Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2012

Kdo je resnično veren in komu je vera le prilepek

V naslovniku zamejskega dnevnika je bila zapisana tudi tale misel: “V simptomih usihanja življenjske sile katolištva in sploh krščanstva, kar sicer potrjujejo svetovne statistike o verski pripadnosti in praksi, in to v času, ko vsaj nekatera druga verstva kažejo obnovljeno živahnost.  Pomislimo le na prodiranje in agresivnost islama pa tudi na pozornost dalajlame na njegovih pohodih po Evropi, vključno v naši neposredni bližini …”
V kom je bistvo? Eno je bistvo usihanja, drugo pa so znaki usihanja, kar ni eno in isto!
Površni opazovalec lahko da tej trditvi prav, še zlasti, če pogleda naše nedeljske maše, „našo“ katoliško prosveto, „naše“ skavte, “naše” športnike, “naše” politike, “naš” tisk in tako naprej … Vse to, kar se je imelo za naše – s tem mislim obcerkveno – ne Cerkveno, daje čut, kot da se vse skupaj podira in pred nami je velik verski pogreb. Pogledi so pogledi, lahko jim pritrdite ali pa ne! Vsi smo svobodni in naj bi svobodno razmišljali! Do tega imamo pravico, pa ne glede na to, kaj kdo o tem misli.
Usihanje je sicer zanimiv glagolnik, ki ga nimamo prav nič radi, vsaj tisti ne, ki smo povezani z naravo. Lahko bi rekli, da je to prvi temeljni znak nekega konca, recimo pri rastlini. V veri pa četudi se opaža usihanje, ne gre še za konec vere, ampak za razčiščevanje, kdo je resnično veren in komu je vera samo neki prilepek, na katerem lahko gradi svoj imidž. Tega pa pri nas tu, na tej strani konfina, le ni tako malo. Zato se zapaža, kako se vedno bolj posveča več pozornosti – s tem pa ni rečeno, da druge zanemarjamo! – predvsem tistim, pri katerih se vidi neka odgovornost do vere same, pa naj gre za osebno vero ali za vero kake skupnosti. To je tista razlika, ki jo na prvi pogled ne opazite, pa mislite, da vse usiha! Vsi vemo, da se za določene stvari, če jih hočemo osvojiti, moramo potruditi. O veri pa smo navajeni, da to pride samo od sebe, nekako tako, kot pade zrela hruška z drevesa. O kakšnem trudu, odpovedi, verskem poglabljanju pa marsikdo sploh ne razmišlja, kaj šele, da bi se temu približeval. Zato prav v takšnem okolju in takšnih pogledih na vero ne zapažamo, da bi Bog govoril takšnemu “našemu” verniku – športniku, skavtu, politiku, kulturniku. Ko človek dopusti, da mu Bog spregovori, moramo vedeti, da ga Bog ima za voljno osebo, ki se vseeno sama odloča. Duh ima tudi neko sporočilo, ki ga ne moremo niti fizično niti psihično dokazati. To je božje obličje, z Božjo roko,  tako se po nekom Bog razpozna, da ga “sliši in vidi”. To niso podobe, ki so dokazljive na znanstveni način. Prav tako tega ne moreta dokazati ne medicina in ne psihologija. Vse to lahko doumemo le z Božjim Duhom, ne pa s človeškim umom. Vera je pri vsakem vernem sposobnost, s katero spoznavamo to, kar je nespoznavno. Kot ne moremo s kolesom leteti po zraku, prav tako za polete v vesolje ne uporabljajo helikopterja, ampak vesoljske ladje. Prav tako z vesoljsko ladjo ne moremo v nebesa, ampak tja se pride samo z vero! Koliko stoletij je bilo potrebnih, da je človek stopil na luno? Če mnogi ne verjamejo, da po Svetem Duhu lahko izkusimo Božjo bližino in njegovo delovanje, še ne pomeni, da to ni resnično! Prav nasprotno! Mnogi ljudje so priče, da so prav z močjo molitve prišli do pogovora z živim Bogom. V središču človekove osebnosti sta mir in moč, ki se naznanjata celotni osebi. To je živost in sporočilnost vernega človeka.
Koliko je tega pri drugih religijah, je vprašanje. Če je dalaj lama potoval po Evropi, še ni oznanjeval vere, ampak opozarjal predvsem na zatiranje budizma, še zlasti v Tibetu. To se je lahko videlo tudi v Ljubljani, kjer ni šlo za verski, ampak za politični shod!
Tudi pri islamu ni vse tako jasno, kot mislimo. Tu velikokrat uporabljajo moč sile. – K molitvi zahajajo moški, ženske so nekje v ozadju, če sploh pridejo zraven. Ne prezrimo, da ima islam velikokrat tudi ustrahovalno politično moč, zato je tako viden, ima pa v ospredju tudi finance, Vsega tega pri krščanstvu ni, zato je normalno, da je navidezni osip. Vendar ne pozabimo, da so to predvsem tisti, ki niso nikoli bili v resnici verni, ampak le folkloristično. To pa je nekaj drugega kot to, kar vera v krščanstvu dejansko je. Usihanje se začne najprej v človeku samem in šele potem to zaznamo tudi v okolju. Če se neka skupina od nečesa oddalji, se od tega niso oddaljili vsi! Vera ni v množici, ampak v posamezniku, kajti množična vera je nekaj, kar zavaja množico. Vera v Boga pri posamezniku pa je tisto, kar vernika, skupaj z drugimi, spremlja k Bogu.

Read Full Post »

Prebral sem: “… Katoliška Cerkev daje vtis, kakor da se težko znajde v sedanjem svetu. Po poskusu odpiranja z 2. vatikanskim koncilom se zdaj, kot kaže, vse bolj oklepa svoje tradicije na malodane vseh področjih, vključno na družinskem. Seveda ostaja družina temeljna celica družbe, kot v teh dneh poudarjajo v Milanu, vprašanje pa je, ali je res model, ki temelji na neločljivi zakonski zvezi med moškim in žensko, edini sprejemljiv za vse čase. Mar ne tvegamo absolutiziranja nečesa, kar se je uveljavilo v posebnih zgodovinskih razmerah?”
Gotovo je in bo obstajalo več oblik človekovega sobivanja. Od tistih, ki so zagovarjale neke komune, do tistih, ko se moški in ženska odločita za skupno bivanje brez formalnih obveznosti s civilno ali cerkveno poroko, kot tudi, kot danes naglašajo in mogoče malo preveč poudarjajo, skupno bivanje dveh istospolnih oseb, kar ni nič novega. Ob vsem tem pa ostaja bivanje dveh oseb, moža in žene, v skupnosti, ki je registrirana, bodisi v Cerkvi ali v civilnem uradu. Človek ostaja svoboden in nihče mu ne more nečesa vsiliti, še najmanj to, kako naj si oblikuje svoje osebno življenje. Vsi vemo, da tu neka prisila ne pride v poštev in je celo prepovedana. Pri odločitvi, kako bo kdo bival, ali se bo poročil ali pa bo živel v izvenzakonski skupnosti, pa je veliko dejavnikov, ki na to vplivajo. Najprej je tu človekova vest. Kot prvo naj omenim vprašanje, kdo je mlademu človeku skušal oblikovati vest? Je imel v mladosti dovolj možnosti, da se je o življenjskih vrednotah sploh lahko pogovarjal? So mu bile te vrednote prikazane samo na način nekega koristoljublja in uživanjaželjnosti –  V kakšnem okolju je rastel? Vse se moramo zavedati: Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti moža in žene, dobi model za življenje kar v njej. Ob vseh mogočih deviacijah pa prej obratno … Če je kaj logično na tem svetu, je to, da otrok hoče očeta in mamo – seveda, če to res sta in znata biti. Problem je ravno v tem, da je danes vse manj takih, ki to znajo biti. Ali so nezreli, ali razvajeni, vzgojeni sebično, brez pravih usmeritev itd. Pa čas jim krade tisoč stvari. V tem je srčika problema. Pa v požrešnosti kapitala, ki si na vse kriplje trudi ustvariti tlačane, ki mu bodo služili. – Čim bolj nevzgojeni, nesamostojni, bolni ljudje, tem več cvetoče trgovine za vse mogoče izdelke, od konfekcije do zdravil in mamil…
Za vsak poklic je potrebna neka priprava, izobrazba, izpopolnjevanje, v zakonsko življenje pa navadno človek pade kot muha v med, potem pa je, kot je! Okolje, v katerem živimo, ni naklonjeno moralnim vrednotam, je pa naklonjeno finančnim. Zakonska zveza med možem in ženo se ni uveljavila v posebnih zgodovinskih razmerah, ampak jo je Cerkev za vernega človeka sprejela kot nekaj, kar mu je podarjeno, in to podarjeno od Boga, da zaživi medsebojno zakonsko skupnost in tudi kljub teži vzgoje podarja življenje in s tem doživlja lepoto nasledstva. Človek, ki ni veren, mu pač ta način sporočanja ne pove veliko, največkrat nič in ga pač ne sprejme! Kdo pa koga sili, da je veren? Še zlasti, če je polnoleten! Če je nekdo veren, potem mu je samo po sebi umevno, da sprejema določene predpise, ker je prepričan, da so utemeljeni in dobri. Po tem se pač loči od tistega, ki mu vera ne pomeni nič. Vere brez nekih zahtev ni! Vse vere ali veroizpovedi poznajo določene predpise, zahteve in prepovedi. Te pa temeljijo na naravni danosti, zgodovinskem izkustvu in izročilu. Zato nas upravičeno skrbi, še zlasti verne, kam pač drvimo, ko je vedno manj cerkvenih porok. Vsi vemo, da je veliko mladih, ki se imajo za verne, pa je zanje moderno, da le hodijo skupaj. To “hoditi skupaj” pa gre v nedogled in ko kdo vpraša: “Kaj pa vidva? Kako bosta naprej?” dobi odgovor: “Nama paše tako!” Če pa sta še malo bolj “zrela”, pa še dodasta: “Kaj vas briga, kako midva hodiva skupaj!” Vendar nas prav to opozarja, da se tu izraža vedno večja verska nepoučenost. Kdo je tu kriv? Tisti, ki so za to zadolženi? Gotovo je del krivde tudi pri njih, ko velikokrat nimajo pravih pristopov. Del krivde pa je tudi pri tistih, ki pravočasno ne poskrbijo za versko vzgojo svojih otrok, ampak to prepuščajo naključju. Ozadje je cela pogoltna mašinerija, ki človeka neusmiljeno potiska v suženjstvo vseh sort. In tisti, ki tega ne vidijo, se spotikajo ob »zastarelost« naukov in izkušenj preteklosti, Cerkve pa še posebej zato, ker jim kaže ogledalo. In ker je ogledalo krivo za grdo podobo, ki jo kaže, ga je treba razbiti! – Tako je problem hitro rešen in pot v prepad se lahko mirno nadaljuje. Mislim, da bi bilo zelo na glas treba poudarjati tudi vlogo ogledala – pri tem pa, jasno, zelo skrbeti za čistost stekla!, ne pa kar naprej lesti v mišjo luknjo. Sicer se pa zgodovina ponavlja, saj tudi v stari zavezi ni bilo drugače: peščica se je držala izročila, ostajala zvesta Bogu, »masa« je šla pa po svoje, dokler se ni zakuhalo, se nazadnje prečistilo v ognju vojn in izgnanstev, še prej pa v vesoljnem potopu. In znamenja  časa so prav v tem, da sedanja pot nujno vodi v širšo katastrofo (posamezne se tako že dogajajo), ki bo spet vzpostavila nekdanji red. Tu pa se odpira novo poglavje: kaj je sploh z vero naših odraslih? Sloni ta na neki tradiciji, ki jo danes ni več, vsaj v okolju, v kakršnem sedaj živimo? Je vera samo neki nameček – dodatek, kot sol k juhi ali klobuk plešasti glavi? Koliko čutimo v našem okolju, še zlasti v družinah, verskega vzdušja? Ali vera družino povezuje? Povezuje vera zakonca? Kakšen je naš osebni odnos do domače cerkve in domačega vernega (župnijskega) občestva? Kaj je z vero pri naših organizacijah, ki imajo prilepljeno besedo katoliški?  Če so v njih zreli kristjani, so pač kvas, tisti ta pravi, samo zunanje poudarjanje in izprsavanje pa je brez haska oz. rodi samo odpor. Kjerkoli sem, mi ni treba razglašati, da sem kristjan, kaj hitro pa to opazijo vsi, ki to niso (s tistimi vred, ki to so in delajo enako!) oz. se ne ravnajo po normah, ki me vodijo. V tem je stvar. Po srečanju družin v Milanu mi je prišla razglednica Ambroževe katedrale s to mislijo: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove, to velja zlasti za vas duhovnike v sedanjem času, tudi zate na tej strani konfina(!). O tem govorite duhovniki in to živite, ne pa da se pustite sprovocirati in se spuščate v brezplodne razprave in konflikte. Skratka, pogrešamo veliko bolj jasnih in ostrih besed in s tem razmejitev med božjo in človeško postavo. Jezus je rekel, da je prinesel na svet ogenj in meč, ne pa  celofan v nežno belih rokavicah za zavijanje problemov, kar  tudi Ti prepogosto počenjaš!“

Read Full Post »

Zadnje čase, ko smo priče uhajanja zaupnih podatkov iz Vatikana, so se med temi znašle tudi informacije o  Medjugorju. Vsi vemo, da uradna Cerkev še ni zavzela nobenega stališča o tamkajšnjih prikazovanjih, ampak jih tolerira.  Zvedelo se je, da državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone meni, da bi lahko tako tudi ostalo. Kardial Camillo Ruini, ki ga je papež Bendikt XIV. pred dvema letoma postavil za vodjo komisije, ki proučuje medjugorske dogodke, se s tem ne strinja. Ruini je sicer najbližji papežev sodelavec in je kot se dozdeva naklonjen Medjugorju, mogoče tudi zato, ker je predsednik omenjene komisije, je prisoten na vseh sejah in zasliševanjih in tako najbolje pozna medjugorsko dogajanje.
Komisija ima 17 članov, med njimi je hrvastki kardilan Josip Bozanić in Vinko Puljič. Uradnih podatkov o delovanju komisije ni, ker ta dela v tajnosti. Znano je samo to, da je komisija izprašala mostarskega škofa Ratka Periča, kamor spada Medjugorje. Prav tako je bil na zaslišanju provinciljal Frančiškanske hercegovške province fra. Ivan Sesara in vseh šest vidcev. Kot tudi fra. Jozo Zovko, ki je eden od simbolov Medjugorja.
Vatikanska komisija intenzivno proučuje medjugorske dogodke, zaslišuje najrazličnejše osebe, še zlasti iz prvih dnevov prikazovanja. Neslužbeno se je izvedelo, da se raziskuje vsa dokumentacija,  ki je bila priložena, tudi tista, ki je o čudežnih ozdravljenjih. Znano je tudi, da so določene osebe iz strani Vatikana bile poslane v Medjugorje, da bi analizirale pastoralno delovanje tamkajšnhih frančiškanov. Sklepa se,  da bo omenjena komisija do konca leta prišla do nekega zaključka  in ga predložiti Kongregaciji za verski nauk. Ona pa bo potem – tu ni nakazan nobeden termin – zauzela svoje stališče  in to poslala papežu v dokončno odobritev. Papež je manreč tisti, ki odloči, na podlagi omnjenega poročila, ali so Marijina prikazovanja v Medjugorjku resnična ali niso.
Medjugorski dogodki so se razširili iz Hrecegovine na celi svet. Vernike pa so tudi razdelili, na tiste, ki so trdno prepričani da so resnični in v tiste, ki v nje dvomijo. V Cerkvi poteka že 31 let trenje med enimi in drugimi, prav zato se z velikim zanimanjem pričakuje mnenje vatikanske komisije.
Kaj naj bi ta komisija priporočila? Veliko je ugibanj. Pricurljal pa je tudi sledeči podatek, ki govori o štirih rešitvah:
Prva opcija  je status quo. Medjugorje bi ostalo pod jurisdikcijo mostarskega škofa mons. Ratka Perića, ki sicer trdi, da v tej župniji ni nikoli bilo prikazovanj. Z obzirom, da v Medjugorje prihajajo  milijoni romarjev, bi službeno sporočili, da je to pač kraj molitve, in se zadeva zaključi. Tako ni uradnega stališča, ali so prikazovanja resnična ali ne.
Druga opcija je, da papež imenuje svojega delegata za Medjugorje, ki bi bil odgovoren za to župnijo. Svoje odločitve pa bi posredoval tamkajšnjemu župniku frančiškanu Tako bi mostarski škof ne imel več jurisdikcije nad to župnijo.
Tretja opcija je zelo radikalna. Predvideva ustanovitev posebne Trebinjsko-makarske škofije, kamor bi bila priključena tudi župnija Medjugorje.Tako bi se Mostarsko-duvanjska škofija zmanjšala. Papež pa bi za novo škofijo imenoval novega škofa, ki bi imel  jurizdikcijo nad Medjugorjem.
Četrta opcija pa je najbolj zanimiva, pa skoraj gotovo neizvedljiva. Medjugorski dgodki, bi se proglasili za prevaro – fantazijo, in tako se  vernim romanja prepovejo.
V današnjem času, ko smo sila radovedni in radovednosti radi dodamo še kaj iz “svoje malhe”, so te novice zanimive in seveda vzbujajo radovednost, kakšno sališče bo po 31. letih zuvzela Cerkev.

Read Full Post »

Že precej časa se nismo javili iz našega Goriškega krasa. Zato vam danes opišemo slavje, ki smo smo je imeli na Binkošti.
Naša župnija Doberdob ima svoj župnijski list Beseda. Izhaja običajno enkrat na mesec in je redno priložen v slovenski verski tisk, to je v Ognjišče in Družino. Tako pride v marsikateri naš dom. Na voljo pa je tudi redno nekaj izvodov za tiste, ki niso naročniki tega tiska. Lani smo v Besedi objavili vsebino stare listine z datumom 2. avgust 1871. V njej piše, da je na sedanjem prostoru, kjer se začne Rimska ulica , bila večja zgradba s pripadajočimi objekti. To je bila nekakšna podeželska vila, ki je verjetno prvotno pripadala grofu De la Torreju. Razpadajoča, z dvema murvama, je bila dana v trajno oskrbo Štefanu Jelenu, kar dokazuje, da je bila last župnije. Istočasno smo tudi spoznali, da v naši vasi niso bile samo majhne hiše, ampak tudi večje. Te so bile verjetno v lasti raznih grofov in so jih uporabljali, ko so prihajali na Kras na lov.
Na binkošti letos smo po maši predstavili dogodek, ki se je zgodil 25. maja 1871. Torej natanko pred 141. leti. Tedaj je prišel v našo vas neobičajen popotnik. To je bil gospod z imenom Tarquanto Taramelli. Verjetno je prijezdil na konju ali pa se je pripeljal s kočijo. Gotovo ni potoval peš. Zaustavil se je na prostoru, kjer je sedaj šola. Tu so bila verjetno drevesa. Konja je pustil, da se je napasel in odpočil. Sam je iz torbe vzel malico in se okrepčal. Kaj je jedel? Verjetno je imel kruh pa kakšno klobaso, lahko pa tudi sir. Lahko je imel tudi vino ali pa si je pri vodnjaku natočil vodo. Nato je legel in zaspal, saj je bil truden. Prišel je iz Furlanije in cesta je bila zelo grda. Ko se je zbudil, je iz torbe potegnil neki zelo zapacan zvezek – gorje nam, če bi v šoli imeli takšne zvezke – in začel risati. Narisal je to, kar je bilo pred njim: cerkev z zvonikom, na levi drevesa in obris neke hiše – lahko bi bilo to župnišče, pa še neki zid, na desni pa hiše, ograjo in še eno drevo. Tu je tudi tista velika hiša, ki  je nekaj let pozneje pripadala župniji in jo je ta dala v trajno posest Štefanu Jelenu. To je bilo istega let 1871. le da 2. avgusta. Iz risbe se vidi, da je bil trg pred cerkvijo velik, tu je bilo veliko prostora, proti jezeru pa sta šli kar dve gasi ali cesti – ena za veliko hišo in druga pred njo ob ograji. Taka je bila naša vas takrat. To je do sedaj najstarejša upodobitev dela našega Doberdoba.
Na binkošti, 27. maja, smo ta dogodek predstavili v naši cerkvi. Najprej sta Aleš in Jurij Lavrenčič zaigrala na violino in violončelo tisto lepo pesem K Tebi želim, moj Bog – v spomin vsem vaščanom, ki so že v večnosti. Potem smo sliko predstavili; Thomas, Anna, Mojca in Chiara. Na koncu je še vsak dobil razglednico te upodobitve kot trajen spomin na dogodek pred 141.leti.
Da smo do tega odkritja prišli, gre zasluga našemu g. župniku Ambrožu, ki vedno kaj stakne. Ko smo ga iz radovednosti vprašali, kako je do tega prišel, je rekel: “Tudi slepa kura zrno najde!” Iz tega sklepamo, da bomo lahko še kaj izvedeli iz naše krajevne zgodovine.

Marco Peric

Read Full Post »

Pesniški zbirki Sebastijana Valentana

Lirika je in verjetno bo vedno neki tihi izziv, vsaj za tiste, ki radi razmišljajo ob njej. Izzivalna radovednost me je pripeljala tudi do dveh pesniških zbirk mlajšega slovenskega duhovnika Sebastijana Valentana. Prva – Božje vedute – je izšla leta 2009, ko je bil avtor še študent teologije, druga – Rojstvo vstajenja – pa 2012. Obe sta izšli pri Slomškovi založbi v Mariboru.
Kadar koli dobim pesniško zbirko, ki jo je napisal duhovnik – poznam tudi pesniške zbirke drugih verskih voditeljev – me najprej navda neka tesnoba. Običajno si zastavim vprašanje: Kaj temu mojemu sobratu pomeni večnostno bivanje? Kakšen je njegov odnos do transcendence? Mu je uspelo vsaj nakazat pomen Večne Resnice? … Lirična izpoved pri duhovniku je nekaj izzivalnega – takoj začutite, ali ta prihaja iz njega – njegove biti – ali pa je narejena – fasadno cerkvena. Pri pesnikih drugih poklicev se to običajno spregleda in tudi preide, pri duhovniku pa to ni mogoče. Naše življenje je sen, saj se neprestano zavedamo krhkosti in prigodnosti našega dejanja in nehanja.
Božje vedute so lep primer slovenske meditativne poezije, ki jo danes, še zlasti v takšni lirični izpovedi, pogrešamo. Preliva se preprosto, skoraj preveč preprosto, hkrati pa bralca dobesedno zapelje v razmišljanje o Njem, s katerim avtor dobesedno živi in z Njim potuje skozi življenje. “Beseda se uteleša po Besedi”, “Prevelik je Tvoj dar Gospod” …  „ V tak žareči mir stojiš. ob jutru zore …” Preproste, mogoče celo preveč preproste misli, ki pa niso namenjene le tistim, ki stopajo po poteh Parnasa, ampak vsem, ki jim je moč večne Resnice skrivnost in bližina.
Druga pesniška zbirka Rojstvo vstajenja se razlikuje od prve, v kateri se preprostost zliva z željo in modrost s srcem. Tu zapazimo še vedno prost verz, obenem pa lirično srečanje s Slomškom, Janezom Pavlom II., klarisami … Ob srečanjih, odkrivanju novega rojstva in poti k poveličanju preidemo v enkratni meditativni svet, obogaten z b spoznavnim darom, v neskončnost.
Bralec tudi ne bo mogel mimo opreme, ki jo je uredila Maria Martha Alegria iz Hondurasa. Ta sedaj živi v Rimu, kjer je njen mož veleposlanik pri Svetem sedežu. Prvo pesniško zbirko je opremila s čudovitimi cvetlicami, drugo pa z najrazličnejšimi motivi v njenem stilu, ki skušajo bralcu približati zapisano bistvo tako s seboj kot z barvami, lastnimi avtorici. Vsekakor enkratna knjižna oprema v slovenskem prostoru.
Ne vem, zakaj se mi je ob srečanju obeh Sebastijanovih zbirk utrnila prav ta misel: Vsaka pisana pa tudi izgovorjena beseda je podvržena presoji drugega. S tem razkriva tudi našo nepopolnost pa tudi nezadostne presoje naših lastnih dejanj. Odgovornost, ki jo zahteva človekova vest, odkriva nezadostnost človeškega bitja tudi na ravni naše zavesti in podzavesti. Človek je poklican k etičnemu ravnanju, k odgovornemu delovanju, ko stopa v odnos bodisi s samim seboj ali pa s sočlovekom. Etično udejanjenje človeka naravnava k bivanjskemu smislu, ko ga odkriva v sobivanju z drugimi. To spoznanje nas ozavešča, da smo nezadostna bitja. Prav ta bitni položaj pa nas sili, da se obračamo k drugim, k soljudem, predvsem pa k Njemu. Naša bitna nezadostnost pogojuje našo odprtost za sobivanje z drugimi, s sočlovekom – duhovnika s sobratom duhovnikom kot tudi s skupnostjo bližnjih ljudi, z župnijskim verskim občestvom. Ob pradavnine je človek težil k polnosti bivanja, ker to zahteva njegova v preseganje naravnana narava ali želja po Njem. Naše bitne pomanjkljivosti pa ne morejo zapolniti stvari, ki jih jemljemo kot razpoložljive in se jih prilaščamo. To, kar si človek prilašča pa tudi uporablja, ne more izpolniti njegovega bivanjskega manka. Ta bitni manko lahko zapolni samo sočlovek, ki z nami biva, svojo neskončno bivanjsko praznino pa lahko dopolnimo le v Bogu. Zato verujoči bivanjske polnosti ne more doseči ne v družbenem aktivizmu ne v formalnem izpolnjevanju konfesionalne prakse, ampak le v religiozni kontemplaciji. Pri tem pa nam obe Sebastijanovi pesniški zbirki lahko veliko pomagata.

Read Full Post »

Ne samo pri pristnem krščanstvu, tudi pri drugih religijah se ne zadovoljimo več samo s priznanjem krivde, ampak se pri človeku, ki se je znašel v takem položaju, zahteva konkretna korenita sprememba. To je sprememba, ki jo človek lahko doseže v svoji duševni naravnanosti. Krščanstvo je spremembo človekove osebnosti vedno pojmovalo iz jedra te osebe. To je spremenitev človeka zaradi njegovega srečanja z brezpogojnim, s samim Bogom. Svetopisemski pojem “meta-noia” pomeni dobesedno “temeljna sprememba mišljenja”. V tem primeru  spreobrnitev človeka (človeštva) k absolutnemu, to je k Bogu.
V današnjem času vernemu človeku ni treba več nasprotovati sodobnim, modernim pridobitvam, saj se danes religiozna in življenjska usmeritev ne izključujeta z znanstveno podobo sveta. Kot zanimivost naj pojasnim, da se vera v božanstva, kot vera v Boga  in politično delovanje ne izključujeta že od francoske revolucije dalje. Večina držav kot tudi večina krščanskih Cerkva načelno priznava temeljne vrednote in temeljna načela, ki so jih pri francoski revoluciji tako dolgo zavračali, čeprav so ostala in verjetno bodo še precej časa ostajala področja, s katerimi se vsaj nekatere Cerkve razhajajo.
Glede na poseben odnos človeka do Boga, po veri, da je človek ustvarjen po božji podobi in sličnosti, se utemelji vse tisto, kar v sedanjem vedenju presega vsa znanstvena spoznanja. Sem spadajo: prepoved razpolaganja s človekovo osebo, pravica do človekove svobode, enakost vseh ljudi ne glede na spol, barvo, raso in vero, nujno sodelovanje vseh ljudi med seboj.
Vendar vsa ta načela danes ne zadoščajo več. Potrebujejo poenotenja in dopolnila.
V sedanjem času bi morali razviti družbo, ki bi presekala ločnico med revnimi in bogatimi, med politično močnimi in šibkimi. O tem se je govorilo tudi na zborovanju Oglej 2 (drugo cerkveno srečanje škofij severovzhodne Italije). Mene je motil sklep, da mora Cerkev pomagati med drugim tudi tistim, ki so ostali brez dela. Vsi vemo, da so dela krščanskega usmiljenja povezana z vero, ne samo na splošno, v Cerkvi, ampak tudi konkretno – osebno v župniji sami. Mimo tega ne smemo, zato smo še zlasti duhovniki dolžni, da vernike, še zlasti mlade, opozarjamo na solidarnost in dobrodelnost. Postavlja pa se vprašanje: Oče neke družine izgubi delo. Mati je doma s tremi nedoraslimi otroki. Do kod lahko tu župnija, župljani ali celo Cerkev tej družini pomaga? Razumljivo, da jim lahko priskočimo na pomoč, jim pomagamo pri obleki, hrani in osnovnih življenjskih potrebščinah. Ta pomoč pa je omejena, lahko traja en mesec, ne more pa v nedogled. Ne zato, ker bi bili egoisti, pač pa zato, ker ne mi, niti Cerkev nimamo toliko dobrin, da bi komu za stalno omogočili življenjski obstoj. To je naloga države in njenih struktur – sociale. Eno je trenutna pomoč, drugo je trajna rešitev nekega socialnega problema. Vedeti namreč moramo, da mi kot župnija – verniki – lahko pomagamo določenemu številu pomoči potrebnih, ne moremo pa reševati problemov vseh, ki so ostali brez dela (npr. ob stečaju podjetja). To nam ponovno kaže, kako je nujna celotna ureditev sveta, ne samo pri posameznih državah, ki bodo zmogle vsem zagotoviti človeka vredno, dostojno življenje. Razume se, da mora ob tem sodelovati tudi Cerkev z vsemi svojimi člani.

Read Full Post »