost, kot je računalnik, je človeka v odnosu do družbe in okolja spremenila v izoliranega osamljenca, ki stik s svetom ohranja samo še s tehniko – računalnikom. Čim bolj je kdo vešč računalnika, čim več ga uporablja, tem bolj se odtujuje od normalnega človeškega življenja. Računalniška zasvojenost pa je že, če nekdo zna samo nekaj operacij in „visi na računalniku“, tu je vjetost v človekovo odtujenost od okolja in življenja…  Ob tem se zastavlja novo vprašanje:
Ali se z računalništvom res širi človekova svoboda?
 Sodobna kompjuterizacija ima svoje posledice, ki vplivajo na nas, če hočemo ali ne! Tu pa se postavlja vprašanje, kaj je s človekovo svobodo. Če gledamo z vidika tradicionalnega pojmovanja svobode, potem spoznamo, da z računalništvom človek podzavestno zapade v sodobni  tipični elektronski  zapor, ker v njem ni več prostora za nič drugega kot za to, kar je strukturno pogojeno logiki stroja – računalniku. Pri človeku odpade vsaka spontanost, domišljija, prav tako tudi smisel za duhovne vrednote in tudi vero…
Ko človek postane računalnikovo orodje, ne računalnik človekovo, potem ne razvija svoje odgovornosti, ni več avtonomen in svoboden, ker mu je postal računalnik oblika novega suženjstva.
Od tu dalje pa se začne tud naše zavedanje: „Kaj je z uporabo računalnika? Ali mi je res samo orodje ali sem jaz postal njegov suženj?

Read Full Post »