Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2012

Za izhodišče svojega razmišljanja o Rafku Vodebu sem vzel verz iz njegove pesnitve Cest brezupna slast (Kam potujejo oblaki). Zakaj? Ker v njej ne izraža le svoje stiske tujinstva, ki se začne z njegovim odhodom v Rim na študij bogoslovja v zavod Propaganda Fide jeseni 1941, ampak tudi nova življenjska in ustvarjalna obzorja, ki mu jih je odprl vstop v povsem nov, svetovljansko širok svet rimskega študijskega življenja. Tu so se mu prebudile mnoge sanje umetniškega in duhovnega snovanja, ki so v njem že vzklile v ustvarjalno živem okolju predvojnega dijaškega Maribora. Ko sem zadnjikrat obiskal njegovega prijatelja Stanka Janežiča (par mesecev pred smrtjo), se je razgovoril prav o Rafku, o njegovih mnogih talentih, o daru pesniške besede in tudi slikarskega čopiča, o njegovem bogatem uredniškemin publicističnem delu, pa profesorskem erosu… Ko stojimo pred to njegovo bogato a raznoliko ostalino, se vprašujemo, ali ni ostala torzo (3. pes. zbirke, nekaj knjig duhovnih premišljevanj…), saj ni nobena njegova ustvarjalna dejavnost prerasla v neko monumentalno delo, ki bi mu bilo mogoče odmeriti vidno mesto v zgodovini slovenskega intelektualnega snovanja. Kje je vzrok, da se ni mogel omejiti na eno samo dejavnost, nam odgovarja sam v Dnevniku 1974 (Vračanje v življenje): „Saj sem jo gojil (notranjo svobodo) tudi že prej, za nekatere morda celo preveč, ker se jim je zdelo, da neumno zapuščam tračnice, kjer bi šlo samo naprej, za dvomljive stranske poti. Pa niso pomislili, da je zame, za mojo notranjo svobodo, samo tista smer prava in zato edina.“ (Srečanja in pogovori, 152)
Ta notranja svoboda je bila zanj kompas, ki ga je vodil na vseh življenjskih poteh. Zato se nujno vprašamo, kje pa je bilo poglavitno torišče njegovega delovanja in jedro njegovega vseživljenjskega interesa. Vodeb našel prav v duhovniški službi in življenju. Še določneje v duhovnosti, ki naj bi bila temeljna duhovnikova drža. Kar mu je izrazil Truhlar v 4. pogovoru leta 1973, velja tudi za njega: „Ne  le v pesmi, tudi v eseje, v znanstvene sestavke, razprave… prelijem predvsem to, kar me je osebno razgibalo, me zajelo, mi zasijalo v novi luči: notranjost stvari, stanj, časa in oseb, notranjost izkustva…, razgibanost Cerkve in sveta; uvidi v ponarejenost in izrojenost človeških drž… Vse to je v novi svetlobi nekaj, kar bi rado stopilo na dan, se izrazilo tudi za druge…“ (88) Iz tega nagiba je v Slovenijo pripeljal tudi duhovno gibanje Prenova v duhu in bil zadnja leta svojega aktivnega življenja urednik njihovega glasila. In to izpoveduje tudi njegova sklepna misel in pogovora v pogovoru s Francetom Pibernikom (Rafko Vodeb na poti skozi čas), ko komentira svoje zadnje življenjsko obdobje, v katerem se je posvetil izključno duhovnemu delovanju: „Tako se je življenje preusmerilo k bistvenemu – k duhovnosti.“ – Zato se bom v tem kratkem času, ki mi je odmerjen, osredotočil prav na to njegovo duhovno usmeritev, ki je bila nekaj izvirnega, ker je izhajala iz osebne svobode človeka…
Kot duhovnika ga je nedvomno najbolj določila smer 2. vatikanskega koncila, ki je s svojo željo, najti ustvarjalni stik z novimi premiki v duhovnem, družbenem, znanstvenem življenju sveta in odpreti Cerkev za dialog z njim. Bil je v središču tega previranja in je živo občutil potrebo najti nove poti do sodobnega človeka, odgovoriti ga z njegovi percepciji ustrezno besedo oznanjevanja. Pri vsem tem, pa je vedno postavljal v ospredje skrb za slovenskega človeka, za njegovo  družbeno, kulturno in duhovno danost, za usodo našega razklanega in razseljenega naroda. Živo se je zavedal posebne naloge slovenske Cerkve, da pomaga zaceliti te rane v narodu z novim, koncilskim razumevanjem oznanjevanja in z verodostojnim življenjem. Prav tem vprašanjem je posvečal veliko pozornost kot sodelavec in urednik slovenskih oddaj Radia Vatikan. (V njegovih arhivih je gotovo kar nekaj gradiva, ki bi to potrjevalo.) Nazorno pa nam ta Vodebov interes razkrivajo štirje pogovori s koncilskim teologom, jezuitom Vladimirjem Truhlarjem, njegovim rimskim prijateljem. Ti pogovori so bili v svojem času toliko izzivalni, da so v celoti doživeli natis šele v knjigiSrečanja in pogovori, leta 2002. – Zato pa so živi in aktualni danes prav tako, kot ob nastanku. Prvi pogovor s Truhlarjem, naslovljen Razgovor pod Kvirinalom, je opravil leta 1965. V njem sta govorila predvsem o duhu koncila in novem vetru v Cerkvi, a tudi o razmerah v domovini in odnosih zdomstva do matice, ki naj bi se po vzoru na odprtost Cerkve do sveta razvijali v duhu dialoga. Pogovor je namenil za objavo v zdomski argentiski reviji Meddobje, a je z njim sprožil konflikt. Urednik Ruda Jurčec ga je zavrnil, ker se je Truhlar zavzel za dialog z domovino in za objektivno presojanje razmer v Sloveniji. Intervju je izšel naslednje leto v tržaški Mladiki in bil deležen ostre kritike iz emigracije, kar je povzročilo Vodebov izstop iz uredništva Meddobja, tudi prekinitev Truhlarjevega sodelovanja s kulturnimi krogi emigracije in še nekaterih sodelavcev iz Evrope, pozneje (1969) pa tudi razkol v sami skupini argentinskih sodelavcev revije. Naslednji intervjuji (1971, 1973) sploh niso bili sproti objavljani, čeprav je Rafko po vrnitvi v domovino postal urednik Nove mladike in pozneje Znamenja, kar kaže na značilno ozkost cerkvenih krogov v Sloveniji. Duh koncila pač ni prevetril našega konservativnega in v ideološko politične spone ujetega katolištva in je začel hitro pojemati, tudi zaradi nesvobodnega okolja, ki je z režimsko represijo zaviralo prebujanje krščanske pomladi in je zato raje dopuščalo oživljanje katoliškega konservativizma, dokler je ostajal ta zaprt v zakristije. V tem okolju teolog Truhlar, ki se je tudi v tistih letih po koncilu vrnil v domovino, ni mogel delovati in se je ponovno izselil, Vodeb in Janežič pa sta ostala in delovala izključno v okvirih cerkvenega delovanja kot teološka profesorja in urednika cerkvenih publikacij. Janežič se je še opazno posvečal poeziji, Vodeb pa se je vse bolj usmerjal v duhovno pastoralo.
Zato je povsem razumljivo, da se je Rafko čisto intuitivno usmeril k bistvenemu, k delu za duhovno prenovo slovenskega krščanstva. V umanjkanju duhovnosti je videl temeljni vzrok za okostenelost slovenskega katolicizma, za našo ujetost v preživelo versko prakso. Duhovnost je Vodeb razumel kot temelj religioznosti in moralne zavesti človeka, kot tisto zmožnost človeškega bitja, po kateri je človek presežno bitje. Duhovnost odpira človeka za absolutno, za bitje onkraj zamejitve prostora in časa prigodnega bivanja in daje smisel našemu življenju  in nam odkriva naš večnostni namen. To dojetje pomena duhovnosti, ki veje tudi iz pogovorov z Vladimirjem Truhlarjem, teologom pokoncilske duhovnosti, je gotovo eno najbolj dragocenih sporočil Vodebove teološke in publicistične besede in tudi njegovega življenja. Duhovnost kot temeljna krščanska drža, ki se odraža v vseh življenjskih položajih in v vsakršnem delovanju, bodisi umetniškem izražanju, pastorali, kulturnem in družbenem delu ali v vsakdanjem življenju.
Prav iz tega zornega kota je mogoče razumeti tudi njegovo sprejetje službe eksorcista mariborske škofije. Med enim zadnjih srečanj z njim, sem izrazil dvom v smisel tega opravila. Mirno mi je utemljeval pomen, kljub mojim ugovorom, da gre za preživelo prakso Cerkve. Nisem mogel razumeti, kako je lahko koncilski teolog, pesnik, profesor in kulturni delavec na zadnji postaji življenja pristal v vlogi, ki se zdi srednjeveška. Danes razumem, da je v eksorcizmu videl predvsem metodo prebuditi v človeku duhovno. Torej tisto, kar nas dviga v transcendenco, v presežno in v čemer je največji manko sodobnega človeka. Ni zamrl religizni čut, le poplitvil je v različnih novodobnih, pogosto vražjevernih, tim. duhovnih gibanjih. Kar je zamrlo v sodobnem človeku je sluh za duhovno, za pristno duhovnost, ki odpira srce absolutni presežnosti in doživljanju skrivnosti božjega.
Ni važno, ali je Vodeb v svojem teološkem nazoru presegel antropomorfni pojem personalno udejanjenega zla v hudiču, v smislu sodobne teologije, ki tudi Boga ne pojmuje več v antropomorfni podobi osebe, ki bi Boga omejila v človeško mero, pač pa govori o transpersonalni naravi Boga. V tistem kratkem srečanju pač nisva segla v globlji pogovor o teh vprašanjih. Toda nesporno je, da je prav spoznanje, da sodobni človek potrebuje predvsem današnjim življenjskim razmeram ustrezno obliko duhovnosti, vodilo njegovo vseživljenjsko duhovniško delo. Tudi zato je logično, da je prav on pripeljal v Slovenijo duhovno prenovitveno gibanje Prenova v Duhu in bil prvi urednik njihovega glasila.
S smrtjo Truhlarja, Vodeba, Grmiča in Janežiča je odšla plejada slovenskih koncilskih teologov, ki so skušali prezračiti s svežo teološko mislijo in novimi duhovnimi ter verskimi praksami zatohlo vzdušje slovenskega katolištva. Zdi se, da je koncilski duh danes med nami zamrl, da je slovensko katolištvo zapleveljena njiva v vesoljni Cerkvi. Kakor da je njihov glas izzvenel in je preslišan. Toda če kdaj, je danes čas, da oživimo pokoncilsko pomlad, ki so jo v veliki meri prebujali prav trije povratniki iz zdomstva: Truhlar, Vodeb in Janežič, osebni prijatelji in sodelavci. Ljudje svetovljanske širine, duhovniki globokega verskega izkustva in pristne krščanske duhovnosti za naš čas. Njihovo seme kljub našemu zdrsu v letargijo in konservativizem čaka, da spet vzklije. In naj končam to razmišljanje z Vodebovo sklepno mislijo in pogovora Rafko Vodeb na poti skozi čas, ki sem jo že uvodoma citiral: „Tako se je življenje preusmerilo k bistvenemu – k duhovnosti.“ To bi bilo tudi njegovo sporočilo današnji slovenski Cerkvi.

Peter Kovačič – Peršin

Read Full Post »

Francoskega pisatelja Emila Zolaja poznajo vsi, ki so kdajkoli bili vsaj nekaj več časa po knjižnicah. Po nekaterih višjih šolah so ga imeli tudi za obvezno branje. Mene je iznenadil zapis, kako je kot pisatelj in svobodomislec zašel med francoske framasone in končno prišel tudi do spoznanja, da ni na pravi poti. Zgodba je takšna:
Nekega dne je Emil Zola vstopil v vaško cerkev, a ne da bi v njej molil, ampak da bi se posmehoval »norim ljudem«, ki so bili v njej. Isti večer mu je spodrsnilo in prišlo je do trikratnega zloma noge. Do prihoda zdravnika mu je noga tako zatekla, da je zdravljenje postalo vprašljivo. Dva meseca se stanje ni spremenilo, ampak se je celo poslabšalo in zdravniki so razmišljali o amputaciji.
Na sveti večer je moral Zola ostati v postelji in se ni mogel srečati s prijatelji, ki so ga prišli obiskat. To noč je imel nenavadne sanje. Sanjal je, da je spet v tisti vaški cerkvi. Vsi navzoči so se veselili svojih zdravih nog, on pa je moral hoditi z berglami. Nenadoma se je na stranski steni pojavila lepa žena z otrokom v naročju. Najprej se mu je zdelo, da se ne premika, potem pa je opazil, da je krenila proti oltarju. Očitajoče se je ozrla nanj in rekla: “Ali res nimaš nobene želje, da bi ti jo izpolnila? Odvrzi bergle in hodi!” Bolnik je ubogal in plašno odgovoril: “Tu res lahko dobro hodim, a kako bo zunaj?“
Prikazen ga ni pohujšala, nasprotno, zdela se mu je kot mati, ki zna ljubiti. V spanju je začel prepevati Dominus vobiskum, prav isto molitev, kot jo je oni večer slišal v cerkvi.
Naslednje jutro ga je žena zaskrbljeno vprašala, kaj se z njim dogaja, ker je ponoči slišala, da je pel cerkveno pesem. Odgovorilji je, da mora zvečer prižgati svečo pred Marijino sliko. V tem trenutku je v nogi začutil mravljince in kot da ga nekaj vleče. Poskušal je vstati in to je storil brez napora. Nenadoma v nogi ni čutil nobenih bolečin več pa tudi oteklina je izginila.
Po tem dogodku je začel obiskovati krajevnega župnika in ga pisno obveščati o svojem čudnem ozdravljenju.
Kmalu zatem se je spovedal pri kaledonskem nadškofu monsinjorju Salloisu in mu izročil tale dokument s svojim podpisom:
“Jaz, spodaj podpisani, član velike lože in obenem višji duhovnik in najvišji mojster (nosilec višjega reda časti), ustanovitelj reda prostozidarjev in njegovih lož v Egiptu, s tem dopisom pojasnjujem, da sem bil član te sekte 30 let in 20 let mojster tega reda in tako sem imel dovolj časa za temeljito spoznavanje njegovih nazorov in načrtov:

  • Prostozidarji se imajo za popolnoma čist filozofski in liberalni red, ki mu je do resnice in napredka morale in ki teži k znanosti, umetnosti in dobrodelnosti.
  • On lažno prikazuje zanesljivost in tolerantnost do drugih religij ter da se na sestankih ne razpravlja o politiki in religiji.
  • Poleg tega red slepi javnost, da prostozidarstvo ni verska sekta, ampak kraj pravice, usmiljenja in dobrote do bližnjega.

Popolnoma nasprotno trdim, da prostozidarstvo ni to, za kar se razglaša. Vse navedeno kot dobro v njihovih zakonih in ritualih je lažno. Vse to so nesramne laži. Vse to prazno pretvarjanje okrog vrlin, kot so pravičnost, dobrota, usmiljenje in ljubezen, je prevara tako v ložah kot v srcih prostozidarjev, njim so celo popolnoma tuje – vsa čast izjemam – in jih ne prakticirajo. Za resnico v prostozidarstvu ni mesta … V njem kraljuje laž, ki se ničesar ne boji. Pod navideznim plaščem resnice gospodarita laž in zloba, ki sta lahkomiselne in površne ljudi povsem zasužnjila.
Trdim, da so prostozidarji verska sekta, katere namen je uničiti vsa verstva in sebe postaviti na njihovo mesto ter svet spraviti v malikovalstvo.
Danes se iskreno kesam zaradi tega, ker sem 30 let živel v zablodi, priznam pa, na čem temelji celotni prostozidarski sistem in da sem s širjenjem tega nauka zavajal ljudi, ki so mi množično sledili.
Potem ko me je Bog razsvetlil, se zavedam vsega slabega, ki sem ga naredil. Zaradi tega se odpovedujem prostozidarstvu in se pred Cerkvijo kesam svojih stranpoti. Prosim Boga za odpuščanje za vse slabo, kar sem storil v času moje pripadnosti prostozidarstvu, in prosim nadpastirja njegovo svetost papeža Leona XIII., da mi odpusti, kot tudi vse tiste, ki sem jih zavedel.”
Na prvi pogled nepomemben listič, ki se je znašel v Zolajevi zapuščini, nam lahko o njem tudi veliko pove …

Read Full Post »

Verska strpnost

Kristjan drugače misleče ljubi

Danes je duhovnost  na splošno zelo popularna, medtem ko se vernot vse vprek kritizira. Drugo vprašanje pa je, kaj se pojmuje pod pojmom duhovnost? Veliko ljudem pomeni to nekaj, kar jim prija. Osnovni pomen duhovnosti je usmerjen k nematerijalnim vrednotam, iz tega pa izhaja drug pomen te besede, to je duševno, duhovno življenje človeka.V tem pomenu je torej duhovnost nekaj osebnega in tudi zasebnega. Taka pa je tudi vernost. Ta prav tako sodi v svet duhovnosti, a je danes kamen spotike z vseh strani, vsevprek se jo kritizira. Zakaj?
Bistvo vernosti ali religioznosti, je zavest o obstoju Boga/boga, nadnaravnih sil. (Marsikdo ne loči, kdaj pišemo bog z malo in kdaj z veliko začetnico. Bog z veliko začetnico je mišljen krščanski Bog in bog z malo začetnico – nekrščanski bog! Saj strpnost zadeva vse ljudi!)
Vernost ali religioznost pa je povsem nekaj drugega. Beseda religioznost izhaja iz latinske besede »religare« in pomeni vezati. Če pojem vernost razumemo skozi latinsko besedo »religare«, potem se nam skozi to besedo odpre bistveni pomen moje in tvoje vernosti. Vernik se naveže/!/ na to kar veruje. Verska skupnost ima skupno zgodovino, skupen namen in išče skupno prihodnost, zato je  (vsaj morala bi biti!) tudi med seboj povezana. Ta povezanost pri človeku deluje veliko močneje kakor povezanost, ki nastane ob kulturi ali politiki. Zato so verske skupnosti, tam kjer so žive, trdne. To trdnost jim daje prav medsebojna verska povezanost.
Verska povezanost je bila nezaupljiva v vseh  -izmih  (fašizem, nacizem, komunizem, marksizem, leninizem, titoizem, maoizem) Medtem ko stališča vernih posameznikov niso nevarna nobenemu političnemu režimu, čepra, moramo povdarit, da je ta lahko kaj hitro nezaupliv do posamezne veroizpovedi. Zadnji -izmi so gojili kult sebičnega in udobnega ateizma, zato so se bali tistih, ki jim je bilo glede na njihovo versko prepričanje to tuje.  Voditelji -izmov so se zavedali, da politiki posamezniku lahko lažejo, ga preganjajo ali celo ubijejo. Tisti pa, ki pričuje za vero ima in bo imel, notranjo moč. Takšne verske priče se zelo težko utiša, ali jo za vselej odstrani. Vzorčni primeri so v sodobni literaturi kot Aleksander Solyeniczn,Tatjana Goričeva, Sergej Kurdakov in drugi. Naj spomnim samo na apel Tatjane Goričeev v času komunistične Rusije: „Rešili boste tisoče in desettisoče ljudi, če boste v Rusijo spravili sto Svetih pisem!“
Kristjan veruje v Boga, zato je tudi njegova vera, najprej vera v Boga in ne v človeka samega! Od tu so tudi posledice, ki so vidne v socialnem, gospodarskem, pa tudi političnem okolju, kjer živijo resnični kristjani. Ker pa kristjani navadno ne živijo sami, ampak tudi med drugače mislečimi, se kaj hitro pojavi vprašanje verske strpnosti ali nestrpnosti (enih in drugih!). V zgodovini se je velikokrat dogajalo, da so ljudje v imenu Boga/boga opravičevali svoja zla dejanja. S tem so marsikoga odbili od vere in Boga. Znano je podjarmljenje judov po kristjanih, muslimansko podjarmljenje kristjanov, vojne med protestanti in katoliki, med muslimani in nemuslimani ali nasilje med posameznimi skupinami muslimanov, med budisti in hinduisti..
Če sprejmemo in razumemo svojo človeško grešnost, nas taka izrabljanja vere ne oddalji od Boga, ampak nam – nasprotno –  daje celo nagib, da svojo vero živimo bolj dosledno, globlje in je kljub negativnim dogodkom v preteklosti ne zapustimo. Sicer pa dejanja drugih, še zlasti pretekla, ne opravičujejo naša dejanja v sedanjosti!To velja tudi na verskem področju. Vsak bo zase dajal odgovor pred Bogom, takrat izgovarjanje na druge ne bo prišlo v poštev! Človek se sam odloča za Boga ali proti njemu, za iskušnjo njegove volje ali pa uveljavljanje svoje.
Vprašanje verske strpnosti ali tolerance je danes prav tako aktualno kot v preteklosti, saj se zaradi razseljevanja in  vse večjega mešanja pripadnikov različnih ver in nazorov še zaostruje. Beseda toleranca izhaja iz latinščine, kjer »tolerare« pomeni ‘prenašati ali ‘nositi’, »tollere« pa ‘dvigati’.
Zato naj bi ljudi z drugačnim verskim prepričanje prenašali in z njimi tudi potrpeli. Seveda ne tako, kakor prenašamo recimo glavobol! Drugače misleče skušamo razumeti, z njimi deliti krščanske kreposti: dobroto, usmiljenje, pravičnost…
Ob tem pa moramo povdarit, da kristjanu ni nihče ukazal, da naj drugače verujoče prenaša, ampak da naj jih ljubi. To drugo -ljubiti-, pa je znatno zahtevnejše od takšnega ali drugačnega prenašanja.

Read Full Post »

Prepletanje

Gospod Bog se je odločil, da bi bilo dobro, če bi delal malo pokore. Tako sem se nepričakovano znašel na UKC v Ljubljani. Takoj prvi večer je bil zanimiv: nastanitev v trosobni sobi, vsak bolnik  s svojim značajem in s posebno tegobo. Proti večeru izvem, da bom naslednji dan operiran, pa vzdihnem: „O, ljubi Bog!“ in grem spat. Zunaj vročina, da je veselje, in štrbunk se začne: ali naj bo okno odprto ali ne. Če bo odprto, klima ne bo delala. Zopet vzdihnem: „Kako smo si različni, o moj Bog!“ „Pa ti vjeruješ u Boga?“ prileti od okna. „Seveda!“ „A ja u Alaha.“ Še ne izgovorjeno, ko se oglasi še tretji: „Jaz sem pravoslavec.“ Vsi  trije čakamo na pomoč sočloveka – zdravnika, vsak s svojo tegobo, vsi pa častimo istega Boga!
V operacijski dvorani: „Ste duhovnik?“ „Da!“ „Pristanete na transfuzijo?“ „Ja, kaj pa to sprašujete, če sem tu?“ „Kaj jaz vem, če niste jehovec!“ „Veste kaj, če bi vi bila moja dijakinja, bi vam z užitkom zabrusil trikrat cvek!“ – in vzela me je noč.
Ob prebujanju sem čutil, da me nekam „gor“ vozijo. Znašel sem se med zavesami. Bolničar mi je urejal aparate. Ob sebi zagledam dve osebi: „Vidve pa nista od tu!“ rečem. „Ne, ne,“ odgovorita in odideta. – Kako je to zanimivo: prvo srečanje po narkozi z župljankama, in to tu! Gospod, zaznamoval si me in uklenil med tiste, ki si mi jih postavil. Duhovnik – župnija! – Bog in človek sta drug ob drugem kot zlato in prstan, čeprav prstan ni zlato, četudi sta objeta v prstanu oba.
Ko sem se po operaciji skobacal na noge, so mi naročili, naj pred spanjem trikrat prehodim hodnik. Oddelek se je umiril. Tišina, neverjetna, prijetna tišina. Za nekim kompjuterjem ob telefonu sloni mlajši bolničar in čaka, če bi ga kdo poklical, ter bere knjigo. Mimogrede ga nagovorim. „Ni lepo brati kakšen zaljubljen roman, da noč hitreje mine? Je snov zanimiva?“ „Seveda!“ in mi pod nos pomoli knjigo duhovnega avtorja Tardifa! Vzame mi sapo, pa se skušam izlizati: „Ja, to pa je nekaj!“ „Da, gospod, nekaj, kar nam daje dnevno novo pot do Življenja.“ Gospod: „Tu med tem trpljenjem si nekdo nabira moč ob Tardifu, da jo bo delil nam nemočnim, ki smo prišli sem, hvala Ti za takšne ljudi!“
Burja s suhim listjem o Cerkvi na Slovenskem. Po srečanju z „L“ v spodnjem nadstropju mi prihiti misel: Učenci so vprašali učitelja: „V čem je skrivnost modrosti?“ Odgovoril jim je: „Ko sedim, sedim; ko stojim, stojim; ko hodim, hodim.“ Učenci so začudeno gledali in menili, da jih ni razumel. Zato so vprašanje ponovili: „Učenik, kaj je skrivnost tvoje modrosti?“ On pa je odgovoril enako kot prej. Učenci so postali nestrpni in zasitnarili: „Učenik, kar praviš, to počnemo tudi mi, a smo še zelo daleč od tvoje modrosti.“ „Ne!“ je dejal Učenik. „Ko sedite, ste že vstali, ko stojite, že hodite, ko hodite, ste že prišli!“ Enako bo po vsem tem listju tudi zate, dragi moj  „L“.
Veterinar je že trikrat izpadel iz ultrazvoka in potožil: „Če bi bil mlad, bi z očetom kosil travo s koso na Vremščici. Ste kdaj bili tam?“ „Ničkolikokrat.“ „Poglejte, kaj so napisali,“ in mu pomolim pod nos časopisni članek z mastnim naslovom: „Na Vremščici volkovi kradejo ovce!“ Rafal … „Seveda, pastir, predstojnik Veterinarske fakultete – saj so oni lastniki teh ovac –, je na dopustu. Namesto da bi ovce čuval, je mednje pripeljal osle, češ da se njih volkovi bojijo …“ „Kje so hodili v šolo ti cepci!“ „Gospod, novi časi, nova spoznanja, novi napredki, nova odkritja …“ „Ma, kakšna odkritja! Osel je osel!“ „Vidite, tako je!“ „Ja, moj oče je rekel, da naj vsako leto naročim mašo za vso našo šolajočo se mularijo na čast Sv. Duhu. Če bi to delal tudi ta brihtnež, bi ne pripeljal tja osle!“ – Zvečer je bila v bolniški kapeli maša na čast Sv. Duhu za naše univerzitetne profesorje … Začutil sem, kako je Božji Duh plaval nad vodami, nad profsorji, nami bolniki in celo nad osli …

Read Full Post »