Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 21st, 2012

V božji besedi se še zlasti v velikonočnem času pogosto srečujemo z vprašanjem, ki se nanaša na našo večno usodo. Velikokrat se sprašujemo: Ali je duša res nesmrtna? Običajno si na to vprašanje odgovarjamo razumsko, s pomočjo Božjega razodetja. Poti je kar nekaj. Tokrat se bomo zaustavili le ob eni, to je pri poštenosti in pravičnosti.
Prepogosto nas navdaja skušnjava, da poštenost, dobrota, plemenitost, pravičnost zvenijo v prazno, saj velikokrat v našem vsakdanu zmagujeta krivica in tudi zloba. Dobrota je prevečkrat malo ali skoraj nič poplačana. Kant je zapisal: “Naša duša mora preživeti telesno smrt, da prejme pravično plačilo.” To spoznanje mu je zadoščalo, da je ohranil vero v nesmrtnost duše.
Kdor veruje v Boga in je prepričan, da Bog dejansko je, običajno na modroslovne razlage ne da veliko. Božji dobroti res ne bi mogli očitati, da je ustvarila človeka, ki ve, kaj je smrt, čeprav z vsem svojim bitjem hrepeni po nesmrtnosti. Iz tega spoznamo, da tudi če bi duša po svoji naravi ne bila nesmrtna, bi ji Bog, človeško povedano, moral dati večno življenje zato, ker je prav On vanjo položil hrepenenje po sebi!
Iz Razodetja spoznamo, da je naše življenje potovanje v “sodno dvorano”. Vse, kar se v našem življenju dogodi, vse, kar počnemo, bodisi dobro ali slabo, bo pri vsakem človeku moralo “skozi sodno razpravo” pred obličjem Najvišjega. Kdo pa bo izrekel končno sodbo nad vsakim od nas? Mi sami! “Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela” (Jan 3,19–20).
Če to povemo malo drugače: Ob kaki naravni ali drugi katastrofi umre več ljudi. Običajno se nekateri zgražajo, češ, kako to, da je Bog to dopustil, potem pa zaključijo: “Če bi Bog dejansko bil, bi tega ne smel dopustiti, ker ga pa ni, se je to zgodilo!” Lahko bi pa tudi malo drugače razmišljali, recimo tako: „Vsak dan umrje mnogo nedolžnih, še nerojenih ljudi – to so splavi otrok. Kaj to ni zlo? Se vam ne zdi, da je to mnogo hujše zlo od katerekoli naravne katastrofe?“ Ali pa, če smo iskreni, kdo je ukazal pobiti 20.000 fantov in mož po vojni v Sloveniji? Prav tako tudi naša kraška brezna skrivajo še marsikatero medvojno in povojno žrtev, to vemo vsi. Kdo je torej koga fizično usmrtil? Ob sodbi Bog ne bo nikogar od teh fizičnih zločincev sodil. Sodili si bodo sami ob srečanju iz oči v oči z Njim. Obenem bodo sami(!) svobodno spoznali, kaj jih dejansko čaka v onostranstvu brez časa in prostora.
Zanimivo je, da Jezus ni nikogar obsodil. Najprej se je prikazal svojim prijateljem. Tisti pa, ki so ga križali, so morali prevzeti odgovornost za zločin. Prav v času velikonočnega praznovanja prihaja pred nas misel, da vsi potrebujemo pokoro in odpuščanje v povezavi z Njim, ki nas spremlja.

Advertisements

Read Full Post »