Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2012

Verski pluralizem Evrope

Pritegnilo me je predavanje z zgornjim naslovom, ki ga je imel dunajski študentski duhovnik  dr. Helmut Schüller. Avtor je bil najprej predsednik avstrijske Caritas. Od leta 1995 do 1999 generalni tajnik dunajske nadškofije, po štrbunku s peščico cerkvenih veljakov v nadškofiji, pa je “zaradi ljubega miru”, bil imenovan za študentskega duhovnika, prav tako na Dunaju, kjer je zelo cenjen in tudi iskan!
Začel je: “Kakšne bodo razmere v Evropi leta 2030?”
“Predvsem bo to čas, ko bodo socialne razmere zelo napete. Dohodki bodo minimalni in to v škodo večine prebivalcev. Evropske vlade bodo primorane varčevati, to varčevanje pa bo najbolj opazno pri socialno šbikih. Zato bodo nastajali politični spori in lažna strankarska obljubljana, ki so značilna, da si nekdo zagotovi oblast.” Takšna naj bi bila zunanja podoba Evrope.
Kaj pa Cerkev in vera?
“Vera, kot tudi človekova duhovnost se bosta razvijali v najrazličnejše smeri. Smer, ki bo zagovarjala ponotranjenost vere, bo zajela predvsem bogatejši sloj, s tem se bodo ti približali ostankom, ki bodo ostali od velikih evropskih Cerkva. Te ne bodo več imele v lasti monopol nad vero in duhovnostjo Evrope. Njihov čas se je iztekel. Ukvarjali pa se bodo še naprej z vprašanjem edinosti – ekumenizmom – v prepričanju do bi do tega prišlo v nedoglednem času, saj se bodo veliko ubadali z medreligijskim sodelovanjem.”
Na drugi strani pa bo velika večina verujočih imela čisto drugačno versko prakso, ki bo vsled sile ekonomskega pritiska sprejemala neko obliko sedanje teologije osvoboditve, ki je blizu socilano šibkim, z močnim uporom do bogate vladajoče družbe.  Tako bo naraščalo število “verskih komponistov”, to so ljudje, zduženi v skupnosti, ki svojo duhovnost ne vežejo več v eno vero (religijo), ampak jo črpajo iz več religioznih in duhovnih tradicij. Tega  ne bodo delali samo iz protesta do ene Cerkve, pač pa jim bo to blizu predvsem zato, ker se bodo okrepili stiki s prišleki ne samo iz vodilnih evropskih držav, pač pa tudi  s tistimi verujočimi,  ki so v Evropo prišli iz drugih celin in čutijo v sebi željo po verskem izražanju. Takšne verske skupnosti bodo gojile predvsem verski pluralizem, ki bo skupek najrazličnejših verskih sporočil in bodo imeli zelo močno versko sporočilo, ker v to kar bodo verovali, bodo tudi to z verskim sporočilom iskreno živeli!
Dva različna pogleda na versko bodočnost Evrope, v katera so predvsem prepričani verski sociologi v srednji Evropi. Če pa se zavedamo, da je in bo še naprej vodil zgodovino človeštva Bog, potem ob vsem tem lahko zastavimo vprašanje: “Bo Bog to dopustil? Saj verujoči vanj verujejo!”  Lahko pa se tudi zamislimo: “Kaj če je takšna vizija vere, kot jo napovedujojo  evropski verski sociologi, Božji namig, ali celo poseg v zgodovino odrešenja Evrope?” Odgovor bo pokazal čas!

Read Full Post »

Dvomi v njegov obstoj

Občasno se tudi v našem zamejskem prostoru pogovarjamo o vlogi hudega duha v našem vsakdanjem življenju, delovanju v našem času in našem prostoru. So duhovniki, ki o tej temi neradi govorijo, pa ne zato, ker bi v hudega duha ne verjeli, pač pa predvsem zato, ker so predstave, ki so jih pridobili verujoči o hudem duhu, zelo napačne in bi tako marsikoga zelo zbegali. Vsi vemo, da ljudje tako težko sprejemajo nova spoznanja, še zlasti na verskem področju. Kljub vsemu sem se spomnil na predavanje, ki je govorilo prav o tem. Pred leti je naš slovenski kapucinski pater, ki je bil tudi uradni eksorcist, kar pomeni cerkveni izganjalec hudiča, na predavanjih o hudem duhu postavil v isti koš starozavezne svetopisemske prizore o tej temi z brazilskimi dogodki, ki jih je sam doživljal, tako da so trezni poslušalci od predavanj odhajali s kančkom cinizma, tisti pa, ki so vero vedno gradili na neki tradicionalni fantaziji, ne na realnosti, pa krepko zmedeni. (Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri nekaterih poslušalcih, ki so poslušali zadnje predavanje v Gorici o tej temi.)
Kristjan se mora zavedati, da je s Kristusovim vstajenjem vloga hudega duha na človeka znatno manjša, kot je bila pred Jezusovim vstajenjem. To je prvo spoznanje, ki si ga mora prisvojiti vsakdo, ki se ima za vernega. Ker pa smo uporabili izraz “znatno manjša”, nismo s tem rekli, da hudi duh v današnjem svetu ne obstaja! Obstaja! Vendar z manjšim vplivom. Zato tudi vse, kar se vsaj kdaj pripisuje njegovemu delovanju, ni resnično! To nam lahko potrdijo medicinska spoznanja, ki so marsikaj zavrgla, kar so imeli določeni ljudje za obsedenost, so pa tudi nekatere primere prav v medicinski stroki pustili odprte in tako dopustili možnost, da lahko upravičeno verujemo v obstoj hudega duha. Pustimo ob strani tako imenovani “pink-ponk”, ko psihiater pošlje pacienta k eksorcistu, ker z njim ni mogel nadaljevati zdravljenja. Možno je tudi, da se mu ni dovolj posvetil, kar je pri takšnih bolnikih zelo važno, lahko pa je uporabil napačno metodo zdravljenja. So pa tudi duhovniki, ki se s tem ukvarjajo, pa človeka napotijo k zdravniku, kadar uvidijo, da z njim ne morejo nič, češ, tam bo bolje …
Avdiovizualna tehnika, sem spajo predvsem film, televizija, pa tudi internet,  so sodobnemu človeku približali marsikaj, in to v dobro, manj dobro, pa tudi negativno ali celo slabo. Spomnimo se filmov, ki so obravnavali obsedenost. Koliko ljudi, tudi kristjanov, je ob njih dobilo popolnoma napačno sliko o hudem duhu. So pa bili tudi primeri, ko so gledalci takšnih filmov pozneje morali iskati pomoč bodisi pri duhovniku bodisi tudi pri zdravniku. Zato je prav, da še zlasti določena verska populacija ne bi gledala takšnih filmov. Ne zato, da bi jim jih prepovedali, ampak zato, da bi jim fantazija, ki se jim ob takih filmih sprosti, ne povzročala takšnih ali drugačnih težav.
Pred leti je katehet na neki naši zamejski šoli širil fotografijo, ki je bila posneta v Medjugorju in je na njej bil  fotgrafiran pokončni oblak, ki ga je imenoval Marija, pod tem pa še  nekaki razvlečei oblak, v katerem je on videl hudiča. V obeh oblakih je navadni gledalec videl samo oblak, on pa prikazen. Ker pa je bila na isti šoli tudi učenka, ki je bila nekoliko bolj čustveno občutljiva, je ob tej katehetovi razlagi nastal problem in so starši morali zanjo iskati pomoč pri zdravniku. V tem primeru je na eni in na drugi strani delovala fantazija, kar je čisto nekaj drugega od obsedenosti ali hudega duha samega.
Sam ob vsem tem ne zanikam delovanja hudega duha, saj sem prav pri revolucionarnem škofu dr. Vekoslavu Grmiču dobil pri izpitu vprašanje o eksistenci hudih duhov in njihovem vplivu na človeka. Spominjam se, da sem bil na vrsti pri izpitu tisti dan zadnji in da je bil tokrat moj izpit bolj profesorjev izpit, saj je trajal kar dve uri! Veliko let pozneje mi je v nekem pogovoru pripomnil, da mu je ta najin teološki izpitni traktat ostal v nepozabnem spominu in ga je celo „ovekovečil“ v eni od njegovih knjig.
Če je človek duhovno zdrav, kar pomeni, da ni v konfliktu z lastno vestjo, vrednotami in seveda tudi ne s samim seboj in ga njegova človeška ljubezen vsestransko uresničuje in s tem istočasno tudi zdravi, potem takšen človek z lahkoto postavi razmerje z Najvišjim, ki je nasprotje od temine hudih duhov. Preprosto: „Kakšen je moj odnos do Boga, je iskren?“ Če smo iskreni in živimo v Božji milosti, se nam ni treba bati, da bi nas te temne sile zasvojile in zavedle.

Read Full Post »

V zamejski Nici, kot imenujemo GORICO v Italiji so v soboto 25. februarja 2012 praznovali 50. obletnico Centra Lojze Bratuž.  Pred pol stoletja so postavili temeljni kamen za tedanji Katoliški dom – ime, ki ga  marsikdo uporablja še danes. Glavno breme pri gradnji in tudi nastajanju dejavnosti  v tej častitljevi stavbi so nosili tedanji zamejski slovenski duhovniki goriške Nadškofije.  Kar precej denarne pomoči je prišlo iz inozemstva, za kar gre največja zaslugo nekdanjemu ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Sramežljivo je treba priznati, da je marsikateri dar imel tudi politični prizvok, razumljivo, saj je Gorica v tistem času imela čisto drugoačno vlogo, kot jo ima danes. O vsem tem smo lahko tako ali drugače slišali ob slovesnosti. Seveda govorci so kot vedno glorificirali marsikaj, nekateri pa tudi najprej sebe in šele potem druge, pa to je stara praksa pri nas v zamejstvu.
Na sv. Matijo smo imeli slovenski duhovniki, ki delujemo v dekaniji Štandrež srečanje z g. nadškofom o pastoralni bodočnosti naše dekanije. Tam je prišlo tudi do rahlega incidenta, ko je nekdo, ki vsaj včasih nima dlake na jeziku rekel: “ Vsekakor so za takšno pripreditev, kot bo v Centru Bratuž  potrebna vabila. Vendar slovenski duhovniki, ki tu delujemo jih nismo dobili..” Vnela se je tiha debata, bolj “pod mizo”,  z najrazličnejšimi opravičili, da ne bi g. škofa spravili v slabo voljo, sami pa povečali krvni tlak, kar gotovo v postu ne bi bilo primerno.  Sramežljivo se je mimogrede oglasil g. dekan dekanije Štandrež in povedal: “Jaz sem dobil dve vabili! Kdo gre z menoj?” Pokomentirali smo polglasno, tako, da eminenca ni slišal in še manj razumel:  “Karlo, če si oženjen, gresta ž ženo, tega pa ne vidimo, ker je dane v kuhinji kuhar. Če pa imaš ljubico pelji njo!” G. dekan je polglasno izječljal, da ja ne bi bil preglasen, da ne bi koga preveč prizadel; da res nima žene, ljubice pa si še ni poiskal, ker bi potem moral vozit  kamionom, po Štandrežu … “ V miru smo poobedovali, se poslovili od g. nadškofa in sobratov in odšli vsak v svoje gnezdo prihajajočemu postu naproti!
Na samo prireditev ob 50 oblenici pa se le ojunači in poda kot predstvanik slovenske zamejske kleroraje – edini slovenski dekan nadškofije Gorica – z dvema vabiloma v Center. Lojze Bratuž. Takoj na vhodu ga pozdravi dama z besedami: “Karlo, zate ni prostora, če bo, boš videl  … “  Ponižno je stopil stran in opazoval povabljence. Ko je prišel g, nadškof, so ga previdno sukali, da ne bi zapazil edinega slovenskega dekana, ki ga premore njegova nadškofija in ga bolj kot pospremili, potiskali v dvorano. Bolj  prebrisana pa je bila ga. Prefektinja. Mimo vseh mogočih poklonov, se je elegantno, tako kot elegantni ljudje znajo, izmuznila od protokolarnih vodičev, ko je zapazila  slovenskega dekana, ki je čakal boljše čase v kantonu, se z njim rokvala, izmenjala nekaj besed in vstopila v dvorano. Tako je ta slovesni večer edini slovenski dekan nadškofije Gorica, ki je zastopal tudi tukajšnji slovenski kler, spremljal slavnostno proslavo, skupaj s služinčadjo  na monitorju v sosednji dvorani.
Ne spuščam se v vsebino same proslave, čeprav bi se tudi o tem lahko rekla kakšna beseda, kar bi bilo zelo dobro!  Prav tako razumem, da so ob takšnih in podobnih prireditvah vedno nenamerni spodrsljajo to je in bo. Ob vsem pa bi le rad nekaj dobronamerno pripisal: “ S kakšno grenkobo je tisti večer odhajal od te prireditve edini slovenski dekna, ki ga premoremu v goriški nadškofiji, ve samo on!”  Ne bi želel biti tokrat v njegovi koži! Prav tako, ne bi komentiral, da neka ustanova, ki dolguje  nastanek duhovnikom, ne pošlje vsaj vabil le tem? Res smo tu drugi, kot so bili tedaj, pa vedar smo le duhovniki. Ponovvno se je potrdilo, da slovenski duhovniki goriške Nadškofije  tej ustanovi, razen dveh, ne pomenimo NIČ! To je bilo in je že davno znano, tokrat pa tudi ponovno  dokazano. Ko mi je glasbenik prinesel videoposnetek, iz te prireditve,  sem se zamislil: ”Pri ogledu sem v prvih vrstah opazil kar celo rajdo gostov, ki so prišli z druge strani konfina in jih vsi poznamo, kot komunistične voluharje ali podagane!” Njim se je naša smetana ob Centru Lojze Brratuž in vodijo tukajšnjo katoliško prosveto, vedno znala klanjat in prilizovat, kar se je pokazalo tudi tokrat! Pa ne mislite iz kakšnega kulturnega razloga, najmanj, ampak iz osebnega, kot je bilo iz časa konfina in se bo to nadaljevalo še tri dni po sodnem dnevu …
Tudi naš časnik, ki domuje v stavbi, za katero ima zaslugo tudi slovenska duhovščina, da sploh je, je o vsem tem pisal z največjim možnim novinarskim pompom in pohvalami.  Razumljivo; saj se na uredništvu dobro zavedajo, da če ne bi pisali tako, bi jih  poslali pomet Travnik, ali pa iskat jurčke, ki vsaj včasih po Travniku vzniknejo celo iz betnona! Vidite, kako se lahko tudi v mrzlih dneh ogrejete, v toplih pa ohladite,  ob tako lepih dogodkih, kot jih zna pričarat NAŠA(!?) katoliška svojad v goriški Nici!

Read Full Post »

Boga častimo v tišini

Nekateri znajo s svojimi dejanji in izjavami neprestano presenečati. Eden takšnih je tudi dunajski kardinal Schönborn. O njem je tekel pogovor z znancem, kapucinskim patrom, rednim profesorjem na dunajski univerzi, kamor zahaja na predavanja elegantno urejen, saj so tudi njegova predavanja vedno elegantno zabeljena z najrazličnejšimi vici. Za to poskrbi iz dveh razlogov: da tako privablja študente, da ni predavalnica prazna, in tudi, da se med predavanji ne dremucka, kar je staro opravilo marsikaterega študenta, še zlasti če je ponoči krokal … Enkrat tedensko pa ga doleti samostansko hišno opravilo, da mora biti na blagajni za cesarsko grobnico in prodajati vstopnice. Spoznali ga boste po dostojno urejeni frizuri in lepi bradi, pa še po tem, da ko pridejo starši z otroki, ti dobijo bombone. Pod pultom ima kar celo vrečko sladkarij, ki pa jih pazljivo odnese, ko se konča njegov “šiht”. K meni pride redno vsako leto v postu, da se naklepetava in seveda zopet greva na brodet s polenovko in polento, ki ga znajo enkratno pripraviti v našem vaškem hotelu “Dobra nona”, kamor tudi sam rad smuknem, da si potešim želodec…
Malokdo ve, da je bil kardinal Schönborn dominikanski pater in da se pri njegovem delu in vedenju to tudi pozna. Na prvi petek naroči, da v dunajski stolnici obrnejo vse klopi k stranskemu oltarju Srca Jezusovega, kjer redno mašuje zvečer pri polni cerkvi. Medjugorska srečanja je od dominikancev pripeljal v stolnico in jo tako enkrat na mesec napolnil dobesedno do zadnjega kotička, saj se je že prijel izraz, da tedaj stolnica “poka po šivih”. Poleg rednih molilcev pride tja veliko radovednežev, pa tudi kakšen univerziteni profesor je med njimi. Vsi pa lepo sodelujejo. Obiskal je Medjugorje in ko ga je tamkajšnji lokalni škof zaradi tega pokaral, mu je ta kar lastnoročno poslal pismo in povedal, da je potoval z vsemi veljavnimi dokumenti, ki so potrebni za potovanje po svetu, tudi v Medjugorje … Tamkajšnji škof in še nekateri cerkveni dostojanstveniki, so povesili nos, on pa je šel mimo vsega tega, kot da ne bi bilo nič. Pred božičem je povabil letošnje maturante na čaj in jim v stolnici razkazal prižnico. Ta slovi prav po tem, da ima na ograji kipce vseh mogočih “nagravžnih” živali. To pa zato, da se jih je pridigar, ko je šel na prižnico, vedno z roko dotikal in pri pridigi ni pozabil govoriti o posledicah greha. Prav to je maturantom govoril in vsak je lahko šel na prižnico in se dotikal teh spak. Bil je to enkratni dogodek, saj se tja ne da, ker je vhod zaprt.
Ko boste obiskali dunajsko stolnico, boste takoj na desni strani pri vhodu opazili velika vrata, ki vodijo v kapelo, kjer je izpostavljeno Najsvetejše. Lahko boste tudi iznenadeni, ko boste opazili vedno lepo število mladih, ki tam molijo, kar daje tej kapeli tudi svojstven pečat. Malokdo pa ve, da je omembe vredna še ena kapela v tej prekrasni stolnici. Na levi strani pred prezbiterijem opazite veliko težko sivo zaveso. Za njo običajno pokukajo samo radovedneži, marsikdo, ki obiskuje stolnico, pa jo pozna, saj ima svojstveno zgodovino. V tem prostoru so stoletja hranili cerkveno šaro, od svečnikov, katafalkov, vaz, preprog, metel, kant … Kardinal pa ne bi bil kardinal, če ne bi nekega dne, kmalu zatem, ko je nadškofija prišla pod njegovo komando, ukazal, da naj to odnesejo čez cesto v njegov dvorec. Tam jim je poiskal ustrezen prostor, v kapeli pa je uredil molitveni prostor. Ta je nekoliko nenavaden. Ima par stolov, nekaj nizkih klopc, ki jih lahko uporabite pri klečanju, in edini predmet, ki izstopa, je svečnik z debelo svečo, ki vedno gori in daje prostoru edino razsvetljavo in tudi svojstven čar. Ko se po katredrali pretaka množica radovednih turistov, je poskrbljeno tudi, da se lahko tisti, ki želijo, umaknejo v kapelo z Najsvetejšim, tisti pa, ki bi želeli nekaj zasebnosti, pa v ta prostor. Načelno ga je opremil skromno, to pa zato, da ga lahko uporabljajo tudi drugoverci, saj vsi častimo istega Boga, čeprav z drugim imenom. Ta prostor ni nikoli poln, kot je recimo kapela z Najsvetejšim, ima pa vedno nekaj obiskovalcev, še zlasti tistih, ki si v tišini želijo srečanja s svojim osebnim Bogom. Poleg drugovercev zahaja sem tudi zlasti veliko umetnikov in ostajajo tam kar precej časa. Tako je nekdanja ropotarnica postala tiho svetišče osebnega Boga, pa ne glede na to, kako ga imenujemo. Kadarkoli se znajdem tu, se spomnim na rek sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil tudi dominikanski pater, ko pravi: “Častili bomo Boga v tišini, ne zato, ker ne bi mogli o njem nič reči, ampak zato, ker se zavedamo, da je vse, kar lahko o njem povemo, neustrezno!”
Prav ob teh dveh primerih v dunajski stolnici se lepo vidi, koliko je naša vera zasidrana v Bogu. Če pa se poglabljamo ob našem Učitelju, za kar sta tu ta dva prostora, pridemo do spoznanja, kaj je za nas živi Bog. Njegova podoba se bo razlikovala od otročjih likov Boga, s katerimi smo nekateri odraščali. Pridobili si bomo osebno  – trdno – podobo o Bogu, ki nas bo vodila in osrečevala.

Read Full Post »

Avstrijski cerkveni izstopi

V Avstriji je leta 2010 izstopilo iz Cerkve kar 87.333 vernikov. V istem času jih je približno 4100 prišlo v Katoliško cerkev. Med temi so spreobrnjenci in tudi takšni, ki so svojčas iz nje izstopili. K tej številki prištejmo še 49.892 krstov. Pogrebov pa je istočasno bilo 53.016. Te podatke je dunajski nadškof in kardinal dr. Christoph Schönborn komentiral takole: “Sam nisem nikoli zastopal teze o mali čredi, zato sem se odločil, da podprem prenovitvena gibanja, ki jih imam za nekakšen movimento. Še vedno pa imam rad svojo ljudsko Cerkev!”
Številke so pač številke, vendar nam vseeno nekaj povedo. Prav iz teh in podobnih statističnih številk v Cerkvi spoznamo, da se zanjo izteka neko obdobje. Kot kaže, se krha predvsem tisti del, ki smo ga vedno imenovali tradicija ali cerkvena tradicija. To je razumljivo, saj je prav v Avstriji in še prej v avstroogrski monarhiji krona podpirala Cerkev in je nad njo bedela, če je bilo potrebno tudi s “trdo roko”. Kot vidimo, je leta 2010 izstopilo iz Katoliške cerkve v Avstriji toliko kristjanov kot še nikoli do sedaj. Če se bo tako nadaljevalo, bo v obdobju ene generacije konec avstrijske oblike ljudske cerkve. Tako sklepajo sociologi religije.
Cerkev, še zlasti cerkveno vodstvo, se je znašlo v nezavidljivem položaju. V memorandumu, ki so ga podpisali profesorji teologije leta 2011, so zapisali: “Vsi, ki so izstopili iz Cerkve bodisi leta 2010 ali tudi prej, so prekinili poslušnost cerkvenemu vodstvu. Da pa bi se zaščitili pred institucijo (Cerkvijo), so privatizirali svoje versko življenje.” Kardinal Schönborn imenuje to “Cerkev odločitve”, ker je vsak vernik član Cerkve, in to svoboden član. Izstopil je pač svobodno po lastni odločitvi. Cerkveni instituciji nenaklonjeni verniki to opravičujejo: “Odhajajo tudi »dobri verniki«, da zaščitijo svojo(!) vero pred cerkveno inštitucijo, nekako tako, kot so pred 40 leti morali zapustiti tudi svojo službo »dobri kaplani«.” Tu mislijo predvsem na duhovnike, ki so po zadnjem koncilu izstopali, ker je marsikdo bil neučakan pri koncilskih reformah, ki so se odvijale počasneje, kakor si je želel. Vendar pa so se kljub temu odvijale, ne pa z naglico, kakršno so nekateri neučakano zahtevali.
Obstajajo pa tudi druge razlage in utemeljevanja. Res je, v Cerkvi se je nabralo toliko smeti, da je potrebna metla, ki bo to vsaj delno pometla. Eno od pometanj je tudi osebno spoznanje pri tistem, ki se v Cerkvi več ne počuti dobro, zato odhaja drugam. Drugo pa je verska indiferenca, ki se vse bolj zajeda v vernike in ko opazijo že majhno napako v Cerkvi, jim je to dovolj, da se od nje oddaljijo, pozabljajo pa, da Cerkev sestavljajo ljudje z vsemi svojimi slabostmi. So pa zopet drugi, ki izstop ali odhod iz Cerkve opravičujejo s tem, da sami ne živijo ali ne bi želeli živeti tako, kot uči Cerkev, in svoja dejanja opravičujejo z izstopom, krivdo pa mečejo na druge. Vendar če je nekdo iskren, kljub vsej tej “človeški nesnagi”, ki jo Cerkev ima, lahko v njej odkrije Boga. Za to pa je potrebna osebna ponižnost. Od tu dalje pa se razpleta že nova zgodba. Ljudje radi vidimo napake pri drugih, lastnih pa ne, zato najraje zvalimo krivdo na druge, tokrat na Cerkev, da navidezno opravičimo svoja napačna dejanja. Teolog Karl Rahner pravi: “Cerkev bodočnosti bo Cerkev malih skupin, bo pa zelo bratska!” S tem je povedal: Cerkev v bodočnosti ne bo številčna, tisti pa , ki ji bodo pripadali, bodo imeli zelo izostren čut za vse, ki so v njihovi okolici kot tudi drugod. Prav ta čut pa je v sedanji Cerkvi pri marsikaterem verniku zvodenel in tu je tudi razlog, zakaj se naše cerkve praznijo. Končno pa: so egoistični kristjani sploh oznanjevalci Božjega sporočila?

Read Full Post »