Katoličani ostajajo še vedno glavna tarča slovenske levice
Ob dogodkih, ki se prepletajo v Sloveniji ne morem mimo spominov na kolego prof. dr. Joška Šavlija. Ta je vedno, ko se je nekaj zakuhalo na jugoslovanskem in pozneje slovenskem političnem področju rekel: “Udbomafija!” Vsi, ki smo ga poznali smo običajno pripomnili: “Zopet je privlekel udbomafijo iz naftalina!”
Poskusi “medijske likvidacije” kardinala Franca Rodeta kažejo, da so v časopisni hiši DELO pridobili nekatere informacije o njegovem zasebnem življenju. Domneva gre v smer novinarja Dejana Korbe, ki se je skliceval na domnevna stališča dveh oseb brez priimkov Tanje Brede in Petra S. in še na neimenovane vire. Prav ti viri naj bi potrdili, da je imel kardinal koncem 60 let odnose z žensko, pri kateri je botrovala celo prometna nesreča. Pozneje se je z njo razšel, ona je odšla v Nemčijo, on pa iz Celja v Ljubljano.
Zastavlja se vprašanje: “Od kot novinarju ti podatki?” Iz vsega tega se lahko upravičeno sklepa, da je v ozadju nekaj, kar vse to povezuje z nekdanjo tajno policijo UDBO. Ta je vse do osamosvojitve med drugim spretno nadzirala ves slovenski kler, kamor je spadal tudi sedanji kardinal. Uporabljali so najrazličnejše metode, poznane in manj poznane. V tedanjih dosjejih UDBE lahko beremo informacije o vseh vidikih nadziranja oseb, bodisi na spolnem, političnem, kulturnem, pa tudi finančnem področju, kot tudi smešne zapiske o vaških zdrahah in celo čenčah v katere so bili vpleteni, ali pa samo podtaknjeni slovenski duhovniki. To ponovno potrjuje, da je tedanja tajna policija uporabljala tudi svoje agnete za onemogočanje določenih oseb in tako izsiljevala duhovnike tudi s pomočjo spolnih avantur, ki jih velikokrat sploh ni bilo. O kršenju človekovih pravicah se tedaj ni govorilo, saj smo živeli v socialistično-komunistični svobodi!
Veliko teh dosjejev je bilo uradno(!) uničenih leta 1990 po domenevnem ukazu Milana Kučana. Domnevamo pa lahko, da določeni dosjeji še vedno obstajajo, saj pridejo zelo prav slovenski levici za medijsko likvidacijo političnih nasprotnikov, služijo pa tudi za promocijo slovenskim “stricem iz ozadja”.
Slovenska politična levica, kljub vsem tem zdraham in podtikanjem se dobro zaveda, da so v sedanjem času slovenski katoličani pomembna družbena skupina, ki jo je treba diskriditirati ali celo uničiti. To se je lepo pokazalo pri Družinskem zakoniku. Prav ob tem upravičeno trdimo, da je slovenska Cerkev zelo močna, živa in tudi vitalna organizacija. Katoličani ostajajo še vedno glavna tarča slovenske levice, zato naj nas ne motijo njihova obračunavanja, pri katerih se levica poslužujejo vseh mogočih sredstva, da jih blati.
Slovenski metropolit dr. Anton Stres je v svojem sporočilu jasno in odločno povdaril: “Slovenska škofovska konferenca izreka moralno podporo kardinalu Francu Rodetu. Verjamem, da člani Katoliške Cerkve ne bodo nasedli “konstruktom, lažem in polresnicam”, ter da bo zgodba na sodišču dobila “ zarsodbo in sklep, kakor ju zasluži”.
Vsem tem napadam slovenske levice se slovenski kristjani lahko zoperstavimo samo z enotnostjo in kritičnostjo, kar je zaveden slovenski kristjan sposoben.