Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2012

Globalni etos

Človekove vrednote v lastni tradiciji

Spomin mi poroma v zgodnje otroštvo. Stric mi je rad zvečer pred domačo hišo razkazoval zvezdnato nebo. Tako sem spoznal večernico pa veliki in mali voz in še druga ozvezdja, ki pa se jih več ne spominjam. To je bil zame poseben čar in od tedaj še vedno rad pokukam tja gor v zvezdnato nebo in obujam spomine na moje prve korake v astronomijo ali zvezdoslovje, kot smo tedaj preprosto govorili. Zvezde in ozvezdja pa ostajajo daleč nekje nad nami v vesolju. Tako ostaja daleč od naših spoznanj tudi marsikaj, na kar sploh ne pomislimo.
Zaustavil se je znanec, prepričan ateist, in mi ob kavi povedal, da je poslušal znanega kritičnega teologa Hansa Künga, ki je 28. januarja 3012. v majhnem furlanskem mestecu Percoto dobil letošnjo nagrado NONINO. To vsako leto podeljuje znanim osebnostim tamkajšnji obrat za žganjekuho Nonino.
Priznam, da se je z ljudmi, ki so neverni, težko pogovarjati o veri, še  posebej, če imajo predsodke proti njej. Še težje pa je, če veš, da je bila omenjenemu teologu, ki je bil tudi koncilski teolog, odvzeta pravica do poučevanja teologije na katoliških vseučiliščih zaradi stališč, ki jih je in jih še zagovarja. Tokratni pogovor z mojim znancem je bil bolj rahlo napadanje konzervativizma Katoliške cerkve kot pa Küngovih spoznanj. Omenil sem mu mlajšega slovenskega katoliškega duhovnika, ki slovi prav po tem, da je prevedel v slovenščino kar lepo število Küngovih knjig, za povrh pa še kup razprav in člankov, tako da tudi vsaj tisti Slovenci, ki bi si želeli srečati se s spornim teologom, nimajo nobene zapreke. Obenem sem pripomnil, da temu duhovniku za jasnost prevodov zavidajo celo poklicni prevajalci, prav tako ga ceni tudi lektor nemškega jezika na naši univerzi. Temu prevajalcu – mlajšemu duhovniku –  prav zaradi simpatije do teologa Künga ni bilo omogočeno nobeno jezikovno izpopolnjevanje v prevajalstvu, iz strani cerkvenega vodstva – zaradi bojazni, kaj bo zopet prevedel, čeprav prevaja tudi druge pomembne osebnosti, kot je na primer Anselm Grün.
Küngov globalni etos je zamišljen v spoznanju, da človeštvo potrebuje najprej univerzalni etos. V projektu Univerzalni etos želi Hans Küng uveljaviti soglasje glede  skupnih vrednot, drž pa tudi etičnih meril pri vseh ljudeh ne glede na vero, raso, ideologijo ali narodnost. Tu ne poudarja kake nove etične norme, pač pa so v ospredju vrednote, ki jih vsak človek lahko najde v svoji lastni tradiciji. Osnovne etične zahteve zavezujejo vse ljudi k spoštovanju življenja, k nenasilju do drugega, k medčloveški solidarnosti, strpnosti, sodelovanju pa tudi k spoštljivemu odnosu med spoloma itd. Če pa želimo, da bi univerzalni etos postal podlaga za mednarodno sožitje in sodelovanje, nosijo najprej posebno odgovornost svetovne veroizpovedi, ali jasneje, njihovi predstavniki, ki naj vzbujajo in vodijo medverski dialog. Küng je v Percotu zaključil: “Ne bo miru med državami, če ne bo miru med veroizpovedmi; ne bo miru med različnimi religijami, če ne bo dialoga. Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov!” To so tudi pogoji, da bo človeštvo lahko preživelo v 3. tisočletju.
Znašli smo se v globalizaciji z dvema obrazoma: svet postaja eden v dobrem in slabem, gonilne sile globalizacije, gospodarstva in politike, pa iščejo predvsem svoje delne interese. Prav zato je nujno, da bi se človeštvo zedinilo, na katerih etičnih osnovah bo gradilo družbo prihodnosti. Ta družba bo morala biti pravična za vse ljudi in preseči dosedanjo ureditev, ki še vedno sloni na izkoriščanju šibkih in nerazvitih. Prav ti soustvarjajo medsebojne spore, tudi vojne, in svet tako vodijo v možno katastrofo. Prav svetovna verstva imajo pri tem posebno moralno obveznost.

Read Full Post »

Sedma sila Mediji

 Kdo ve, zakaj so mi v neki družbi zastavili vprašanje: “Kaj je pri nas Slovencih, še zlasti v zamejstvu, s katoliškimi mediji?”.
Vprašanje ni samo naše, ampak se z njim krepko spopadajo vsi, ki so kjersibodi že povezani z mediji – v tisku, na radiu, televiziji ali na spletu. Živimo v času pluralizma ali večkulturnosti, zato so tudi mediji večplastni, tudi pluralistični. Vsaj moralo bi biti tako, čeprav marsikje ni. V polpretekli dobi so zlasti v socialističnem taboru prevladovali mediji, ki so krojili enostranski pogled na svet in življenje. To vemo vsi, manj pa se zavedamo, da se v tem duhu na žalost tudi še danes vzgaja tiste, ki šele bodo krojili medijski prostor nam Slovencem!
Meni je bližja beseda krščanski mediji kot katoliški, ker zveni manj “borbeno” in bolj evangeljsko. Danes zelo težko govorimo o katoliškem narodu, katoliški družbi, katoliški kulturi … Poznamo cela področja, ki jih je oblikoval ali jih še oblikuje materialistični pogled na svet, saj so vero v vsakdanjem življenju popolnoma opustili. V večkulturni družbi pa je glas krščanskih medijev za poslušalca, bralca ali gledalca vedno samo eden od glasov, s katerimi mu strežejo mediji. Zato ne smemo mimo pravice, ki pripada tudi nam kristjanom, da po medijih izražamo svoje mnenje. To je naša pravica in šele potem tudi dolžnost! Če bi to zavrgli ali zanemarili, bi zanemarili eno od bistev krščanstva. V sekulariziranem svetu imajo krščanski mediji prav zato mnogo večjo odgovornost, kot so jo imeli v okoljih, ki so bila svojčas manj sekularizirana.
Eno od zelo zanimivih vprašanj je tudi, kdo naj prisluhne katoliškim medijem. Odgovor je sila preprost in jasen: Krščanskim medijem bo moral prisluhniti vsak, ne samo verni, ki na dogodke, o katerih poročajo mediji, ne gleda enostransko ne glede na svoj pogled na svet. Vsi, ki krščanske medije ignorirajo ali zavračajo, si pač krojijo enostranski pogled na informiranje, kot tudi na lastno obzorje. Ne more biti razgledan državljan, četudi mogoče ni veren, kdor krščanske medije prezira. Po drugi strani pa ni družbeno angažiranega kristjana, ki krščanske medije podcenjuje in jih ne spremlja. Tu ne mislim, da odobrava vse, kar ti mediji sporočajo. Do njih je kritično in pošteno objektiven! To je pravo stališče kristjana, po drugi strani pa tudi kritičnega državljana, ki ni rečeno, da mora biti veren. Prav ta stvar me izredno moti v slovenskem informiranju. Kako se nekateri mediji hitro obregnejo na krščanska dogajanja in jih blatijo. Takšen tako imenovani “rumeni način” poročanja o Cerkvi in veri je odraz zapisovalcev, ki so izšli iz raznih vzgojnih struj, pa tudi osebnih konfliktov, ki so jih doživeli v zvezi z vero in Cerkvijo.
Krščanski mediji so najprej v službi tistih, ki so verni, zato morajo stremeti po tem, da so objektivni pa tudi primerno kritični do vsega, tudi do Cerkve, če v njej kaj ne gre tako, kot bi moralo iti. Ne smejo pa nikoli postaviti pod vprašaj osnovnih načel katoliške vere in morale. To velja še zlasti glede sila občutljivih, danes posplošenih pogledih na nedopustnost bioetike pa tudi splava.
 In kaj je pri nas v zamejstvu s katoliškimi mediji? Imamo jih, saj jim lahko sledimo celo v več jezikih, kar niti ni slabo, postavlja pa se vprašanje, kdo jim prisluhne. Sam se pri pridigi velikokrat sprašujem: Koga sploh tedaj v cerkvi zanimajo moje besede? Jih poslušajo samo zato, ker so primorani, saj med pridigo ne morejo na “čikpavzo”, bi se preveč izpostavili, ali zato, da bi si v spomin vtisnili Božje sporočilo, ki jim  jo želim posredovati? Tako je tudi z mediji. Zelo važno vlogo igra medijska vzgoja, kateri posvečamo vse premalo pozornosti. Prav tako bi tudi morali večkrat opozoriti na določene oddaje in članke, vredne, da se jih prebere, sliši ali vidi. V našem zamejstvu so takšni primeri kar pogosti. Seveda se pa pojavljajo tudi prispevki, ki velikokrat sporočila, ki ga želijo povedati, ne povedo primerno, saj je tak način isporočanja že davno šel mimo. To pa je zopet novo vprašanje: Koliko tisti, ki danes medijsko sporoča, živi s časom? Je njegov medijski način sporočanja času blizu ali ne. V teh dveh stavkih je skrita vsa medijska modrost. Seveda jo je mogoče najti tudi še drugje. Za nas na tej strani starega „konfina“ bi bilo zelo koristno, da bi se tisti, ki se ukvarjajo z mediji, tega zavedali in vedno imeli pred očmi, za koga kaj sporočajo in kaj mu hočejo posredovati. Sicer pa: „Ljudje vedno prisluhnemo, če začutimo zadaj tisto presežno razsežnost, ali pristnost, odgrinajnje zavese v nam neznano, ali zvedavo, v to kar le slutimo, nekje v svoji globini, pa zato iščemo potrditev, pa tudi iz tega iščemo  resničnost in pot naprej…“

Read Full Post »

Immagine

Letošnja burja nas je obiskala v času, ko smo praznovali dan slovenske kulture. Meni pa je pripihala obisk. Kulturni ataše ene od evropskih držav je želel preizkusiti, napol iz radovednosti, napol za šalo, kakšna je vožnja, ko piha burja po Vipavski dolini, meni pa je z obiskom polepšal dan. Končno je tudi sam občutil zavijanje burje okrog vogalov, ga je spomnilo na Kosovela, tega nežno občutljivega Kraševca, ki ga ceni, in mi je celo zrecitiral njegove Bore.
Pogovor pa je nanesel na kulturo, ki je pravzaprav njegov kruh, saj je zato tu, da posreduje kulturo, predvsem našo slovensko kulturo narodu, ki mu pripada, nam pa njihovo, za kar ga lahko celo pohvalim.
Običajno veliko sprašuje in je tudi že po naravi in ne samo službeno zelo radoveden. Tokrat pa je začel govoriti o kulturi kar sam. Najprej se je spotaknil ob dogodke ob naši glavni Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pred začetkom je opazil dva nekulturna incidenta, ki sta mu ostala v nepozabnem spominu. Neki kulturnik je prižgal svečo pred Cankarjevim spomenikom na ploščadi. Policaj, ki je tam stal, ga je vljudno opozoril, naj tega ne dela, ker se vosek vpije v granitne kocke in se potem ne da izčistiti. Kulturnik pa ga je krepko »oblajal« in se začel nad njim zelo nekulturno izživljati. Drugi incident se je dogodil, ko je prišel novi minister, ki bo v svojem resorju imel skupaj z drugimi tudi kulturo. »Znana igralka ga je tako nekulturno oklofutala z besedami, da so vsi, ki so bili tam, ostrmeli,« mi je pripovedoval. »Diplomat se je zdrznil in me vprašal: “Kaj pravite vi na to?” “Gospod,” mu odgovorim, “ stvar je zelo preprosta. V prvem kot v drugem ni šlo za to, da država nima samostojnega kulturnega ministrstva, ampak predvsem za to, ker je oblast prevzel tisti del politike, ki nekaterim ni po volji, in ker ne morejo drugače, pljujejo po njej s takšnimi dvomljivo kulturnimi izpadi. Lahko pa je tudi igralka bila besna, ker so prav tiste dni povabili v Dramo brezdomce in jim tam nekaj igrali. Oni so lepo na toplem dremuckali, dama pa ni imela kje vaditi in je svojo vlogo odvadila tokrat kar pred Cankarjevim domom!”.
“Nekam čudno razmišljate!” mi prišepne pa nadaljuje: “Kaj pa pravite o programu Prešernove proslave?” ”Marsikaj,” mu odgovorim. ”Že spikerica je bila posebnost, brez naturela in je bila videti kot bambola Lenci. Nekatere točke so bile pod kritiko, pa tudi pogrešal sem neko nit, ki mora biti vidna pri vsaki podobni prireditvi. Tista tema, kot minuta tišine na pogrebu, no ja, mi vsaj molimo namesto tega Očenaš, tam pa neko vzdihovanje in jadikovanje …” ”Veste, kaj je mene tudi zelo motilo?” nadaljuje. ”Kaj?” ”Ste opazili damo arhitektko, ki je dobila nagrado?” ”Ja, in?” ”Kakšen modni okus pa je ta imela, pa še arhitektka je povrhu!?” ”Že res, da vi prihajate z modnega Parnasa, ne veste pa, da so naši arhitekti z modo skregani. Pa tudi našega podnebja ne poznajo, ker živijo v sanjskem svetu. Če bi poznali vipavsko podnebje, bi bilo polovico manj škode, kot smo jo imeli z burjo. Končno pa, če nekdo študira v Ljubljani, pozna kvečjemu svetovne arhitekturne tokove, ne pa domačih, saj so te vedno podcenjevali. V naši vasi me obiskovalci sprašujejo, kako to, da imamo sredi vasi »totenkamro« in ne na pokopališču. Ko jim pojasnim, da je stavba s kraško arhitekturo – tako je pojasnil arhitekt ob odprtju – obložena s črnim marmorjem in črno marmornato kolono, naša banka, mi takoj povedo, da je to idealna prispodoba »finančne totenkamre«, kot jo doživlja evropska evropolitika. Torej, kdor ne ve, kaj je to, naj pride k nam pogledat, samo naj prej sporoči, da se bom postavil pred stavbo s klobukom v roki in pobiral prispevke za vaško razsvetljavo, da bom nakupil manjkajoče žarnice. Sicer pa imamo v naši goriški Nici kulturni dom v stilu Mussolinijeve, ali fašistične arhitekture. Poglejte, samo lučaj stran je kostnica s podobno arhitekturo. Kaj še hoče? Jaz vsemu temu pravim K K K ali kulturniški kulturni kurnik! Da je to celo res, nam je dokazalo letošnje Prešernovo praznovanje v Cankarjevem domu«.

Read Full Post »

Older Posts »