Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2012

Globalni etos

Človekove vrednote v lastni tradiciji

Spomin mi poroma v zgodnje otroštvo. Stric mi je rad zvečer pred domačo hišo razkazoval zvezdnato nebo. Tako sem spoznal večernico pa veliki in mali voz in še druga ozvezdja, ki pa se jih več ne spominjam. To je bil zame poseben čar in od tedaj še vedno rad pokukam tja gor v zvezdnato nebo in obujam spomine na moje prve korake v astronomijo ali zvezdoslovje, kot smo tedaj preprosto govorili. Zvezde in ozvezdja pa ostajajo daleč nekje nad nami v vesolju. Tako ostaja daleč od naših spoznanj tudi marsikaj, na kar sploh ne pomislimo.
Zaustavil se je znanec, prepričan ateist, in mi ob kavi povedal, da je poslušal znanega kritičnega teologa Hansa Künga, ki je 28. januarja 3012. v majhnem furlanskem mestecu Percoto dobil letošnjo nagrado NONINO. To vsako leto podeljuje znanim osebnostim tamkajšnji obrat za žganjekuho Nonino.
Priznam, da se je z ljudmi, ki so neverni, težko pogovarjati o veri, še  posebej, če imajo predsodke proti njej. Še težje pa je, če veš, da je bila omenjenemu teologu, ki je bil tudi koncilski teolog, odvzeta pravica do poučevanja teologije na katoliških vseučiliščih zaradi stališč, ki jih je in jih še zagovarja. Tokratni pogovor z mojim znancem je bil bolj rahlo napadanje konzervativizma Katoliške cerkve kot pa Küngovih spoznanj. Omenil sem mu mlajšega slovenskega katoliškega duhovnika, ki slovi prav po tem, da je prevedel v slovenščino kar lepo število Küngovih knjig, za povrh pa še kup razprav in člankov, tako da tudi vsaj tisti Slovenci, ki bi si želeli srečati se s spornim teologom, nimajo nobene zapreke. Obenem sem pripomnil, da temu duhovniku za jasnost prevodov zavidajo celo poklicni prevajalci, prav tako ga ceni tudi lektor nemškega jezika na naši univerzi. Temu prevajalcu – mlajšemu duhovniku –  prav zaradi simpatije do teologa Künga ni bilo omogočeno nobeno jezikovno izpopolnjevanje v prevajalstvu, iz strani cerkvenega vodstva – zaradi bojazni, kaj bo zopet prevedel, čeprav prevaja tudi druge pomembne osebnosti, kot je na primer Anselm Grün.
Küngov globalni etos je zamišljen v spoznanju, da človeštvo potrebuje najprej univerzalni etos. V projektu Univerzalni etos želi Hans Küng uveljaviti soglasje glede  skupnih vrednot, drž pa tudi etičnih meril pri vseh ljudeh ne glede na vero, raso, ideologijo ali narodnost. Tu ne poudarja kake nove etične norme, pač pa so v ospredju vrednote, ki jih vsak človek lahko najde v svoji lastni tradiciji. Osnovne etične zahteve zavezujejo vse ljudi k spoštovanju življenja, k nenasilju do drugega, k medčloveški solidarnosti, strpnosti, sodelovanju pa tudi k spoštljivemu odnosu med spoloma itd. Če pa želimo, da bi univerzalni etos postal podlaga za mednarodno sožitje in sodelovanje, nosijo najprej posebno odgovornost svetovne veroizpovedi, ali jasneje, njihovi predstavniki, ki naj vzbujajo in vodijo medverski dialog. Küng je v Percotu zaključil: “Ne bo miru med državami, če ne bo miru med veroizpovedmi; ne bo miru med različnimi religijami, če ne bo dialoga. Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov!” To so tudi pogoji, da bo človeštvo lahko preživelo v 3. tisočletju.
Znašli smo se v globalizaciji z dvema obrazoma: svet postaja eden v dobrem in slabem, gonilne sile globalizacije, gospodarstva in politike, pa iščejo predvsem svoje delne interese. Prav zato je nujno, da bi se človeštvo zedinilo, na katerih etičnih osnovah bo gradilo družbo prihodnosti. Ta družba bo morala biti pravična za vse ljudi in preseči dosedanjo ureditev, ki še vedno sloni na izkoriščanju šibkih in nerazvitih. Prav ti soustvarjajo medsebojne spore, tudi vojne, in svet tako vodijo v možno katastrofo. Prav svetovna verstva imajo pri tem posebno moralno obveznost.

Advertisements

Read Full Post »

Sedma sila Mediji

 Kdo ve, zakaj so mi v neki družbi zastavili vprašanje: “Kaj je pri nas Slovencih, še zlasti v zamejstvu, s katoliškimi mediji?”.
Vprašanje ni samo naše, ampak se z njim krepko spopadajo vsi, ki so kjersibodi že povezani z mediji – v tisku, na radiu, televiziji ali na spletu. Živimo v času pluralizma ali večkulturnosti, zato so tudi mediji večplastni, tudi pluralistični. Vsaj moralo bi biti tako, čeprav marsikje ni. V polpretekli dobi so zlasti v socialističnem taboru prevladovali mediji, ki so krojili enostranski pogled na svet in življenje. To vemo vsi, manj pa se zavedamo, da se v tem duhu na žalost tudi še danes vzgaja tiste, ki šele bodo krojili medijski prostor nam Slovencem!
Meni je bližja beseda krščanski mediji kot katoliški, ker zveni manj “borbeno” in bolj evangeljsko. Danes zelo težko govorimo o katoliškem narodu, katoliški družbi, katoliški kulturi … Poznamo cela področja, ki jih je oblikoval ali jih še oblikuje materialistični pogled na svet, saj so vero v vsakdanjem življenju popolnoma opustili. V večkulturni družbi pa je glas krščanskih medijev za poslušalca, bralca ali gledalca vedno samo eden od glasov, s katerimi mu strežejo mediji. Zato ne smemo mimo pravice, ki pripada tudi nam kristjanom, da po medijih izražamo svoje mnenje. To je naša pravica in šele potem tudi dolžnost! Če bi to zavrgli ali zanemarili, bi zanemarili eno od bistev krščanstva. V sekulariziranem svetu imajo krščanski mediji prav zato mnogo večjo odgovornost, kot so jo imeli v okoljih, ki so bila svojčas manj sekularizirana.
Eno od zelo zanimivih vprašanj je tudi, kdo naj prisluhne katoliškim medijem. Odgovor je sila preprost in jasen: Krščanskim medijem bo moral prisluhniti vsak, ne samo verni, ki na dogodke, o katerih poročajo mediji, ne gleda enostransko ne glede na svoj pogled na svet. Vsi, ki krščanske medije ignorirajo ali zavračajo, si pač krojijo enostranski pogled na informiranje, kot tudi na lastno obzorje. Ne more biti razgledan državljan, četudi mogoče ni veren, kdor krščanske medije prezira. Po drugi strani pa ni družbeno angažiranega kristjana, ki krščanske medije podcenjuje in jih ne spremlja. Tu ne mislim, da odobrava vse, kar ti mediji sporočajo. Do njih je kritično in pošteno objektiven! To je pravo stališče kristjana, po drugi strani pa tudi kritičnega državljana, ki ni rečeno, da mora biti veren. Prav ta stvar me izredno moti v slovenskem informiranju. Kako se nekateri mediji hitro obregnejo na krščanska dogajanja in jih blatijo. Takšen tako imenovani “rumeni način” poročanja o Cerkvi in veri je odraz zapisovalcev, ki so izšli iz raznih vzgojnih struj, pa tudi osebnih konfliktov, ki so jih doživeli v zvezi z vero in Cerkvijo.
Krščanski mediji so najprej v službi tistih, ki so verni, zato morajo stremeti po tem, da so objektivni pa tudi primerno kritični do vsega, tudi do Cerkve, če v njej kaj ne gre tako, kot bi moralo iti. Ne smejo pa nikoli postaviti pod vprašaj osnovnih načel katoliške vere in morale. To velja še zlasti glede sila občutljivih, danes posplošenih pogledih na nedopustnost bioetike pa tudi splava.
 In kaj je pri nas v zamejstvu s katoliškimi mediji? Imamo jih, saj jim lahko sledimo celo v več jezikih, kar niti ni slabo, postavlja pa se vprašanje, kdo jim prisluhne. Sam se pri pridigi velikokrat sprašujem: Koga sploh tedaj v cerkvi zanimajo moje besede? Jih poslušajo samo zato, ker so primorani, saj med pridigo ne morejo na “čikpavzo”, bi se preveč izpostavili, ali zato, da bi si v spomin vtisnili Božje sporočilo, ki jim  jo želim posredovati? Tako je tudi z mediji. Zelo važno vlogo igra medijska vzgoja, kateri posvečamo vse premalo pozornosti. Prav tako bi tudi morali večkrat opozoriti na določene oddaje in članke, vredne, da se jih prebere, sliši ali vidi. V našem zamejstvu so takšni primeri kar pogosti. Seveda se pa pojavljajo tudi prispevki, ki velikokrat sporočila, ki ga želijo povedati, ne povedo primerno, saj je tak način isporočanja že davno šel mimo. To pa je zopet novo vprašanje: Koliko tisti, ki danes medijsko sporoča, živi s časom? Je njegov medijski način sporočanja času blizu ali ne. V teh dveh stavkih je skrita vsa medijska modrost. Seveda jo je mogoče najti tudi še drugje. Za nas na tej strani starega „konfina“ bi bilo zelo koristno, da bi se tisti, ki se ukvarjajo z mediji, tega zavedali in vedno imeli pred očmi, za koga kaj sporočajo in kaj mu hočejo posredovati. Sicer pa: „Ljudje vedno prisluhnemo, če začutimo zadaj tisto presežno razsežnost, ali pristnost, odgrinajnje zavese v nam neznano, ali zvedavo, v to kar le slutimo, nekje v svoji globini, pa zato iščemo potrditev, pa tudi iz tega iščemo  resničnost in pot naprej…“

Read Full Post »

Immagine

Letošnja burja nas je obiskala v času, ko smo praznovali dan slovenske kulture. Meni pa je pripihala obisk. Kulturni ataše ene od evropskih držav je želel preizkusiti, napol iz radovednosti, napol za šalo, kakšna je vožnja, ko piha burja po Vipavski dolini, meni pa je z obiskom polepšal dan. Končno je tudi sam občutil zavijanje burje okrog vogalov, ga je spomnilo na Kosovela, tega nežno občutljivega Kraševca, ki ga ceni, in mi je celo zrecitiral njegove Bore.
Pogovor pa je nanesel na kulturo, ki je pravzaprav njegov kruh, saj je zato tu, da posreduje kulturo, predvsem našo slovensko kulturo narodu, ki mu pripada, nam pa njihovo, za kar ga lahko celo pohvalim.
Običajno veliko sprašuje in je tudi že po naravi in ne samo službeno zelo radoveden. Tokrat pa je začel govoriti o kulturi kar sam. Najprej se je spotaknil ob dogodke ob naši glavni Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pred začetkom je opazil dva nekulturna incidenta, ki sta mu ostala v nepozabnem spominu. Neki kulturnik je prižgal svečo pred Cankarjevim spomenikom na ploščadi. Policaj, ki je tam stal, ga je vljudno opozoril, naj tega ne dela, ker se vosek vpije v granitne kocke in se potem ne da izčistiti. Kulturnik pa ga je krepko »oblajal« in se začel nad njim zelo nekulturno izživljati. Drugi incident se je dogodil, ko je prišel novi minister, ki bo v svojem resorju imel skupaj z drugimi tudi kulturo. »Znana igralka ga je tako nekulturno oklofutala z besedami, da so vsi, ki so bili tam, ostrmeli,« mi je pripovedoval. »Diplomat se je zdrznil in me vprašal: “Kaj pravite vi na to?” “Gospod,” mu odgovorim, “ stvar je zelo preprosta. V prvem kot v drugem ni šlo za to, da država nima samostojnega kulturnega ministrstva, ampak predvsem za to, ker je oblast prevzel tisti del politike, ki nekaterim ni po volji, in ker ne morejo drugače, pljujejo po njej s takšnimi dvomljivo kulturnimi izpadi. Lahko pa je tudi igralka bila besna, ker so prav tiste dni povabili v Dramo brezdomce in jim tam nekaj igrali. Oni so lepo na toplem dremuckali, dama pa ni imela kje vaditi in je svojo vlogo odvadila tokrat kar pred Cankarjevim domom!”.
“Nekam čudno razmišljate!” mi prišepne pa nadaljuje: “Kaj pa pravite o programu Prešernove proslave?” ”Marsikaj,” mu odgovorim. ”Že spikerica je bila posebnost, brez naturela in je bila videti kot bambola Lenci. Nekatere točke so bile pod kritiko, pa tudi pogrešal sem neko nit, ki mora biti vidna pri vsaki podobni prireditvi. Tista tema, kot minuta tišine na pogrebu, no ja, mi vsaj molimo namesto tega Očenaš, tam pa neko vzdihovanje in jadikovanje …” ”Veste, kaj je mene tudi zelo motilo?” nadaljuje. ”Kaj?” ”Ste opazili damo arhitektko, ki je dobila nagrado?” ”Ja, in?” ”Kakšen modni okus pa je ta imela, pa še arhitektka je povrhu!?” ”Že res, da vi prihajate z modnega Parnasa, ne veste pa, da so naši arhitekti z modo skregani. Pa tudi našega podnebja ne poznajo, ker živijo v sanjskem svetu. Če bi poznali vipavsko podnebje, bi bilo polovico manj škode, kot smo jo imeli z burjo. Končno pa, če nekdo študira v Ljubljani, pozna kvečjemu svetovne arhitekturne tokove, ne pa domačih, saj so te vedno podcenjevali. V naši vasi me obiskovalci sprašujejo, kako to, da imamo sredi vasi »totenkamro« in ne na pokopališču. Ko jim pojasnim, da je stavba s kraško arhitekturo – tako je pojasnil arhitekt ob odprtju – obložena s črnim marmorjem in črno marmornato kolono, naša banka, mi takoj povedo, da je to idealna prispodoba »finančne totenkamre«, kot jo doživlja evropska evropolitika. Torej, kdor ne ve, kaj je to, naj pride k nam pogledat, samo naj prej sporoči, da se bom postavil pred stavbo s klobukom v roki in pobiral prispevke za vaško razsvetljavo, da bom nakupil manjkajoče žarnice. Sicer pa imamo v naši goriški Nici kulturni dom v stilu Mussolinijeve, ali fašistične arhitekture. Poglejte, samo lučaj stran je kostnica s podobno arhitekturo. Kaj še hoče? Jaz vsemu temu pravim K K K ali kulturniški kulturni kurnik! Da je to celo res, nam je dokazalo letošnje Prešernovo praznovanje v Cankarjevem domu«.

Read Full Post »

“Kdor z Bogom ne zida, ruši!”

Poteklo je že skoraj pol stoletja, ko smo s skupino študentov pobirali vzorce zemlje za analizo na pobočju Pokljuke. Bil je lep zimski dan in v zraku je dišalo po snegu, zato smo hiteli, da bi nas ne prehitelo sneženje.  Ko smo tako bili zatopljeni v delo, nas zmoti voz, naložen z bukovimi hlodi, ki sta ga vlekla dva para konj, vodil pa jih je mladi fant. Za tisti čas je bilo to čisto nekaj navadnega,  saj so naši kmetje komaj dobivali prve traktorje. Zapletli smo se v pogovor in fant nas je povabil na čaj, na dom, ki je bil lučaj oddaljen od tu. Ob čaju, svežem kruhu, domačem maslu in  gostoljubnih ljudeh, smo se razgovorili in potem odšli. Spominjam se samo to, da nam je tisti čaj zelo teknil…  S to družino nisem imel veliko let nobenih stikov, šele pred dobrima letoma sem čisto slučajno izvedel, da tisti fant, ki je tedaj poganjal konje je kot družinski mož obolel za rakom, pa sem se namenil na obisk. Dogovorili smo se, da če bi bilo kaj hujšega, me pokličejo in tako sem zadnjo minuti izvedel za pogreb. Prispel sem, ko so bili pogrebci že v cerkvi pri maši. Sedel sem med može pod kor in priznam, da sem se enkratno počutil, že zato, da sem končno bil pri maši pod korom in sem lahko videl, kako izgleda maša pred oltarjem …  Ob koncu nas je odločno in jasno nagovoril duhovnik. Imel sem občutek, kot da bi zabijal besede v trd les. Samo strmel sem nad njegovim nastopom in njegovimi besedami. Kako toplo, človeško, živo se je poslovil od svojega dolgoletnega sodelavca in mežnarja! Pokojnikovo  malo usekano čudaštvo je znal na poseben način opravičiti z zvestobo  in predano službo do konca. Kar me je prav pretreslo pa so bile te besede: “Povem vam kakšne so bile ene od zanjih besed pokojnika.  Takole je rekel: Veste na kaj sem pa zelo hvaležen? Na to, da so moji otroci ohranili vero!” in nadaljeval: “Starši, kolikor vas je tu, zamislite se nad tem. Pokojniku se pa le opravičite za vse besede posmeha, ki jih je bil velikokrat deležen od svojih sofaranov, zaradi svoje vere!” Kar streslo me je, zato sem sramežlkjivo poškilil levo in desno in verjemite mi, da sem videl rosne oči vaških očancev, ki so sedeli ob meni …   Pozneje sem izvedel, da eden od sinov pride vsako nedeljo domov orglat v župnijsko  cerkev, skupaj z ženo, kjer še vedno prepevata v zboru v mestu, tam sta se tudi spoznala…
Stara resnica je: Če starši popustijo, tudi otroci popustijo in nihče ne verjame besedam, ki jih govorijo svojim mamam: “Saj v Boga verujem še naprej, tudi če ne grem na nedeljo k maši!”  Tu pa se dogaja tista zgodba o polenu, ki se je odkotalilo z gorečega kupa. Kmalu ugašajoče obleži samo zunaj ognja, ali ob kupu žerjavice. Vera je in ostane tudi stvar skupnosti. Kdor z menoj ne zida, ne samo z malto, ampak z ljudmi, razbija, in to drži, kot pribito!  Velikokrat za večino od nas velja, da potrebujemo leta z mirno presojo, da pridemo do tega. Znova in znova nas zanaša nazaj na lagodnost, ki nas spremlja v življenju … Ko pa nam Bog da spoznanje, da začutimo hvaležnost za mnogotere darove, ki nam jih naklanja življenje, smo lako prepričani, da to prihaja od Njega. Za vse to pa potrebujemo čas samote in tišine, da odstranimo bruno iz svojega očesa in  ugledamo svet tak, kot je in kot ga je videl Jezus – s pravo stranjo zgoraj!

Read Full Post »

FOSILI

Ob svečnici običajno obiščem enega izmed redkih še živečih borcev iz zadnje vojne. Pravzaprav je bil bolj kurir kot partizan, zato ni nič manj seznanjen z vsaj nekaterimi dogodki, ki jih je zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo še vedno pojmujemo kot osvobodilna vojna. Pogovor je nanesel tudi na zadnje slavje v Dražgošah, kjer je prvoborec Janez Stanovnik imel govor in so ga na TV Slovenija v eni od oddaj zelo zanimivo ocenili. Sam sem se z Dražgošami velikokrat srečeval, še zlasti na sv. Lucijo, tamkajšnjo župnijsko zavetnico, v času, ko je tam župnikoval moj znanec. Ni moj namen ugotavljati zgodovinsko resnico o dražgoški bitki, potreben je le čas, da se bo tudi ta zgodba dokončno razpletla. V pogovoru na obisku pri mojem partizanu pa sem povedal tudi stavek, ki je bil objavljen v našem zamejskem dnevniku in ga je napisal prominentni zgodovinar glede pogovorov, ki jih je s politiki imel v Sloveniji tamkajšnji ameriški veleposlanik. Zapisal je, da “je najbolj pokončno nastopil prav v tem smislu Janez Stanovnik na svečanosti v Dražgošah.” Nastopa dr. Janeza Stanovnika ne bi komentiral, se pa ne strinjam z ugotovitvijo našega zgodovinarja, kajti čas je marsikaj povozil, povozil pa je tudi takšne vrste nastop, kot smo ga videli na letošnji dražgoški proslavi.
Enkrat mesečno se na petek zvečer oglasi na “turški kafi” znanec, musliman, ko se vrača z njihovega verskega srečanja, ki je redno v bližnjem mestu. V pogovoru sem mu prebral tudi besedilo, ki mi ga je prinesel neki študent. Glasi se: “Prvoborka za narodno spravo dr. Spomenka Hribar je podala diagnozo slovenske družbe, v kateri je opozorila na “bolezenske klice”, ki grozijo slovenskemu narodnemu telesu z besedami: “Cerkev pronica prav v vse sfere javnega življenja. Ni problem v tem, da so verni ljudje na vodilnih mestih; sporno je, da na teh mestih ne ravnajo kot javne osebe, ampak kot funkcionarji vere alias Cerkve. S tem vse bolj zabrisujejo ustavno zapisano ločitev Cerkve od države. “Država” pa to mirno dopušča? Zakaj? Zato, ker se čuti inferiorno do nje?” – Izjava, kakršne tudi v času komunizma ni bilo javno slišati.
Vsak ima pravico, da se izraža o stvareh, za katere meni, da jih pozna, samo naj bo to pošteno in pravično. Ko gre za Rimskokatoliško cerkev ali za nas verne, pa postaja takšne vrste izjava sporna. Če bi Hribarjeva kaj takega napisala o muslimanih v Sloveniji, bi gotovo stvar imela drugačen odziv pa tudi kakšno resno posledico, takšno ali drugačno. Ker pa je to bil tipičen napad na kristjane, pa izjava Slovenke leta 2011 ostaja v javnosti zameglena in se nobena potrebna inštitucija, kot je npr. varuhinja človekovih pravic, ni oglasila.
Vsakega Slovenca bi morali takšni nastopi skrbeti. Kajti tu se vidi, v katero smer se razvija slovenska družba. Ne samo tista, ki jo oblikujejo “legende iz polpretekle vojne”, pač pa tudi tisti, ki v tej družbi imajo neko kulturno in politično težo. Eni in drugi počenjajo to, ne s svojo modrostjo, kar bi pričakovali, pač pa s svojimi predsodki pa tudi neperspektivnimi življenjskimi pogledi in so tudi sami soodgovorni za stanje, v kakršnem je danes naš slovenski narod. Takšne izjave so zaskrbljujoče zato, ker izražajo netoleranco, nepripravljenost na medsebojni dialog in ne nazadnje širijo tudi stvari, ki so daleč od resnice, kar bo zopet imelo daljnosežne posledice, saj tisti, ki stvari ne poznajo, te pač sprejmejo takšne, kot so predstavljene, še zlasti ker so jih izgovorili “očetje ali matere naroda”, in tako dobesedno poneumljajo nekritične bralce in seveda tudi narod sam.  V kolikor še ne veste, je dobro, da veste: „Strokovnjaki, ki že desetletja raziskujejo, zakaj ni pod zemljo v Sloveniji dovolj nafte, so ugotovili, da te nima smisla iskati, saj so bili fosili pri nas vedno na površju!“.

Read Full Post »

Čisto slučajno sem v mestu srečal nekdanjo sošolko, ki  živi na drugem koncu države. Ko me je zagledala je takoj vzkliknila: “Vzela sem si čas in prišla nazaj v to mesto, kjer je tekla moja mladost. Hodim po ulicah in obujam spomine. Nekaj pa sem zapazila, kar v moji mladosti ni bilo. Ko smo opravili kakšen težji izpit, ali nam je kakšna šolska naloga šla bolje, kot smo mislili, smo se šli v cerkev zahvalit. Veš kam gredo danes mladi ob takšni priliki?  Ne, kam? Jo vprašam;  žurat in  se napijejo … “.
Pred kratkim me je presenetila izpoved  mlade družine: “Midva mož in žena verjameva, da če bova povezana kot zakonca, če bova gojila najin odnos zmeraj; v sreči in prepirih, v preizkušnjah, ter v sencah obupa, lahko napor obrodi sad in vsej družini prinese pomlad. Čutiva, da bi bili brez vere naši družinski odnosi prazni. Vera nam daje moč in upanje, da vstrajamo v dobrem. Ocenjujeva, da se imava rada vedno bolj, da se vedno bolj poznava in sprejemava. Taka kakršna sva, sva otrokom ogledalo in želiva biti čim boljše ogledalo ljubezni. Kot starša se ne moreva skriti ne pred Bogom in tudi pred otroki se ne da. Ostaja edino resnica. In s to držo misijonariva  najprej med otroki in tudi v svetu…. Na prvem mestu pa je skrb za to, da bodo naši odnosi še bolj ljubeči.  Za poročni obred sva si izbrala Jezusovo navodilo; naj se ljubimo med seboj, ker bodo po tem ljudje spoznali, da smo njegovi učenci. In z molitvijo in prizadevanjem ni nič nemogoče.”.
Dva dogodka, ki se povsem razlikujeta. V prvem vidimo, da Boga sploh ne rabijo, v drugame pa kako jima je – zakoncema namreč – Bog važen in tudi potreben. Zakonca sta odkrila, kar mladi v tem primeru niso, da ju vera povzdigne nad vsakdanost. Osvobaja ju nemira tega življenja in ju vodi ne samo v onostranski ampak tudi v tostranski kraj miru, da lahko kljubujeta življenskim preizkušnjam.
Ob teh dveh primerih lahko pridemo tudi do sledečega spoznanja. Ni važno koliko znanja nekdo ima o Bogu. Važnejše je, če je zanj Bog resničen. Boga, ki ga doživljamo kot skrivnost, je za nas resničnejši, kot če bi ga videli ali otipali. Za to spoznanje, pa je danes marsikdo prikrajšan.

Read Full Post »

Ob Sv. pismu se zbirajo in skupaj molijo…

Kjer živijo ljudje z različnimi verami, je medreligijsko pričevanje pomembno, pa ne samo z verskega, ampak tudi z občečloveškega vidika. Je pa to tudi zelo pomembno za ekumensko dejavnost.
Svojčas si v klasični misijologiji – to je nauku o načinu misijonarjenja – česa takega ni bilo mogoče predstavljati, saj bi naleteli na splošno neodobravanje. Katoličani smo ta medsebojni verski način začeli dojemati šele po drugem vatikanskem koncilu. Stališča tega koncila so pomenila prelom v tem pogledu in dopustila stvari, ki se do tedaj še niso smele dogoditi. Koncil si je želel le bolj odprto komunikacijo med veroizpovedmi, ni pa še bil naklonjen religioznemu pluralizmu. Zlasti nam rimokatolikom je velikokrat težko doumeti, kako je v vsakem oseben pogledu na svet vgrajeno procesno razmišljanje, ki ima zelo različno interpretacijo zgodovine pri vsaki verski skupnosti. Zato je v prvi vrsti velika zapreka vprašanje, kdo ima pravico določati meje izročila. Kdo pravilno razlaga posamezne dele svetopisemskega sporočila? Kaj je z etičnimi načeli med posameznimi veroizpovedmi? Pa še bi lahko naštevali. Zelo pomembno je tudi spoznanje, da se je pri medreligijskem dialogu treba najprej spopasti z učenjem pri posameznih religijah, še prej pa tudi s pozabljanjem krivic pa tudi napak, ki jih v toku zgodovine le ni bilo tako malo med posameznimi veroizpovedmi.
Verniki, ki pripadajo različnim krščanskim veroizpovedim, so velikokrat mnogo bolj praktični pa tudi iznajdljivi kot posamezna cerkvena vodstva. Tu bi omenil razne biblične krožke, srečanja, molitvene skupine, simpozije, romanja, celo festivale, ki jih prirejajo kristjani različnih veroizpovedi. Ob Svetem pismu se zbirajo, skupaj molijo, iščejo skupni izvir za skupno življenje v kraju, kamor jih je postavila Božja previdnost. Po Evropi, še zlasti v germanskem svetu, je takšnih skupin izredno veliko. Nekatere so med seboj povezane, kot so tiste, ki jih je navdihnil Taize, druge si pomagajo s tistimi, ki imajo o Svetem pismu nekaj več znanja, so pa tudi takšne, v katerih se zbirajo duhovniki in verski voditelji raznih krščanskih Cerkva.To so pravi zametki verskih skupin, ki v nekem kraju lahko veliko pripomorejo do verskega, kulturnega, socialnega pa tudi političnega zbliževanja. To predvsem zato, ker skupaj ob svetem pismu molijo. To niso skupine, kakršnih smo vajeni v kulturnem ali političnem svetu, kjer pridejo ljudje skupaj zato, da bi se izkazali ali uveljavili! Tega imamo pri nas v zamejstvu na kvintale. Tu mislim predvsem na nekatere naše kulturno-politične peteline, pa tudi goske.
V svetopisemskih skupinah gre najprej za osebno ponižnost. V osebni ponižnosti iz svetopisemskega sporočila spregovori Bog. On mi bo tudi dal spoznanje, kaj naj naredim in kako naj vplivam na svet in življenje ob meni. V osebni ponižnosti mi Bog da spoznanje,  kaj je v mojem okolju zame najpomembnejše in kaj in kako jaz za to okolje pa tudi za širši prostor lahko največ naredim. Tudi za takšno spoznanje je potrebna milost! Vendar, če je človek do Boga odprt, potem to tudi doživi. Če pa ni odprt, pa lahko ob opazovanju tega postaja za okolje celo moteč.

Read Full Post »