Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 11th, 2012

Spletkarjenje v slovenskem tisku o dveh slovenskih cerkvenih dostojanstvenikih je sprožilo val odzivov: eni so primitivni in žaljivi, drugi se sprašujejo, komu to koristi, tretji pa so si privoščili nemalo humorja ob vsem tem. Je že tako, da je Cerkev, še zlasti njeni voditelji, bila in bo nekakšen poper, ki ga radi potresemo na informativni golaž, da nam vsaj včasih malo popeče jezik.
Pustimo ob strani način informiranja, pa naj gre za tisk, radio ali televizijo, da o strokovnosti, spoštovanju zasebnosti in dostojanstva, kar je le in ostaja neko merilo kulture, če hočete celo kulture nekega naroda, ne bi govoril. Na vse to me je spomnil zapis, ki je govoril, da je to del utopije nekega konca. Kakšnega? Tega ne vem. V filozofiji je bilo nič koliko utopizmov. V novejšem času smo se srečali s komunizmom in njegovo utopijo. Je pa dejstvo, da so se v zgodovini tudi v Cerkvi pojavljali razni odtenki takšne in drugačne utopistične miselnosti, ki je lahko pri verovanju v določenem okolju pustila tudi svoj pečat.
Utopizem v veri v nekem okolju se najlepše vidi v pričevanju vernih. Če je te odnesel javnomnenjski piš ali pa so se od božjega sporočila oddaljili, to še ni znak za alarm glede vere v tem okolju, ampak bolj pokazatelj, da so se posamezniki ali skupina bolj zapirali vase in želeli z vero trgovati. Hoteli so jo zase in iz nje, zase iztisniti čim več osebnih koristi. Če smo iskreni, tega na nekdanjem zahodu ni bilo malo in se je seveda preneslo tudi v rodove, ki so zaživeli v združeni Evropi. Ob tem ugotavljamo, da ti utopistični verniki niso imeli prave podlage za osebno pričevanje, tega pa tudi niso mogli imeti, ker je stal v ospredju osebni – uveljavitveni – in ne božji vidik.
Pričevanje je nekakšna novost v našem krščanskem verovanju. S tem ne zanikam, da Cerkev tega tudi do sedaj ni poznala. Delal bi ji veliko krivico, še zlasti pa pravim pričevalcem za vero. Pričevanje, o katerem govorimo danes, je novost glede na krščanstvo, kakršno smo živeli do sedaj, zato tudi cerkveni dokumenti zadnjih let to natančno opredeljujejo. Živeli smo tradicionalno krščanstvo, ko se je vera prenašala iz roda v rod. Posamezniku se ni bilo treba prepričati o pravilnosti vere. To je spoznaval iz rodov pred njim. Vera je bila podobna zapečatenemu paketu, ker so bili vsi prepričani (z javnim mnenjem vred), da je tako prav. Prav tako se ni veliko govorilo o slabostih in napakah v Cerkvi, še zlasti ne med vernimi. Nasprotno, to so radi celo napačno opravičevali, češ da je že taka božja volja, kar pa seveda ni res.
Sodobna verska kriza pa zahteva, da ta zapečateni paket vere odpremo in iz njega živimo. Življenje iz tega odprtega paketa vere se razlikuje od dosedanjega, ki je slonel predvsem na avtoriteti sami, ko so nam s paketom predali tudi vero in smo jo tako podedovali. Današnji kristjan mora imeti osebno izkustvo vere. Iz njega raste versko prepričanje, ki pripelje do osebnega prepričanja. Pavel VI. je o tem rekel: „Ljudje danes iščejo priče, ki prijateljujejo z Bogom, kakor da vidijo Nevidnega.“ To pomeni, da smo vključeni v občestvo, ki ga tvori potujoča Cerkev. V našem okolju so to predvsem župnije. Vse obrobne strukture, ki se dičijo s katoliškim nadahom, so zaprti paketi, ki se bodo prej ali slej s „pošto“ izgubili, ker so podobni Costi Concordiji, če ne odprejo in zaživijo z jedrom – župnijo, v kateri so.

Advertisements

Read Full Post »