Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2012

Dogodilo se je, da so nekoga “oblajali” v rumenem tisku. On, ki se na rumeni tisk požvižga, kaj šele da bi ga podpiral ali bral, se je na vse to nasmejal. Zastavil si je vprašanje: “Zakaj naj bi bil brutalen, ko sem lahko dober!”
Zakaj naj bi se človek, posameznik ali skupina, narod ali član verske skupnosti, obnašal humano? Ali naj tako počne brezpogojno? V vsakem primeru? Ali naj tako počenjajo vsi, ne glede na sloj, ki mu pripadajo? V vseh teh vprašanjih tiči temeljno vprašanje vsake etike. V tem je temelj pojmovanja zahodne demokracije, o kateri ne bi smeli moralizirati, kdo ima prav in kdo ne, ampak predvsem o njej samokritično razmišljati. Sodobna demokratična država za razliko od srednjeveške kot tudi tiste, ki je bila vpeta v kakršen koli “izem”, mora iz razumevanja do same sebe biti svetovnonazorsko nevtralna. Vsaka demokratična država mora v skladu s svojo ustavo spoštovati človekove pravice. Tako pluralna družba, če naj v njej živijo različni nazori, potrebuje neko temeljno medsebojno soglasje. Svoj prispevek k temu dajo tudi različni svetovni nazori. Kako pa se lahko vse to uresniči, je predvsem odvisno od zgodovinskih razmer in miselnih tokov, ki se prepletajo v danem okolju.
Normalno je, da ljudje vedno po nečem hrepenimo, da bi se lahko nečesa oprijeli, se na nekaj tudi zanesli. Tega iz človeka ni mogoče iztrgati. Tako vsak človek hrepeni po temeljni etični usmeritvi. Moderna družba pa ima na eni strani preinformacijo, na drugi pa dezinformacijo, kar ovira redno odprto komunikacijo, ki jo zlasti danes zelo poudarja sodobna socialna psihologija. Kaj pri tem narediti? Zopet osebno vprašanje?
Odgovori so različni. Eden je tudi ta: Prihodnost bo gradila etika odgovornosti, kot jo že leta 1919 omenja sociolog Max Weber. To ni etika brez osebnega prepričanja. Vedeti pa moramo, da etika prepričanja pri nekom in etika odgovornosti nista dve nasprotujoči si stvari, ampak se med seboj dopolnjujeta in skupaj gradita človekov osebni lik. Brez etike prepričanja bi bila etika odgovornosti degenerirana. Po prvi svetovni vojni sta se človekovo znanje in moč izredno razvila. V dobro – raziskovanja, pa tudi v slabo, kot sta atomska energija v vojne namene in genska tehnologija, zlasti na živalih in celo na človeku.
V vseh teh nasprotjih bi moral človek postati bolj človeški! Za človeka je dobro samo tisto, kar mu omogoča, da se njegova človečnost ohrani, razvija in tudi uspeva, celo drugače kot doslej. Zato moramo vedno združiti realistično načelo odgovornosti z včasih celo utopističnim načelom upanja. Velikokrat je naše upanje omahujoče, zato pravimo, da je utopistično.
Nič ne bo narobe, če sodobni svet stremi za razvojem in človek za osebnim samouresničevanjem, saj sta za odkrivanje boljšega sveta potrebni samo solidarnost in pripadnost. To dvoje pa lahko doseže vsak sam, celo ne z velikimi napori.

Read Full Post »

V božji besedi se še zlasti v velikonočnem času pogosto srečujemo z vprašanjem, ki se nanaša na našo večno usodo. Velikokrat se sprašujemo: Ali je duša res nesmrtna? Običajno si na to vprašanje odgovarjamo razumsko, s pomočjo Božjega razodetja. Poti je kar nekaj. Tokrat se bomo zaustavili le ob eni, to je pri poštenosti in pravičnosti.
Prepogosto nas navdaja skušnjava, da poštenost, dobrota, plemenitost, pravičnost zvenijo v prazno, saj velikokrat v našem vsakdanu zmagujeta krivica in tudi zloba. Dobrota je prevečkrat malo ali skoraj nič poplačana. Kant je zapisal: “Naša duša mora preživeti telesno smrt, da prejme pravično plačilo.” To spoznanje mu je zadoščalo, da je ohranil vero v nesmrtnost duše.
Kdor veruje v Boga in je prepričan, da Bog dejansko je, običajno na modroslovne razlage ne da veliko. Božji dobroti res ne bi mogli očitati, da je ustvarila človeka, ki ve, kaj je smrt, čeprav z vsem svojim bitjem hrepeni po nesmrtnosti. Iz tega spoznamo, da tudi če bi duša po svoji naravi ne bila nesmrtna, bi ji Bog, človeško povedano, moral dati večno življenje zato, ker je prav On vanjo položil hrepenenje po sebi!
Iz Razodetja spoznamo, da je naše življenje potovanje v “sodno dvorano”. Vse, kar se v našem življenju dogodi, vse, kar počnemo, bodisi dobro ali slabo, bo pri vsakem človeku moralo “skozi sodno razpravo” pred obličjem Najvišjega. Kdo pa bo izrekel končno sodbo nad vsakim od nas? Mi sami! “Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela” (Jan 3,19–20).
Če to povemo malo drugače: Ob kaki naravni ali drugi katastrofi umre več ljudi. Običajno se nekateri zgražajo, češ, kako to, da je Bog to dopustil, potem pa zaključijo: “Če bi Bog dejansko bil, bi tega ne smel dopustiti, ker ga pa ni, se je to zgodilo!” Lahko bi pa tudi malo drugače razmišljali, recimo tako: „Vsak dan umrje mnogo nedolžnih, še nerojenih ljudi – to so splavi otrok. Kaj to ni zlo? Se vam ne zdi, da je to mnogo hujše zlo od katerekoli naravne katastrofe?“ Ali pa, če smo iskreni, kdo je ukazal pobiti 20.000 fantov in mož po vojni v Sloveniji? Prav tako tudi naša kraška brezna skrivajo še marsikatero medvojno in povojno žrtev, to vemo vsi. Kdo je torej koga fizično usmrtil? Ob sodbi Bog ne bo nikogar od teh fizičnih zločincev sodil. Sodili si bodo sami ob srečanju iz oči v oči z Njim. Obenem bodo sami(!) svobodno spoznali, kaj jih dejansko čaka v onostranstvu brez časa in prostora.
Zanimivo je, da Jezus ni nikogar obsodil. Najprej se je prikazal svojim prijateljem. Tisti pa, ki so ga križali, so morali prevzeti odgovornost za zločin. Prav v času velikonočnega praznovanja prihaja pred nas misel, da vsi potrebujemo pokoro in odpuščanje v povezavi z Njim, ki nas spremlja.

Read Full Post »

Praznina smisla v Evropi

Gotovo se strinjate, da verstva ne morejo rešiti ekonomskih, ekoloških, političnih, pa tudi ne socialnih težav v našem svetu. Za vse to so poklicane druge strukture, ki jih imamo na voljo. Ponudijo pa lahko verstva drugo strukturo za reševanje teh problemov – to imenujemo miselnost srca. To je vse tisto, kar ni dosegljivo državnim zakonom kot tudi ne političnim ali ekonomskim programom, je pa lastno vsaki veri.
Zavedati se moramo, da človeštvo nujno potrebuje družbene, politične pa tudi ekološke reforme, ne smemo pa prezreti, da prav tako potrebuje tudi duhovno prenovo. Vse vere lahko ponudijo človeštvu osnovni občutek zaupanja kot tudi občutek smisla življenja … Vsaka vera pa dobi pri verniku zaupanje šele, ko ta razreši takšne ali drugačne napetosti, ki jih ima v zvezi z vero. Ko to doseže, pokaže spoštovanje do svoje tradicije, svetinj in obredov,  od tistih, ki niso verni.
Vsi tisti, ki so kjerkoli po svetu skušali uničiti vero, so istočasno uničevali tudi smisel življenja. Veliko je ljudi, ki enostavno ne vedo več, po katerih temeljnih vrednotah naj sprejemajo vsakdanje majhne ali velike odločitve, ki jih v življenju nujno morajo sprejeti. Ostajajo pred vprašanjem, katerim smernicam naj sledijo in kaj je prednostno v njihovem življenju, saj moralna merila kot tudi življenjske smernice, ki so jih z vzgojo sprejemali rodovi, ki so živeli pred njimi, zanje v glavnem ne veljajo več. Kriza, ki nastane v človeku, prinaša zmedo, zato pogosto zapade v alkohol, strah, narkomanijo, kriminal … Vse to razkraja družbo, kot jo razkrajajo škandali v politiki, ekonomiji pa celo v sindikalnih vrstah.
Tako lahko opažamo, da se je Evropa znašla v neki praznini smisla, vrednot pa tudi življenjskih norm. To se najprej odraža v posamezniku, nato v družbi nasploh, kakor tudi v politiki, ki je tudi del te družbe. Vse države na svetu imajo neki gospodarski in pravni red. Ta pa nikjer ne deluje brez etičnega soglasja, brez etike državljanov. Postmoderni svet potrebuje prav to: skupne vrednote, skupne cilje, ideje in vizije. Ko to spoznamo, pa se nam odpre sporno vprašanje: Ali vsega tega ne predstavljajo in oznanjajo vere? Ker pa nekateri ne želijo omenjati vere ali še manj biti verni, se mnogi izrekajo za moralo brez vere. Čeprav ne moremo zanikati, da so tudi mnogi nereligiozni ljudje osebe z načeli, vrednotami in normami in poznajo kriterij resnice in laži.
V zibelko nam je bil položen čut pravičnosti, zato je prav, da se zavemo, kaj piše v 1. členu o človekovih pravicah OZN, ki je bila objavljena 10. 12. 1948.: “Vsi ljudje se rodijo svobodni in enaki po dostojanstvu in pravicah. Obdarjeni so z razumom in vestjo in naj se obnašajo drug do drugega v duhu bratstva.” Ta duh bratstva naj bi v nas zorel ne glede na naš pogled na svet ali kraj bivanja.

Read Full Post »

Čisto slučajno sem šel mimo neke šole, ko mi prileti na glavo na pol pojeden sendvič. Najprej se niti nisem zavedel, za kaj gre. Šele ko sem zapazil na tleh kruh, sem se ozrl in videl na oknu fante, ki so se bahali: “Si videl, da sem ga zadel v glavo!” – Zaustavil sem se, naredil to, kar me je učila mama: pobral sem kruh, ga poljubil in odnesel v prvo košaro za smeti, ki je bila ob cesti! Moji napadalci na oknu so vse to opazovali in se seveda smejali – cepcu, ki pobira odpadke s ceste … Najprej sem mislil, da bom šel na ravnateljstvo, pa sem se premislil, ker si mi je dozdevalo, da poznam očeta tistega junaka, ki je imel glavno vlogo na oknu, in da bi jaz in ne “mulc” potegnil “ta kratko”… Ponovno se mi je kdo ve od kod pritihotapila misel, s katero sem že enkrat pogorel, ko sem nekje povedal, da naš materialni svet boleha od neuravnoteženosti. Na eni strani je hrane premalo, drugje pa jo je preveč in se z njo tako dela. Poznamo pa tudi debelost, ki je v veliki meri odvisna prav od preobilice hrane, ki jo zaužijemo.
Poznam starše, ki imajo kar dva otroka v šoli, kjer se je dogodil ta primer. Med šolskim kosilom so se učenci obmetavali s hrano. Ravnatelj je takoj ukrepal, in sicer tako, da je tem junakom za en teden ukinil kosilo! Reakcija je bil sila zanimiva. Medtem ko so drugi učenci obedovali, so bili kaznovani učenci na dvorišču pod kontrolo. Če so prinesli s seboj malico, so obedovali, drugače so bili lahko tudi lačni. Šele ko se je kosilo končalo, so se lahko skupaj z drugimi igrali. Ob tem dogodku so se oglasili starši učencev, ki so bili kaznovani in so ostali brez kosila, češ da je ravnatelj zagrešil protipravno dejanje, zato bo uradno oceno povedal inšpektor. Vsevprek so leteli očitki o fizičnem mučenju, srednjeveški zaplankanosti … Bila pa je tudi nasprotna reakcija pri starših, ki vsaj nekaj dajo na vzgojo. Kljub vsemu je bil ravnatelj zaslišan. Ob tem se lahko vprašamo, na kako nizki stopnji dojemanja smo, ko izgubljamo občutek za pravo mero in prave vrednote. Kako bi koristilo tistim, ki mečejo kruh v smeti, da bi bili vsaj kdaj resnično lačni in da bi znali ceniti hrano pa tudi žulje, ki so zanjo potrebni! Kaj šele je s starši, ki grozijo učiteljem z inšpektorji ali celo z odvetniki! Se vam ne zdi, da je to tipičen primer mučenja šolnikov in popolne nevzgojenosti in neodgovornosti staršev.
Mogoče bo kdo skomignil z rameni in dejal: “No, ja, po starem razmišlja!” Četudi marsikdo lahko razmišlja drugače – do tega ima vso pravico –, je takšno ravnateljevo dejanje pohvale vredno. Prav je, da je nevzgojeni mulariji prepovedal kosilo. Tudi jaz bi ga, če bi bil na njegovem mestu. Spotikanje ob takšnem vandalskem šolskem dogodku je tipičen odraz vsakodnevnega rušenja etičnih, moralnih, pa tudi pravnih standardov naše gospodarske, politične, in druge elite. Navajeni so, da vidijo zgolj pravice, vsevprek pa se pozablja, da so tudi dolžnosti. In šola ima tudi dolžnost vzgoje! Končno pa, ker se že po naših šolah zavrže toliko hrane – o tem se veliko piše pa tudi govori –, lahko mirno govorimo o nekih oblikah motenj, ki jih šolarji, takšni ali drugačni, ob takšnih primerih pokažejo.  Najprej to niso motnje pri hrani kot taki, ampak predvsem motnje pri njih samih. To so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane, saj vemo, da sta hrana in sprejemanje hrane samo navidezni žarišči motenj pri človeku, ki to počenja. Posebej to velja za šolarje. Pri motnjah, takšnih ali drugačnih, pa bi morali biti pozorni, saj so lahko reakcije na leta trajajočo nerazrešeno stresno situacijo. In mladi so velikokrat v takšnem položaju.

Read Full Post »