Za izhodišče svojega razmišljanja o Rafku Vodebu sem vzel verz iz njegove pesnitve Cest brezupna slast (Kam potujejo oblaki). Zakaj? Ker v njej ne izraža le svoje stiske tujinstva, ki se začne z njegovim odhodom v Rim na študij bogoslovja v zavod Propaganda Fide jeseni 1941, ampak tudi nova življenjska in ustvarjalna obzorja, ki mu jih je odprl vstop v povsem nov, svetovljansko širok svet rimskega študijskega življenja. Tu so se mu prebudile mnoge sanje umetniškega in duhovnega snovanja, ki so v njem že vzklile v ustvarjalno živem okolju predvojnega dijaškega Maribora. Ko sem zadnjikrat obiskal njegovega prijatelja Stanka Janežiča (par mesecev pred smrtjo), se je razgovoril prav o Rafku, o njegovih mnogih talentih, o daru pesniške besede in tudi slikarskega čopiča, o njegovem bogatem uredniškemin publicističnem delu, pa profesorskem erosu… Ko stojimo pred to njegovo bogato a raznoliko ostalino, se vprašujemo, ali ni ostala torzo (3. pes. zbirke, nekaj knjig duhovnih premišljevanj…), saj ni nobena njegova ustvarjalna dejavnost prerasla v neko monumentalno delo, ki bi mu bilo mogoče odmeriti vidno mesto v zgodovini slovenskega intelektualnega snovanja. Kje je vzrok, da se ni mogel omejiti na eno samo dejavnost, nam odgovarja sam v Dnevniku 1974 (Vračanje v življenje): „Saj sem jo gojil (notranjo svobodo) tudi že prej, za nekatere morda celo preveč, ker se jim je zdelo, da neumno zapuščam tračnice, kjer bi šlo samo naprej, za dvomljive stranske poti. Pa niso pomislili, da je zame, za mojo notranjo svobodo, samo tista smer prava in zato edina.“ (Srečanja in pogovori, 152)
Ta notranja svoboda je bila zanj kompas, ki ga je vodil na vseh življenjskih poteh. Zato se nujno vprašamo, kje pa je bilo poglavitno torišče njegovega delovanja in jedro njegovega vseživljenjskega interesa. Vodeb našel prav v duhovniški službi in življenju. Še določneje v duhovnosti, ki naj bi bila temeljna duhovnikova drža. Kar mu je izrazil Truhlar v 4. pogovoru leta 1973, velja tudi za njega: „Ne le v pesmi, tudi v eseje, v znanstvene sestavke, razprave… prelijem predvsem to, kar me je osebno razgibalo, me zajelo, mi zasijalo v novi luči: notranjost stvari, stanj, časa in oseb, notranjost izkustva…, razgibanost Cerkve in sveta; uvidi v ponarejenost in izrojenost človeških drž… Vse to je v novi svetlobi nekaj, kar bi rado stopilo na dan, se izrazilo tudi za druge…“ (88) Iz tega nagiba je v Slovenijo pripeljal tudi duhovno gibanje Prenova v duhu in bil zadnja leta svojega aktivnega življenja urednik njihovega glasila. In to izpoveduje tudi njegova sklepna misel in pogovora v pogovoru s Francetom Pibernikom (Rafko Vodeb na poti skozi čas), ko komentira svoje zadnje življenjsko obdobje, v katerem se je posvetil izključno duhovnemu delovanju: „Tako se je življenje preusmerilo k bistvenemu – k duhovnosti.“ – Zato se bom v tem kratkem času, ki mi je odmerjen, osredotočil prav na to njegovo duhovno usmeritev, ki je bila nekaj izvirnega, ker je izhajala iz osebne svobode človeka…
Kot duhovnika ga je nedvomno najbolj določila smer 2. vatikanskega koncila, ki je s svojo željo, najti ustvarjalni stik z novimi premiki v duhovnem, družbenem, znanstvenem življenju sveta in odpreti Cerkev za dialog z njim. Bil je v središču tega previranja in je živo občutil potrebo najti nove poti do sodobnega človeka, odgovoriti ga z njegovi percepciji ustrezno besedo oznanjevanja. Pri vsem tem, pa je vedno postavljal v ospredje skrb za slovenskega človeka, za njegovo družbeno, kulturno in duhovno danost, za usodo našega razklanega in razseljenega naroda. Živo se je zavedal posebne naloge slovenske Cerkve, da pomaga zaceliti te rane v narodu z novim, koncilskim razumevanjem oznanjevanja in z verodostojnim življenjem. Prav tem vprašanjem je posvečal veliko pozornost kot sodelavec in urednik slovenskih oddaj Radia Vatikan. (V njegovih arhivih je gotovo kar nekaj gradiva, ki bi to potrjevalo.) Nazorno pa nam ta Vodebov interes razkrivajo štirje pogovori s koncilskim teologom, jezuitom Vladimirjem Truhlarjem, njegovim rimskim prijateljem. Ti pogovori so bili v svojem času toliko izzivalni, da so v celoti doživeli natis šele v knjigiSrečanja in pogovori, leta 2002. – Zato pa so živi in aktualni danes prav tako, kot ob nastanku. Prvi pogovor s Truhlarjem, naslovljen Razgovor pod Kvirinalom, je opravil leta 1965. V njem sta govorila predvsem o duhu koncila in novem vetru v Cerkvi, a tudi o razmerah v domovini in odnosih zdomstva do matice, ki naj bi se po vzoru na odprtost Cerkve do sveta razvijali v duhu dialoga. Pogovor je namenil za objavo v zdomski argentiski reviji Meddobje, a je z njim sprožil konflikt. Urednik Ruda Jurčec ga je zavrnil, ker se je Truhlar zavzel za dialog z domovino in za objektivno presojanje razmer v Sloveniji. Intervju je izšel naslednje leto v tržaški Mladiki in bil deležen ostre kritike iz emigracije, kar je povzročilo Vodebov izstop iz uredništva Meddobja, tudi prekinitev Truhlarjevega sodelovanja s kulturnimi krogi emigracije in še nekaterih sodelavcev iz Evrope, pozneje (1969) pa tudi razkol v sami skupini argentinskih sodelavcev revije. Naslednji intervjuji (1971, 1973) sploh niso bili sproti objavljani, čeprav je Rafko po vrnitvi v domovino postal urednik Nove mladike in pozneje Znamenja, kar kaže na značilno ozkost cerkvenih krogov v Sloveniji. Duh koncila pač ni prevetril našega konservativnega in v ideološko politične spone ujetega katolištva in je začel hitro pojemati, tudi zaradi nesvobodnega okolja, ki je z režimsko represijo zaviralo prebujanje krščanske pomladi in je zato raje dopuščalo oživljanje katoliškega konservativizma, dokler je ostajal ta zaprt v zakristije. V tem okolju teolog Truhlar, ki se je tudi v tistih letih po koncilu vrnil v domovino, ni mogel delovati in se je ponovno izselil, Vodeb in Janežič pa sta ostala in delovala izključno v okvirih cerkvenega delovanja kot teološka profesorja in urednika cerkvenih publikacij. Janežič se je še opazno posvečal poeziji, Vodeb pa se je vse bolj usmerjal v duhovno pastoralo.
Zato je povsem razumljivo, da se je Rafko čisto intuitivno usmeril k bistvenemu, k delu za duhovno prenovo slovenskega krščanstva. V umanjkanju duhovnosti je videl temeljni vzrok za okostenelost slovenskega katolicizma, za našo ujetost v preživelo versko prakso. Duhovnost je Vodeb razumel kot temelj religioznosti in moralne zavesti človeka, kot tisto zmožnost človeškega bitja, po kateri je človek presežno bitje. Duhovnost odpira človeka za absolutno, za bitje onkraj zamejitve prostora in časa prigodnega bivanja in daje smisel našemu življenju in nam odkriva naš večnostni namen. To dojetje pomena duhovnosti, ki veje tudi iz pogovorov z Vladimirjem Truhlarjem, teologom pokoncilske duhovnosti, je gotovo eno najbolj dragocenih sporočil Vodebove teološke in publicistične besede in tudi njegovega življenja. Duhovnost kot temeljna krščanska drža, ki se odraža v vseh življenjskih položajih in v vsakršnem delovanju, bodisi umetniškem izražanju, pastorali, kulturnem in družbenem delu ali v vsakdanjem življenju.
Prav iz tega zornega kota je mogoče razumeti tudi njegovo sprejetje službe eksorcista mariborske škofije. Med enim zadnjih srečanj z njim, sem izrazil dvom v smisel tega opravila. Mirno mi je utemljeval pomen, kljub mojim ugovorom, da gre za preživelo prakso Cerkve. Nisem mogel razumeti, kako je lahko koncilski teolog, pesnik, profesor in kulturni delavec na zadnji postaji življenja pristal v vlogi, ki se zdi srednjeveška. Danes razumem, da je v eksorcizmu videl predvsem metodo prebuditi v človeku duhovno. Torej tisto, kar nas dviga v transcendenco, v presežno in v čemer je največji manko sodobnega človeka. Ni zamrl religizni čut, le poplitvil je v različnih novodobnih, pogosto vražjevernih, tim. duhovnih gibanjih. Kar je zamrlo v sodobnem človeku je sluh za duhovno, za pristno duhovnost, ki odpira srce absolutni presežnosti in doživljanju skrivnosti božjega.
Ni važno, ali je Vodeb v svojem teološkem nazoru presegel antropomorfni pojem personalno udejanjenega zla v hudiču, v smislu sodobne teologije, ki tudi Boga ne pojmuje več v antropomorfni podobi osebe, ki bi Boga omejila v človeško mero, pač pa govori o transpersonalni naravi Boga. V tistem kratkem srečanju pač nisva segla v globlji pogovor o teh vprašanjih. Toda nesporno je, da je prav spoznanje, da sodobni človek potrebuje predvsem današnjim življenjskim razmeram ustrezno obliko duhovnosti, vodilo njegovo vseživljenjsko duhovniško delo. Tudi zato je logično, da je prav on pripeljal v Slovenijo duhovno prenovitveno gibanje Prenova v Duhu in bil prvi urednik njihovega glasila.
S smrtjo Truhlarja, Vodeba, Grmiča in Janežiča je odšla plejada slovenskih koncilskih teologov, ki so skušali prezračiti s svežo teološko mislijo in novimi duhovnimi ter verskimi praksami zatohlo vzdušje slovenskega katolištva. Zdi se, da je koncilski duh danes med nami zamrl, da je slovensko katolištvo zapleveljena njiva v vesoljni Cerkvi. Kakor da je njihov glas izzvenel in je preslišan. Toda če kdaj, je danes čas, da oživimo pokoncilsko pomlad, ki so jo v veliki meri prebujali prav trije povratniki iz zdomstva: Truhlar, Vodeb in Janežič, osebni prijatelji in sodelavci. Ljudje svetovljanske širine, duhovniki globokega verskega izkustva in pristne krščanske duhovnosti za naš čas. Njihovo seme kljub našemu zdrsu v letargijo in konservativizem čaka, da spet vzklije. In naj končam to razmišljanje z Vodebovo sklepno mislijo in pogovora Rafko Vodeb na poti skozi čas, ki sem jo že uvodoma citiral: „Tako se je življenje preusmerilo k bistvenemu – k duhovnosti.“ To bi bilo tudi njegovo sporočilo današnji slovenski Cerkvi.
Peter Kovačič – Peršin
Francoskega pisatelja Emila Zolaja poznajo vsi, ki so kdajkoli bili vsaj nekaj več časa po knjižnicah. Po nekaterih višjih šolah so ga imeli tudi za obvezno branje. Mene je iznenadil zapis, kako je kot pisatelj in svobodomislec zašel med francoske framasone in končno prišel tudi do spoznanja, da ni na pravi poti. Zgodba je takšna:
