Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2012

Katoličani ostajajo še vedno glavna tarča slovenske levice

Ob dogodkih, ki se prepletajo v Sloveniji ne morem mimo spominov na kolego prof. dr. Joška Šavlija. Ta je vedno, ko se je nekaj zakuhalo na jugoslovanskem in pozneje slovenskem političnem področju rekel: “Udbomafija!” Vsi, ki smo ga poznali smo običajno pripomnili: “Zopet je privlekel udbomafijo iz naftalina!”
Poskusi “medijske likvidacije” kardinala Franca Rodeta kažejo, da so v časopisni hiši DELO pridobili nekatere informacije o njegovem zasebnem življenju. Domneva gre v smer novinarja Dejana Korbe, ki se je skliceval na domnevna stališča dveh oseb brez priimkov Tanje Brede in Petra S. in še na neimenovane vire. Prav ti viri naj bi potrdili, da je imel kardinal koncem 60 let odnose z žensko, pri kateri je botrovala celo prometna nesreča. Pozneje se je z njo razšel, ona je odšla v Nemčijo, on pa iz Celja v Ljubljano.
Zastavlja se vprašanje: “Od kot novinarju ti podatki?” Iz vsega tega se lahko upravičeno sklepa, da je v ozadju nekaj, kar vse to povezuje z nekdanjo tajno policijo UDBO. Ta je vse do osamosvojitve med drugim spretno nadzirala ves slovenski kler, kamor je spadal tudi sedanji kardinal. Uporabljali so najrazličnejše metode, poznane in manj poznane. V tedanjih dosjejih UDBE lahko beremo informacije o vseh vidikih nadziranja oseb, bodisi na spolnem, političnem, kulturnem, pa tudi finančnem področju, kot tudi smešne zapiske o vaških zdrahah in celo čenčah v katere so bili vpleteni, ali pa samo podtaknjeni slovenski duhovniki. To ponovno potrjuje, da je tedanja tajna policija uporabljala  tudi svoje agnete za onemogočanje določenih oseb in tako izsiljevala duhovnike tudi s pomočjo spolnih avantur, ki jih velikokrat sploh ni bilo. O kršenju človekovih pravicah se tedaj ni govorilo, saj smo živeli v socialistično-komunistični svobodi!
Veliko teh dosjejev je bilo uradno(!) uničenih leta 1990 po domenevnem ukazu Milana Kučana. Domnevamo pa lahko, da določeni dosjeji še vedno obstajajo, saj pridejo zelo prav slovenski levici za medijsko likvidacijo političnih nasprotnikov, služijo pa tudi za promocijo slovenskim “stricem iz ozadja”.
Slovenska politična levica, kljub vsem tem zdraham in podtikanjem se dobro zaveda, da so v sedanjem času slovenski katoličani pomembna družbena skupina, ki jo je treba diskriditirati ali celo uničiti. To se je lepo pokazalo pri Družinskem zakoniku. Prav ob tem upravičeno trdimo, da je slovenska Cerkev zelo močna, živa in tudi vitalna organizacija. Katoličani ostajajo še vedno glavna tarča slovenske levice, zato naj nas ne motijo njihova obračunavanja, pri katerih se levica poslužujejo vseh mogočih sredstva, da jih blati.
Slovenski metropolit dr. Anton Stres je v svojem sporočilu jasno in odločno povdaril: “Slovenska škofovska konferenca izreka moralno podporo kardinalu Francu Rodetu. Verjamem, da člani Katoliške Cerkve  ne bodo nasedli “konstruktom, lažem in polresnicam”, ter da bo zgodba na sodišču dobila “ zarsodbo in sklep, kakor ju zasluži”.
Vsem tem napadam slovenske levice se slovenski kristjani lahko zoperstavimo  samo z enotnostjo in kritičnostjo, kar je zaveden slovenski kristjan sposoben.

Advertisements

Read Full Post »

Propad Cerkve

V vseh časi zgodovine je imela Cerkev preizkušnje

Zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca spoštujem, čeprav se z marsičim, kar napiše, ne strinjam. Do tega imam pravico, kot ima on pravico nestrinjanja s stvarmi, ki jih ne odobrava. To je normalno miselno komuniciranje, ki ga moramo spoštovati pa tudi upoštevati. So ljudje, ki imajo določeno znanje na določenem področju, za katero smo jim hvaležni in za to tudi zaslužijo pohvalo. Prav tako tudi priznam, da sem prebral kar nekaj Pirjevčevih del, čeprav se z vsem, kar je napisal, ne strinjam – le kdo pa se z vsem?! Ga pa cenim, ker bo zanamcem zapustil kar lepo bero, čeprav bodo zanamci ob branju njegovih del, če bodo brali tudi s svinčnikom v roki in ne samo z očmi – tega branja mlajši rod skoraj ne pozna več! – velikokrat marsikje naredili en ali več vprašajev.
Njegovi zapisi pa tudi pogledi na Cerkev pa so velikokrat, ne vedno, vsaj zame, napačni. Priznam, opiše stanje, spodrsljaje, napake pa tudi nepotrebna ribarjenja, ki so in bodo v Cerkvi sami. To je dobro, vendar se take stvari dogajajo tudi drugod, ni pa nobena ovira ali zapreka, da se o njih ne bi pisalo, če gre za Cerkev. Končno pa, zakaj bi moral neverni vedeti, kaj je „zakuhal“ Bog, na katerega on nič ne da, in kaj njegovi podaniki? In če ne veruje v Boga, je logično, da ne razmišlja o Cerkvi kot božji ustanovi! To je dokaz, da je Cerkev tudi človeška ali da je v Cerkvi tudi človeški element. Ta je bilo in bo! Ne smemo pa pozabiti, da je Cerkev tudi božja. To pa premalo upoštevamo, ker nihče od nas ne ve, kakšne klance in ovinke v tej ljubi, pa tudi naši slovenski  Cerkvi dopušča ali pa celo postavlja Bog. To so s preprosto besedo preizkušnje, skozi katere mora Cerkev v vseh časih svoje zgodovine, kar velja tudi za sedanji čas.
Ali slovenska Cerkev res propada? Če površno pogledamo, da! Kup afer, ki so nastale po človekovi zaslugi. Tega nihče ne zanikuje. Vendar so te afere v glavnem lokalne, razen finančne, ki se je dotaknila vse države. Vsaka škofija se je in se bo spopadala tudi s človeškim elementom. Kjer smo ljudje, so tudi problemi in vsaka škofija jih po svojih zmožnostih skuša reševati. Napačno pa je te probleme napihovati in prikazovati, kot da je Cerkev samo to, vse ostalo pa ni nič!V Cerkvi so tudi dobre stvari, kar nekaj jih je, obstajajo pa tudi te slabe in te se morajo rešiti čim prej. Pri tem pa pomagajmo vsi, ker tu se ne gre samo za vero vetujočih, ampak tudi za narod sam, saj so verni tudi del naroda. Če pa želimo priti do tega spoznanja je potrebna neglede pri kom, kultura srca. Prepričan sem, da je velika večina slovenskih cerkvenih voditeljev pripravljena priznati, kar že niso, napake, in skupaj iskati pot iz vsega tega. Vsevprekno blatenje in podtikanje, še zlasti iz sredstev družbenega obveščanja, pa prikazuje nekaj, kar nam vsem ni v čast. Zapisi so v glavnem pisani privoščljivo, ne pa objektivno. V tem je jedro vsega tega. Prevladal je gon po osebni uveljavitvi, kar nekateri strokovno upravičujejo z raziskovalnim novinarstvom. V Spieglu so zapisali: “Naši raziskovalni novinarji stikajo tudi po tem, katero znamko parfuma ima v torbici naša Angelca (Angela Merkel) in če ni doma pozabila šminko.” Še huje si je privoščila španska revija: “Pod raziskovalnim novinarstvom pojmujemo nekateri raziskovanje, kakšne spodnjice nosi ta in ta dama; so roza ali rdeče barve.” – Tako zdrknemo na zelo nizko stopnjo, na kateri se res ne moremo več pošteno pogovarjati. Končno, komu služi takšno pisanje? Da, služi nekomu! Ne prezrite! S takšnim informiranjem nas določeni pisuni skušajo še bolj razdvojiti, kot smo! Zakaj pa se to počenja? Odgovor prepuščam vam! Zase ga imam!

Read Full Post »

Že nekaj let hodimo na počitnice v Grčijo. Letos sem prosil starše, da  bi šli na otok Kefalonija, to pa zato, ker bi rad videl skrivnostne kače.
15 avgusta, je pri nas praznik Marijino vnebovzetje. Grki ta praznik imenujejo  Kimisis tis Theotoku, kar pomeni Marijin spanec. Grki zelo častijo Marijijo in jim ta praznik veliko pomeni. Po slavnostnem bogoslužju, gredo s procesijo po okolici, nato pa slavijo z obilno pojedino  ter  plešejo do jutra.
Nekaj posebnega se na tem otoku dogaja v vasici  Markopoulo, ki je na pobočju gore Enos. Tu je bil znani ženski samostan. Leta 1705 je poznani pirat Barbarossa napadel otok . Pridrveli so tudi do samostana. Sestre – monahinje so prosile Marijo, da naj jih reši. Prošnja je bila uslišana in so se tako monahinje (redovnice)  spremenile v kače, da jih pirati niso mogli ugrabiti. Od tedaj Grki imenujejo to Marijo “Panagina me ta fadakia , ali Božja Miati s kačami.”  Ob tej cerkvi se sredi avgusta pojavijo male kače. Te sem vidle tudi jaz. Takoj, ko zapustijo gnezda jih Grki polovijo in jih v steklenih posodicah postavijo pred Marijino ikono v cerkvi. Potem se vsak vernik pred ikono prekriža in ikono poljubi. Za domačine so te kače veliko veselje. Ljudje od kač ne zahtevajo nobenih čudežev. Če pa bi kač ne bilo, pa pomeni, da bo prišla na ta otok neka katastrofa. To se je tudi dogodilo. Leta 1943 jih ni bilo in istega  leta je Grčija stopila v vojno. Prav tako jih ni bilo leta 1953, ko je kafalonski potres uničil ta in sosednje otoke.
Če bi kdaj šli na letovanje v Grčijo, vam priporočam, da obiščete tuidi otok Kefalonija in to cerkev še posebej ob Velikme šmarnu.

Thomas Peric

Read Full Post »

Danes bi Vas radi seznanili z našim romanjem na Češko, kamo smo odšli 3. julija 2012 v zgodnjih jutranjih urah. To je bilo naše redno letno župnijsko romanje. Naša prva postaja je bila Česky Krumlov. Mesto, ki ima zelo dobro ohranjen srednjeveški videz, z enkratnim gradom. Pot smo nadaljevali do Prage, kjer smo se nastanili v hotelu na predmestju mesta. Dognali  smo, da je mesto res podobno Rimu, ker leži na sedmih gričih, zato Prago imenujejo tudi „Severni Rim“. Med ogledom mesta so se nam najbolj vtisnili v spomin: Cerkev, kjer je praški Jezusček, Karlov most, kjer smo se poklonili sv. Janezu Nepomuku. Ta svetnik ima na glavi pet zvezdic, ki simbolizirajo latinsko besedo „TACUI“, kar pomeni „MOLČAL SEM“, to pa zato, ker ni hotel izdati spovedne molčečnosti, zato so ga vrgli v reko Vltavo, ki teče pod mostom. Hradčani, z grajskim kompleksom  so na nas naredili enkraten vtis. Zaustavili pa smo se tudi v parku, ki ga je načrtoval naš arhitekt Jože Plečnik, ki ima na zidu tudi kip. Mimogrede smo se še slikali z gardisti. Obiskali smo tudi judovsko četrt, občinski stolp z zanimivo astronomsko uro, sprehodili po mestu in ogledali vse polno zanimivosti, med drugimi smo videli tudi veliko gostiln, ki so imele sliko dobrega vojaka Švejka. Proti večeru smo se odpeljali tudi v Plečnikovo cerkev Srca Jezusovega. Bila je odprta in smo v njej zapeli nekaj pesmi. Naš vodič g. Klemen dobro pozna arhitekta Plečnika in nam je o njem marsikaj lepega povedal.Kutna Hora je bila tudi posebnost. Po maši smo se zaustavili v nenavadni cerkvici Sedlec, ki je nekakšna kostnica, okrašena s človeškimi kostmi.Karlovy Vary so nas dočakale z dežjem, zato smo obiskali samo muzej Janeza Becherja, kjer že dvesto let proizvajajo slastni liker z imenom Beherovka.
Pot smo nadaljevali po Nemčiji, mimo Regenburga; Minhna in dospeli na Doberdob v poznih urah. Pot je hitro minila. Mi šolarji smo imeli na voljo kar lepo število sedežev.Imeli smo tudi šolo, kjer smo naše romarje poučevali o zgodovini Češke, Švejku, Praškem Jezuščku, itd. Nismo pa pazabili tudi na srečolov,ki je bil zelo zanimiv. Vse je zelo lepo potekalo, za kar je poskrbela potovalna agencija Quo vadis.

Thomas, Anna in Gaja

Read Full Post »

Spletkarjenje v slovenskem tisku o dveh slovenskih cerkvenih dostojanstvenikih je sprožilo val odzivov: eni so primitivni in žaljivi, drugi se sprašujejo, komu to koristi, tretji pa so si privoščili nemalo humorja ob vsem tem. Je že tako, da je Cerkev, še zlasti njeni voditelji, bila in bo nekakšen poper, ki ga radi potresemo na informativni golaž, da nam vsaj včasih malo popeče jezik.
Pustimo ob strani način informiranja, pa naj gre za tisk, radio ali televizijo, da o strokovnosti, spoštovanju zasebnosti in dostojanstva, kar je le in ostaja neko merilo kulture, če hočete celo kulture nekega naroda, ne bi govoril. Na vse to me je spomnil zapis, ki je govoril, da je to del utopije nekega konca. Kakšnega? Tega ne vem. V filozofiji je bilo nič koliko utopizmov. V novejšem času smo se srečali s komunizmom in njegovo utopijo. Je pa dejstvo, da so se v zgodovini tudi v Cerkvi pojavljali razni odtenki takšne in drugačne utopistične miselnosti, ki je lahko pri verovanju v določenem okolju pustila tudi svoj pečat.
Utopizem v veri v nekem okolju se najlepše vidi v pričevanju vernih. Če je te odnesel javnomnenjski piš ali pa so se od božjega sporočila oddaljili, to še ni znak za alarm glede vere v tem okolju, ampak bolj pokazatelj, da so se posamezniki ali skupina bolj zapirali vase in želeli z vero trgovati. Hoteli so jo zase in iz nje, zase iztisniti čim več osebnih koristi. Če smo iskreni, tega na nekdanjem zahodu ni bilo malo in se je seveda preneslo tudi v rodove, ki so zaživeli v združeni Evropi. Ob tem ugotavljamo, da ti utopistični verniki niso imeli prave podlage za osebno pričevanje, tega pa tudi niso mogli imeti, ker je stal v ospredju osebni – uveljavitveni – in ne božji vidik.
Pričevanje je nekakšna novost v našem krščanskem verovanju. S tem ne zanikam, da Cerkev tega tudi do sedaj ni poznala. Delal bi ji veliko krivico, še zlasti pa pravim pričevalcem za vero. Pričevanje, o katerem govorimo danes, je novost glede na krščanstvo, kakršno smo živeli do sedaj, zato tudi cerkveni dokumenti zadnjih let to natančno opredeljujejo. Živeli smo tradicionalno krščanstvo, ko se je vera prenašala iz roda v rod. Posamezniku se ni bilo treba prepričati o pravilnosti vere. To je spoznaval iz rodov pred njim. Vera je bila podobna zapečatenemu paketu, ker so bili vsi prepričani (z javnim mnenjem vred), da je tako prav. Prav tako se ni veliko govorilo o slabostih in napakah v Cerkvi, še zlasti ne med vernimi. Nasprotno, to so radi celo napačno opravičevali, češ da je že taka božja volja, kar pa seveda ni res.
Sodobna verska kriza pa zahteva, da ta zapečateni paket vere odpremo in iz njega živimo. Življenje iz tega odprtega paketa vere se razlikuje od dosedanjega, ki je slonel predvsem na avtoriteti sami, ko so nam s paketom predali tudi vero in smo jo tako podedovali. Današnji kristjan mora imeti osebno izkustvo vere. Iz njega raste versko prepričanje, ki pripelje do osebnega prepričanja. Pavel VI. je o tem rekel: „Ljudje danes iščejo priče, ki prijateljujejo z Bogom, kakor da vidijo Nevidnega.“ To pomeni, da smo vključeni v občestvo, ki ga tvori potujoča Cerkev. V našem okolju so to predvsem župnije. Vse obrobne strukture, ki se dičijo s katoliškim nadahom, so zaprti paketi, ki se bodo prej ali slej s „pošto“ izgubili, ker so podobni Costi Concordiji, če ne odprejo in zaživijo z jedrom – župnijo, v kateri so.

Read Full Post »

V mesecu avgustu smo v cerkvenem življenju priče raznih duhovniških premestitev. Seveda to velja za tiste škofije, ki imajo še koga premeščati, so pa škofje, ki se vse bolj zavedajo, da pač biti „far“ ni nekaj nobel, ker ti lahko vsakdo skače po glavi in ti reče, kar mu pride na misel. Sicer pa tudi z drugimi poklici ni nič boljše. Ljudje postajamo drug do drugega vse bolj osorni in brezobzirni. Če pa še primerjamo našo mladino, nad katero bi se vsaj včasih kar zjokal, pa dodam: „Hruška ne pade daleč od drevesa, četudi se pokotali po pobočju, ostane hruška!“
Enkrat na leto se srečava z upokojenim univerzitetnim profesorjem iz Porticcia pri Neaplju. Tam je dolga leta vodil katedro za mutagenezo na Biotehniški fakulteti. Njegov oče je bil v prvi svetovni vojni na našem Krasu bolničar v italijanski vojski ali v bolnici, ki je bila v tedanji naši napol porušeni doberdobški cerkvi. Za letošnji obisk je pripeljal s seboj še nekdanjega sodelavca, po poklicu mikrobiologa, da smo lahko obujali stare spomine na čase, ko smo si s tem služili kruh … Po ogledu Postojnske jame me je poprosil, če bi mu od daleč pokazal Sv. Križ na Vipavskem. »Z veseljem!« mu rečem, »pa tudi popeljem na pokopališče, da vidite zanimive mozaike na grobovih kapucinov in končno tudi staro mestece Križ.« On pa: »Ne, kraj želim videti samo od daleč!« Dobro, si mislim, pa naj bo po njegovem. Ko se po avtocesti peljemo mimo kraja, vzdihne: »O, ubogi moj stric! Tu je trpel!« Nisem posvetil veliko pozornosti temu vzdihu in ga niti nisem vprašal, kaj to pomeni. Šele zvečer pri večerji mi je razložil. »Želel sem videti od daleč Sv. Križ. Tam je en mesec prebil moj stric, brat mojega očeta, tik pred zadnjo vojno. Bil je duhovnik v majhni vasici s kakšnimi 150 dušami skoraj na peti Škornja. Edino njegovo bogastvo je bil osel. Ta mu je služil predvsem za nošenje drv, ki jih je hodil skupaj z domačini nabirat na morsko obalo, da je z njimi kuril in se pozimi grel. Ker pa zaradi revščine ni pošiljal na škofijo dajatev, saj ni imel nič, je bil kaznovan z mesecem poboljševanja. Preživel ga je v Sv. Križu na Vipavskem. Popoldne je sedel na vlak in prišel v Trst tretji dan zjutraj. Od tam je šel z vlakom v Gorico, kjer se je javil pri kapucinih. Tamkajšnji gvardijan mu je ponudil skodelico vode in košček kruha, potem pa povedal, da mora pot nadaljevati peš proti Ajdovščini. Nekje pred tem krajem bo videl napis Sv. Križ, na gričku pa malo mestece. Tam je kapucinski samostan, kjer bo bival. Tja je prišel peš proti večeru. Si predstavljate pojavo: črn talar, črn klobuk s kovčkom, ki koraka po zaprašeni cesti proti Ajdovščini …? Tam je preživel en mesec, potem pa so ga zopet napotili peš v Gorico. Od tam se je pot nadaljevala tako, kot se je začela. Ko je prišel domov, je najprej pogledal, kaj je z oslom. Ker ga ni bilo v hlevu, je vprašal sosedo. Ta mu je povedala, da je v tem času crknil. Stric je začel bolehati in v slabem letu je umrl … Za njim pa so ostali spomini, ki jih je pripovedoval bratu. Koliko ponižanja je tam daleč v tuji deželi doživel in kako grdo so z njim ravnali. Rad je tudi pripomnil, da tam ljudje govorijo neki čisto drug jezik, ki ga ni razumel, saj je samo enkrat preko zida govoril z nekim moškim, ki je bil na sosedovem dvorišču, ker je imel prepoved kakršnega koli stika s komurkoli že.
Spomin mi poroma v čas, ko je v Solkanu vodil župnijo prelat Andrej Simčič. Ta je bil veliko let kriški župnik. Tudi on je pripovedoval, da je svetokriški kapucinski samostan veliko let služil kot nekakšna kaznilnica za duhovnike in da so temkajšnji italijanski  patri s temi duhovniki zelo grdo ravnali. Čeprav je vedno poudaril, da ko so Nemci požgali vas Cesto, so prav kapucini ljudem priskočili na pomoč in jim prinašali, kar so imeli – od hrane, odej do pohištva. Kakor koli že, zgodovina se neusmiljeno ponavlja in če pomislim, da je nekdo, ki je „zatajil“ nedeljsko nabirko, da bi se preživel, dobil takšno cerkveno kazen, me upravičeno stisne. Pred odhodom smo izračunali, da je nedeljska mašna nabirka, če bi jo pretvorili v sedanje evre, pri tem duhovniku znašala od 5 do 7 evrov … Bi vi, ki ste to prebrali, želeli biti v koži tega duhovnika? Sodbo prepuščam vam! Pa tudi aktualno vprašanje, zakaj se duhovniške vrste tako redčijo, da ne rečem izumirajo. Naredite kaj, da bi se to stanje spremenilo, ali raje opletate s takšnimi in drugačnimi vici zbijate slane šale na račun duhovniškega stanu?

Read Full Post »

Bog ni tisti, ki molči

Po raziskavi WVS (World values sorvey) je v Sloveniji 35 do 38 % prebivalstva ateistov. Ljubljanska Fakulteteta za družbene vede pa objavlja, da jih je več, in sicer kar 48%, ker so v ta podatek vključili tudi te, ki so na anketo odgovorili: nisem nikoli verjel, ne verjamem, ne vem, če Bog je, in ne verjamem v Boga kot osebno nadnaravno bitje. Vsekakor dva različna podatka, ki pa sta tudi zanimiva, saj koliko je dejansko ljudi, ki so res verni, in koliko je dejanskih ateistov, ve le Bog … O našem zamejstvu tu za “konfinom” pa lahko ugibamo, koliko bi bilo resničnih “nefaliranih” enih in drugih.
Kaj je sploh vera? Preprosto: vera je odpiranje drugi osebi. Sem spada tudi Bog. Bog verjame človeku, zato je prišel v njegovo navzočnost, v njegovo resničnost. Nase je vzel našo človeško stvarnost, da bi bil nam čim bližji. Seveda pa je med nami in Bogom majhna pregradica, ki pa je usodna, to je greh!
Če hočemo spoznati Boga, se mu moramo odpreti. Lahko se mu tudi zapremo, ga odklonimo, saj smo svobodni! On nam podarja samo eno ponudbo, to je odrešenje. V zgodovini pa tudi danes so se mnogi odprli, mnogi pa tudi zaprli božjemu sporočilu, ga odklonili. Vedeti moramo, da komur se človek odpre, ta vstopi vanj. Iskreni stik s prijateljem, sozakoncem je odpiranje drug drugemu, kar imenujemo tudi našo iskrenost do drugega.
Drugo vprašanje je, komu verjamemo. Če verjamemo hudiču, se ta naseli v nas. (Nekoliko drzno, ampak je tako!) Če verjamemo drugim silam in naukom, kot so okultizem, spiritizem, praznoverje, ti vstopijo v nas. Ker verjamemo vanje! Če hočemo biti verni, moramo zapreti vrata vsemu temu in jih odpreti Kristusu. Tako je človek najprej popolnoma svoboden. Ste se vprašali, kdo zagotavlja človeku resnično svobodo? Ne režimi, ampak Bog! Pred Bogom je človek tak, kot je, resničen, pristen, brez mask! V tem trenutku smo podobni otroku, ko stoji pred straši iskren, nedolžen – brez mask.
V Zbranih delih jugoslovanskega nobelovca Iva Andriča je tudi tale misel: “Povejte mi, kje je ljubezen! Povejte mi, kam naj zbežim pred zlom, kam naj se skrijem pred sovraštvom? Žal mi je za človeka! Oh, uničite sovraštvo! Ljudje so nam potrebni in nikakor, nikakor ni mogoče živeti brez odpuščanja. Živite in bojujte se, kakor najbolje veste, molite k Bogu in radi imejte naravo, največ ljubezni, pozornosti in sočutja pa prihranite za ljudi, za svoje uboge brate, katerih življenje je nestalen pramen svetlobe med obema neskončnostma. Ljubite ljudi! Pogosto jim pomagajte in vedno bodimo skupaj, kajti vsi ljudje so nam potrebni!”
Zato: “Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!” (Iz 43.1)

Read Full Post »

Older Posts »