Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 22nd, 2012

Dogodilo se je, da so nekoga “oblajali” v rumenem tisku. On, ki se na rumeni tisk požvižga, kaj šele da bi ga podpiral ali bral, se je na vse to nasmejal. Zastavil si je vprašanje: “Zakaj naj bi bil brutalen, ko sem lahko dober!”
Zakaj naj bi se človek, posameznik ali skupina, narod ali član verske skupnosti, obnašal humano? Ali naj tako počne brezpogojno? V vsakem primeru? Ali naj tako počenjajo vsi, ne glede na sloj, ki mu pripadajo? V vseh teh vprašanjih tiči temeljno vprašanje vsake etike. V tem je temelj pojmovanja zahodne demokracije, o kateri ne bi smeli moralizirati, kdo ima prav in kdo ne, ampak predvsem o njej samokritično razmišljati. Sodobna demokratična država za razliko od srednjeveške kot tudi tiste, ki je bila vpeta v kakršen koli “izem”, mora iz razumevanja do same sebe biti svetovnonazorsko nevtralna. Vsaka demokratična država mora v skladu s svojo ustavo spoštovati človekove pravice. Tako pluralna družba, če naj v njej živijo različni nazori, potrebuje neko temeljno medsebojno soglasje. Svoj prispevek k temu dajo tudi različni svetovni nazori. Kako pa se lahko vse to uresniči, je predvsem odvisno od zgodovinskih razmer in miselnih tokov, ki se prepletajo v danem okolju.
Normalno je, da ljudje vedno po nečem hrepenimo, da bi se lahko nečesa oprijeli, se na nekaj tudi zanesli. Tega iz človeka ni mogoče iztrgati. Tako vsak človek hrepeni po temeljni etični usmeritvi. Moderna družba pa ima na eni strani preinformacijo, na drugi pa dezinformacijo, kar ovira redno odprto komunikacijo, ki jo zlasti danes zelo poudarja sodobna socialna psihologija. Kaj pri tem narediti? Zopet osebno vprašanje?
Odgovori so različni. Eden je tudi ta: Prihodnost bo gradila etika odgovornosti, kot jo že leta 1919 omenja sociolog Max Weber. To ni etika brez osebnega prepričanja. Vedeti pa moramo, da etika prepričanja pri nekom in etika odgovornosti nista dve nasprotujoči si stvari, ampak se med seboj dopolnjujeta in skupaj gradita človekov osebni lik. Brez etike prepričanja bi bila etika odgovornosti degenerirana. Po prvi svetovni vojni sta se človekovo znanje in moč izredno razvila. V dobro – raziskovanja, pa tudi v slabo, kot sta atomska energija v vojne namene in genska tehnologija, zlasti na živalih in celo na človeku.
V vseh teh nasprotjih bi moral človek postati bolj človeški! Za človeka je dobro samo tisto, kar mu omogoča, da se njegova človečnost ohrani, razvija in tudi uspeva, celo drugače kot doslej. Zato moramo vedno združiti realistično načelo odgovornosti z včasih celo utopističnim načelom upanja. Velikokrat je naše upanje omahujoče, zato pravimo, da je utopistično.
Nič ne bo narobe, če sodobni svet stremi za razvojem in človek za osebnim samouresničevanjem, saj sta za odkrivanje boljšega sveta potrebni samo solidarnost in pripadnost. To dvoje pa lahko doseže vsak sam, celo ne z velikimi napori.

Advertisements

Read Full Post »